Šaleška planinska pot prvič: Huda luknja‒Meh‒Metul

Na Martinovi poti sva naletela na oznake Šaleške planinske poti (ŠPP). Pozanimala sem se, ali so zanjo izdali kak zemljevid ali celo vodnik. V Planinskih obhodnicah in pohodih Nikóla Guida iz leta 2008 sem našla nič kaj spodbuden podatek: »Vodnik, ki je izšel leta 1974, je že zdavnaj pošel.« Po 34 letih nič čudnega. Zato nisem čisto verjela zapisu na spletni strani PD Velenje, da ga lahko dobim pri njih, a sem jim kljub temu pisala. V tednu dni sem imela knjižico in kartona za zbiranje žigov. Hvala gospe Marijani Borovnik. Vodnik Danice Ževart vsebuje ne le napotke za hojo po ŠPP, ampak tudi številne nasvete, kaj zanimivega je mogoče videti ob njej.

 

Šaleška dolina je osrednji del Velenjske kotline ob Paki, po nekaterih virih pa sta to dve imeni za isto dolino. Imenuje se po gradu Šalek (nem. Schallegg), prvič omenjenem že v 13. stoletju in opuščenem v 18. Zdaj se nad Velenjem dviga le še njegov oškrbljeni stolp, ki pa je nepogrešljiv del mestne podobe. ŠPP teče po hribovitem obrobju te doline. Poti (seveda) nisva nameravala opraviti v enem kosu. Ne bi rekla, da je za naju ravno mašilo, prej dobrodošla možnost za čase, ko vreme in/ali druge okoliščine ne omogočajo zahtevnejših poti in ciljev. In zanimiva popestritev najinega »programa«. Zakaj sva 27. septembra izbrala ravno kontrolni točki (KT) 6 Meh in 7 Metul, pravzaprav ne vem; mogoče naju je pritegnilo izhodišče, znamenita Huda luknja.

 

Parkirala sva levo nad cesto pri avtobusnem postajališču Huda luknja (okrog 500 m; S 46.411827, V 15.177347) s smernimi tablami levo Slovenj Gradec in Graška Gora (za kolesarje) ter Gostilna Plazl, naprej po cesti pa Huda luknja. Planinski kažipot levo Šaleška planinska pot je že skoraj popolnoma zbledel. Sledila sva mu na stransko cesto in na levem ovinku zavila desno z nje. Odcep je bil zastavljen z velikimi skalami, za njimi pa sta se zvrstili dve zapornici. Šele pri drugi čaka hodca kažipot ŠPP, ki pa ga s ceste nisva videla, zato sva šla po njej dalje navzgor, dokler nisva posumila, da je nekaj narobe, ker ni bilo markacij, in sva se vrnila. Ob tistem ovinku sicer stoji kozolček s kažipotoma levo čez travnik Jamarska koča in desno jama Huda luknja, vendar nisva pomislila, da slednji »nadomešča« kažipot ŠPP. Ta deloma asfaltirani odcep, po katerem so se najbrž nekoč vozili obiskovalci jame Huda luknja, naju je po 5 minutah pripeljal do hiške za prodajo vstopnic. Plakat s prerezom in tlorisom jame na njej naju je poučil o obsežnosti in raznovrstnosti tega kraškega pojava. Iz prospektov v vitrini sva izvedela, da Koroško-šaleški jamarski klub Speleos-Siga Velenje v jami organizira treking. Po klavrnem stanju cenika sva sklepala, da se to že nekaj časa ne dogaja, sploh pa je vprašanje, kako je s tem v teh epidemičnih časih. Poleg hiške je stala razlagalna tabla o nadvojvodi Janezu Habsburškem-Lotarinškem in nekoliko naprej je zijal vhod v nekdanji železniški predor.

