Dopoldne vroče, (p)opoldne od toče

Noč s 7. na 8. junij je bila nekoliko prekratka zaradi 40. obletnice mature, a je bilo treba vstati zgodaj, saj so napovedovali popoldanske plohe in nevihte. Sošolci, ki so hodili ven kadit, so mi pomenljivo poročali, da dežuje, češ, iz jutrišnjega pohoda ne bo nič. Jaz pa sem se veselila, da bova imela lepo umito jutro. In res je bilo táko. Medtem ko sem ponočevala, je Jani izbral cilj: Hruški vrh (Rosenkogel, 1776 m). Tam sva že bila, a z avstrijske strani. Tokrat sva začela na Planini pod Golico, ki sva jo tudi že spoznala, ko sva bila na Kleku in Golici.

 

 

Parkirala sva pri Boštjanovem hotelu (postavil ga je mojster Belcijan, komendski rojak), ki žalostno sameva. Nad vasjo sva že videla Hruški vrh (domačini mu rečejo Hrušensk vrh), Klek in Javorje. Po cesti sva se vrnila do kapelice in pri ličnih kažipotih zavila desno navzdol proti cerkvi sv. Križa, pod pokopališčem spet desno in pri razpelu še enkrat. Čeprav Hribi.net trdijo, da to zadnje križišče ni označeno, tam stoji kažipot (Rožca) kot na prejšnjih dveh. Onkraj mostu čez Jesenico (doslej sem mislila, da čez Beli potok) se asfalt konča; začela sva se vzpenjati po makadamu, med hišama št. 48 in 49 pa sva zavila z njega strmo v levo. Pot je koreninasta in blatna, saj potoček teče ne le ob njej, ampak tudi po njej. Nedaleč nad vasjo sva opazila prve narcise. Bile so že slabe, a v tem času jih pravzaprav niti nisva več pričakovala. Ob strmi poti skozi gozd visokih smrek je obilo borovničevja. Ko se je strmina nekoliko zmanjšala, sva se vzpenjala po mokrem jarku, ki se je čez čas unesel v kolovoz. Rož ni bilo veliko; morda je pod smrekami pretemno. Sčasoma so se pojavili listavci, svet se je nekoliko odprl in dosegla sva gozdno cesto. Prečkala sva jo rahlo v levo, sledeč kažipotu na neznansko strm kolovoz, razrit od vode. Na močvirni uravnavi, modri od spominčic, ga je bilo konec.

 

Po nekaj minutah vzpona nad uravnavo sva preplezala leso in nadaljevala ob ograji. V desno je še ena »pručka« in onkraj nje pot, a v tisto smer ni bilo videti markacij. Od ograje je treba nenadoma zaviti levo. Pot skozi temen, vlažen smrekov gozd je bila razrita, najbrž zaradi gozdarjenja. Ko se je drevje razredčilo in je postalo svetlo, so se namnožile rože: vijolice, zlatice, kalužnice, spominčice, krvavordeče krvomočnice. Čez dva zaporedna potočka sva prikorakala na parkirišče z nekaj avtomobili. Tam z leve priteče gozdna cesta iz Plavškega Rovta, midva pa sva sledila kažipotu Golica preko Rožce naravnost po njenem nadaljevanju. Oznake na skali so naju kmalu usmerile desno na bližnjico. Ko sva se vrnila na cesto, je takoj spet sledila bližnjica čez travnik v gozd, označena z napisom na kolu. Po za spremembo suhi kamniti in koreninasti poti sva prisopihala na gozdno cesto, zdaj že poraščeno s travo. Na travniku na levi, rumenem od regrata, sva na preži prebrala napis Zg. Trate. Vijolicam, špajkam in trilistnim vetrnicam je delalo družbo še nekaj narcis.

 

Čez 10 minut sva bila že na Jeseniški planini. Na tamkajšnji pastirski koči piše Koča na Petelinu. Ob napisu je pritrjen lesen petelin z dobrodošlico v 16 jezikih. Petelin najbrž zato, ker je planina na pobočju Kleka, ki mu domačini pravijo tudi Petelin ali Petelinjek (sosedje pa Hahnkogel). Trije moški so pripravljali kole za pašniško ograjo. Tudi če naju ne bi bili »podkupili« s šilcem domačega, bi bila voljna nesti v hrib vsak svoj kol.

