Babji zob od zgoraj

Odkar pomnim, sem med vožnjo po gorenjskih cestah, torej od spodaj, radovedno opazovala koničasto skalo, štrlečo iz severozahodnega roba planote Jelovice. In skoraj odkar hodiva v hribe, se pogovarjava o jami pod Babjim zobom, ki da jo res morava obiskati. A julija in avgusta, ko je odprta za vodene oglede, sva navadno kje drugje, bolj daleč ali više, in tako nikoli ne pride na vrsto. Drugi petek v januarju sva se le odločila povzpeti na Babji zob (1128 m) in spotoma pogledati, kje je jama. Odpeljala sva se na Bled in spodaj pri jezeru (na Mlinem) levo mimo Mercatorja na Mlinsko cesto, po njej pa do konca Bleda in nato na Selo pri Bledu. Vozila sva se po tako vijugastih in ozkih cestah, dostikrat tako rekoč po dvoriščih, da je bilo očitno (ne le zaradi opozorila, da je cesta namenjena samo za lokalni promet): »izgubila« sva se. Za Selom sva sledila kažipotu Kupljenik in se pripeljala do Selskega mostu (427 m) čez Savo Bohinjko, kjer sva parkirala. Ko sva se s parkirišča ozrla proti vasi, sva videla na levi gozdnato Osojnico, nato Obroč z anteno, mizasto Kozárco, koničasto Dobro goro, na desni Ribensko goro.

Po mostu, ob katerem sta bili smerni tablici levo za kolesarje in pohodnike Ribno 2,5 km • 30 min ter naravnost za pohodnike Kupljenik 45 min, sva prestopila reko. S tablice Ribiške družine Bled sva izvedela, da je tam trofejni revir, loviti pa se sme samo z brezzalustnikom (ko sem ugotovila, da je to trnek s stisnjeno zalustjo, sem se »morala« poučiti še o tem, kaj je zalust: nazaj obrnjen zobec). Reka je bila v jutranji svetlobi prav čarobna. Videla sva precej rib in povodnega kosa, ki se je prišel kopat in lovit. Pri klopi na drugi strani mostu sva zavila desno (Kupljenik 45 min in Bohinjska Bela 1 h 30 min). Ozka makadamska cesta naju je vodila mimo ograde z gospodarskimi poslopji, kjer so se pasli konji. Na naslednjem razcepu sva se držala levega kraka (ograje), drugi pa se je spustil desno; oznak ni bilo. Na koncu ograde naju je kažipot naprej 11 Kupljenik pomiril, da sva na pravi poti. Zdaj sva hodila po gozdu, že bolj po kolovozu kot po cesti. Na razcepu takoj zatem sva zavila levo navzgor (desni krak je vodil skozi leso na travnik). Naslednji razcepi so bili označeni. Kolovoz se je začel precej vzpenjati. Kmalu sva na desni zagledala Selo in izza Obroča se je pokazal blejski grad.

 

V slabe pol ure sva prišla do ograje in pod njo zagledala suho grapo, že kar sotesko, v kateri je ležalo nekaj skrivljenih kovinskih drogov, nemara ostankov ograje, prednice sedanje lesene. Nad nama je na skalnem robu je stala kapelica Na Koren (550 m) na pobočju Homa z lepim razgledom na Selo z okoliškimi hribi, blejski grad. Od spodnje izmed dveh klopc je pritekla gor steza, ki je bila verjetno stara pot; takrat je kapelica stala ob njej, sedanji poti pa kaže hrbet oziroma bok in je k njej speljan kratek odcep levo.

Čez travnik s toplarjem, skozi pas gozda, mimo hiške v bregu levo nad kolovozom in še ene na drugi strani gozda sva prispela na travnike, s katerih sva prvič zagledala Babji zob, od daleč še prav majcen, in še tisto škrbinico so zakrivali oblaki. Za travniki so se že pokazale hiše na Kupljeniku. Ob robu gozda na levi sva skoraj prezrla skromen, slabo opazen spomenik ‒ kamen z zbledelim napisom in s peterokrako na vrhu. Na njem je pisalo: Heberle Leopold * 7. 11. 1923 padel 30. 9. 1944 Z. B. Bled.