 

Po kovinskih stopnicah sva se spustila na cesto skozi dolino Pake. Izkazalo se je, da sva malo prej stala na nekdanjem kamnitem železniškem mostu s konca 19. stoletja z ograjo in napisom Huda luknja. Boči se nad potokom Ponikvo, pritokom Pake, »zaslužne« za 1 km dolgo sotesko Huda luknja med Tisnikom in Pečovnikom. Vlaki so tam vozili do leta 1968, ko so progo Dravograd‒Velenje ukinili. Po njeni trasi danes poteka kolesarska pot Štrekna, za zdaj od Otiškega vrha prek Slovenj Gradca in Mislinje do Gornjega Doliča, podaljšali pa jo bodo še skozi Hudo luknjo do Velenja.

Znašla sva se pred vhodom v kraško jamo, imenovano Huda luknja pri Gornjem Doliču, po kateri teče Ponikva. Do danes so raziskali že več kot 2900 m rovov, a to domnevno še ni vse. Za turistične oglede so jo odprli že leta 1895 in potem še dvakrat, nato sta opremo uničila vlaga in nevzdrževanje. Od leta 1997 je spet odprta za vodene oglede (»treking« je dolg 1600 m), sicer pa je zaklenjena, tako da sva lahko pokukala samo skozi rešetke.

 

Potem sva šla še čez cesto pogledat spomenik nadvojvodi Janezu (1782‒1859), bratu cesarja Franca I. Veliko je prispeval h gospodarskemu in kulturnemu razvoju Štajerske, tudi cesta skozi sotesko Huda luknja je bila njegova zamisel. Zgradili so jo v letih 1823‒1826, leta 1829 pa so mu člani kmetijske družbe iz Slovenj Gradca izkazali hvaležnost s spomenikom. Obelisk z njegovim reliefnim bronastim portretom ter napisom v nemščini stoji v zavetju spodmola približno nasproti vhodu v jamo. Na marmorni plošči na skalni steni levo od spomenika piše: Nadvojvoda Ivan je pripomogel k ustanovitvi »Kmetijskih in rokodelskih novic« uvedel v naše kraje današnje vrste vinske trte in dal zgraditi tole cesto * MCMLVII.

 

Nadaljevala sva po pločniku ob cesti in kmalu naju je markacija usmerila levo po stopnicah strmo v gozd. Še več stopnic je bilo in nekaj jih je že pojedel zob časa. Nekatere Knafelčeve markacije je spremljal Š, znak ŠPP. Vzpenjala sva se ob skalni steni. Naklon je nekoliko popustil, šele ko sva se ločila od nje. Steza je bila spolzka zaradi blata ter vlažnih skal in korenin. Cvetelo je precej ciklam. Čez 10 minut sva se v nekaj ključih vrnila k steni. Pokazala sta se spodmol s klopcami (deskami), kuriščem (bolj smetiščem) in kamnito ograjo ter vhod v jamo Špehovko (637 m), v kateri so našli orodje iz stare kamene dobe. Komaj sva jo dobro zapustila, že sva zagledala velikanski vhod jame Pilance (tudi Pilenca, 646 m). V njej so odkrili med drugim kosti jamskega medveda in rimsko fibulo iz 2. stoletja. Krasijo jo tudi kapniki. Poslej nekaj časa ni bilo markacij. Pot se je spuščala in vzpenjala (spet tudi po stopnicah) po pobočju Tisnika. Včasih se je ponudil pogled na Mislinjsko dolino. Potem ko sva po mostičku prečkala grapo ter pri možicu, markaciji in puščici zavila levo v breg, je zaraščena steza po 25 minutah dosegla greben. Na desni je bil nekakšen pomol, na levi pa uravnava, s katere so se odcepile tri poti. Poskusila sva po desnem kolovozu in čez čas se je z markacijo za nazaj (v najino smer jih ni bilo) izkazal za pravega.