Po travnatem pobočju ni bilo videti markacij, a ker je bila smer precej očitna, sva se držala levega robu strmega travnika. Z višino se je večalo tudi število narcis, sviščev in drugega cvetja. Zdaj nama je bilo že jasno, da bele zaplate, ki sva jih opazovala od spodaj, niso sneg, ampak še cvetijo ključavnice. Kar samo se mi je smejalo. Pred leti, ko sva »romala« na Golico, jih sploh ni bilo toliko. Čez pol ure sva dosegla kažipot; najina smer je bila levo. Mimo spominske plošče z napisom Pri služenju domovini in Titu je na tem mestu dne 24. 10. 1950 daroval svoje mlado življenje Ludjuk Dimitrije iz Tuzle sva bila kar hitro pri Mokotovi bajti pod sedlom Rožca. Odložila sva kola na še ne prav velik kup in sledila kažipotu, ki trdi, da je Hruški vrh visok 1778 m. »Pručka« nama je pomagala čez žičnato ograjo in mahnila sva jo proti cilju, ki se je dvigal pred nama.


Pot je bila razrita in blatna; skale na njej načeloma lajšajo hojo, a na njih nama je tudi presneto drčalo. Od Rožce nisva opazila nobene markacije več. Trate so bile posejane z narcisami, clusijevimi in malimi (najbrž spomladanskimi) svišči, navadnimi alpskimi zvončki, zlaticami, grmički navadnega slečnika, kukavicami in drugim cvetjem. Pogačice se še niso odprle. Nazaj je bil lep pogled na Klek, le nekam mrko se je držal. Ker pot zavija daleč proti levi, zelo naokrog, in ker se je nevarno pooblačilo, sva si jo skrajšala s strmo direttissimo med zaplatami resja. Po pol ure se je strmina toliko unesla, da sva za silo prišla do sape in sem se utegnila razveseliti kobulastih vetrnic in alpskih veles. Kmalu zatem sva dosegla greben pri kamnu XXVII/101 in ob ograji odhitela na vrh z znamenjem sv. Izidorja. Najbližji mu je kamen XXVII/104. Pri klopci in mizi z vpisno skrinjico in žigom sva ravno začela razpravljati, ali bi malicala ali skušala prehiteti nevihto, ko se je usula sodra in je bilo jasno, da nama ne bo uspelo ne eno ne drugo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jadrno sva se oblekla in v polovičnem času pridirjala h koči na Rožci. Tam se nas je nabralo preveč za tisti ozki napušč, a smo si ga tovariško delili. Kako uro sva vedrila, klepetala in šklepetala, saj se je precej ohladilo, za oblačenje pa ni bilo dovolj (suhega) prostora. A vse mine in podala sva se v dolino. Na parkirišču ob cesti iz Plavškega Rovta ni bilo več avtomobilov in spet je pripekalo sonce, z njim pa so se sušili mokri spomini in razcvetali lepi. Tudi na Planini pod Golico je vse cvetelo: ključavnice so naslikane vsepovsod – na kažipotih, hišah, avtomobilih, celo na zaboju s peskom za posipanje ceste.

 

Dobro poltretjo uro gor in slabi dve dol, če ne štejem čemenja pod napuščem Mokotove bajte. A še dobro, da je bila tam. Jani si je zaslužil pohvalo, ker je mislil na to, da mora biti na poti kako zavetišče, vremenoslovci pa grajo: usulo se je že opoldne, ne šele popoldne! 

Deževno Cerkno 2013

Letos sva si prvič privoščila vse tri dni cerkljanskega džezovskega festivala in tako računala kar na dva dni pohajanja po tamkajšnjih hribih. Pa ni bilo nič iz tega, ker je ven in ven deževalo, kaj deževalo – lilo. Tako se je ohladilo, da se je sneg približal dolini. Čeprav je bil letošnji glasbeni spored posebno imeniten, se je bilo treba »zaposliti« tudi čez dan. In sva se. 

 

Nepotrebno romanje za dež

 