Po četrt ure sva se ustavila na začetku Kupljénika. Beseda pomeni žitna mera, mernik, a ker obstajajo tudi stari zapisi Puklénik (posestnik na gorski grbini, puklu), imajo etimologi obilo snovi za (zanimive) razprave. Pod prvo domačijo pr Obvák (Kupljenik 14), ki je v evidenci nepremične kulturne dediščine, sva si ogledala lepo poslikano zidano kužno znamenje. »V izročilu je še morija hude kuge, ki jo je preživel en sam Kupljenčan, spomin nanjo pa je Brsovo kužno znamenje ob križišču pod Obvakam, kjer so pokopavali umrle.« Tako je zapisal ljubiteljski zgodovinar Janez Zupan v knjižici Vas Kupljenik do začetka 20. stoletja (SLS Bled in Radovljica, 1998), v kateri je najti veliko zanimivosti o vasi in je dostopna tudi na spletu.

Po makadamski cesti sva mimo stebrička s smernimi tablicami nazaj Selo 30 min, naprej Babji zob 1 h 45 min in Bohinjska Bela 1 h, ruševin dveh ali treh hiš za Oblakovo domačijo ter razpela ob že asfaltni cesti prikorakala do domačije pr Prímašč (Kupljenik 12) s spominsko ploščo na pročelju: V tej hiši je bila 1941.leta partizanska obveščevalna točka. Od poletja 1944.do osvoboditve pa tudi javka za bolnišnico »Š. Stol odd.2« na Jelovici. Ta hiša je prav tako v evidenci nepremične kulturne dediščine. Posebno zanimivo se mi je zdelo gospodarsko poslopje, zlasti kamniti mostovž na skedenj in gank.

Zgornji del vasi je bil videti sodobnejši. Na križišču sva sledila smerni tablici desno. Pri pol zidani pol leseni lopi z jelenovimi rogovi (Kupljenik 8) sva zapustila prvi del vasi. S ceste proti drugemu sva imela razgled na Blejsko jezero, grad, Stol, druge gore pa so se skrivale v oblakih. V bregu na levi je stal spomenik, na skalo, stoječo med dvema smrekama, pritrjena bronasta plošča z reliefom padlega partizana in napisom V spomin padlemu borcu Tonejc Jankotu iz Boh. Bele / rojen 1920 / padel 4.IV.1943. Ta borec Gorenjskega odreda je bil ubit v ofenzivi na Jelovici. Mimo gasilskega doma iz leta 1911 sva 25 minut od Oblaka prispela k podružnični cerkvi sv. Štefana iz 16. in 18. stol. z ostanki fresk na pročelju. Nekdaj so množično romali k njej na konjih in prinašali bogate darove; na štefanovo tam še vedno blagoslavljajo konje. Od cerkve sva videla »vrh« Babjega zoba (to ime ima namreč ne le zobu podobna konica, ampak tudi severozahodni vršni del Jelovice, ki je zelo razgleden, čeprav ni zares vrh) in Gradišče (824 m), skalnat hrib nad vasjo, na travnatem pobočju nad cerkvijo pa razgledno klopco.

Asfalt se je vzpenjal dalje mimo Kupljenika 5 (pr Mešišnek) in korita iz leta 1900, nato se je cesta začela spuščati. Na ostrem desnem ovinku, kjer sva srečala nekaj planinskih vodnikov, ki so prišli na ogledno turo, sva zavila levo na slabo gozdno cesto (bolj traktorski kolovoz), ki sva jo opazila že od cerkve, a menda ni zaželeno, da bi se tja gor povzpeli kar čez travnato pobočje. Pri odcepu, kjer je tudi majhno parkirišče, se začne markirana pot na Babji zob. Zdaj je tam smerni stebriček (levo Babji zob 1 h 30 min in Gradišče 30 min, nazaj Selo 1 h), kažipotov s fotografije na Hribi.net, katerih eden je usmerjal tudi k jami pod Babjim zobom, pa ni več.

