Šaleška planinska pot tretjič: Metul‒Arnežnik‒Zarazborje (Pečolar)

Prvega marca sva se tretjič odpravila na Šaleško planinsko pot (ŠPP). Parkirala sva pri partizanskem spomeniku (S 46.417004, V 15.123247) nad Metulom (KT 7, 750 m) na Graški Gori, kjer sva končala svojo prvo etapo.

 

 

Na pot sva se podala mimo avtobusne postaje in kažipotov na 759 m (smer Arnežnik). Ob cesti so se zvrstili športno igrišče, spomenik zavetnici glasbenikov in pesnikov sv. Ceciliji (Graška Gora je znana po festivalu narodnozabavne glasbe Graška Gora poje in igra; kip, delo domačinke, akademske kiparke Nace Rojnik, so postavili na pobudo kulturnika in godca Draga Plazla), izletniška kmetija Plazl, razpadajoča domačija Pušenik (tudi Puševnik, Pušenek). Po četrt ure sva se z vrha poledenelega klanca spustila proti hišam. Pri poslikani Valčkovski kapeli (775 m) sva zapustila cesto in sledila kažipotu Arnežnik 45min, Spodnji Razbor 1h 20min. Na dvorišču domačije Jesenjak (Graška Gora 23) sva zavila levo na gozdno ali makadamsko cesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez približno 5 minut sva z vrha naslednjega klanca zagledala pravljično hiško. Pri kažipotih na 785 m sva sestopila na asfalt proti njej, kamor so kazale markacije SPP, Vranovega leta in Poti XIV. divizije. Po rahlem vzponu sva se spustila mimo Pajerja. Za njima se je asfalt prelevil v gozdno cesto in po četrt ure sva pri kažipotih na 750 m zavila desno na kolovoz (do Arnežnika je bilo še pol ure). Na razcepu takoj zatem sva jo ubrala po desnem, zgornjem kraku; ob markacijah se je pojavil še Š (ŠPP). Na vrhu vzpona je ob stezi desno zgoraj stal kol z belo-rdečim vrhom, najina pot pa je zdaj tekla vzporedno s strmim pobočjem, nekaj časa med nizkim smrečjem na levi in nizkimi listavci na desni.

 

Vrh naslednjega vzpona sva zavila desno na stezico, ki se je kar strmo spuščala. Ko je z desne pritekel slab kolovoz, sva nadaljevala po njem rahlo gor in dol. Pri koritu čez skoraj 20 minut so cveteli mali zvončki. Na naslednjem označenem razcepu sva se povzpela levo in se nato spustila desno na širšo stezo, polno češarkov in mehko od listja. Hodila sva po pobočju Juvanovega vrha. Pretežno smrekov gozd je postal svetlejši zaradi sveže, še ne pospravljene poseke. Za njo sva po slabih 10 minutah zavila levo na travnik, čisto trd od mraza in bel od slane. Pod daljnovodom sva prispela do makadamske ceste. Prečkala sva jo ter nadaljevala po drugi, slabši in slepi. S križišča pod Juvanovim vrhom (730 m) je bilo do Arnežnika le še 10 minut.

 

 

 

 

Ko sva se bližala majhni vzpetini, sva že od daleč videla naslednje kažipote. Še pred hribčkom je bilo konec makadama in stopila sva na širok kolovoz, ki naju je pripeljal do Plešivca 77. Na robu gozda v bregu nad hišo je stal spomenik – granitna skala z obsežnim besedilom o enotah in bojih na Graški gori, Grmadi, Razborju in Uršlji gori. Po Partizanskih spomenikih  so ga sem na Hribarski vrh prestavili z Graške Gore. Spodaj sva že videla Arnežnikovo domačijo (Podgorje 168) in se po travnatem pobočju z ostanki žičnice spustila k njej. Na kažipotih in zemljevidih piše Arnežnik, v vodničku ŠPP pa Ernežnik z opombo, da je Arnežnik »domača izreka«. V vpisno knjigo KT 8 ŠPP se že dolgo ni nihče vpisal, nazadnje eden lani. Žig je bil že precej zdelan in celo pajčevinast. Nihče se ni prikazal iz hiše.

