25 oktober, 2019

V Zlatorogovi deželi

Ko sva z Velike Monture gledala Bogatin in Mahavšček, gori, s katerima se končajo – ali pa začnejo – Spodnje Bohinjske, po novem Bohinjsko-Tolminske gore, sva se strinjala, da ju nekoč obiščeva. Po dobrem letu (20. julija) se je že zgodilo. Odpeljala sva se h Koči pri Savici (653 m), kjer je za celodnevno parkiranje treba plačati 8 evrov. Pregledala sva številne kažipote in razlagalne table (Vogel, Slap Savica, TNP, Železna pot, Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o poti na Komno in do Krna) ter se mimo koče, spominkarne in Planinskega doma Savica odpravila na pot.

Pred kioskom, kjer se plača vstopnina za ogled slapa na Veliki Savici, sva zavila levo ob Mali Savici, hudourniškem potoku, ki se v bližini koče združi z Veliko (obe izvirata pod Komarčo, združena Savica pa se v Ukancu izlije v Bohinjsko jezero). Stopila sva na mulatjero, oskrbovalno pot iz prve svetovne vojne, ki se vzpenja na Komno v oštevilčenih serpentinah. Nekaterih številk bodisi ni več bodisi jih nisva opazila ali sva jih izpustila zaradi podrtega drevja, 13 pa bi utegnila biti izpuščena zaradi vraževernosti. Mulatjera je precej kamnita, nekoliko enolična in tudi ne posebno razgledna. Nisva bila edina, ki sva se »kratkočasila« s štetjem ovinkov; pri tem sva si pomagala tudi s pravilom, da so sodi desni, lihi levi. Z nekaterih se vidi Bohinjsko jezero. Nad potjo sva opazila tovorno žičnico, ki jo obiskovalci Komne po dogovoru lahko uporabijo za prevoz prtljage. Zaradi vedno več podrtega drevja je bilo vedno manj sence. Cveteli so veliki zali kobulčki, vetrovke, navadne ognjice. Ko se je strmina povečala, se je pot začasno zožila. V mnogih votlih deblih in štorih so tičali »možici« ‒ bolj kupčki kamnov.
Po uri in četrt sva dosegla prelomnico s pogledom na Bohinjsko jezero; tamkajšnja 48. serpentina je bila zadnja označena. Na tem kraju, imenovanem Pri Bekslnu, je stal steber avstro-ogrske vojaške žičnice iz prve svetovne vojne. Do tja naj bi bile tovore nosile mule, od tam do Bogatinskega sedla pa je vozila tovorna žičnica (verjetno ime Beksl izvira iz zamenjave načina tovorjenja – nemško wechseln = zamenjati). Poslej sva se vzpenjala po skalnati dolinici Pekel in od tam ovinki niso bili več oštevilčeni. Z višino se je povečala raznolikost cvetja: ozkolistno ciprje, preobjede, gorske ločike, kresničevje, zlatice. Steza je bila ponekod še vedno videti kot mulatjera. Večkrat se je zravnala. Po slabih 20 minutah sva v skalni steni zagledala votlino, ki se nama je zdela umetno izkopana. V obe smeri je šlo veliko planincev, med njimi precej tujcev.


Ko sva prvič zagledala Dom na Komni, je bil videti še zelo daleč. Kmalu zatem sva na skali opazila marmorno ploščo in klin v spomin oskrbniku doma Janezu Cvetku (1958–1995), ki je padel s tovorne žičnice. Kakih 20 minut nad votlino v steni sva naletela še na luknjo v tleh: zamreženo in ograjeno brezno levo od poti pri 8. ovinku (tudi te, neoštevilčene, sva štela). Cvetlična ponudba je kar naraščala: kukavice, mali zali kobulčki, grintovci, zvončice, ivanjščice, pokalice, raznovrstne bele kobulnice, lepki osati, ciklame. Za dvema razcepoma, dobro opremljenima s kažipoti, sva prispela do ograjene lesene koče Pr' Hubert. Po strmi skalnati stezi sva četrt ure nad breznom prisopihala k Domu na Komni (1520 m). Naštela sva skupaj 62 (oštevilčenih in neoštevilčenih) ovinkov, nekateri pa omenjajo število 66. Doma na Komni sem se iz maja 2004 spominjala kot (pre)velike neprijazne stavbe, obdane z zidarskimi odri, a se je nekoliko poboljšal: obnova leta 2005 mu je dobro dela, velikost pa je baje v skladu s povpraševanjem. Od številnih kažipotov naj omenim samo »najine«: Koča pod Bogat. 15min, Bogatin. sedlo 1h 15min in Mahavšček 2h 30min.
 