Za kratek čas sva se ustavila pri razgledni klopci pod Gradiščem, nato pa se začela strmo vzpenjati. Pod vodnim zajetjem je bila huda poledica, saj je iz brežine po ceveh mezela voda. Z brega so se na pot kotalili kamni. Markacij je bilo komaj kaj, zato sva bila še bolj odvisna od kažipotov na odcepih in razcepih. Kjer kažipotov ni bilo, sva se držala »glavnejše« poti. Kakih 35 minut nad cerkvijo sva zapustila razdrapano gozdno cesto in se povzpela čez skalni prag na stezo v desni breg (kažipot 11 Babji zob), kakih 15 m zatem pa je bil razcep: levo proti Taležu, desno na Babji zob. Daleč naprej ob cesti sva zaznala še dva kažipota: desno Babji zob, levo Selo ‒ torej bi se tam lahko vrnila. Steza je bila strma, koreninasta in skalnata. Kmalu sva dosegla prečno, ki je v levo tekla proti omenjenima kažipotoma, midva pa sva seveda nadaljevala desno. V vrzeli med drevjem se je pokazala Bohinjska Bela pod slikovito Iglico. Mimo zanimivih stebrov sva 25 minut nad skalnim pragom stopila na planino Prihod (1017 m). Na vogalu brunarice sta bila spet kažipota za Talež in Babji zob.

 

Nedaleč nad planino sva pri klopci uživala v razgledu na jezero in Triglav. Vzponu na nekakšen predvrh je sledil precej dolg spust, med katerim sva opazila kažipot levo Ricman, ležeč na tleh. Nato sva se povzpela do razgledišča z razgledno tablo ter 35 minut nad Prihodom do vpisne skrinjice in še ene razgledne table. Skrinjica nama je povedala, da sva na cilju. S prepadnega roba nad zobom je imeniten razgled na naselja v dolini, Blejsko jezero in okoliške hribe, med njimi Iglico, Pokljuko in Galetovec, v ozadju pa Julijce (Črno prst, Rodico, Vogel, konico Krna, Triglav, Rjavino, Debelo peč) in Karavanke (Kepo, Dovško Babo, Klek, Golico, Struško, Belščico z Vajnežem, Stol, tudi Monštranco in Svečo pod njim). Nama so nekoliko nagajali oblaki, a se nisva pritoževala.

Še vedno pa nisva vedela, kje je jama. Le zakaj so na parkirišču na Kupljeniku odstranili kažipot zanjo? Od skrinjice naprej se je nadaljevala razločna steza, a markacij ni bilo več. Po kakih 20 minutah so naju presenetili ostanki žičnice in od njih sva se še nekaj časa spuščala, med drugim tudi mimo travnika na levi. Ko se je pot zravnala, sva prišla na neoznačen razcep. Kaj zdaj? Vrnila sva se k žičnici in zavila proti omenjenemu travniku. Med potjo sva naletela še na betonske uteži, ki so ostale od žičnice. Izkazalo se je, da je travnik planina Ricman. Na čedni brunarici z zidanim podnožjem sva prebrala napis Ricman Primaščova pl. 1105 n.v. pr Torkarju. Poleg so stali znamenje (na podstavku je pisalo 2004 T.A.), ognjišče, dve lopi in podzemna garaža. Tam sva še enkrat naletela na planince na ogledni turi, ki prav tako niso našli vhoda v jamo, a so ugibali, da je pod planino.

Na drugi strani planine je bila še ena, skromnejša brunarica. Na njeni verandi sva pomalicala, nato pa se mimo nje odpravila po kolovozu v gozd, kjer je z desne kmalu pritekel še eden od Torkarjeve hiše, na stičišču pa je ležala velika skala z napisoma Ricman in Babji zob. Ob slednjem sta puščica in napis 20 min kazala nazaj proti mali brunarici. Čez planino sva se vrnila k ostankom žičnice in po poti vzpona v dolino. Na Kupljeniku sva poklepetala z domačinom, ki nama je povedal, da so tovorno žičnico postavili, ko so opremljali jamo, in da je nekoliko naprej od nje žleb, po katerem se tudi pride v jamo, vendar je spust zelo nevaren (tak žleb sva videla približno tam, kjer sva obrnila, mogoče Gamsov prelaz, označen na zemljevidu). Razložil nama je še, kje je izhodišče za jamo.