 

Po dobrih 10 minutah sva stopila na travnik z domačijo, ki je bila videti opuščena. Kdor bi šel tu po ŠPP v nasprotno smer, bi zaman iskal znamenje, kam naprej. Dosegla sva makadamsko cesto in sledila kažipotu desno po njej. Markacije so naju vodile mimo domačij Závrše 59 in 52 (kažipot Dobrajc), potem pa oznak ni bilo več. V slabih 10 minutah sva prikorakala do križišča s kažipoti po makadamu naprej navzgor in asfaltu ostro levo nazaj, med njima pa se je v gozd povzpel kolovoz brez kažipota, a markiran. Ta naju je ilovnat in blaten pripeljal pod travnik, kjer sva zavila levo na drug kolovoz, tako zaraščen, da je ostala le še ozka stezica. Na desni sva skozi drevje zagledala šolo.
 

Pri igrišču sva stopila iz gozda, se povzpela desno po cesti mimo osnovne šole Mislinja, podružnice Završe, in po 20 minutah prispela k Sv. Vidu. Najprej sva posedela pod košato lipo pred župniščem, nato sva se odpravila mimo rimskega nagrobnika, vzidanega v obzidje ob vhodu k cerkvi, na pokopališče. Na stari mrliški vežici je plošča z napisom 25 IIII 1945 je položil svoje mlado življenje domovini na oltar Matjaž Ivan-Vlado obvešč. Šercerjeve brigade * 9. VII. 1923. v Marenbergu. Na obzidju stoji spomenik petim partizanom Pohorskega bataljona, padlim 17. januarja 1943, 23 borcem XIV. divizije, padlim v letih 1944 in 1945, ter petim partizanom domačinom. Pod cerkvijo, v bližini nove mrliške vežice, stoji še en pomnik sedmim borcem Pohorskega bataljona, ki so izgubili življenje 17. januarja 1943.

 

 

 

 

 

 

 

 

Od cerkve sva odšla mimo pokritega vodnjaka. Asfaltna cesta se je hitro spustila h križišču s skromno Faro(v)ško kapelico iz 19. stoletja s preprosto novejšo poslikavo, avtobusno postajo Sv. Vid nad Valdekom in številnimi kažipoti. Nadaljevala sva po asfaltu v smer Graška Gora mimo lovskega doma LD Mislinja ob označenem križišču. S ceste sva že videla Sv. Ruperta v Završah (da, Završe premorejo kar dve cerkvi). Do tja sva šla še mimo Smonške kapelice (baje so jo postavili pred tremi rodovi, ko se je pri Smonkarju po treh sinovih rodila hči) s sliko sv. Vida, mučenega v kotlu, in majhne kamnite makete gradu. V kakih 15 minutah sva bila pri cerkvi (tam je stala že v 15. stoletju, sedanja stavba pa je iz 19.) in sosedu Mehu (Završe 47, 818 m), kjer je KT 6. Zadnji, ki se je vpisal pred nama, se je konec julija, torej že pred dvema mesecema. Čeprav sva se kar nekaj časa motala po dvorišču, ni nihče prišel na spregled. Gostilna je odprta po dogovoru. Ker je bila zgrajena kot bajta Legnarjeve kmetije, se ji po domače reče Legnarska bajta, tako vodnik, karton za žige pa Legenska, kar je verjetno bolj prav, saj ob vhodu piše: Legnska bajta odpiramo vrata / veselo objemite sestro bratranca al brata, / okrepi naj srečanje družine Meh / med nami slogo, razumevanje in smeh. Odtisnila sva si žig.

 

 

 

 