Mimo kapelice za domom in še ene stavbe sva se odpravila proti desni, pri naslednjih kažipotih pa sva se držala levo (smer Vratca). Razmeroma široka peščena, ponekod kamnita steza je tekla sprva precej po ravnem. Pred nama se je kazal Bogatin, Mahavšček pa se je skrival v oblaku. Pri tabli TNP Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o bivalnem in oskrbovalnem taborišču Erzherzog Eugen se je v levo spustila steza na planino Na kraju med Spodnjo in Lepo Komno. Tamkajšnja Koča pod Bogatinom (1513 m) je zrasla na temeljih avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so med prvo svetovno vojno zdravili ranjence iz bojev na Krnu. Ostala sva na zgornji stezi, ki teče nad planino, mimo grička s piramido – spomenikom žrtvam prve svetovne vojne. Povzpela sva se k njej. Vse steze tam okoli so bile polne planincev.

Pot naprej naju je vodila mimo odcepa desno k Triglavskim jezerom in še enega levo na planino. Med ruševjem se je steza zelo zožila in naju pripeljala do mulatjere. Križišče je bilo dobro opremljeno s kažipoti (desno Lanževica 2h 15min, Pl. za skalo 2h 30min in Soča 5h, levo Bogatin 1h 30min, Koča pri Krnskih jezerih 2h 15min in Bogatin. sedlo 1h) in napisi na skali. Najprej sva stopila nekaj korakov desno k lesenemu razpelu, nato pa nadaljevala v levo mimo ruševin kamnitega vojaškega objekta z napisom Krn in puščico naprej. Pod potjo so gledali iz trave temelji še več stavb. Travnike so krasili drobceni osati, dlakavi sleči, ozkočeladaste preobjede, navadni in gorski glavinci, rumeni svišči ali košutniki, rožnordeči deženi, ivanjščice, grintovci, neke rumene nebinovke, velike bele kobulnice, mali svišči, zvončice, orlice, sternbergovi klinčki, plazeče sadrenke, gole vrbe, košeničice pa so že odcvetele, a ob njihovem času mora biti tam vse rumeno, toliko jih je bilo. Levo pod nama se je vlekla ruševnata dolina Gracija. Čez čas sva se nehala vzpenjati in sva se celo rahlo spustila.

Mimo ostankov še ene stavbe in več kamnitih škarp (tudi te so cvetele!) sva 45 minut od planine Na kraju prispela do razvalin okrog table Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče o Lagerju Bogatin. Da prizor ni bil prav nič žalosten, so poskrbeli hribski rmani, »lučke« kosmatincev, rožni koreni, alpski pečniki, materine dušice, lani, špajke in druge rože. Na naslednjem razcepu sva sledila markaciji in napisu Bog. sedlo. Ko sva dosegla zgornji konec Gracije, sta se zdela Mahavšček in Bogatin že kar blizu. Na še enem razpotju naju je velika markacija na skali zvabila na levi krak, med spominčice, rožne korene, živorodne dresni, grintovce, sieberjeve repuše, primožke, prve planike. Malo pod uravnavo z zarjavelim železjem, kosi opeke in kamnom rapalske meje, s katerega so bili razen na eni strani (15/42) spraskani vsi napisi, naju je oplazil hladen piš in po 20 minutah sva stopila na Bogatinsko sedlo ali Vratca (1803 m) z razvalinami in oluščenimi kažipoti. Tudi tam sva srečala kar nekaj planincev, med njimi družine z otroki, in spet tujce ‒ skupino Špancev in nekaj Francozov. Kljub slabi vidljivosti sva za silo razločila Krn, nekoliko bolje pa bližnje gore (Veliki Monturo in Babo, Lanževico).
 








