Pohorska sobota

Prejšnjo soboto sva se spet odpravila na Pohorje. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Slovenske Konjice in se skozi Oplotnico zapeljala v vas z nenavadnim imenom Kebelj, za katero dotlej še nisva slišala, pa naju je zelo prijetno presenetila: kar dva gradova ima, gostoljubno parkirišče, svojo transverzalo in naravoslovno učno pot ter druge zanimivosti, ki jih obiskovalcem predstavlja nadvse dejavno turistično društvo. Mimo Zajčevega gradu sva sledila Knafelčevim in domačim (zeleno-rumenim) markacijam ter kažipotom za Tri kralje, Črno jezero in Osankarico skozi Nadgrad (tam cveto posebno lepe navadne kukavice) v Kot na Pohorju. Nekaj odsekov je speljanih po cesti.
Do Treh kraljev je dobra ura. Tamkajšnji dom je Štuhecov le še na starih zemljevidih in v knjigah, spomenik nekdanjemu oskrbniku, čigar ime je nosil in ki so ga pokončali gestapovci, pa tudi ni v najboljšem stanju. Mogočna cerkev in klopce in brunarice so samevale, pa sva jo še midva hitro ucvrla naprej. Po smučiščih sva se povzpela na strmi Veliki vrh. Pobočja so razrita, skoraj brez trave ali pa je vsa suha. Ali smučišča takrat, ko ni snega, res ne morejo biti lepa? Pa vendar sva bila deležna tudi čudovitega presenečenja: še nikoli nisva videla zasavskih konopnic in pod vrhom je cvetelo nekaj zelo lepih. Zgoraj so klopca, žičnica in betonski stebriček, ki označuje najvišjo točko.

Spustila sva se nazaj na pot in mimo Urškinega križa kmalu prišla do prvih mostnic, ki na tem močvirnem območju pomagajo ohraniti obutev suho. Pripeljale so naju do Črnega jezera (tričetrt ure od Treh kraljev). V njem menda živi povodni mož; ti pohorski jezerniki skrbijo, da je na Pohorju dovolj vode. Jezero je res skoraj črno in tudi potok Črnava, ki odteka iz njega, je temne rjasto rjave barve. Tam je lepo in mirno, človek bi kar obsedel in sanjaril. Pa sva le odšla še na sprehod do Osankarice (20 minut). Po kosilu sva si ogledala razstavo in film o Pohorskem bataljonu, potem pa sva se vrnila k jezeru. Od tam sva si izbrala novo pot, desno (kažipot Oplotnica). Tamkajšnji gozd je silno neurejen, pot pa tako razrita, da so ponekod traktorske kolesnice globoke več deset centimetrov; v mokrem je gotovo neprehodno. Rož ni bilo prida, le trilistnih penuš v izobilju. V Kotu na Pohorju nasproti številke 18 sva spet prišla na že znano pot in se mimo Zajčevega gradu v dveh urah in četrt vrnila k avtu.

Zaplana.net: Kamnik in Hom

Ob stalnih jugozahodnih vetrovih je te dni na Štajerskem lepše vreme kot v zahodni Sloveniji; pravi čas torej za še en štajerski izlet. V Zasavskem hribovju se dvigata Kamnik in Hom. Kamnik je precej slikovit hrib; zaradi skalnatega vrha in prepadnih pečin, v katerih se preizkušajo tudi plezalci, si ime kar zasluži. Hom je bolj pohleven, a ponuja lepe razglede.

Obisk pri moji najljubši klopci

Prejšnjo sredo po službi je bilo ravno dovolj časa za ponovitev Kamniškega vrha. Pogrešati ga je že začel Jani, mene pa je vleklo na klopco na planini Osredek, na kateri sem se pred petimi leti počutila tako dobro kot še nikoli na nobeni klopci.

Zapeljala sva se do kamnoloma na koncu Sleva, od tam pa levo po kolovozu ob Ravnih senožetih, kjer so se pasle krave. Pogled na Planjavo in Kamniški vrh je bil v sončnem popoldnevu čudovit. Iz trave ob poti so kukali clusijevi svišči, travnik je bil rumen od zlatic, šmarne hrušice so razkošno cvetele, mračice so bile še posebno košate. Po slabe pol ure sva na razcepu pod hribčkom, na katerem so se jadralni padalci pripravljali na polet, zavila levo v gozd. Nekoliko više zdaj najbrž že cvetijo pogačice, takrat pa so bile še v popkih. Nad grapo, ki ločuje Planjavo in Kamniški vrh, sva našla alpske mastnice in šopke navadnega slečnika. Pri razpelu se pot položi in po kaki uri sva že počivala na planini Osredek. Moja klopca je še vedno tam in že drugič sem sklenila, da moram kdaj priti sem za dalj časa, ko se mi ne bo mudilo, kaj prebrati, napisati, pomalicati, polenariti. Tak ljubi mir je. A da ne prihajajo gor le ljubitelji miru in narave, lahko sklepam po lastnikovih listkih, dodanih napisu Odpadke in ogorke pa odnesi s seboj! Dodal je namreč In jih ne skrivaj pod klopi in v druge luknje. Nadaljevanje poti proti Kamniškemu vrhu je zelo nagnjeno k blatnosti, zato ga v mokrem ne priporočam. Ko pridete na greben, imate na voljo levo markirano pot na severni strani pod grebenom (tam boste uživali v senci) ali desno nemarkirano pot po grebenu in čez Planjavo (tam boste uživali v razgledih). Midva sva se odločila za levo. Letos imajo bukve tukaj posebno veliko mladičkov. Na sedlu med vzpetinama se je najina pot pridružila grebenski. Od Osredka do vrha sva hodila tričetrt ure. Razgled je bil lep, poznopopoldansko sonce kar toplo.

