30 september, 2010

Kofce ali v tretje gre rado

Na zadnjih dveh pohodih sva bila mokra (in še dva prejšnja tudi nista bila ravno sončna). Kaj v resnici pomeni, da gre v tretje rado, pravzaprav ne vem, saj se da razložiti na dva načina: da se tretjič končno posreči (posije sonce) ali da se ponovi še tretjič (dežuje). Ker se je v nedeljo že spet kisalo, sva si izbrala "ziheraški" cilj: Kofce. Tja sva preizkusila že vse poti, zato sva se odpravila od Lukca iz Doline, kjer sva hodila v snegu, tako da bi bilo vsaj malo drugače. In je bilo: namesto po ledu nama je drčalo po blatu!

Precej podroben opis je že na spletišču Zaplana.net in ga ne bom ponavljala. Tokrat sva preverila tam omenjene stopnice v desno (kadar sva "prisiljena" kako pot ponoviti, jo vedno skušava popestriti s čim novim - če drugega ne, se pa malo izgubiva). Dobrih 20 minut od izhodišča so in začenjajo čisto prijetno stezo, ki se ogne »glavni cesti«; celo obledele markacije sva opazila, torej je to najbrž opuščena pot. Pripeljala naju je na majhno planino že nad debelo smreko z markacijo, tako da sva o nadaljevanju nekoliko ugibala, potem pa je šlo brez težav po že znani poti do sedla Kal. Tokrat sva prvič to jesen med zelenjem opazila jesenske rumene in oranžne barve pa tudi jesenski podleski so se že zelo namnožili (v mokroti in megli so še kar "spali").

Nad zavetiščem sva se odločila za levo pot (Dom na Kofcah 1 h), pod Belo pečjo. Na Ravnah zmeraj postojiva in občudujeva visoke ravne smreke. Ni še dolgo, kar mi je fotografije teh lepotic navdušeno pokazal sodelavec Lojze. Ni bil kak hribolazec, zašel pa je tudi v sredogorje in je imel srčno rad naravo. Sredi tega meseca je čisto premlad in popolnoma nepričakovano za vedno odšel od nas; vem, da se bom pod temi smrekami vsakič spomnila nanj.

Pri vhodu na planino Kofce naju je pričakala novost: s kamni obloženi jarek za odvodnjavanje se mi je zdel še kar "čeden", tako tlakovani in zabetonirani srednji del poti pa me je le "zmerno navdušil" (ne dvomim, da je navdušenje tistih, ki se tam vozijo z avtomobili, večje). Ampak v koči ni bilo čisto nič novega: stalni nedeljski gostje so moževali o kandidatih za župane gorenjskih občin in štruklji so bili slastni kot vedno.

Zunaj je zavijal mrzel veter, ki je "uradnih" 6 °C zbil pod ničlo, dež pa pri taki temperaturi postane še bolj zoprn. Tako sva Kofce gori in njenim sosedom samo pomahala in se vrnila v dolino. Dol grede sva izbrala različico mimo kapelice, pri mali planini pa sva šla za spremembo po "glavni" poti, ne čez stopnice, kar sva na koncu ob pogledu na blatne čevlje in hlače obžalovala; če vas pot zanese tja v mokroti, zelo priporočam pot čez stopnice (če je ne boste uporabili že gor grede, jo boste pri vrnitvi malo težko našli). Da izlet le ne bi bil prekratek, pa sva se ustavila v Dovžanovi soteski in še malo pohajkovala ob Tržiški Bistrici.

Na poti v dolino sva bila deležna celo nekaj sonca, tako da še vedno ne vem, kaj zares pomeni, da gre v tretje rado.

20 september, 2010

Še en moker izlet

Ta konec tedna je voda mnogim odnesla ne le dobro voljo, ampak še veliko več. Midva sva imela srečo, da nama je namočilo samo pohod. Ubogala sva pristojne, naj se ne vozimo po nepotrebnem naokoli, ter verjela vremenoslovcem, da bosta konec tedna popoldneva manj mokra, zato sva se v soboto po kosilu peš odpravila od doma. Na Šenturško Goro (666 m) po še ne preizkušeni poti. (Ker našega dvorišča ne priporočam za izhodišče, naj bo to bližnji Dom, kjer je sedež komendske občine.)

