Kalški Greben (2224 m)

V nedeljo sva si privoščila zadnji hrib pred dopustom. V knjižici KPP mi je manjkal poleg žiga z Mokrice, na katero si ne upam, le še žig s Kalškega Grebena, kjer sva sicer že bila, a takrat še nisem vedela za KPP.


Parkirala sva na planini Jezerca, se sprehodila do Kriške planine, se povzpela čez Razor na Veliki Zvoh, z njega pa sva se spustila po za naju že kar zahtevnem grebenu, imenovanem Jež. Na Zvohu sva trem planincem povedala vse o poteh, ki sva jih tam okrog že prehodila, ker so se še odločali, kakšen krog bodo naredili. Njihov cilj je bil Vrh Korena. Tako dolgo jih ni bilo za nama, da sva sklepala, da so se vrnili. Ko so bili klini in jeklenice že dolgo mimo, so naju fantje le dohiteli: res so že obrnili, ker je bilo enega preveč strah. To mi je zaupal sam – najbrž se mi je videlo, da se na zračnih grebenih tudi meni tresejo kolena in da ga bom torej razumela. Pa sta ga druga dva pregovorila. K sreči se je dobro izteklo (nisem prepričana, da je tako prigovarjanje vedno pametno). Poslovili smo se pod »njihovim« vrhom, midva pa sva se spustila na Škrbino. Tam so si nekatere preobjede kot kake gospodične, ki se skrivajo pred soncem, omislile prijetno senčne budoarje: bujno so cvetele, obkrožene z grmi ruševja. Že od Krvavca sva jih videvala vsepovsod, pa nikjer niso bile tako lepe. Tudi drugega cvetja je bilo obilo, posebno dlakavega sleča, in vsakršnih metuljev prav tako. Pa drobnice, goveda in konjev na pašnikih. S Škrbine pa sva spet štela »predvrhove«, ki planinca, če tod še ni hodil, vlečejo za nos, da bo zdaj zdaj na cilju, v resnici je pa še kar daleč. Nekam pust, ampak čudovito razgleden je Greben. Kočen in Grintovca se skoraj lahko dotakneš, Storžič je dosti lepši kot skozi okno najine spalnice, tudi druge gore so bile prelepe, le Julijci so se zadaj skrivali v belih oblakih.

Do Vrha Korena sva se vrnila po isti poti (v ruševju sva preplašila celo družino prikupnih ptic - "čigave" so te plahe kokoške, še nisem utegnila raziskati, ker sem tako rekoč že z eno nogo na letalu*), pod njim pa sva sledila smeri Mokrica in kasneje Krvavec. Kar precej naokoli je šlo, nazadnje čez planino Koren in nad Zgornjo Fratino nazaj na Kriško planino. Vse te poti sva že prehodila v različnih smereh in ob različnih časih, a v taki kombinaciji še nikoli. Kljub močnemu soncu je bilo zelo prijetno, ker je ves čas pihljalo. Skoraj deset ur sva se potepala, saj zdaj naših hribov vsaj tri tedne ne bova videla.

Morebitna naročila moje pesniške zbirke naj me počakajo na e-naslovu gora-muza@siol.com, tudi v spletni knjigarni Cangura jo lahko naročite, po telefonu pa ne bom dosegljiva, saj v krajih, kamor pojdem, ne bo deloval. Na svidenje septembra!

*Gorazd pravi, da je belka!

Dobrač (2166 m)

V zadnjem času sva ga dvakrat gledala tja čez Beljak: s poti na Kepo in z Maloškega poldneva. Od dunajskega koncerta sva imela še avstrijsko vinjeto in v teh recesijskih časih mora človek menda do konca izkoristiti vse resurse (kako odurna beseda!), pa sva šla v nedeljo (ne včeraj, že prejšnjo!) spet čez mejo. Iz Beljaka sva se odpeljala v Plajberk pri Beljaku (Bad Bleiberg; v novem Atlasu Slovenije napačno Pliberk). Dobrih 100 m naprej od cerkve je pri Rudarskem domu (Knappenhaus) majhno parkirišče (Lawinenplatz). Onkraj ceste sta na škarpi rdeče-belo-rdeča markacija in tablica za (samo poletno!) pot 295. Na tej strani se nama je Dobrač (Dobratsch) zdel popolnoma prestrm, zato sva se vrnila po cesti do dveh rumenih hiš na desni in se med njima povzpela po poti 22 v smer Heiligengeist. Pokrpana asfaltna cesta zavije levo mimo hiše št. 140. Vrh vzpona se asfalt nadaljuje v desno, levo pa se odcepi makadamska pot. Oznak ni nobenih. Zavila sva na pot in šele ko sva prišla na gozdno cesto, so se začele belo-rdeče-bele markacije na poti 290.