Vrnila sva se po strmi in krušljivi, drsni potki desno ob grapi med Kamniškim vrhom in Planjavo. Zelo počasi je šlo – čeprav navzdol in po krajši poti, je trajalo celo uro. Kamniški vrh toplo priporočam. Na izbiro imate več poti in v različnih zaporedjih. Eno je opisal tudi Ivan na Zaplana.net (v svojem besedilu sem pobarvala mesta, kjer se njegova pot razlikuje od najine).

Zaplana.net: Majske rože, Nanos

Sredi maja na močvirnih travnikih cvetijo poletni veliki zvončki, na suhih tleh pa boste z mnogo sreče našli čmrljeliko mačje uho. Obe roži si lahko ogledate v galeriji slovenskih rož.

  

Obilico pomladnih rož boste našli tudi na kraških travnikih vrh Nanosa, ki ga priporočam kot izlet tega meseca. Povezavo na opis izleta boste našli na naši domači strani.

Na izletu z roželjubci

V soboto so naju z Janijem vzeli s seboj na izlet roželjubci. Prepoznate jih po sklanjanju, čepenju, klečanju ali celo ležanju na mestih, kjer kaj cveti. Tej dejavnosti se poljudnostrokovno reče pritlehno zviranje ter služi preštevanju dlačic, zobcev in drugih delčkov rož, razločevanju barvnih in oblikovnih odtenkov, razpoznavanju ((pod(pod))vrst ter seveda fotografiranju najlepših, največjih, najnenavadnejših, najredkejših ... primerkov. Roželjubci potlačijo nekaj več trave kot mi navadni pohodniki in planinci, drugače pa niso nevarni. Nasprotno: kot večina ljudi, ki ljubijo lepo, so zelo prijetni in prijazni. Tega ne rečem, ker nas je vodil Ivan, v čigar spletnem dnevniku gostujem, ampak ker je res. Nekaj teh nagnjenj kažem tudi jaz (vsaj zviralnih) in pri Janiju žanjejo le zmerno navdušenje, saj raje hodi kot postaja, a ker je bil važen del sobotnega programa ogled spodmolov in naravnega mostu, Ivanove fotografije pa so mu naredile skomine, je tvegal.

Že na začetku me je razveselil Rafko (tudi njega že poznate) z galantno potezo − prinesel mi je (seveda narisan) šopek: navadni kukavici. Kukavice so mu menda posebno pri srcu in še nikoli jih nisem videla toliko in tako različnih kot v tej družbi. Spozna pa se tudi na fosile in pokazal nam je prav lepe primerke numulitov. In prikupno praprot slatinko; takale čedna "zelenjava" me ne navduši nič manj kot kaj cvetočega. Alenka je glavna; venomer so jo klicali, kaj je to in kaj ono. Vse ve, še preden pogleda; ta izjava se mi je sprva zdela malo nagajiva, potem pa sem se vsaj na primeru krvavordeče krvomočnice prepričala, da drži. Ko sta z Anko stresali latinska imena, je bilo slišati strašno znanstveno, ampak tudi rožice z najbolj resnimi imeni so bile pisane in lepe. Anka prekipeva od energije, zato je bila navdušena, da je bila pot od naravnega mostu nova tudi za Ivana in je bila tako deležna svoje doze brezpotja. Tam sta se nadvse izkazala Florijan (Cveto – imenitno ime za roželjubca!) in psička Libra; skozi na prvi pogled neprehodno goščavo sta nas kot kaka stezosledca nezmotljivo pripeljala na pravo pot. Od Darje in Cveta sva z Janijem izvedela marsikaj o vzgoji psov. Posebno všeč mi je bil Branko, ker se stvari ne loteva tako strokovnjaško, ampak se je izkazal s precej domišljije in hudomušnosti − "prepoznal" ali "določil" je kar nekaj dolgolistnih kratkopecljatih malocvetnih svetlordečih in podobnih rožic; ob njem se v tej družbi znalcev nisem počutila kot brezupna nevednica. Pridno je fotografiral, kar mu je naročila Tinka, ona pa je venomer nekaj zavzeto zapisovala v beležnico.

Spodmoli so osupljivi in tako so se tudi Janiju zdeli vredni potrpljenja z roželjubci. Poleg brezpotja je sicer precej sprehajalen izlet začinilo še nekaj plezanja ob jeklenici in po skobah. Seveda pa so bile najimenitnejše rože; Alenka mi je poslala svoj čudoviti album. Končalo se je tako, kot je bilo "zaukazano" že v vabilu: s slastnimi fuži. In seveda s prijetnim klepetom ob polni mizi. Ivanu in njegovi družbi hvala za lep dan.