Skozi Gmajnico in Mlako - ta je (bila) znana po lončarjih (h Kremžarju še vabi kažipot) in po lončarski zadrugi (tam zdaj prodajajo med drugim kitajsko keramiko) - sva, oborožena z načeloma nepremočljivimi oblačili in dežnikoma, odčofotala v Tunjice. Pri hiši 19a sva opazila nekaj novega: planinske kažipote, o katerih sva zaradi fotografij, posnetih na Triglavu, ugibala, ali so »spomenik« temu planinskemu dosežku. Na naslednjem razcepu sva izbrala desni krak (ne levega, kamor kaže kažipot Gostilna) in ko je asfalt prepustil prostor makadamu, so se pojavile markacije. Nekaj časa sva se vzpenjala, potem pa se je cesta prekucnila navzdol. Pri hiši Vrhovje 2a, kjer je konec občine Kamnik, smerna tablica diskretno (skrita za grmom) vabi desno na Šenturško Goro. Pri majhni brunarici ter nadstrešku z mizo in klopema v bregu pod tablico je Planinsko društvo Komenda pohodnikom nastavilo orientacijsko zanko. Če sem natančna, puščica meri v slabo prehodno grmovje, a se je zdelo verjetnejše, da nama hoče dopovedati, naj se spustiva po travnatem bregu proti gozdu. Spodaj je očiten "vhod" v gozd (razločna pot v levo pripelje nazaj na cesto, ki sva jo zapustila), desno nazaj v goščavo pa se izgublja zaraščena steza. Kljub domnevi, ki jo je podpiral zemljevid Komendske planinske poti, da je omenjena steza prava (bilo bi prijazno, če bi moje planinsko društvo to kako namignilo), sva se odločila za nadaljevanje po makadamski cesti (tudi če omenjena steza res pripelje do potoka Dobliča, ki bi ga bilo treba prečkati, naju je skrbelo, ali bi bilo to v razmerah, ko so mnoge vode prestopile bregove, možno). Pripeljala naju je do odcepa asfaltne ceste v desno (čez Doblič); po njej sva se povzpela na Viševco, kjer so naju spet pričakale na Vrhovju »izgubljene« markacije, asfalta pa je bilo konec. Kmalu se je bilo treba posloviti tudi od makadama: povzpela sva se desno v strmi breg po blatnih »stopničkah« in skozi gozd do travnikov pod Šenturško Goro. Ko sva dosegla glavno cesto skozi vas, sva zavila levo nanjo.

Sprehodila sva se do cerkve. Sv. Urh je skozi meglo, zaradi katere se je kar zmračilo, nejeverno strmel v dve mokri prikazni in to naju je nekoliko streznilo: nisva nadaljevala do vpisne knjige pri Pavlinu, ampak sva kar obrnila in se kljub pozni uri odrekla najkrajši poti v Komendo (imenovani Na S/skalo/i), ker je tudi najbolj strma in v mokrem sploh navzdol kar "prehitra". Tako sva se vrnila do asfaltnega odcepa, tam pa desno po makadamski cesti do kažipota levo proti Komendski Dobravi. Še zadnjič ta dan sva prečkala narasli Doblič in se onstran Janotove brvi spopadla z blatom in vodo. Nekje sva zgrešila markacijo in pričofotala do lesene hiške in razpela, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Nič za to! Zavila sva levo na kolovoz ob robu gozda in kmalu zagledala markacijo, pri kateri bi bila morala priti iz gozda. Od tam ni bilo več daleč do Komendske Dobrave.