Z Bogatinom in Mahavščkom tako rekoč pred nosom sva zapustila sedlo po stezici, ki se je čedalje bolj gruščnata in strma vzpenjala med vretenčastimi ušivci, rožnimi koreni, planikami, kosmatimi škržolicami, ranjaki, rumenim miljem. Z zaobljene skalnato-gruščnate terase se je nadaljevala po grebenu naravnost na vrh Bogatina, ki se je dvigal pred nama (tam nekje se desno odcepi pot, ki obide vrh). Markacij je bilo bolj malo in v megli bi bilo precej brezupno, kar naju je začenjalo skrbeti, saj je dele okolice že čisto skrila. Cvetja je bilo čedalje manj, a na moje veliko veselje so se planikam pridružile triglavske rože. Tik pod vrhom je začel briti mrzel veter. Pol ure nad sedlom sva stala pri prazni zarjaveli vpisni skrinjici in geodetskem kamnu. Komaj sva videla do Mahavščka, z razgledi na Julijce (Triglav, Kanin, Montaž, Viš) pa ni bilo nič.









Bogatin (1977 m) je znan po bajki o nesmrtnem belem kozlu Zlatorogu, vodniku belih koz. Čreda je bila last belih žena, ki so živele v planinskem raju nad Komno in pomagale ljudem v stiskah. Kozlovi zlati rogovi naj bi bili ključ do zaklada, skritega v tej gori. Ko se ga je polakomnil trentski lovec, ki si je hotel z bogastvom povrniti naklonjenost izvoljenke svojega srca, je kozla ustrelil. Iz njegove krvi so zrasle triglavske rože, použil jih je in si takoj opomogel. Razjarjen je pahnil lovca v prepad in z rogovi razril planinski raj, da se je spremenil v kamnito pustinjo.*

Vrh sva si delila s Celovčanom, ki je prišel z Mahavščka. Zaklepetali smo se, pa vse prej kot o Zlatorogu. Bil je že na Veliki Monturi in sploh je okolico dobro poznal, rad prihaja k nam. V Celovcu se mu zdi dolgočasno, Ljubljana pa mu je všeč, ker se vedno kaj dogaja, bil je tudi v Kamniku na Kamfestu, midva pa sva mu povedala še za Jazz Cerkno. Izkazalo se je, da je jazzovski navdušenec; pogovarjali smo se o glasbenikih, koncertih in – kakšno naključje – o festivalu Konfrontationes v Nickelsdorfu na Gradiščanskem, na katerega sva nameravala čez pet dni. Na Bogatinu pa res nisva pričakovala takšnega sogovornika.

Po drugi strani sva se spustila po strmem, zdrsljivem pobočju in v slabe četrt ure pristala na sedlu med Bogatinom in Mahavščkom (z desne tja priteče pot, ki obide vrh Bogatina). Ko sva se ozrla, sva na Bogatinu zagledala več ljudi. Vzpon na Mahavšček je bil tudi strm, a navzgor vsaj ni tako zelo drčalo. Kakih 20 minut nad sedlom sva dosegla vrh (2005 ali 2008 m). Še eno ime za to piramidasto goro je Veliki Bogatin (po Miheliču neustrezno, po Poljancu »drugotno«). Vpisna knjiga je bila polna, umazana in plesniva. Dekleti s psom, ki sva ju še malo prej videla sestopati z Bogatina, sta naju dohiteli, kot bi mignil. Za njima je prišel še en moški. Okrog in okrog nas je obdajala gosta megla, zato nismo videli ničesar. Škoda, toda za nama (in upala sva, da tudi pred nama) je bila lepa in zanimiva pot, tako da žalost ni bila prevelika.

Tudi z Mahavščka sva se spustila po drugi strani, kot sva se povzpela nanj. Čez ozki greben, po katerem je tekla stezica, so se s tolminske strani podile megle. Okoli ušes nama je žvižgal leden veter in zaradi mraza sva bila kar otrpla. Gruščnata stezica je bila večkrat nerazločna in markacij malo. Spet sva naletela na rjasto železje. Ko sva se spuščala proti Vrhu Škrli, se je megla razkadila, da sva daleč spodaj zagledala Kočo pod Bogatinom in Dom na Komni. Pobočje Vrha Škrli sva prečila po ostankih mulatjere nad veliko kotanjo Dolniki in se bližala Kseru. Čez melišče, poraslo s travo, sva pol ure pod vrhom Mahavščka prispela na označeno razpotje. Napisi na skalah so nama povedali, da se desno odcepi pot na Tolminski Kuk, levo pa se pride na planino Govnjač.