V dveh urah in pol sva se vrnila k Selskemu mostu. Na Bled sva se odpeljala po manj zamotani poti, tako da najino jutranjo zares odsvetujem, priporočam pa tole: med spuščanjem proti jezeru pri kitajski restavraciji zavijte levo na Ulico narodnih herojev, ki se nadaljuje s Cankarjevo cesto. Na razcepu pri kapelici se držite desno. Po Selski cesti se peljite do konca Bleda ter naprej med polji, travniki in gozdovi na Selo pri Bledu. Na razcepu na koncu vasi izberite desni krak in na naslednjem levega (kažipot Kupljenik), ki vas pripelje do Selskega mostu.

Babji zob sva torej videla tudi od zgoraj in zdaj veva, kje se (ne) pride k jami pod njim. Samo čas in vreme nekega julija ali avgusta potrebujeva, pa si bova ogledala še jamo.

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Krim

Z Janijem sva vse prej kot zbiralca planinskih žigov, a če se česa lotiva, načeloma tudi dokončava. Akcije Deset vrhov v okolici Ljubljane, ki sva jo začela zaradi vnukinj, skupaj nismo izpeljali do konca, pa sva jo sklenila sama. Upala sva, da bo pot na Krim tokrat mogoče začeti v Strahomerju. Iz Ljubljane sva se 5. januarja odpeljala na Brezovico ter od tam skozi Podpeč, Tomišelj in Vrbljene na izhodišče (310 m), kjer naju je pričakalo urejeno parkirišče za planince in ob njem smerna tablica Krim 2 h 10 min. Preden sva se odpravila, je bilo parkirišče že polno. Vsi so izstopili iz avtov, jih zaklenili in odkorakali, midva pa sva se ne le preobula, ampak si tudi vse ogledala in poslikala ter pogledala na zemljevid, zato sva kot navadno odšla zadnja.

Po mostu čez Iško, med hišami in mimo cerkve sv. Jakoba sva prikorakala na razcep za zadnjo hišo v strnjenem naselju (pri Purkatu ali Maticovih*), kjer sva lahko izbirala med dveurnima potema desno čez Strmec ali naravnost čez Kramarco. Odločila sva se za vzpon čez Kramarico in vrnitev čez Strmec. Tisto soboto je bilo veliko planincev in tudi sicer je Krim precej oblegan, zato najbrž ni odveč tablica s pozivom domačega planinskega društva, naj varujemo naravo in ne trgamo rastlin. Mimo počitniške hiške, še dveh kažipotov in stanovanjske hiše sva prišla do razcepa kolovozov; desni je bil razrit, najin naravnost pa bolj podoben gozdni cesti. Levo pod naslednjim razcepom sva opazila ribnik ali jezero (o umetnem jezeru Strahomer ali strahomerskem ribniku pišejo, da je v čislih pri ribičih, loviti pa smejo le po načelu »ujemi in spusti«). Začela sva se rahlo vzpenjati po čedalje slabšem kolovozu. Veliko ljudi se je že vračalo, mnogi s psi. Kljub nekaj odcepom nisva bila nikoli v dvomih, saj je bila pot zadovoljivo markirana, na razpotjih so naju usmerjali kažipoti in celo nekaj možicev je bilo, čeprav gotovo bolj zaradi veselja postaviteljev kot za potrebo.

Po 20 minutah je pot postala strma in skalnata. Prečkala sva daljnovodno poseko, zaraščeno z grmovjem, in spodaj spet ugledala jezero. Poslej sva stopala po stezi. Še skozi eno križišče in čez drugo zaraščeno daljnovodno poseko sva po pol ure prišla na Kramarico (630 m, po vodničku 635 m), kjer sva prečkala gozdno cesto. Od tam je bila tudi najina pot spet bolj podobna gozdni cesti ali vsaj kolovozu. Ozirala sva se v levo, kjer naj bi kakih 100 m od poti stala smreka velikanka, imenovana Krimska kraljica, vendar je nisva našla. Poleg planinskih oznak so se na nekaterih drevesih pojavili rdeče obrobljeni beli trikotniki in zelene črte. Pot se je začela strmeje vzpenjati, tekla je pod električnimi žicami in se zožila. Prečkala sva vlako. Ko je svet postal spet bolj skalnat, so se znova namnožili možici.