Lilo je kot za stavo, zato sva šla domov kar po cesti, ne meneč se za bližnjico skozi gozd, partizansko bolnišnico, bajer, planinski dom. Popoldanski sprehod se je kljub temu razvlekel na šest ur, tudi ker sva vmes zaradi nasprotujočih si napotkov domačina in gobarja zgrešila neoznačeno pot. Videla pa sva tudi lepe plati jeseni: jablane, polne rdečih in rumenih sadežev, vztrajne rudbekije, prve jesenske podleske, vsakovrstne gobe (samo jurčkov ne - ni čudno, saj je po gozdu prav mrgolelo gobarjev!), močerade, ki imajo radi takšno vreme, in polže, ki ga očitno ne marajo (eden se je povodnji umaknil prav domiselno: zlezel je na jabolko in tako ni ne utonil ne stradal). Včeraj po kosilu ni več deževalo in celo sonce je posijalo. Se bodo pa gojzarji hitreje posušili, bi se pošalila, če ne bi videla, kaj vse morajo posušiti poplavljenci ...

13 september, 2010

Na Lepi kamen v grdem vremenu

V torek sva »nadomeščala« ta konec tedna, ko je bil Jani v službi. Vremena nisva mogla izbirati, zato sva izbrala pot, primerno za dežnik. Če že dan ni bil lep, je bil pa cilj, vsaj po imenu: Lepi kamen (888 m). To je preklan ledeniški balvan, eden izmed dokazov, da je bil v dolini Kamniške Bistrice ledenik. Nekoč najbrž ena ledeniška klada je preklana na dvoje, a razpoka je dosti širša kot pri bližnji Žagani peči, zato pravzaprav lahko govorimo o dveh skalah. Dolgi sta nekaj deset metrov, visoki pa približno deset. Njune stene (razen ene) so navpične, celo previsne. Na eni stoji preža in na drugi lovska koča, k njima pa vodijo lesene stopnice. Skali sta povezani z mostičkom. V okolici je še več velikih skal, a niti približno tolikšnih kot Lepi kamen. Več o tej naravni posebnosti boste izvedeli v brošuri Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju (Občina Kamnik, 1995).

Parkirala sva pri Domu v Kamniški Bistrici. Pri manjšem parkirišču nedaleč naprej se desno odcepi markirana pot na Kamniško sedlo, levo od nje pa tečeta dve gozdni cesti: srednja (na Kokrsko sedlo) je markirana (na zemljevidu je narisan kolovoz do bližnje hiše), čisto leva pa ne. Po tej sva se odpravila pod Štritofom (tako zemljevid Grintovci)/Uršičem (tako pa Kamniško-Savinjske Alpe) do mostu pri sotočju hudournikov Črnevka in Prosék (kažipot v levo Pot čez Krvavški most je nekdo na silo odlomil in leži na tleh). Onkraj široke suhe struge sva zagledala kažipot Spominski park. Sledila sva mu (peščena pot je markirana), se povzpela ob strugi in jo kar kmalu spet prečkala, tokrat v desno. Na tabli piše: »ta park je posvečen spominu gornikov, ki so svojo živlensko pot sklenili v Kamniških planinah« (na takih pietetnih mestih me pravopisne napake še posebej zbodejo). Od spomenika Tomažu Humarju sva se sprehodila med številnimi ploščami v spomin gornikom, ki so bili doma na Kamniškem in/ali so se ponesrečili v tukajšnjih hribih. Na koncu parka sva se odpravila po stezi desno navzdol in čez suho strugo Proseka nazaj na cesto. Ob njej je parkirišče, kjer sta kažipota obrnjena tako, da kažeta natanko v napačno smer, kar je morda delo istega silaka (kažipota sta močno privita in drog stoji trdno, torej se je moral res potruditi), ki je odlomil prej omenjeni kažipot. Zavila sva levo (ne desno, kot veli kažipot) po cesti, ki je od odcepa k tovorni žičnici na Jakovem ovinku markirana. Na naslednjem razcepu, kjer levi krak vodi na Kokrsko sedlo, sva se napotila desno po neoznačenem, čez kakih 30 m pa levo (desno se gre po gozdni cesti na Jermanco; oznak ni, a tako naju je usmeril zemljevid). Po krajši strmini sva se znašla pod Lepim kamnom. Zavod za gozdove pravi, da je »uporaba nepooblaščenim prepovedana« (neznatna tablica ob stopnicah k lovski koči), pa sva le zlezla gor in se malo razgledala, potem pa se je tako ulilo, da sva jo kar odkurila.