Prvi dan sva se odpeljala na že znano parkirišče Na Logu. Pohodne palice sta nadomestila dežnika. Odpešačila sva po glavni cesti in se pri prvem odcepu povzpela po slabi asfaltni cesti desno (Bukovo 7, Zakojca 11). Kmalu za studenčkom, speljanim po lesenem žlebu, se cesta prekucne navzdol, teče pod leseno stajo na travniku, prečka potoček in se začne znova vzpenjati. V grmovju pri majhnem parkirišču sva opazila kažipot Plezališče. Sledila sva mu čez nepokošen travnik v gozd in bila v hipu mokra čez kolena. Po stopničkah sva se spustila v Lutne skale. To plezališče hvalijo, da je lepo senčno, a midva bi bila vesela sončka! Vrnila sva se na cesto in zavila levo za smerokazom Police 4. Malo po asfaltu in malo po makadamu je šlo navzdol do potoka Kazarska, onstran mostu pa spet v breg. Ko sva levo nad cesto zagledala počitniško hišico, sva si privoščila malico pod napuščem. Nič se nisva pritoževala, da je preozek. Nadaljevanje je zelo ovinkasto, sprva po gozdu, potem pa čedalje bolj po odprtem. Vzpenjala sva se mimo Žibrnka in številnih peskokopov. Nato sva se začela spuščati in ograje so napovedovale naselje. Zadnji vzpon onstran potoka se je končal v Policah. Na začetku vasi stojijo ostanki toplarja s kamnitimi stebri, zelo značilnega za te kraje (o njih piše tudi Anka Vončina; na stari razglednici ima toplar še streho). Do poznogotske cerkvice Marijinega rojstva je še kakih 10 minut. Njeno najvrednejše okrasje so freske iz leta 1536, delo Jerneja iz Loke, a je bila žal zaprta. Nad vhodom je letnica 1908. Zvonik stoji posebej. Pred cerkvijo se asfalt konča v travi, kot bi ga odrezal, in se »razcepi« v dva kolovoza. V daljavi se vidi sv. Ivan. Iz Ankinega pisanja sem tudi izvedela, da so romarji semkaj prihajali prosit za dež. Pa res nisva prišla na pravi kraj! Šele nazaj grede sva desno pod cesto odkrila pravcati športni park: ograjeno nogometno igrišče z razsvetljavo in brunarico. Po dobri poldrugi uri tja in uri in četrt nazaj sva imela mokrote dovolj, zato sva slapove Poličnice in Kazarske grape preložila na kak dan brez dežja.

 

Dan mladosti s Partizanskim pevskim zborom

Naslednji dan sva se namenila v sotesko Pasice, k partizanski bolnišnici Franji. Na parkirišču so kažipoti za Ermanovec, Porezen in Robidnice. Tokrat sva prišla na pravi kraj. Sicer nisva navdušena nad množicami, a ob 100. obletnici rojstva ustanovitelja dr. Viktorja Volčjaka in druge upraviteljice dr. Franje Bojc -  Bidovec, 70. obletnici začetka delovanja bolnišnice in 60-letnici Mestnega muzeja Idrija, ki že 50 let skrbi za ta spoštovanja vredni zgodovinski spomenik, se nama je zdelo imenitno, da se je zbralo toliko ljudi. Tako sva se po mokrem ogledu bolnišnice z veseljem udeležila proslave pod toplarjem, kamor jo je pregnal dež; za govore nama ni toliko, čeprav sva iz njih tudi marsikaj izvedela, Partizanskemu pevskemu zboru in mladim kulturnikom pa sva rada prisluhnila. Ko je zadonelo Vstala, Primorska, si v novo življenje, je bilo še posebno slovesno, saj smo vsi vstali in nekateri tudi zapeli, dirigent pa se je obrnil k nam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva naredila še krog po Dolenjih Novakih. Skoraj 200 let stara domačija Kamlonarše ima še vedno slamnato streho, posebnost pa je toplar z okroglimi kamnitimi stebri. Imela sva srečo, da je bil tam lastnik; pokazal nama je črno kuhinjo in izbo. Po travniškem kolovozu sva odčofotala v bolj strnjen del naselja, kjer sva spet stopila na asfalt. Nekatere hiše so precej stare (to se jim žal tudi pozna) in slikovite, prav tako vodnjak s slamnato strešico. Pod cerkvijo sv. Tomaža sva se spustila po asfaltni cesti in se vrnila k vhodu v sotesko Pasice.

 

Cerkno in njegov muzej

 

V deževnem vremenu je končno prišel na vrsto tudi muzej. Na proslavi sva izvedela, da je idrijski muzej pred 35 leti ustanovil oddelek NOB, ki se od leta 1998 imenuje Cerkljanski muzej. Skrbi za bolnišnico Franjo ter predstavlja zgodovino Cerkljanskega in znamenite laufarje. Med sprehodom skozi mestece je videti tudi zanimive stavbe in spominske plošče, ki opozarjajo na pomembne meščane in dogodke.

 

V Cerknem in okolici je torej marsikaj početi, tudi če dežuje, a srčno upam, da bom naslednje leto spet lahko poročala o hribolazenju.