 

 

 

 

 

 

Za gospodarskim poslopjem s kažipotom naprej Šaleška planinska pot, Zarazborje – Pečolar 3 h sva odšla po blatnem travnatem kolovozu, pokritem z ostanki snega, mimo naslednjih kažipotov (Arnežnik, 715 m) in transformatorske postaje Ernežnik (edini tak napis na vsej poti) čez travnike ter po dobrih 5 minutah dosegla rob s kažipoti na 730 m, za katerim naju je čakala prijazna sončna stezica. V gozdu se je združila s kolovozom z desne. Po kratkem spustu se mu je od spodaj pridružil še eden. Pobočje, ki ga je »zgrizla« zima, se je krušilo na pot. Po kakih 10 minutah je z leve od spodaj pritekla steza. Ker na stičišču ni bilo nobenih oznak, sem za vsak primer postavila možica, da bi našla nazaj. Pot pod Anžejevim vrhom se je ponekod kar pošteno vzpenjala, nato se je rahlo spustila proti Anžejevim tratam ter naju v dobrih 5 minutah pripeljala k trem skalam – spomeniku Štirinajsti diviziji. Na skalah je bilo pet plošč z besedili o Graški gori – gori jurišev.

 

 

 

Pri mizi in klopi sva zapustila spomenik in ko sva se približala robu gozda na desni, se nama je odprl pogled na hribe in doline. Za kažipoti pod Vrhurskim vrhom na 742 m sva prišla do ceste in hiš. Čez slabe četrt ure sva se ustavila pri Podgorju 151. Babica, ki je imela težave z vnučko, ker ni hotela spati, je prišla pogledat, kdo hodi okrog hiše, in nama namenila nekaj prijaznih besed. Takoj pod to hišo sva mimo transformatorske postaje Podgorje Strgar sestopila na Strgarsko sedlo (tudi Strgarjevo sedlo, Strgarjev križ; 716 m) z več smerokazi in kažipoti ter znaki ŠPP, Vranjega leta, Evropske pešpoti 6 (vodniček ji reče gozdarska) in avstrijske Benediktove romarske poti.

 

 

  

 

Zavila sva levo na asfaltno cesto pod Rdečkim/Rdeškim vrhom z dvema vrhoma (Malim ali Kobelco in Velikim), ki izstopa izmed okoliških hribov, ker ni poraščen z gozdom. Poleg dotedanjih markacij so se ob cesti pojavile še tiste za Pot XIV. divizije. V slabih 20 minutah sva prispela k turistični kmetiji Rdečnik (Spodnji Razbor 27 in 28). Poklepetala sva s prijaznim, zgovornim gospodarjem, ki je imel na žepu delovne obleke napis Profi kmet. Tam je nekoč stala stara Rdečnikova kašta (kašča), katere risba je v vodničku, a je ni več ‒ odpeljali so jo k Sv. Ani v Pameče. Stari marof (iz nem. Meierhof; gospodarsko poslopje, skedenj), dolg kar 44 m ‒ za ostrešje so porabili 200 m³ lesa in za kritino 56.000 šinklnov (skódel) – je tudi že zgodovina, saj je sedanje, prav tako dolgo, gospodarsko poslopje pokrito s sodobno kritino. Na bližnjem pašniku se je paslo škotskovišavsko govedo; gojijo ga samo za meso, je povedal sogovornik. Ukvarjajo se tudi z gostinstvom; naj prideva poleti, je povabil, bova lahko tudi kaj pojedla in popila.

Še vedno po asfaltu sva nadaljevala mimo Rdečnikove kapelice iz druge polovice 19. stoletja in kažipota na 800 m, razpela in odcepa levo k Spodnjemu Kuneju, transformatorske postaje Rdečnik, drevesa z markiranim »komolcem«, preže zgoraj v bregu in Zgornjega Kuneja (tudi Kuni), čigar lopo so krasile domače umetnine. Cveteli so zvončki, trobentice, lapuhi, njive so škropili z gnojnico – sami znanilci pomladi. V 10 minutah sva bila pri Kavniku (tudi Kovnik, Spodnji Razbor 34). Nekdo se je poigral in cev z vodo speljal skozi rogovilo, tako da je »lulala«. Na desnem ovinku sva zavila desno na slab kolovoz s kažipotoma na 840 m. Kratek čas sva uživala v gozdni senci, nato sva po sveže posekanem svetu, razritem od traktorjev in tovornjakov, po četrt ure dosegla štor z oznako desno navzdol SG (Slovenj Gradec), kjer sva se povzpela v levo in po travniku znova v gozd. V njem je ležalo še nekaj snega. Z desne od spodaj je pritekel kolovoz. Oznak ni bilo; nadaljevala sva naprej navzgor in odločitev nama je čez čas potrdil še komaj viden knafelček. Pod Kavnikovim vrhom (927 m) sva dosegla najvišjo točko ta dan.