Vrnila sva se po isti poti, le skozi Spominski park nisva šla. Ves sprehod s »postankom« vred je trajal dve deževni uri. Ponovila ga bova v lepšem vremenu (bolj naklonjenem tudi fotografiranju) in raziskala še pot na Jermanco. Zadaj za Lepim kamnom je jasa, prav primerna za piknik ...

12 september, 2010

Kam pa, kam? Na Hruški vrh!

Hruški vrh (Rosenkogel, 1776 m) sva prvič opazila med potjo na Klek. Ker je bila prejšnjo nedeljo pomembna tekma na košarkarskem svetovnem prvenstvu, je vodnik Karavanke s podatkom, da se dá pripeljati do Bärenhütte, zbujal upanje, da je Jani ne bo zamudil (pozneje se je izkazalo, da bi bilo res škoda, saj smo Avstralce »zgodovinsko«, »zrelo« in še na druge imenitne načine premagali). Tako sva se odpeljala skozi karavanški predor v Št. Jakob v Rožu (St. Jakob im Rosental) in sredi njega zavila desno proti Podrožci (Rosenbachu). Krajevne table so samo nemške, sicer pa je veliko dvojezičnih in celo nekaj samo slovenskih napisov. Cesta je slaba, kakršnih v Avstriji nisva vajena, torej sva se tudi po tej plati počutila domače. Pri cerkvi v Podrožci sva zavila levo, nato pa pri kažipotih desno. Pred elektrarno Bärental je nad klopco ob cesti spet cel grozd kažipotov. Po mostu čez Rosenbach nisva smela, ker je gozdna cesta, po kateri sva se nameravala peljati do Bärenhütte, privat, zato sva se napotila v Medji dol (Bärental) peš.

Mimo brunarice, ki je nekoč menda služila obmejnim organom, so naju markacije 678 in 03A povedle do Bärenhütte (Bären-Hütt'n je stara toliko kot midva!). Ne vem, ali je bila zaslužna košarka, ampak do tam sva hodila le 45 minut, ne uro in četrt, kakor piše v vodniku. In tudi hiška ne stoji (več?) na jasi. Na razpotju nekaj minut naprej je gozdna cesta, ki se vzpenja levo, zaprta z zapornico (pri smeri Kahlkogel (Golica) so na kažipotu rdečo piko prebarvali s črno, torej se je povečala zahtevnost, na smreko pa so pribili obvestilo, da grozi zemeljski plaz). Midva sva se spustila po desni. Kmalu sva visoko na pobočju pred seboj zagledala tenek, a visok slap. Cesta se spusti do živahnega potoka, ki teče kar čeznjo. Onkraj vode sva zavila levo s ceste in zagledala še en slap, ki se v dolgih tenkih pramenih razliva čez slikovite skalne plasti. Strma gozdna stezica, označena s 678 in 603A, nama je prihranila nekaj cestnih ovinkov. Naslednja bližnjica je bila nevarno razmočena. Vso pot so nama delale družbo lepljive kadulje, drugega cvetja pa ni bilo več. Nad razcepom, kjer stojita hišica, po »urejenosti« nekoliko podobna vili Čira-čara (po vodniku zasebna koča Hahnkogelhütte), in hiša Rosenbach 122, nekdaj začasno bivališče za carinsko stražo, je divje zarjovelo. Ker se tam okoli vse imenuje Bären- in nekaj, me je zmrazilo. Pa k sreči ni bil medved, le eni izmed krav, ki so jih tisti dan množično gnali v dolino, je menda prekipelo.