Zavila sva proti planini in se spustila v Dolnike. Gruščnate serpentine med travo niso bile posebno strme. Krasili so jih vretenčasti ušivci, materine dušice, zlatice, alpski pečniki, brezstebelne lepnice, kačje dresni in drugo cvetje, a v neki luknji pod potjo je še ležal umazan sneg (Komna je znana po mraziščih). Škarpa je pričala, da še vedno hodiva po trasi nekdanje mulatjere. Mimo več možicev, ki so označevali začetek nemarkirane poti na Tolminski Kuk, ter med ruševjem in posameznimi macesni – značilna podoba Komne – sva prikoračila na travnato ravnico na koncu Dolnikov. Dobre pol ure od razpotja se je desno odcepila bližnjica (nanjo sta kazala napis in puščica na skali), naprej, precej naokrog, pa je tekla mulatjera, obe označeni. Odločila sva se za bližnjico. Ta se je razdrapana in slabo sledljiva pretikala med skalami in grmovjem. Najbrž jo bodo opustili, saj ne sekajo več ruševja in ne obnavljajo markacij. Pravzaprav si ne zasluži več svojega imena, ker je na njej toliko ovir, da bi po sicer daljši mulatjeri verjetno hitreje prišla na planino (po bližnjici v 25 minutah).

Na planini Govnjač, polni razvalin, ostankov taborišča rezervnih enot, zgrajenega jeseni 1915, sva z že precej zdelane table Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče izvedela, da so zidana oficirska stavba in lesene barake služile počitku bataljona vojakov s krnskega bojišča. Naselje je premoglo tudi kapelico in studenec. Planino obkrožajo slikoviti vrhovi. Na drugi strani sva se začela spet vzpenjati. Iz ruševja je štrlelo nekaj visokih drogov z zimskimi oznakami za turne smučarje, ki radi prihajajo na Komno. Skozi staro in novo leso sva dokončno zapustila planino. Vzpenjala sva se po skalnati stezi, obdani s travo, cvetjem in grmovjem. V daljavi sva zagledala Dom na Komni in čez čas na označenem križišču zavila levo (desno Žičnica Vogel 4h 30min). Vsi živahni sta naju dohiteli dekleti s psom, ki sva ju pustila na Mahavščku. Čeprav sem dotlej videla res veliko vsakovrstnega cvetja, me je tisti dan najbolj navdušila kobulnica s temno rdečimi semeni (morda siljelistni jelenovec ‒ ker nimam nobene dobre slike listov, niti Alenka ni bila gotova) tik pred Domom na Komni, h kateremu sva se mimo zanimivega možica vrnila 40 minut od Govnjača. 
 











Po poti vzpona sva bila v dveh urah spet pri avtu. Čeprav dan posebno na najvišjih točkah ni bil tako radodaren z razgledi, kot sva pričakovala, sva prehodila lepo pot, ki jo še posebno priporočam ljubiteljem rož. In spet sva opravila spodoben »trening« za pohod okrog Civette (11 ur, od tega skoraj 9 ur hoje). 

* Pripovedko o Zlatorogu je prvi objavil Dragotin Dežman/Karl Deschmann (18211889) 21. februarja 1868 v nemščini v dnevniku Laibacher Zeitung št. 43. Priljubljenemu nemškemu ljudskemu pesniku Rudolfu Baumbachu je bila tako všeč, da jo je upesnil in objavil leta 1877. Izšla je v več kot 100.000 izvodih (avtor je doživel kar 50 ponatisov). Leta 1886 jo je Anton Funtek prevedel v slovenščino, a je bila bolj znana po Evropi kot pri nas (leta 1995 so v Nemčiji ponatisnili dvojezično izdajo celo v 250.000 izvodih!). Leta 1904 je Anton Aškerc napisal o Zlatorogu še malo znano dramsko igro v verzih.

13 oktober, 2019

Jama in Gradišče pod Babjim zobom

Že nekaj let imava na koledarju konec junija zapisano Jama pod Babjim zobom! Blejski jamarji namreč omogočajo ogled vsako julijsko in avgustovsko nedeljo ob desetih (organizirani ogledi po dogovoru so sicer možni od maja do oktobra, začenši z brezplačnim tradicionalnim prvomajskim ogledom), pa nikoli nisva utegnila. Letos 14. julija se nama je končno posrečilo. Na cesti z Bleda proti Bohinju sva kmalu za Bohinjsko Belo in mostom čez Savo Bohinjko zavila levo proti Kupljéniku. Po približno 500 m sva pred ostrim desnim ovinkom zavila desno na makadamsko cesto. Na usmerjevalnem stebričku je pisalo, da je do jame pod Babjim zobom poldrugo uro hoda, a ker sva bila pozna, sva se peljala še dobra 2 km do parkirišča. Bilo je prazno. Tamkajšnji stebriček je napovedoval uro hoje do jame.