V senčnem gozdu so nama delali družbo predvsem lepeni (ne vem, ali goli ali dlakavi, saj tedaj še nisem vedela, da moram pogledati na spodnjo stran listov ...). Označenost je zadovoljiva, le zelene (!) tablice so nekam preveč skrbno skrite v (seveda zeleni) travi in na nekaterih mestih odcepi v nasprotno smer niso ravno opazni, zato si jih je treba zapomniti. Pri nekakšni preži, pritrjeni med pobočje in dve drevesi, se je odprl lep pogled na dolino. Nato sva hodila ob »naravni škarpi«, katere skale so zaljšale zvončice. Tudi precej kresničevja je še cvetelo. Čez čas sva prišla na dobro cesto. Kmalu po tistem, ko se je na najino presenečenje izpridila v slabo asfaltno, sva pri naslednjih kažipotih presedlala na pot 291. Tik pod vrhom planine Waagtal, od koder se lepo vidi nazaj na Osojsko jezero, je nekaj zmede s starimi kažipoti. Tam zanikrni asfalt zavije levo proti vodnemu zajetju, markacija na skali v travi pa naju je usmerila navzgor na pot (še vedno 291), ki pri lesi zapusti planino in izgine v gozd. Povzpela sva se mimo majhne brunarice do Ottohütte (tako zemljevid, a ob vhodu piše Kelaghütte). Kmalu nad njo se je svet odprl v planino, na kateri stoji več hiš. Mimo lovske in knapovske koče sva dosegla asfaltno cesto in zlezla čez bodečo žico. Onkraj ceste stoji Aichingerhütte (tu smo prisrčno dobrodošli, posebno bikerji, in se lahko posladkamo z »originalno beljaško alpsko torto«). Potka se k sreči umakne asfaltu in odvijuga med dlakavim slečem. Po travnikih sva skoraj navpik prisopihala na cesto, po kateri se je vzpenjala večina ljudi, menda vsi s parkirišča Rožtrate (Roβtratte, 1733 m), kjer je konec asfalta, le midva prav iz doline. Cesto sva le prečkala in dalje rinila v travnati breg po poti 294. Po pobočju so cveteli drobcene črne murke in množice klinčkov, tako nizkih, da so komaj kukali iz trave, planinski pelin (zelo podoben rmanu), kosmate škržolice, ranjak. Za stavbo (najbrž žičniško) na Zehnernocku sva zavila levo in se spustila do kažipota Zum Jägersteig, vendar se nisva odločila za po vsem videzu daljšo lovsko pot, ampak sva se držala desno. Od tu kaže Dobrač precej divjo, imenitno podobo. Pod Zwölfernockom sva srečala skupino Čehov, večino v supergah, enega celo v sandalih. Potk je več in niso zahtevne, le ozke, tako da mimo ne bi bilo zdravo stopiti, ker bi se zdrs končal precej globoko. Od kala sva se povzpela čez cesto, nato pa strmo mimo križa in 165 m visokega televizijskega stolpa na vrh Dobrača.

Tik pod križem na vrhu stoji slovenska cerkev Marije Pomagaj Na sveti skali; opisa sta le v nemščini (Windische – ne Slowenische! – Kirche) in angleščini. Nad vhodom je slika črne Marije z detetom, najbrž pridobitev nedavne obnove (2007). Pod cerkvijo so razvaline starejše stavbe. Če ne bi bilo tako mraz, bi bila še kar uživala v prelepih razgledih, tako pa sva se kmalu napotila nazaj mimo meteorološkega stolpa še k nemški rudarski cerkvi, imenovani Marija Na skali. Razglašajo jo za najviše stoječo (2167 m – zanimivo: vrh gore je visok samo 2166 m!) romarsko cerkev v Evropi. V planinskem domu Ludwig Walter Hütte sva si privoščila kvašene cmoke (Germknödel), zunaj pa spet razglede na Karavanke in Julijce. Najbolj všeč nama je bila "najina" Kepa.