Na Gipfel in na vrh Maloškega poldneva

Ko sva prejšnjikrat skušala priti na Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel) in so nama namero skazili avstrijski holcarji, je bil Jani kar hud name, ker sem ga po svoji stari navadi skušala »potolažiti«, da bova šla pač drugič. Za nič na svetu, je pribil; za malo se mu je zdelo, da je moral odnehati uro pod vrhom. Tako me je 14. maja, ko je predlagal prav Maloško poldne, silno presenetil, saj zanj rek, da se zarečenega kruha največ poje, skorajda ne velja. Le drugo izhodišče je izbral: Zagoriče (Goritschach).
 

Mejo sva spet prestopila na Korenskem sedlu (Wurzenpassu), nato pa se peljala skozi Ločilo (Hart) in Brnco (Fürnitz) v Dičo vas (Gödersdorf), kjer sva za hotelom Zollner zavila desno in na prvem razcepu levo na Goritschacherstrasse, ob kateri so že markacije. V Zagoričah za gostilno Jaus'nhof Polin stojita kažipota Ilitschhöhe 1½h 684B in Truppe 1½h 30, ki pa se vidita samo z nasprotne strani, zato sva zgrešila odcep v desno in se znašla na drugem koncu vasi. Tam sva se z mojo zasilno nemščino dokopala do napotkov. Ko sva se odpeljala z dvorišča prijaznega starejšega para in jima je najin avto pokazal zadek, z njim pa registrsko tablico, je gospa pritekla za nama z besedami »Tu vsi govorimo slovensko!« in vse še enkrat razložila po naše. Vrnila sva se k zgrešenima kažipotoma, se mimo ograde s konji pripeljala do gozdarskega nakladališča (Tratte) in tam parkirala. Levo po gozdni cesti se pride v uri in četrt k Iljču, desno pa v slabi uri h Kopajniku (Kopanigu) in v uri in četrt k Trupeju.

Napotila sva se proti Iljču. Kmalu sva stopila iz gozda; travnik na desni je pravcati nasad volčjega boba. Spet sva stopila v gozd in za spremembo detla tudi videla, ne le slišala trkati. Vzpon je bil tu in tam kar strm. Nenadoma sva z leve zaslišala rohnenje motorke in hreščanje padajočih dreves. Pa ne že spet! Desno pod nama je šumela voda. Čez čas se je gozd na desni toliko razprl, da sva ugledala Dobrač, pred nama pa se je dvigalo Trupejevo poldne. Od naslednjih kažipotov, od koder je do Iljča le še četrt ure, se že vidi križ na Maloškem poldnevu. Na koncu gozda sva stopila čez mostič in zagledala hiše. Travniki okoli Iljča so bili rumeni od zlatic, pomladanskih jegličev in regrata, pogačice pa so bile še v popkih. Mimo stolpiča s smernimi tablicami in drugimi podatki sva se povzpela po travniku proti gozdu. Pogled na Iljča pa tudi na Maloško in Trupejevo poldne je bil čisto nekaj drugega kot prejšnjikrat v oblačnem vremenu.

Vrh travnika se na debeli smreki ob robu gozda dobro vidi markacija. Pobočje je bilo posejano s kukavicami. Kmalu sva dosegla kolovoz in začela šteti označene ovinke, začenši s K 2 (bližnjica obide K 1). Z ovinka 5 sva videla Trupejevo domačijo. Za ovinkom 7 sva prečkala potoček. Po gozdu so razmetane velike skale. Osmi ovinek je menda res brez tablice. Z njega se vidi Ojstri vrh med Maloškim in Trupejevim poldnevom. Kolovoz še enkrat prečka potoček. Zaradi precejšnje mokrotnosti sva se morala ogibati nadležnemu blatu, a sva lahko uživala v pogledu na preproge kalužnic. Kmalu zatem sva kakih 15 m desno nad potjo opazila markacijo, odcep tja pa ni označen, niti prav videti ga ni. Povzpela sva se k markaciji in »nadstropje« više našla še eno pot. Po strmem koreninastem bregu sva dosegla gozdno cesto in zavila levo navzgor po njej. Del sva je »preskočila« po označeni bližnjici, ob kateri me je razveselil čeden grmiček navadnega volčina. Ko sva se vrnila na cesto, sva bila čisto blizu Maloške planine na levi. Tokrat je nisva obiskala in Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) prav tako ne, na klopci pri Gallobhütte pa sva si privezala dušo.