Čez 10 minut sva stopila iz gozda na travnik s prežo. Oranžna puščica na električnem drogu ni bila videti ravno planinska, kazala pa je levo navzdol. Sledila sva ji k novi rumeni hiši, ki se je zdela še nenaseljena. Markacij ni bilo več. Od hiše sva se spustila po strmi skalnati stezi, ki so jo krasili telohi in jetrniki. Po dobrih 10 minutah sva pri Epšku (tudi Ebšek) sestopila na cesto. Trato okrog razpela so krasili zvončki in žafrani, najbrž nasajeni. Na cesto bi bila morala priti za Epškom, a očitno sva zgrešila pot, zato je tudi zmanjkalo markacij. Ko je na desnem ovinku prometno ogledalo napovedalo odcep, sva zagledala lesene table levo Konc, Varmočnik in kažipota na 850 m ‒ naprej Zgornji Razbor 30min, Cajgar 2h 10min. Tam bi bila morala priti na cesto. Nadaljevala sva po njej mimo treh lesenih hišk in kažipotov pri Podvajšku čez dobrih 10 minut (881 m). Tolikšnega kurnika kot pri tej domačiji še nisva videla. Od Mevca (na transformatorski postaji je pisalo Mivc) takoj zatem sva se spuščala in uživala v pogledu na Uršljo goro, že nekaj časa pa sva videla tudi svoj cilj. V naslednje skoraj pol ure sva šla mimo še nekaj domačij oziroma odcepov k njim: Zgornji Steblovnik, Rone (tudi Ronej, Roni) Lapovčnik, Varmočnik, in nato je bilo konec Spodnjega Razborja.

 

 

 

Po nekaj deset metrih se je začel Zgornji Razbor. Desno nad cesto je stala kapelica. Preden sva prišla do cerkve sv. Danijela in šole, naju je rumen napis Žig s puščico desno v strm breg na kozolčku (tam so bili še znaki Vranovega leta ter evropske in Benediktove poti) usmeril k 5 minut oddaljeni hiši, gostilni Pečolar (Zgornji Razbor 6a, 884 m). Zaman sva iskala žig KT 9 in gostilna ni bila videti odprta. K sreči je bila doma vsaj stara gospa, ki nama je žig prinesla iz hiše. Potem nama je pripovedovala, kaj je doživela kot otrok. Zgoraj v goši, na Farovškem vrhu – odrasli si niso upali gor, samo otroci so šli – je ležalo 24 mrtvih partizanov. Enega so sovražniki dobili še živega in so ga z noži vsega preštihali, pa ni štime od sebe dal, je povedala prizadeto. Niže doli imajo v majhnem parku spomenik, posvečen tudi več drugim žrtvam. V vasi je presenetljivo velika podružnica osnovne šole Podgorje pri Slovenj Gradcu. S kažipotov ob njej sva izvedela, da je do Andrejevega doma na Slemenu še dve uri hoda. To bo najina naslednja etapa, sva sklenila.

 

Vrnila sva se po isti poti z dvema spremembama: prva je bila namerna, druga pa ne. Po pol ure sva pri prometnem ogledalu zavila levo s ceste; tisti odcep sva tja grede »preskočila«, ker sva pred tem za nekaj časa zgrešila pot. Steza je bila kar široka, morda celo kolovoz, a zelo strma. Na razcepu sva zavila levo, na vrhu vzpona pa desno; oznak ni bilo. Sledil je še en razcep, označen nekoliko nejasno; odločila sva se za desno, spodnjo pot, ki se je le rahlo vzpenjala. Odločitev se je izkazala za pravilno. Na travniku s prežo sva ugotovila, da sva gor grede zavila preveč v levo in zato zgrešila markirano pot. Po slabi uri sva se še enkrat ustavila pri Rdečniku in gospodarju »poročala« o prehojeni poti. Šele nazaj grede sva videla napis na strehi pod travnatim Rdečkim vrhom. Kmalu za spomenikom Štirinajsti čez 45 minut nama je še enkrat »uspelo« spregledati markacijo, toda pomagal nama je možic, ki sem ga postavila zjutraj. V 25 minutah sva bila spet pri Arnežniku, kjer se je domači kuža hotel igrati z nama in pod spomenikom se nama je za nekaj časa pridružil še čuvaj iz tamkajšnje hiše, človeka pa tudi tokrat nisva videla nobenega. Do avta sva prišla v trdi temi čez uro in četrt.
 