Asfaltna cesta naju je mimo Legenske kapelice iz 19. stoletja in avtobusne postaje pripeljala do križišča. Kapelica, pri kateri so se včasih na lepo nedeljo, kakor žegnanjsko nedeljo imenujejo ponekod na Štajerskem in Koroškem, ustavljale procesije med Sv. Vidom in Sv. Rupertom, se stiska med lipama, poleg nje pa stoji kažipot 46 Legner-Kamenik, usmerjen k domačiji desno pod cesto. Na postaji, v njej (tja so »shranili« polomljen drog s tablicami) in ob križišču je bilo več kažipotov, med njimi že čisto zbledel za ŠPP, ki je kazal na slabšo levo asfaltno cesto. Za Višnerjem ‒ Krenkarjem (št. 35), odcepom k Nanteku ‒ Rednaku (št. 34) in drvarnico sva pri odcepu čez kakih 15 minut zavila desno k Zalezniku ‒ Kotniku (št. 39). Tam skoraj ni več markacije, ker je bodisi razpadla bodisi jo je kdo odstranil, zato je sprva nisva opazila in sva šla kar naprej skozi naselje, kjer so naju poučili, da morava nazaj. Pri odcepu k Zalezniku ‒ Kotniku bi pričakovala kažipot. Vrnila sva se torej tja in za tisto »nemarkacijo« so potem markacije le bile. V slabih 5 minutah sva prišla do treh hiš, z rožami, kmečkim orodjem in še čim ovešene lesene hiške (na nobeni ni bilo hišne številke) ter lepo poslikane in urejene kapelice. Markacija in puščica na lopi na koncu sta kazali naprej v gozd.

 

 

 

 

 

Kolovoz je bil bolj podoben vlaki z jarkom po sredini; voda je sprala prst prav do skalnate podlage. Slabih 10 minut od hiš sva po daljšem času prišla do poštenega kažipota ŠPP levo navzdol. Na naslednjem razcepu sva zavila desno na zaraščen kolovoz, zvožen od traktorja. Ni bilo videti, da bi tam kdo hodil, markacije pa so bile. Nato sva zavila levo na nekoliko manj zaraščen prečni kolovoz. Zapustila sva ga v desno in prečkala potok, ki sva ga le slišala, videla pa zaradi ščavja ne. Onstran brvi je bila samo še steza, na njej pa sledi motorja ali gorskega kolesa. Svet je bil tam zelo mokroten. Markacij v najino smer ni bilo, za nazaj pa. Po dobrih 15 minutah sva izstopila iz gozda pod veliko neometano hišo. Držala sva se desno ob gozdu, poti pa ni bilo in skoraj do pasu visoko ščavje je skrivalo luknje, v katerih bi si bila zlahka zlomila nogo. Dosegla sva kolovoz (kažipot ŠPP nazaj nama je potrdil, da sva šla prav) in ko sva se povzpela nad neometano hišo, sva pod njo opazila kapelico. Na vrhu vzpona sva pri hiši 73 nadaljevala desno navzgor po gozdni cesti. Mimo ograjenega vodnega zajetja sva po 10 minutah stopila na dvorišče med zeleno hišo in gospodarskim poslopjem.

Prispela sva k Metulu (750 m; Završe 74, v vodniku dvakrat napačno 47), kjer je KT 7.  Sešelovi domačiji pogosto rečejo Metul na Graški gori. Tam imajo tudi žig 21 Poti XIV. divizije in obveščevalno točko GRS. Gospodarsko poslopje krasi slika iz kmečkega življenja. Prijazno sta naju sprejela pes in mačka, od ljudi pa naju ni prišel pogledat nihče. Potem ko sva si odtisnila žig, sva odšla po asfaltni cesti mimo transformatorske postaje proti znamenju in kažipotom (759 m), kjer sva stopila na glavnejšo cesto. Pod Križanim na znamenju je bila tablica z verzi Valentina Eremita: Glej on, ki na sebe vzel / grehe vsega je sveta, / on, ki ponižno je trpel, / on mi zacelil rano je srca! Valentin Podstenšek (1901‒1936) iz Zgornjega Razbora je zaradi nesrečne ljubezni (izvoljenkin oče ga ni maral in ga je hotel ustreliti, pa je po nesreči zadel hčer) kot puščavnik z vzdevkom Eremit nekaj časa živel tudi v jami Huda luknja. Leta 1935 je izdal pesniško zbirko Puščavnikovi verzi. Pri tem znamenju sva zavila levo ter mimo avtobusne postaje Graška Gora in še enega križišča s kar enajstimi kažipoti in smerokazoma desno Velenje, levo (naravnost) Cirkovce v slabih 5 minutah prikoračila k spomeniku XIV. diviziji in enotam IV. operativne cone ob cesti Škale‒Graška Gora. Kipar Antun Augustinčić je v bronu upodobil partizana, ki nosita ranjenega tovariša. V hiški pod spomenikom je spominska razstava, po travnatem hribčku, ki se spušča k njej, pa so razpostavljeni kvadri iz teraca, pokriti s pločevinastimi ploščami. Na vsaki je zgoraj številka, ki kaj pove o medvojnih dogodkih, in njena razlaga, spodaj pa kitice iz znanih slovenskih partizanskih pesmi. Na marmorni plošči je Kajuhov verz iz src rastó v srca mostovi. Velika slovensko-angleška tabla pripoveduje o partizanskih bojih na Graški gori. Temu parku se bom bolj posvetila, kadar bo priložnost videti še spominsko razstavo (treba se je najaviti oziroma si priskrbeti ključ); zanima me, ker je bil moj oče šercerjevec.