 

Nadaljevanje ceste nama je skrajšala označena strma bližnjica. V gozdu so cveteli jegliči, deveterolistne konopnice, trilistne penuše, trilistne vetrnice, zimzelen, mlečki, votli petelinčki, celo še telohi. Ob odcepu s ceste je kot zadnjič ležala rumena tabla z napisom, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu. Do obračališča, kjer so naju prejšnjikrat zavrnili gozdarji, je bila pot že očiščena. Pred nama se je dvigal Ojstri vrh, katerega grape so bile še vse zalite s snegom. Nadaljevanje poti pa ni bilo pospravljeno. Ogibati sva se morala ostankom podrtega drevja, tako da nama redke in obledele markacije niso bile v posebno pomoč. Po slabe pol ure prebijanja po strmem in tako rekoč brezpotnem pobočju sva posedela na klopci pod skalami. Od nje se vidita Baško jezero (Faaker See) in bekštajnski Stari grad (Altfinkenstein). Ko sva počivala, naju je prehitel starejši možak. Nato sva splezala na skalo nad klopco. Zgoraj je veliko mravljišče in zjutraj so bile mravlje tako dejavne, da se nisva mogla prijemati ne za skale ne za korenine, povsod je mrgolelo. Nad mravljiščem sva med redkimi drevesi zagledala križ na gori. 

Vzpenjala sva se med skalnimi iglami in stenami, zaplatami resja, odcvetelimi telohi. Še nikjer nisva videla toliko belih jetrnikov. Kmalu po tistem, ko sva naletela na prvi sneg, je sledilo pravo nasprotje: vse rumeno avrikljev. Tam je tudi nekakšno naravno zavetišče pod skalami, po katerih polzi voda; če bi bila sila, bi v njem lahko vedrila. Prečkala sva majhno melišče, onkraj njega pa so naju pričakali ruševje in grmički rododendrona. Pot zavija precej desno, proč od križa, tako da sva bila zaradi redkih markacij tu in tam v dvomih, ali sva še na pravi poti. Na vrhu zasnežene grape naju je v levo vabila kopna skalnata in gruščnata potka med resjem, navadnimi volčini in telohi. V 5 minutah naju je pripeljala do označenega razcepa. Levo se pride na Gipfel. Ta slikoviti, a ne najvišji vrh se po Klinarjevih Karavankah imenuje Ostra peč, po Janševih pa Ojstra peč (Nordgipfel); visok je 1801 m (na križu piše 1802 m, v Mušič-Habjanovih Karavankah pa 1807 m). Četrturna razgibana skalnata pot nanj se nama ni zdela zahtevna, le malo je bilo treba poplezati. Jeklenic ni več. Možak, ki naju je prehitel pri klopci (edina živa duša, ki sva jo srečala ta dan), se je že vračal. Ko sva se naužila razgledov, sva se vrnila na razcep in se v dobrih 5 minutah med zaplatami resja povzpela še na najvišjo točko z mejnim kamnom XXVII/1. Ni tako slikovita (pravzaprav ni videti vrh) kot avstrijska, a razgledi so podobni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še enkrat sva se vrnila do razcepa, pod njim pa zapustila markirano pot, sledeč predhodnikovim gazem; čeprav puščica na markaciji izrecno kaže levo, sva zavila desno po gruščnatem jeziku. Sledovi starih markacij pričajo, da je pot nekoč tekla tu. Ker je opuščena, se je treba precej pretepati z ruševjem. Po dobrih 10 minutah sva pristala na sedanji markirani poti. Čez skalo nad klopco je šlo tokrat gladko, saj popoldne mravlje očitno počivajo ali pa imajo delo v mravljišču, tako da sva se lahko oprijemala skal in korenin. Skozi razdejanje po sečnji sva sestopila na obračališče, tam pa nisva zavila desno, od koder sva prišla zjutraj, temveč sva šla kar naravnost naprej po gozdni cesti.

Cesta teče proti Ojstremu vrhu, po katerega grapah je pridrselo nanjo obilo snega. Vode, ki derejo po pobočjih, so jo že precej načele. Po dobrih 5 minutah je od nje ostala le še stezica, ki se konča v strugi. To sva prečkala in se na drugi strani povzpela po zasneženi grapi. Držala sva se njenega levega roba in nisva dosti verjela, da bova našla nadaljevanje poti. Kakih 20 m više pa sva nenadoma zagledala markacijo. Tam sva splezala na drugi breg grape, kjer se cesta meni nič, tebi nič nadaljuje. Markacija z oznako KGW 03 (to je druga oznaka za pot 603) in puščico kaže nazaj v grapo. Cesta je poraščena z mahom, spodjedena in nanjo je navaljenega veliko kamenja, obrobljajo pa jo neverjetne množine repuhov. Med macesni naju je po slabe pol ure pripeljala pod Trupejevo poldne in mimo kraja, kjer naj bi bila voda (kozarec je bil, vode pa ne), na planino s hiško in ograjo brez vrta; po avstrijskem zemljevidu sklepava, da na Zagoriško planino (Goritschacher Alm). Na hiški (lovski koči?) piše, da je to lovno območje, zato ne smemo s poti in kaliti miru. Hm. Na drugi strani ceste je ograjeno znamenje v spomin Gottfriedu Omannu.