Smokuški vrh drugič

Predzadnjo februarsko nedeljo sva se odpeljala v Begunje na Gorenjskem, ker sva se namenila na Smokuški vrh. Pri gasilskem domu (S 46.375036, V 14.198226) nasproti gostilne Pri Jožovcu, Avsenikovega muzeja in avtobusne postaje sva si ogledala rumene pohodniške kažipote, tudi za krožno daljinsko pot Juliana Trail (JA), ter zemljevide in opise Vaške, Pastirske, Lambergove in Petrove poti (po tej sva začela). Ob parkirišču sta še postaja za izposojo koles v sistemu Gorenjska.bike (!) in pitna voda.

 

Kažipot Sv. Peter naju je usmeril mimo gasilskega doma k razcepu, kjer sva se držala levo, na naslednjem pa zavila desno. Kažipotov k Sv. Petru ni manjkalo in tudi sicer tam z oznakami ne skoparijo, le pri zadnji hiši ni bilo označeno, da je treba levo skozi smrekovo ožino. Za njo sva se povzpela čez blaten travnik v gozd. Pot nama je prekrižal drobcen potoček. Kar strma je bila, a so si nekateri napravili še strmejše bližnjice. Po 10 minutah sva zavila desno na prečni kolovoz, sledeč ključu sv. Petra, ki je znamenje te poti. Tudi čez kolovoz je tekel potoček. Pri naslednji markaciji sva zavila levo. Kmalu je z leve pritekla s knafelčkom označena steza in poslej so naju vodile oboje oznake. Nekaj časa sva se vzpenjala po peščenem jarku. Cveteli so prvi telohi. Naslednji razcepi in križišča so bili dobro označeni. Ko sva zavila levo na prečni kolovoz, sva naletela na prvo znamenje križevega pota. Na nekaj štorih so stali kamni – možici. Po gozdu je ležalo več velikih skal. Kolovoz se je za kratek čas zravnal, nato se je spet pognal navkreber. Ponekod je od njega ostala le še steza.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S križišča na uravnavi po kake četrt ure sva se povzpela desno po prečni stezi (nazaj JA Begunje). Vijugasta, a kar široka se je strmo vzpenjala mimo VI. postaje (II.–V. nisva videla). V skoraj 10 minutah sva mimo VII. prišla do VIII., zidanega znamenja s klopco. V eni niši je bila Marija z Jezuščkom, v drugi pa veja – razpelce. Tudi dalje sva se kar strmo vzpenjala po koreninah in med telohi. Šla sva mimo IX. postaje, oznaka za X. pa je ležala na tleh. Za XI. so naju stopnice pripeljale do XII., poslikane kapelice in klopce. Od tam sva že videla cerkev sv. Petra. Po blatnih ograjenih stopnicah (ograjna žica je ponekod ležala na tleh, prav »prikladna« za spotik) sva se v 5 minutah povzpela k njej (839 m).

 

 

 

Napis Pr Gorjak (po legi na vrhu gore; nekdaj Pr Mežnar, ker je bila ob cerkvi na Rebru nad Poljčami mežnarija) na hiši Poljče 29 zraven cerkve, kriti s skodlami, sem prebrala narobe, z naglasom na prvem zlogu, in gospodinja me je popravila: Gorják. Ob vhodu vzidana marmorna plošča je sporočala: Vodovod zgrajen 1982 KS in GD Begunje. Cerkev se ponaša z najpomembnejšimi freskami Jerneja iz Loke iz sredine 16. stoletja (žal se nisva znašla, da bi Gorjakove vprašala, ali nama jo lahko odprejo). Za cerkvijo je še ena kapelica. Razgledov žal nisva bila deležna, menda pa se vidi celo do Triglava.