Kmalu zatem sva prečkala melišče, ki ga obdajajo na tanko razplastene skalne stene. Na drugi strani sva zagrizla v strmino in ko sva stopila iz gozda, naju je sprejela planina Rožca, zavita v meglice. Nad kočo stoji velika pokrita staja, okrog katere so se še pasle krave in više v bregu tudi nekaj ovac. Volnatoglavi osati so bili že slabi, cvetelo pa je še veliko smetlik in avstrijskih sviščevcev (ne le ker rastejo v Avstriji, tudi po botaničnih opisih upam, da sem jih pravilno prepoznala). Nadaljevala sva mimo korita z vodo in kala. Čez pomendrane in zato blatne pašnike so naju poleg avstrijskih »zastavic« vodile tudi zeleno obrobljene okrogle mejne markacije. Na najbolj spolzkih delih strmine jih nisva ubogala, ampak sva se nekoliko po svoje izogibala kar nevarno blatni drsalnici. Želja, da bi s sedla Rožca uzrla lepote, ki se jih spominjam s poti na Klek, se mi seveda ni uresničila. Zavila sva desno. Steza in markacije proti Hruškemu vrhu niso povsod vidne, sploh ne v megli, a držala sva se mejnih kamnov in ograje pašnika. Greben se vztrajno vzpenja in pri kamnu 104 doseže vrh. Tam so klopca in miza z vpisno skrinjico in žigom ter ograjeno znamenje sv. Izidorja. Ovčic ni pasel, sva pa srečala precej krav, ki se še niso vrnile v dolino in so se čudile: »Kam pa, kam?« Ježek iz neke (pra)stare reklame bi bil odgovoril: »Po hruške!« A ker krave ne gledajo reklam, sva raje molčala.

Vrnila sva se po isti poti. Za vzpon sva potrebovala slabe tri ure, za vrnitev pa dobri dve. Doma sem si znova ogledala slike s pohoda na Klek in na eni je tudi Hruški vrh. Še dobro, saj ga tokrat pravzaprav sploh nisva zares videla. Ne vprašajte, ali mi je bil kljub temu všeč, kajti na tako prismuknjeno vprašanje lahko dobite samo prismuknjen odgovor!

05 september, 2010

Veliki Draški vrh (2243 m)

Letos naju je po vrnitvi iz čezlužja precej zdelovala časovna razlika, a ko so za prejšnjo soboto napovedali slabo vreme in konec poletja, v petek ni bilo druge: v hrib! Pogrešala sva jih že, te naše hribe. Izbrala sva si Veliki Draški vrh.

Za vojašnico na Rudnem polju sva sledila kažipotu Triglav desno na gozdno cesto, ki naju je kmalu pripeljala do vznožja smučišča, kjer so naju pričakali novi kažipoti: do Studorskega prevala naj bi bilo poldrugo uro hoda. Zakoračila sva levo po gozdni cesti. Množici že nekoliko utrujenih volnatoglavih osatov so delali družbo modri svečniki in drobcene enocvetke. Po nekaj korakih sva se povzpela levo na koreninasto pot. Na »vstopnih« smrekah sta že zelo slabi markaciji, zato je treba vedeti ali biti pozoren, kje zaviti s ceste. Nato sva se po široki gruščnati poti vzpenjala skozi smrekov gozd. Ko sva znova dosegla gozdno cesto, kjer je parkiranih še kar precej avtomobilov (so tudi planinci, ki parkirajo natanko na planinski poti!), so naju spet pričakali novi kažipoti in med vzpenjanjem po Krašcah tudi dobre markacije. Pot je skrbno nadelana in prav prijetna, le vlažna je bila, tako da je na spolzkih skalah drselo, »pomagalo« pa jim je tudi blato. Kmalu sva zaslišala kravje zvonce s planine Konjščice in nekaj krav naju je presenetilo celo v gozdu. Pot je tu in tam pokukala iz njega, ob njej pa so cveteli lepki osati, zvončice, zali kobulčki. Pod slikovitimi Sivimi policami sva se zavedela, kako prijetno senčno je tu še pozno dopoldne. Šele na planem sva se začela zares vzpenjati. Na prijaznem kraju nad Konjščico je klopca z lepim razgledom; nad njo priteče z leve pot s planine (ta je seveda sončna, torej lahko izbirate v skladu z vremenom in letnim časom).