 

Cesta naju je vodila pod Trupejevim poldnevom in kmalu po tistem, ko se nama je v vrzeli med drevjem pokazal slikoviti Škocjan (Kanzianiberg), sva na levem ovinku zagledala odcep desno (Truppe 1 h 684b in Gödersdorf 2 h 684b); tam sva zapustila 603 (nadaljuje se po cesti). Ko sva se ozrla, sva še enkrat videla križ na Maloškem poldnevu, ob križišču pa presenetljiv napis, da je pot 603/03 zaprta. Saj sva vendar prišla od tam! Izkazalo se je, da je to veljalo do 22. 10. 2012. Pri mogočnem macesnu in veliki skali z markacijo, puščico in napisom 684b se v gozd spusti stezica. Poti sta pravzaprav dve: ena z nenavadnimi belo-črnimi markacijami (nekatere so oglate in oštevilčene; prva številka, ki sva jo opazila, je bila 15), druga pa s planinskimi. Združili sta se in številke na belo-črnih markacijah so naraščale. Približala sva se gozdni cesti levo spodaj, kjer se konča, in se spuščala dalje. To se je ponovilo pri cesti na desni. Tik pred strmim spustom na naslednjo cesto sva se pri številki 32 poslovila od belo-črnih markacij.

 

Z gozdne ceste sva kmalu zavila na strmo stezo. Spuščala sva se po nekakšnem jarku ter v neredu vejevja in podrtih debel začasno izgubila markacije. Steza se je proti koncu gozda spremenila v kolovoz in ta naju je mimo visoke preže na travniku pripeljal k opuščeni Trupejevi domačiji. Pri njej je kapelica, na hribčku nad njo pa klopca in vetrovnica. Na vogalu gospodarskega poslopja je markacija 684b. Spustila sva se po levem robu travnika (oznak ni) mimo »pritlične« preže na cesto, kjer naju je spet pričakala markacija, in takoj zatem pri lesi zapustila planino.

 

Na Trupejevem sedlu (Truppesattel) se začnejo serpentine. Po njih sva sledila kažipotu za Zagoriče. Iznad Kopajnika je še enkrat zelo lep pogled na Škocjan. Ko se nama je zazdelo, da sva zašla že predaleč v napačno smer, je pri preži cesta zavila ostro desno nazaj in to popravila. Mimo dveh odcepov h Kopajniku sva prišla do lese in zapustila njihov svet. Na desni sva slišala čedalje močnejši šum vode. Mimo (dvignjene) zapornice, ograde s konji na levi in še dveh odcepov desno sva stopila iz gozda, zapustila cesto in prečkala potok na desni. Čez živahno vodo je treba kar po kamnih. Kolovoz naju je pripeljal k ogradi s konji, mimo katere sva se peljala zjutraj tik pred parkiriščem.

Tako je bil po dobrih treh urah hoje v vsako smer in še treh, ki so prijetno minile vmes, krog sklenjen. Zarečeni kruh nama je na moč teknil.

Ko na Mrzlici ni mrzlo

Na Mrzlici sva bila doslej dvakrat pozimi,  zato se ji je ime res lepo podalo. Letos pa sva jo obiskala konec prvomajskih praznikov. Za izhodišče sva izbrala Zgornjo Rečico. Ker so bili 3. maja otroci še doma, sva si »izposodila« parkirišče pri šoli in vrtcu. Napotila sva se po cesti proti zanimivi cerkvi blaženega Antona Martina Slomška, ki motri župljane s hriba nad vasjo. Kot bi jo bil ustvaril Jože Plečnik. Doma sem ugotovila, da nisem veliko zgrešila: arhitekt je bil mojstrov asistent. Pozornost so nama zbudili tudi kažipoti Galerija Maleš. Ker je slikar Miha Maleš kamniški rojak, midva pa nisva ravno poznavalca, naju je modernistovo ime tu presenetilo (zdaj veva, da galerijo vodi njegova hči). V Zgornjo Rečico bo treba res še kdaj priti.