 

Odšla sva po kolovozu mimo vzletišča Društva prostih letalcev Lesce-Bled in table TD Begunje z opozorilom, da je v času cvetenja prepovedano zapuščati utrjene poti (tam raste tudi zavarovani encijan). Pri lesi sva vstopila v gozd in na razcepu nadaljevala po markiranem levem kolovozu. Kmalu za vodnim zajetjem, približno čez 5 minut, sva bila že pri Sankaški koči (Rodine 81, 867 m). Od kažipotov pri drvarnici levo navzdol Rodine in desno navzgor Žirovnica (JA) sva se strmo povzpela skozi gozd in se po drugi strani spustila na sedlo kake 3 minute od koče. S tamkajšnjega razpotja je levo navzdol usmerjal kažipot Žirovnica, desno je tekla gozdna cesta, naravnost navzgor pa dve stezi. Pri počitniških hišicah Rodine 80 in 79 na sedlu naju je pred drugo presenetil križ s pločevinasto ploščico Na Petra zdaj gremo, da Bojca oženimo. Fantovščina julij 1995 (fantovščina in križ se mi ne zdita posrečen par).

 

 

 

 

 

Sedlo sva zapustila po markirani desni izmed omenjenih dveh stez. Z nje se je takoj v levo odcepila »na črno« uhojena stezica. Najina se je strmo vzpenjala in kmalu je z leve pritekla tista bližnjica. Iz široke steze, posute z listjem, so štrlele skale, nato sva se vzpenjala po kamnitem jarku. Po dobrih 5 minutah sva se znašla pri lovski koči LD Stol Žirovnica (Rodine 77). Ob njej so stale miza in klopi, malo stran razgledna klop.

 

 

 

 

Od koče sva nekaj časa hodila po ravnem, nato sva se le rahlo vzpenjala in spuščala. Spremljalo naju je nekaj pomrznjenih krp snega in obilo ptičjega petja. Svet pod kolovozom je bil peščen in skalnat. Take so Peči, katerih najvišja točka naj bi bil po nekaterih virih Smokuški vrh, zato imenovan tudi Vrh Peči. To, po čemer sva hodila, je bil bolj jarek kot kolovoz. Tam je bilo že več snega, ki se je scejal na dno, zato sva gazila po blatu. Potem se je pot s številnimi odcepi znova nekoliko razširila. Po kakih 25 minutah sva na drevesu na desni zagledala črno puščico levo z napisom S.V. (Smokuški vrh), markacije pa so se nadaljevale naprej. Odcepa sta bila pravzaprav dva; na prvega je usmerjala samo rdeča puščica. Stezi sta se kmalu staknili in naprej se je vzpenjal kolovoz; kjer je gledal iz snega in ledu, je bil precej kamnit. Vzponu je sledil rahel spust. Nekateri, ki sva jih videla pri Sv. Petru, so se že vračali. Pod vrhom ni bilo več snega, a pot kljub temu ni bila posebno razločna. Že od daleč sva zagledala, kje je cilj: tam, kjer so bili ljudje. Dosegla sva ga v slabe četrt ure.

Na vrhu (1122 m) je bilo premalo prostora za vse obiskovalce. Nekateri so tam malicali, drugi so se zatopili v mobilnike, tako da sva skrinjici in klopce videla le od daleč. Opazila sva, da je lepo poskrbljeno za ptičke, česar se od prejšnjič nisva spominjala. Poklepetala sva s priljudnim navdušencem za fotografiranje, ki v kulturnem domu vsako leto razstavlja svoje fotografije. Ima sedem canonov in je želel videti, kakšen je moj. Včasih je slikal samo rože. Nekoč je fotografiral ptiča, ki je jadral zelo visoko, in je prepričal ljudi, da je na sliki bombnik. Kar malo ponosno je povedal, da pozna Janeza Medveška. Tudi ko sva bila na Smokuškem vrhu prvič (iz Završnice), je bilo veliko ljudi, a vsaj za nekaj minut sva le lahko sedla na klopco, tokrat pa sva se kar hitro pobrala.