Do parkirišča sva se vračala po cesti. Precej dolg odsek je po obeh straneh zelo na široko »obrobljen« z dlakavim slečem; tedaj je komaj začenjal cveteti, zdaj pa so bregovi najbrž že vsi rdeči. Po travnikih so se pasli govedo in konji in nekje je kažipote "stražil" grdogled bik, tako da si nisva upala blizu. Pred parkiriščem so razstavljeni lepi primerki okoliških kamnin in fosilov s štirijezičnimi razlagami, tudi slovenskimi, in otroci lahko uživajo na imenitnem igrišču. Tukajšnje razgledišče je prav "udobno". Alpska cesta naju je pripeljala do Aichingerhütte, od tam pa sva se vrnila po že znani poti. Le na koncu sva preverila še en sestop v Plajberk; na asfaltni cesti sva se znašla tik pred krajevno tablo. Tam je tudi kažipot za Dobrač, a nič prostora za avtomobile. Toda kdor bi si izbral to izhodišče, lahko parkira na pokopališkem parkirišču čez cesto. Mimo cerkve in gostilne Pri zamorcu (Zum Mohren), ki jo krasijo rudarski vozički, polni rož, in nasproti katere sva po zemljevidu pričakovala izhodišče, sva se po dolgi (9 ur, od tega 6 ur čiste hoje), a lepi turi vrnila k avtu.

Zares lep izlet za (pre)vroče popoldne

Ko sva pozimi obhodila Blejsko jezero (kadar vam bo prevroče, pa poglejte to sliko), sva opazila kažipote za Osojnico in jo uvrstila na seznam za kako toplejše popoldne.

Na vrsto je prišla v sredo. S ceste proti Bohinju sva zavila desno pri Pristavi. Bilo je peklensko vroče, zato ni čudno, da se je v Veliki Zaki kar trlo turistov in izletnikov, ki so v kopalkah poležavali ob jezeru, zlasti mladina pa je tudi pridno čofotala po njem. Na parkirišču pri kampu je treba poleti za ves dan plačati 6 evrov, po 14. uri pa "samo" 3.

Po sprehajalni poti ob cesti, po kateri sva se pripeljala, sva se vrnila do table Doma muzealcev Slovenije, kjer sta kar dva začetka (ali konca, kakor vzamete) poti skupaj: ob enem sta kažipota Ojstrica 6 in Osojnica 6, ob drugem pa samo Osojnica 6. Izbrala sva prvega in mimo Doma muzealcev (tu je nekaj prostora, kjer "dobro obveščeni" izkoriščajo senco in brezplačno parkiranje) prišla na gozdno pot, ponekod tudi skalnato in peščeno, ki se vztrajno, čeprav ne prestrmo dviga. Od neoznačenega razcepa sva se povzpela desno po hudourniški grapi(ci) do kažipotov, kamor priteče tudi levi krak. Najprej sva sledila kažipotu desno in se po strmi skalnati potki povzpela na skalo na vrhu Ojstrice, s katere je prav lep razgled. Nato sva se vrnila na razcep in nadaljevala proti Osojnici. Pojavile so se prve markacije. Listnati gozd je radodaren s senco, a manj z rožami. Še največ je ciklam. S sedelca med Osojnicama sva najprej zavila desno na Veliko. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni (suhi - leva pot je mokra in blatna) krak in kmalu nama je izbiro potrdila markacija. Precej strma pot naju je pripeljala na gozdnati vrh Velike Osojnice, potka pa pelje še nekoliko naprej do klopce, s katere sva bila vendarle deležna skromnega razgleda. Vrnila sva se na sedelce in se odpravila še na tretji vrh: Malo Osojnico. Med potjo sva precej dolgo opazovala šest gamsov goščarjev; čeprav smo se gledali zelo od blizu, so se mirno pasli in dva sta se celo lagodno ulegla. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak in že kmalu uživala prelep razgled z Male Osojnice na jezero z okolico in gore v ozadju (od Golice do Krvavca). Razgledišče s klopcami je ograjeno, razgledna tabla pove, kaj vse vidimo, nad razglediščem pa stoji zanemarjena lopica s tremi deskami – mizo in klopema, ki pride prav, če dežuje (tu bi Japonci najbrž postavili avtomat z zelenim čajem, kak alpski narod pa ljubko, mogoče malo kičasto hiško - obojemu se zlahka odpovem, da bi le lopo napravili bolj čedno in okolico lepše uredili). A tudi če ne bi bilo ničesar drugega – razgled je res nepopisen.