Mimo še ene (bolj trhle) klopce in skale, ki obljublja kislo mleko na Konjščici, sva se povzpela do krnice Jezerce, kjer je bilo čisto drugače kot pozimi. Tam mi je silno všeč: Ablanca, oba Draška vrhova in Viševnik, na vsaki strani pa preval. Povzpela sva se na levega, Studorskega, mimo živahnega izvira, ki marsikoga napoji. S prevala vodijo označene poti na vse strani, le na Veliki Draški vrh ne. Med sviščevci in svišči sva se zagnala desno v ruševje. Skozenj sva se prebijala skupaj z ozko potko in z Grifom, enoletnim mejnim ovčarjem, ki mu je morala čez plošče in skalne skoke pomagati gospodarica. Ruševje je precej trdovratno. Smola? Ne, razen tiste, ki ostane na dlaneh, ko nam ruševje prijazno podaja »roke«. Med vzpenjanjem proti vrhu so se začeli od Tosca valiti oblaki, zato se nismo obirali. Grif je bil prvi zgoraj. Presenetil me je s posebno dobrodošlico: preden sem se zavedela, me je polizal po licih – dobila sem kar štiri poljubčke. Razgled naj bi bil imeniten, nam pa se je razkrila le Rjavina in za trenutek Triglav. Okoli nas so se spreletavale kavke in vznemirjale Grifa. Nismo si upali čakati, da bi se oblaki razkadili, da ne bi dočakali česa prav nasprotnega.

Odhiteli smo na drugo stran proti Malemu Draškemu vrhu. Tam pot ni označena in tudi ne povsod zelo razločna, pomagajo pa redki možici. Spustili smo se na sedlo med Draškima vrhovoma do markirane poti, ki priteče sem s Studorskega prevala. Prečkali smo jo in neoznačena potka po nekoliko napornem melišču nas je odložila nad krnico Jezerce. Ko smo malicali, so se oblaki podili sem ter tja in skrbeli, da je bila »podoba raja« vsak hip drugačna. Grif in njegova gospodarica sta se zaprašila proti Srenjskemu prevalu in nisva ju več dohitela. Po razbitem svetu in precejšnji strmini nama je šlo počasi (da pot ni označena, pa ne moti, saj je dovolj razločna in preval se vidi). Tudi pod tem prevalom izvira studenček. Zgoraj se z leve priključi že omenjena pot s Studorskega prevala. Nekoliko v levo se spušča markirana pot proti Lipanci; na skali na prevalu je puščica ob napisu Lipanca narisana nerodno – kakor da nas pošilja desno (tja v resnici vodi markirana pot na Viševnik, katerega vrh in ljudi na njem sva opazovala spotoma; večkrat so popolnoma izginili v oblaku, tako da smo imeli mi na »svojem« vrhu pravzaprav še srečo). Sestopala sva po gruščnati potki med skalami, ruševjem, kamnokreči in šopi rožnih korenov. Kmalu sva prišla na križpotje, kjer sva se ločila od poti na Lipanco; zavila sva ostro desno (ne levo, kakor pravi Zaplana.net). Tik pred dnom kotline, ki jo krasijo številne škraplje, je na razbrazdani steni lesen križ, pred njim pa iz kamnov zložena »menza«. Svet je tako razbit in prevotljen, da svizcem sploh ni treba kopati lukenj. Strašno veliki so in predirljivo žvižgajo, fotografirati pa se ne marajo. Kje in kaj je Kačji rob, nisva zanesljivo dognala. Svet pod nama se je skrival v megli, le ena osončena lisa sredi nje nama je razkrila planino Javornik. Kmalu zatem sva v daljavi zagledala Rudno polje. Ko sva opazila markacijo precej daleč desno od poti, je nisva vzela resno, saj tam ni bilo videti poti, naravnost naprej pa je bila zelo uhojena. Napaka! Znašla sva se med pasočimi se kravami, markacij pa je zmanjkalo. Vrnila sva se in sredi travnika našla veliko skalo z markacijo in puščicama v obe smeri. Smučišče in avto nista bila več daleč. Do cilja sva potrebovala dobri dve uri in pol, nazaj pa dve in četrt.

Lepo se je vrniti v domače hribe. In tudi v ta dnevnik – ravno pred štirimi leti sem napisala prve stavke vanj.