S parkirišča sva se odpravila po kolovozu levo navzgor. Spodaj je bil peščen, potem pa je hitro postal zaraščen. Kar strmo se je vzpenjal. Pri prvem odcepu levo je bil kartonast kažipot čisto zvit od vlage; ko sva ga raztegnila, je kazal naprej. Drugi odcep levo je bil zagrajen s hlodom in kamni. Naslednji odcep ni bil označen, a k sreči sva od njega že videla rdeč napis Jama na lesenem kažipotu, ki je kazal levo. Tam sta bila ob razcepu še dva kažipota: levo navzgor Jama 11, desno navzdol 11 Boh.Bela. Poslej sva se vzpenjala po stezi, ki je zaraščena in koreninasta tekla skozi bogato obloženo malinovje in čez ozek gruščnat podor. Na podrtem količku ob ostrem desnem ovinku naju je pomiril napis, da je do jame le še 20 minut torej ne bova zamudila. Znova sva prečkala podor. Pri naslednjem ostrem desnem ovinku je iz doline pritekla stezica, ki bi utegnila priti s parkirišča v Kupljeniku. Pozneje je vodnik povedal, da jim je drugo pot odnesel plaz in je ne obnavljajo več. Že blizu skalne stene sva spet prestopila podor(ček) in se za naslednjima serpentinama povzpela po lesenih stopnicah. Še trem krajšim ključem so prav tako sledile stopničke in slabe tričetrt ure od izhodišča sva dosegla vhod v jamo. Tam je že čakala mlada Rusinja, vodnika pa še ni bilo.

Jama pod Babjim zobom je na severozahodnem robu Jelovice. Vhod je pod približno 100 m visoko steno, po katastru jam na koti 992 m, a običajno navajajo nadmorsko višino 1008 m. Tiči pod spodmolom, pod katerim stoji nekaj miz in klopi. Ker je bila tudi ta jama žrtev vandalov in tatov, je zaklenjena. Levo od vhoda sta risbi prereza in tlorisa jame. Na kamniti tablici desno od vhoda piše: Mlademu planincu Boru Maraviču, ki se je tukaj smrtno ponesrečil 29. 4. 1961. Mlad. odsek P. D. Bled. Po Spominu in opominu gora Franceta Malešiča (Didakta 2005) sta ta 10-letni učenec blejske osnovne šole in njegov 13-letni prijatelj skušala splezati od vhoda v jamo na Babji zob. Mlajši je padel 30 m globoko in se ubil, prijatelja, ki je obtičal na ozki polici, pa so po 20 urah rešili vojaki iz vojašnice v Bohinjski Beli.

Ker ob desetih vodnika še ni bilo, čeprav so jamarji na svoji spletni strani napisali, naj bomo pri vhodu vsaj 15 minut pred začetkom ogleda, sem poklicala enega izmed njih. Čez čas mi je telefoniral tisti, ki naj bi bil ta dan vodnik, vprašal, ali smo že pred jamo, in obljubil, da bo čez 10 minut pri nas. No, trajalo je malo dlje; baje je čakal nekaj ljudi, ki pa niso prišli. Navrgel je, da nam bo zaradi zamude priznal popust. Najprej je spil kokakolo in pokadil cigareto, nato je vključil agregat za razsvetljavo. Zaradi Rusinje sva privolila, da je govoril angleško. Čeprav v jami drsi, nam je odsvetoval palice (pred časom sem v Delu brala prav nasprotno – da jih priporočajo). Oblekli smo se (notri je stalna temperatura 8 °C) in vstopili.