 

Ob cesti nisva opazila nobene markacije, čeprav bi morala biti po zemljevidu PZS Posavsko hribovje – zahodni del markirana. Na njej sva vztrajala do križišča, kjer stojijo kapelica, avtobusna postaja in smerokazi (med njimi desno Šmohor). Zavila sva desno in pri naslednjih hišah končno povprašala. Možnosti sta menda dve: desno nad hišami po kolovozu, ki pripelje pod Kal, ali levo po robu gozda, kjer se prav tako pride pod Kal. Priporočili so nama pot po gozdu, češ da je kolovoz nad hišami ponekod že zaraščen. Sledeč tem napotkom sva že takoj onkraj potoka obstala na razcepu, ki nama ga niso omenili. Sklenila sva, da je treba navzgor (levo). Tudi ta pot (blaten in s kamenjem posut kolovoz, podoben vlaki) ni markirana. Zavije ostro levo, bolj čeden kolovoz pa teče naprej navzgor in izbrala sva tega. Po njem so paradirali močeradi in lazarji. Vzpenjala sva se po pobočju Špelca levo od Rečice, markirana pot na zemljevidu pa teče desno od nje (torej sva hodila preveč levo). Oporna točka, kjer bi lahko prišla na markirano pot, nama je bila Kodrova domačija. Kolovoz se je poslabšal; ponekod je bil podrt ali zaraščen. Kjer se gozd nekoliko zredči, se svet zravna in kmalu zatem prekucne navzdol. Postala sva pri veliki luži, v kateri so repkali paglavci in se skrivale žabice. Bližala sva se Rečici ali pa se je ta bližala nama – šum vode je bil čedalje glasnejši. Pot nama je prekrižalo več potočkov. Ko se je povprek postavil kolovoz, sva se odločila za desno smer, da se ne bi preveč oddaljila od Rečice. V nekaj minutah sva jo prečkala in na drugi strani naju je pričakala gozdna cesta samo v desno. Sprva se spušča, nato pa se začne rahlo vzpenjati, ves čas približno ob Rečici. Prišla sva na boljšo gozdno cesto, ki priteče iz doline, napravila nekaj korakov po njej navzdol in orientacijskih ugank je bilo konec: tam je ob asfaltni cesti stala krajevna tabla Zg. Rečica.

 

Po nekaj deset metrih sva bila pri Kodru in partizanskem spomeniku z devetimi imeni in napisom, da je tu v letih 1943–1945 delovala relejna kurirska postaja TV 24-S. Na hiši je spominska plošča. Napis Partizanska domačija Ferme naš drugi dom spominja na čase, ko so tu pazili partizanske otroke.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto. Ob njej so cveteli spominčice in zimzelen (sicer je bilo rož veliko manj kot prejšnji teden na poti na Čemšeniško planino) ter ležali hlodi, nekateri že prepereli in ozaljšani z lesnimi gobami. Ves čas sva se držala glavne ceste. Ob križišču na prevalu, kjer priteče z desne markirana pot s Šmohorja (po njej sva se nameravala vrniti), so klopce in kapelica. Zavila sva levo navzgor po kolovozu in prišla na jaso; desno pod njo je ob robu gozda spomenik sedmim partizanom, poleg pa na drevesu vpisna skrinjica z rdečo peterokrako. Na žigu piše Pot NOB Rečica. Poslej so naju poleg planinskih in vezističnih markacij vodile tudi rdeče zvezdice. V naslednje slabe pol ure se v levo štirikrat odcepi označena pot na Kal in še nekaj neoznačenih odcepov je na obe strani, a pot na Mrzlico je dobro markirana. Videti je bilo, da bo poleti tod obilo borovnic. Če že ni bilo veliko rož, pa je bilo vse zeleno od čemaža, ki je napovedoval, da se bo vsak čas razcvetel. Preden sva z ne ravno zložne, a razmeroma udobne poti skrenila na ožjo in še strmejšo koreninasto, se je z desne priključila pot, po kateri sva pred leti prišla iz Prebolda. Strmino pomagajo premagovati tudi stopnice, nekatere kar previsoke. Markacisti so pot lepo označili in nadelali, zato so dodatne bližnjice popolnoma nepotrebne in samo kazijo pobočje. Ko sva bila že zelo blizu cilja, sva se ozrla na Kum v daljavi. Kmalu zatem sva dosegla cesto in zavila levo po njej mimo zapornice k Planinskemu domu na Mrzlici (1093 m), od koder je do vrha (1122 m) s televizijskim stolpom in stebrom z razgledno ploščo in vpisno skrinjico le še kakih 5 minut grizenja kolen.