Pred odhodom od doma sva se pogovarjala o Milanu, znancu s potovanja po Kamčatki, vedoč, da je pogost obiskovalec Krima (in Himalaje: že devetkrat je bil tam). In glej, srečala sva ga! Pa ne le to ‒ z njim je bil še en znanec, Janijev sodelavec Zvone. Ta veliki svet je po svoje res majhen. No, nismo ga predolgo »reševali«, odšli smo vsak v svojo smer. Slabe pol ure nad Kramarico sva dosegla gozdno cesto na Žvenclju (810 m). Ob križišču na levi je bil med številnimi kažipoti tudi eden za naju: Krim 40 min. Kazal je desno navzgor po širokem skalnatem kolovozu. Z leve od spodaj so prihajali številni planinci iz Iške in nekdo nama je napovedal »hudo strmino«. Kmalu po začetku vzpona sva opazila v drevesnem duplu levo nad cesto kipec Marije z Detetom. Na smreki ob poti je še visel novoletni okrasek. Od zgoraj se je vračalo že precej planincev in pozdravi so se kar vrstili. Neki možak me je Janiju pohvalil, da se pri tem veliko lepše nasmehnem kot on. Hm. Po četrt ure sta bila pred in za odcepom desno (950 m) kažipota; po drugem je bilo do cilja še 20 minut. Ta kraj je na zemljevidu v vodničku označen kot Krog.

Res sva bila čez 20 minut že v Domu na Krimu (1107 m). Terasa je bila zaprta, kar naju je prikrajšalo za del razgleda, ki pa zaradi vremena tudi sicer ni bil najboljši. Menda sem prvič zares opazila, da je ne le na plošči ob vhodu v dom, ampak tudi na obodu razgledne mize napis Trigonometrična točka I. reda št. 172 na Krimu je koordinatno izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske in Koroške ter Primorja z Istro 1817‒1828. Nihče se ni dolgo mudil zunaj, prehladno je bilo. Tudi midva sva se po toplem kosilu (in žig sva si seveda odtisnila) kar vrnila v dolino.

 

Od doma sva se spustila po makadamski cesti. Prehitel naju je avto in ni niti malo zmanjšal hitrosti, zato naju je popolnoma zaprašil. Že kmalu sva na nekem drevesu zagledala pod knafelčkom znak neskončno. Kaj pomeni, (še) ne vem. Za levim ovinkom, v katerem se je desno odcepila neoznačena gozdna cesta, je bil še en odcep, tokrat s kažipoti: nazaj Krim 15min, naprej Rakitna 2h, desno Tomišelj 1h 20min, Strahomer 1h 20min, Preserje 1h 40min, Jezero 1h 40min. Zavila sva s ceste desno na kolovoz in v gozd. Pri prvi markaciji je bil spet znak ∞. Na bližnjem razcepu so najine oznake kazale levo navzdol, a sva se odločila najprej poiskati lovsko kočo, ki naj bi bila po zemljevidu tam nekje, čeprav nisva nameravala v dolino po poti mimo nje. To je namreč neoznačena daljšnica, ki je morebiti niti ne bi našla.