Od tu sva sledila zanikrno oluščenemu kažipotu Bled. Vso pot sva se spraševala, kako se je v teh nedolžnih hrib(čk)ih "posrečilo" ponesrečiti avstralskemu turistu, zdaj pa sva dobila odgovor. Na tej strani Male Osojnice so naju presenetili slikovito prepadno skalovje, strmoglave stopnice, po katerih sva se spustila v "prepad" pod klopco (Američani bi tu brez dvoma postavili svarilne napise za vrtoglave, nosečnice, srčne bolnike in majhne otroke), in precejšnja strmina (bolje bi se bilo povzpeti po tej strani in se vrniti po oni drugi). Nad Domom muzealcev, kjer se pot razcepi, sva nadaljevala po desnem kraku (kdor bi se povzpel s te strani, naj na razcepu tik nad domom izbere desni krak) in pristala tam, kjer je samo kažipot Osojnica 6. Ob cesti naju je razveselilo nekaj lepih rož, ki jih še nisva poznala (upam, da sem jih prav določila: navadne pijavčnice), potem pa sva se umaknila na sprehajalno pot. Ko sva sezula gojzarje, sva se (sicer le do gležnjev) pridružila kopalcem. Noge so nama bile hvaležne za ohladitev.

Opisana pot je kot nalašč za vroče dni, ker je tako lepo senčna. Do Male Osojnice je urico hoje, nazaj v Zako pa še pol.

Kako sva brez markacij našla Maloško poldne in celo »rešila« dva Avstrijca

V hribovski vremenski napovedi za soboto (predprejšnjo – izpolnjujem obljubo o poravnavanju starih dolgov!) je le v jutranjih Julijcih košček sonca kukal izza oblaka, zato sva se odpeljala proti zahodu. Skozi namrgodeno jutro, ki naju je spotoma še opralo, sva se pripeljala na sončne Jesenice. Po dobri izkušnji s Trupejevim poldnevom sva se odločila poskusiti srečo tudi na Maloškem. Res srečo, saj sva se v tednu, ko smo (23. junija) obhajali 150. obletnico rojstva Alojza Knafelca, očeta planinske markacije, odpravila na za naju precej nenavadno nemarkirano pot. Kak košček že tu in tam, ampak ves dan brez markacij?! Pot do Koče Za Lepim vrhom sva že poznala, ker sva se po njej vrnila s Trupejevega poldneva, na planino Grajšico, obkroženo z Murnovcem, Maloškim poldnevom, Kresiščem, Laskovcem in Tišlerico, pa vodi po Klinarjevih Karavankah široka udobna pot, ki jo bova menda že opazila. Tam naj bi se začela zlata svoboda: "Naprej po lastni presoji na katerikoli vrh." Juhej!

S Srednjega Vrha (cesta do tja je bila uradno še vedno zaprta) sva se odpravila desno mimo gasilskega orodišča in naprej po gozdni cesti. Čez in pod njo tečejo številni potočki, vabile so naju gozdne jagode, »motili« so naju metulji in rože, ven in ven sva se ustavljala in občudovala Špikovo skupino. Do lovske koče Za Lepim vrhom sva hodila nad potokom Hladnikom dobro uro. Napis ob vratih Tu lovski je revir, divjad ljubi mir je nekam protisloven. Edino, kar je tisti dan motilo najin mir, je bil šum Hladnikovega pritoka Žlebnice. Prijetna »motnja«.

Na razcepu nad kočo sva zavila desno v gozd (ne po kolovozu pod straniščem). Ko se je kolovoz končal, sva prestopila potok, onkraj katerega sva opazila edine »markacije« ta dan: rdeče pobarvan kol ter rdeč križ in rdečo packo na skalah poleg velikega šopa teloha. Potka je postala zelo strma. V tričetrt ure sva dosegla planino Grajšico, nad katero sva po križu prepoznala Kresišče. Maja je tu menda posebno lepo zaradi obilice resja, zdaj pa so cvetele predvsem alpske velese. Travnik je bil ves prevrtan, a svizca žal nisva videla nobenega. Na koncu planine je poti zmanjkalo, ko sva se ozrla, pa je »zmanjkalo« tudi Kresišča: popolnoma ga je zagrnila megla. Od kod se je vzela v tako lepem sončnem dnevu? V gozdu sva le našla nadaljevanje poti in se med ruševjem povzpela na sedelce. Z obeh strani se je dvigala megla, samo midva sva se še sončila. Pri mejnem kamnu sva se ustavila. Ozka in krušljiva grebenska potka, ki se je belila med zelenjem proti križu v daljavi, nama ni nič dišala, posebno zaradi strahu, da bi naju na njej zagrnila megla. Pred tem svari tudi vodnik. Zato sva se spustila nekoliko nazaj proti planini do ozke poraščene grapice, ki naju je po hudi strmini pripeljala na greben. Po njem sva se sprehodila na obe strani in »sklenila«, da je vrh pri mejnem kamnu 1 (od tam se spusti tudi potka na Ostro peč s križem).