Oskrbnica Milica Burger je barvala jajca za pravoslavno veliko noč. »Nič se ne pritožijo, če dobijo pirhe dvakrat na leto,« se je smejala. Ravno tako dobro kuha kot prej mama Ljubica, kakor Ljubico Zupanc, ženo prejšnjega oskrbnika, imenuje Milica. Na spletu sem našla celo vir, ki trdi, da je Ljubica svetovno znana kuharska mojstrica. To je morebiti nekoliko pretirano, zelo dobro sva pa res jedla pri njej. In pri Milici tudi.

 

Do prevala s kapelico in klopcami sva se vrnila po isti poti, tam pa sva zavila levo proti Šmohorju, do koder naj bi bilo poldrugo uro hoda. Že kmalu sva zapustila markirano pot in se povzpela še na Suhi hrib (818 m). Na vrhu sva zasledila ostanek rdeče barve in čeprav poti naprej ni, sva se spustila v smer, ki je bila morda nekoč označena, po drugi strani. Pristala sva na blatni gozdni cesti, kjer sva spet ujela markacije. Pripeljale so naju na razmeroma ozek greben, ki se izmenično spušča in vzpenja. Z njega se levo odcepi pot na Gozdnik, midva pa sva sledila kažipotu za Šmohor. Pojavili so se tudi znaki Zasavske in Savinjske planinske poti. Nekaj je zašumelo: slepec se nama je umaknil izpod nog. Ustavila sva se pri partizanskem spomeniku Francu Koširju, ki je padel tik pred koncem vojne. Tudi tu je vpisna skrinjica s peterokrako. Kolovoz se izteče na gozdno cesto. Nadaljevala sva mimo počitniške hišice in peskokopa, prečkala potoček, ki mu je »priložen« kozarec, in prišla mimo znamenja do križišča z utrujeno kapelico. Čez četrt ure sva skozi drevje zagledala cerkev in kmalu zatem še hiše. Stopila sva iz gozda in pod klančkom sledila kažipotu desno s ceste na travnik. V nekaj minutah sva bila pri cerkvi sv. Mohorja (787 m), ki ji delajo družbo tri orjaške lipe iz turških časov; dve sta že brez vrhov, a še kar zelenita.

 

Do Doma na Šmohorju (784 m) ni bilo več daleč. Do tja so naju poleg markacij pospremili napisi kot Privat lastnina! in Zasebno zemlišče. V senci dreves pri domu sva se ohladila in osvežila, nato pa se spustila po asfaltni cesti za njim. 

Sledila sva kažipotom za Zgornjo Rečico. Za hišama Šmohor 15a in 15 (markacije vodijo prav čez dvorišče), pri katerih se cesta konča, sva stopila na travnat kolovoz. Čezenj je ležalo polomljeno drevje. Skozi razdejan temen gozd posušenih smrek in prijazno zelenega, a nič bolj pospravljenega pretežno listnatega sva prispela na travnik nad hišami, potem pa še enkrat v gozd, kjer sva prečkala grapo, se spet prebijala čez podrto drevje in vejevje ter pristala na mokri in razriti gozdni cesti. Še čez eno grapo in mimo peskokopa sva prišla do Cesarjeve domačije. Gospodar nama je zatrdil, da samota in odročnost nista nič hudega; v resnici nikamor ni daleč, pozimi je pač treba plužiti, pa nobenega špetira s sosedi ni. Dvakrat sva prečkala asfaltno cesto, nato pa naju je pot vodila čez dvorišča, med električnimi pastirji in pred toplarjem levo navzdol ob ograji v smeri, v kateri sva ob cesti v dolini videla transformator. Tak je bil nasvet domačinov. A markacij ni bilo in tudi ni bilo videti, da bi se pot iztekla pri šoli, kakor sva zjutraj prebrala na kažipotu ob kapelici pred njo. Nenadoma pa se je na desni na električnem drogu zasvetila markacija. Zavila sva desno po brvi čez potoček in navzdol proti hišam. Znašla sva se na dvorišču Zgornje Rečice 23, kjer so nama povedali, da so pot nekoliko prestavili, ker je sosed postavil ograjo. Tako sva prišla na cesto skozi vas eno pot prej (niže), kot je bilo mišljeno, in bila že kmalu pri šoli.

Dobri dve uri in pol gor in dobre tri naokoli nazaj. Mrzlica in poti nanjo so lepe, ko je mraz in ko je toplo. Pa ne samo zato, ker zgoraj tako dobro kuhajo!