 

 

 

 

K avtu sva se vrnila po cesti (7 km), kar je sicer manj prijetno, a se rada vračava po drugi poti, če je možno. Na začetku sva videla Sv. Ruperta in Sv. Vida obenem. Še vedno sva bila v Završah, in sicer v zaselku Senčne (po koroško Nicinske) Završe. Na razcepu treh cest čez 10 minut je bil pravi srednji krak. Hodila sva mimo označenih domačij, med polji, pašniki in gozdovi, pod daljnovodom in navzgor do domačije Klančnik (Završe 77) čez četrt ure. Kakor ime pove, stoji vrh klanca in od tam sva se spuščala mimo Pivnika. Po dobrih 5 minutah sva na razcepu le dočakala potrditev, da sva na pravi poti: kažipot Huda luknja levo. Čez slabih 20 minut sta naju pri domačiji Zgornji Pustinek (na zemljevidu Pustinjek) divje prehitela motorista ter s hrupom in smrdljivim izpuhom skalila mir in onesnažila zrak. Na razcepu sva se povzpela desno. Na vrhu vzpona, kjer je cesta napravila desni ovinek, sva šla mimo stare avtobusne postaje in nove odprte garaže na levi, na desni pa je na travnatem hribčku stalo ograjeno znamenje s Križanim, obdanim z umetnim cvetjem in napisom iz Janezovega evangelija Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil.

 

 

 

 

 

 

 

 

V 10 minutah sva bila že pri naslednji, lepo urejeni domačiji in še čez 5 minut pri naslednji. Tam ni bilo kažipota z imenom in tudi hišne številke nisva videla, a ker imava navado prebirati napise na transformatorskih postajah, sva ugotovila, da sva pri Medvejku (to ime je tudi na zemljevidu). Na njivi tik ceste so ležale debele buče in v električnih pastirjih je svarilno pokljalo. Na neoznačenem razcepu čez 10 minut sva se spustila po levem kraku. Ob odcepu levo sva si ogledala kapelico, ki sta jo leta 2002 na željo staršev obnovila Pavel in žena Pavla, tako piše pod oltarčkom v notranjosti. Še sva se spuščala. Čez 15 minut sva levo spodaj zagledala domačijo. Cesta je delala velike ovinke, a bližnjico so onemogočale ograje, pa tudi sicer ni prav hoditi po travnikih, čeravno bi utrujenim nogam prijali mehka trava in krajša pot. Že od daleč sva videla, da ima ta domačija kažipot z imenom, in ko sva se približala, sva izvedela: Pušnik ‒ Martinc (št. 85). V četrt ure sva pristala na znanem ovinku nad parkiriščem. Preden sva se odpravila domov, sva sledila še kažipotu Jamarska koča in si jo ogledala.

 

 

 

 

 

Še velikokrat bova šla na pot, preden bova prehodila ŠPP, a prvi korak je bil za nama. Napravila sva ga tako rekoč v jubilejnem letu, ob 45. obletnici izida vodnika, ki je bila povod za letošnjo razstavo v Slovenskem planinskem muzeju.