Tedaj sva zaslišala klice na pomoč. Ubrala sva jo čez drn in strn ter vsa potna, zasopla in razmršena pridirjala nazaj pod sedelce, kjer je obtičal avstrijski par, ki se je v megli in brez zemljevida popolnoma izgubil. Moja očitno zelo pomanjkljiva nemščina zgovornega gospoda ni nič »motila«: tako je hitel in tolkel táko narečje, da kje dlje od Avstrije najbrž sploh ne bi uganila, da govori nemško. Kljub temu sva jima nekako dopovedala, kako bosta prišla, kamor sta hotela: do Mitzi-Moitzi Hütte. Deležna sva bila velike hvaležnosti. Dobro razpoložena sva se odpravila še na Kresišče, čeprav se je igralo skrivalnice v megli. »Pograbila« sva prvo potko, ko pa je je zmanjkalo, sva se junaško spopadla z ruševjem in strmimi travami. Za dobro mero se je še ulilo. A ko sva prisopihala na cilj, je posijalo sonce in prepodilo megle. Če si tega čudovitega vrha menda vsa okoliška živina ne bi bila izbrala za stranišče, bi bil pravi raj (ali so v raju dovoljene koprive?). Imeniten razglednik je. Spustila sva se na drugo stran (v smer Maloškega poldneva) in izkazalo se je, da prav lepa potka vodi na sedelce Panierschartl, od tam pa sva se po travnati grapici vrnila na Grajšico in po že znani poti na izhodišče.

Ob Belci gor, ob Belci dol

Pretekli teden je bil posvečen glasbi: zaradi ljubljanskega džezovskega festivala ga je zaznamovalo ne le pomanjkanje spanca, ampak tudi pomanjkanje časa, zaradi včerajšnjega Springsteenovega koncerta na Dunaju pa se je končal šele danes. Tako sva si prejšnji teden privoščila samo sprehod – po času, ki sva ga lahko odmerila zanj, po strmini in lepoti pa niti ne.

Po gorenjski avtocesti sva se peljala do izvoza Hrušica in levo proti Kranjski Gori mimo Dovjega do Belce. Pred mostom čez rečico enakega imena (z njega je edini pogled na Kepo iz Zgornjesavske doline) sva zavila desno in parkirala pri Grudnovi žagi. Desno od nje je le nekaj minut skozi gozd do opuščene stražarnice. Nad njo je most čez Belco. Pa nisva šla čezenj in po neoznačeni potki v strmi breg, ampak sva se spustila podenj v napol suho strugo in plezala navzgor po velikih skalah. Kar nekaj časa sva se gledala z radovednim gamsom. Ko sem naletela na dolgo in precej debelo kačo, nisem raziskovala, ali je mrtva ali le lena, da je tako pri miru, ampak sem jo jadrno ucvrla proč. Ker nisva posebna plezalca, je teren kmalu postal prezahteven za naju, zato sva zagrizla v breg na levi in se povzpela na že omenjeno potko. Ob njej cveti precej rož, posebno bogato pa ciklame (čeprav spadajo med zaščitene rože, jim gre nad Belco očitno še zelo dobro).

Vzpon sva končala na makadamski cesti pri predoru. Nekoliko naprej v desno lahko parkirajo tisti, ki se od tu odpravijo na Kepo. In kako se pripeljejo do sem? Po glavni cesti je treba do konca Belce in mimo Podk(l)už, nato pa zaviti desno na gozdno (začetek ni označen, le tablica za kranjskogorsko kolesarsko pot stoji ob odcepu), ki ozka in vijugasta po dobrih 2 km pripelje do predora. Vračala sva se ves čas po potki. Ker se nisva utegnila prida obirati, je vse skupaj trajalo slabi dve uri, same hoje je pa komaj za eno slabo. Ob Belci je vedno lepo in traja, kolikor imate pač časa.

Dolgove za nazaj pa bom poravnala, upam, preden se odpravim na dopust.