Naporna Dobrča

Moji zadnji napovedi se nista uresničili: ni se mi sanjalo o avrikljih, ker sem po celodnevnem kolovratenju spala kot ubita, in namesto čez kak dan se oglašam šele po enem tednu. Bilo je preveč tistega, kar sem morala, pa je zmanjkalo časa za tisto, kar bi raje.

Na Dobrčo sva se odpravila zaradi »obljubljenih« avrikljev. Parkirala sva na koncu Podljubelja pri (zaprtem) gostišču, kjer se je nekoč trlo Avstrijcev, ki so prihajali čez Ljubelj veliko in poceni jest (na zemljevidu Lajb). Po mostu čez glavno cesto sva se napotila mimo tablice z napisi Preval 1.30 h, Begunjščica 3.30 h in Dobrča 4 h ter mimo Potočnika navzgor ob potoku. Kjer cesta zavije skoraj pravokotno čezenj, sva jo zapustila po široki, a zaraščeni in zagruščeni poti brez oznak. Zemljevidi pravijo, da se po Potočnikovem grabnu pride na Preval. Toda večino poti je odnesla voda. Prebijala sva se zdaj po enem, zdaj po drugem bregu in šele tik pod cesto so tri markacije iz boljših časov. Vstop navzdol v graben ni markiran in od tod (nepotrjena) domneva, da je mišljeno, naj bi do tu prišli po cesti. Onkraj nje je pot dobro označena in naju je pripeljala na Preval.

Nadaljevala sva po zelo ozki potki, ki sitno visi, ko pa se strmo spusti, je sila drsna in pod debelo plastjo listja se skrivajo različna »presenečenja«. Zaradi grap teče precej naokoli. Spust na sedlo Vrh Luž je kar vratolomen, posebno zaradi divjega pleteža korenin. Ampak ravno tam so naju čakale neverjetne množine avrikljev, zato se nisva pritoževala. Sledili so vzponi na tri hrib(čk)e, seveda tudi spusti z njih, vmes pa nekaj sprehoda po grebenu. Nenadoma ni bilo ne poti ne markacij. Oboje se je skrivalo onkraj nagrmadenega vejevja, le splezati je bilo treba čez. Za ta gozd menda nihče ne skrbi, tako nastlan in razdejan je. S Podgorske planine je na vrh pol urice, do koče (levo po cesti – kažipota ni) pa nekaj minut. Tam sem jedla najboljši segedin vseh časov, Janijevo navdušenje nad ričetom pa je bilo precej manjše.

Da bi se ognila ponovnemu plezanju na Preval, sva po oskrbnikovem nasvetu poskusila po lovski stezi, ki je po njegovih besedah sicer neoznačena, a razločna in po njej hodijo domačini v Podljubelj. Kjer se zavije levo proti Prevalu, sva sledila puščici v desno in napisu Voda na drevesu. Vse je bilo po napovedih: korito z vodo in klopi, nato čez več manjših melišč in pod pečinami Dobrče. Pri preži pa se je pot kar izgubila. Pod njo sva splašila nekaj gamsov. Telefonirala sva oskrbniku in po njegovih napotkih nadaljevala naravnost v breg, na grebenu pa levo. Od preže so naju spremljali gozdarski znaki na drevesih in rdeče črte na kamnih, zabitih v tla. Zelo strm spust se je iztekel pri napisih Cesta (desno) in Reča (naprej). Nama je bolj ustrezala smer Reča (ne zemljevidi ne domačini nama niso znali povedati, kaj je to). Pripeljala naju je na makadamsko cesto in čeznjo. Spet hude strmine, čedalje ožji greben, nazadnje pa konec: prepad. Ni bilo druge rešitve kot spust po obupno strmem levem bregu proti Podljubelju. V ključih in malo plezaje zdaj po poseki, zdaj po gozdu sva se celo večnost »kotalila« do kampa, prečkala Mošenik in ob glavni cesti prikrevsala do avtomobila. Pozneje sem na spletu brala o kolesarjih, ki so tam uživali v snegu in celo v temi. Ne vem, kaj naj si mislim (o sebi in o teh junakih).

Narcise

Zanesljivi viri pravijo, da na pobočjih Golice že cvetijo narcise. Verjetno jih boste te dni najlaže našli v Planini pod Golico ali v Plavškem rovtu (parkirajte v bližini kapelice na začetku vasi).

Nocoj se mi bo najbrž sanjalo o avrikljih

Ne bi se čudila. Toliko naenkrat jih nisem videla še nikoli. Hvala Marjeti Klemenc za namig, kje in kdaj posebno bogato cveto. Na poti iz Podljubelja po Potočnikovem grabnu čez Preval na Dobrčo in po lovski stezi nazaj v Podljubelj sva videla še mnogo drugega cvetja. O napornih vzponih, vratolomnih spustih in vznemirljivih orientacijskih dogodivščinah pa čez kak dan.