Tako sva se najprej podala naravnost, po desnem kraku. Kmalu sva visoko nad seboj zagledala nekaj nenaravno zelenega, zato sva se povzpela tja. Steze ni bilo, odvržena plastenka pa je pričala, da je tam nekdo hodil. Prilomastila sva do ograjene divje zelene hiške in antenskega stolpa. Z druge strani je k njima pripeljal kolovoz. Na drevesu za hiško je tičala ptičja hišica. Napisi so naštevali graditelje, svarili pred splošno nevarnostjo in elektromagnetnim sevanjem ter prepovedovali dostop, čemu služita hiška in stolp, pa ni pisalo. Vsekakor ni bila lovska koča. S težavo sva našla pot nazaj in preden sva se vrnila na »svoj« kolovoz, je Jani v bregu zagledal še eno streho. Zlezla sva tudi tja gor in našla lovsko kočo LD Tomišelj. Ker je stala čisto blizu neoznačene gozdne ceste, sva se spustila kar po njej in pripeljala naju je nazaj na cesto, po kateri sva prišla s Krima.

 

Še enkrat sva zavila desno na kolovoz in tokrat na razcepu po levem kraku, po katerem sva poleti 2015 prišla iz Tomišlja. Tudi ob njej so bili znaki ∞. Veliko drevja je bilo posekanega. Spuščala sva se po skalnati stezi, široki kot kolovoz, a nevozni. Vodila naju je mimo napisa 1000 m na deblu na levi, pozneje pa mimo travnika in krmišča na desni. Tam ni bila več skalnata. Nad korenine mogočne smreke čez 20 minut je nekdo položil majcene jaslice. Kakih 50 m niže je na razcepu Jelenci  (880 m) z ∞ označena nerazločna stezica zavila levo proti Preserju in Jezeru (oboje 1.20), midva pa sva se spustila naravnost proti Tomišlju, Vrbljenam in Strahomerju (vse 1.10). Pri stari poseki se je kolovoz zravnal. Kmalu zatem sva zavila levo na stezo. Po 10 minutah naju je odložila na gozdno cesto, ki se je na levi končala z obračališčem na Hotemršci (830 m). Cesto sva prečkala in na drugi strani nadaljevala po pobočju Strmca (841 m). Čez dobrih 10 minut sva bila pri Miščevi skali, katere korita so bila tudi tokrat suha.

Pri naslednjih kažipotih se je najina pot (desno) ločila od poti v Tomišelj (naravnost). Mimo globoke Mrzle doline na levi sva spet prišla do kažipotov in kričečega napisa KRIM, kjer sva poševno prečkala širok kolovoz (napravila sva nekaj korakov levo po njem in ga takoj zapustila v desno). Pogrešala sva kažipot za Vrbljene. Spustila sva se mimo še ene kotanje na levi in se na koncu rahlo povzpela čez njen rob. Po strmem peščeno-zemljatem, marsikje zaradi erozije skalnatem kolovozu sva prispela do razcepa. Desni krak je bil dobro uhojen, markiran pa levi. Čeprav sva v grapi na desni videla več planincev, sva se držala markacij. Nad Strahomerjem sta se kraka združila. Kakih 50 minut pod Miščevo skalo sva prispela v vas.

 

Malo za Sv. Jakobom sva šele zdaj na hiši 33 opazila tablico Tukaj je živel Franc Kramar 1890‒1959 zbiralec slovenskih ljudskih pesmi , orglanist in skladatelj. V letih 1903‒1914 je zbral 4470 ljudskih pesmi z napevi, ki jih hrani Glasbenonarodopisni inštitut v Ljubljani. O svojem delu je pisal v reviji Cerkveni glasbenik (1922‒1929) ter v knjižici Narodne pesmi (1933), prvi iz načrtovane zbirke Dobrepolje in okolica (v uvodu je napovedal tri zvezke pesmi, a sem v Cobissu našla le enega). Domov grede sva se ustavila še na Rantah ob cesti iz Tomišlja v Vrbljene, kjer stoji spomenik šestim partizanom, med njimi Ljubu Šercerju, čigar ime je nosila brigada mojega očeta.

  

Na Krimu sva bila že večkrat, pa nikoli nisva bila zares deležna njegove velike odlike: širnih in daljnih razgledov. Bo treba pač še poskušati, če naju ne bo v lepem vremenu spet zaneslo kam dlje in više.

* Kar nekaj imen, ki jih ni na zemljevidih, sem našla v vodničku Iz ižanskih vasi na vrh Krima 1107 m, ki sem ga dobila od enega njegovih avtorjev.