Vodoravna jama pod Babjim zobom je dolga 359 m in globoka 50 m. Po vodnikovih besedah je bila turistična že v 18. stoletju, ena prvih v Sloveniji; odkrili naj bi jo bili konec 17. ali v začetku 18. stoletja. Bega me, da je v katastru jam kot datum odkritja zapisan 20. maj 1929. Od 70. let 19. stoletja skrbi za oglede Društvo za raziskovanje jam Bled. Po glavnem rovu, dokaj enakomerno širokem in visokem, smo prišli v bolj razčlenjeni del jame, kjer sta dve brezni. Mimo njiju smo se spustili v dvoranico s kapniki. Ta je bila najlepša, čeprav je bilo veliko kapnikov polomljenih. Z nekaj domišljije lahko vidimo živalske, človeške in druge oblike, zato se ta del jame imenuje Dvorana podob. Poleg oblik stalagmitov, stalaktitov, stebrov in drugih tvorb k njihovi lepoti precej prispeva tudi svetloba. Pretaknili smo se skozi nizek zvezni rov in vodnik nas je opozoril na zanimive velike kristale kalcita na stropu. V naslednji dvorani, visoki 15 m, so se odlomili celi bloki kalcita skupaj s kapniki. Zadnja dvorana se ponaša z zelo redkimi polžastimi kapniki, imenovanimi helektiti. V jami živijo netopirji mali in veliki podkovnjaki, jamske mokrice ali jamski prašički, jamski hrošči, jamske kobilice, jamski pajki in stonoge, kakršne živijo samo v Bohinjskem kotu (endemiti). Živalce, ki jih je ujel moj fotoaparat, s katerim v jamah nisem prida spretna, so najbrž mokrice. Ogled je trajal približno uro in četrt. Vodnik je sproti ugašal luči, kajti svetloba spodbuja nezaželeno rast gliv(ic) na skalah (v angleščini je uporabil izraz fungus).
 
Ko smo prišli ven, sta čakali še dve gospe, ki sta zamudili, ker sta zgrešili pot. Vodnik jima je obljubil, da ju bo popeljal na ogled, najprej pa je poračunal z nami (na popust zaradi zamude je pozabil). Vstopnina je 15 evrov za odrasle in 10 za otroke do 14. leta. Rusinja je odšla prva, a sva jo prehitela, ko se je temeljito lotila malin. Bile so zelo sladke. V pol ure sva bila pri avtu.

Ker ni zelo verjetno, da se bova še kdaj potikala po tistem koncu, sva se odločila zlesti še na Gradišče, ki sva se ga spominjala s poti na Babji zob. Vrnila sva se na asfaltno cesto in se odpeljala v Kupljenik. Za prvimi hišami sva na ostrem levem ovinku zavila desno na gozdno cesto. Na smernem stebričku pri odcepu so od najinega prejšnjega obiska tablicam za Babji zob, Gradišče in Selo dodali še Talež 1 h 30 min (levo). Avto sva pustila na tamkajšnjem malem parkirišču.

Cesta naju je vodila mimo klopce z razgledom na Kupljenik. Kar strmo sva se vzpenjala in kmalu se nama je odprl še pogled proti Vajnežu, Stolu, Vrtači in Begunjščici. Pri vodohranu in mogočni škarpi je cesta napravila oster desni ovinek in poslej je bila nekoliko bolj rebrasta. V levo se je odcepilo nekaj, kar se je izkazalo zgolj za bližnjico. Ko se je staknila s cesto, sva šele prišla do pravega odcepa in smernega stebrička: levo Babji zob 1 h 15 min (tudi tu je dodana tablica za Talež), naravnost (desno) Gradišče 15 min. Na uravnavici na koncu vzpona naju je spet pričakal smerni stebriček. Gozd se je kmalu odprl v jaso, na kateri je stala majhna brunarica z zarjavelo pločevinasto streho. Znova sva vstopila v gozd. Stezico so obrobljale smrečice in nanjo je visela dolga trava









Po strmem zadnjem vzponu čez nekaj skal in travnik, posejan z rožami, sva slabe pol ure nad izhodiščem stopila na vrh. Gradišču (824 m, po nekaterih virih 818 m) nekateri rečejo tudi Gradišče nad Kupljénikom ali Gradišče pod Babjim zobom (ni čudno, saj je vzpetin s tem imenom v Sloveniji več kot 40). S trate na vrhu nama je pogled na Babji zob nekoliko zakrivalo drevje. V travi so se skrivali v krog postavljeni veliki kamni, morda kurišče. Iz vpisne knjige, v resnici zvezka, sva izvedela, da domačini hribu rečejo Gradiše Vršanov. Vršane omenja tudi ljubiteljski zgodovinar Janez Zupan, vendar ne ugotovim, kdo ali kaj so (v bližini sta tudi  »soimenjaka« planina Vršana in Vršan vrh, 1275 m).

Vrnitev po poti vzpona bi bila trajala manj kot 20 minut, če ne bi bilo na cvetočem travniku pod vrhom toliko metuljev. V takih okoliščinah sem še posebno počasna.