 

Do napisa S.V. sva se vrnila po poti vzpona, tam pa zavila levo, za planinskimi markacijami. Dohitela sva betežno psičko, staro skoraj 15 let; kar z nama je hotela. Lastnik je povedal, da jo je gor grede nesel v nahrbtniku. Ko naju je videl zaviti levo, naju je opozoril, da ne greva prav. Pojasnila sva mu, da sva namenjena na Poljško planino, pa naju je hudomušno posvaril, da se lahko izgubiva. Kljub temu sva nadaljevala in kmalu prišla do kažipota za Poljško planino (naprej). Široka steza v pretežno iglastem gozdu je tekla po nekakšnem grebenu, nato se je spustila v desno. Tudi po tej poti je prihajalo gor veliko ljudi. Po 25 minutah sva pristala na sedlu V Kališah. Levo od poti je pritekla gozdna cesta iz Završnice, naprej sta usmerjala kažipota Roblekov dom (tudi na drevesu je pisalo Roblek) in Poljška planina, desno navzdol po nemarkirani grapi pa je kazal Krpin-Begunje. Med malico na sedlu sva si glede Poljške planine premislila. Spustila sva se v grapo na blatno stezo in nasproti nama je zapihal mrzel veter. Po grapi je tekla Blatnica, a je k sreči kmalu zavila desno, midva pa levo. Tudi sneg je še ležal. Vrnila sva se v grapo, jo prečkala in niže še enkrat. Od združitve z majhnim pritokom je bila pot boljša – široka, kar kolovoz, in skoraj suha. Pretekla sta jo še dva potočka in se izlila v Blatnico.

 

Po 20 minutah se je grapa iztekla na gozdno cesto, ki se je tam končala, levo pa se je nadaljeval kolovoz. V bližini se v Blatnico izlije Globoki potok. Na nemarkirani cesti je bilo še nekaj snega. Po njej sva stopala rahlo navzdol med skalnimi stenami in stolpi. Na cestišču so ležali ostanki manjših plazov. Blatnica si je skozi skale utrla slikovite prehode. Po 25 minutah sva šla mimo mogočne zaraščene grape ter odcepa desno k Sankaški koči in Sv. Petru. Ob cesti sta stali dve vodni zajetji. Nad novejšim, imenovanim Sv. Peter, sva opazila stezico, skoraj gotovo speljano k soimenjaku na hribu, po kateri je sestopal mlad par. Niže je parkiralo več avtomobilov in srečala sva konjenike. Kmalu za zajetjema je bila na drevesce pritrjena smerna tabla za Sv. Petra desno navzgor 0.45 in nazaj 1.15. Z leve je pritekel neoznačen kolovoz (bližnjica). V 15 minutah sva pri prvi/zadnji hiši (Begunje 83c) stopila na asfaltno cesto (tja se je iztekla tudi omenjena bližnjica), ob kateri je stalo več kot 30 avtov. Blatnica je bila tam že kar velika. Po mostu čeznjo sva prišla do vodarne Mravlinc (na zemljevidu Stol Mravljinc) s pitno vodo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta v Begunje naju je mimo lesene pošasti in turističnega naselja Krpin pod nekdanjim istoimenskim smučiščem prej kot v pol ure pripeljala v strnjeno naselje. Za gostilno Tavčar in malo pred cerkvijo sv. Urha sva zavila desno h gradu Katzenstein, kulturnemu spomeniku državnega pomena. V njem je bila pred drugo svetovno vojno ženska kaznilnica. Vodile so jo sestre usmiljenke iz Družbe sv. Vincencija Pavelskega, ki so za ureditev grajskega vrta in postavitev kaznilniške kapele pridobile arhitekta Jožeta Plečnika. Med vojno je bil tam najprej zbirni zapor za izgnance, nato gestapovski zapor (del so ga preuredili v muzej). Na tiste hude čase spominja pokopališče 457 talcev in 18 borcev; spominski park z grobovi in kipi Borisa Kalina je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Po vojni so v gradu »domovale« politične zapornice, nato ljudska milica. Zdaj ima bolj ljudomilo poslanstvo: v njem je psihiatrična bolnišnica. V grajskem parku najdemo še marsikaj zanimivega, na primer zvon cerkve sv. Urha iz leta 1923, ki »je bil v begunjskih zaporih uteha in tolažba mnogim jetnikom« (tako spominska plošča), spomenik Sintom, žrtvam nacističnega genocida, ter tabli s slikami in opisi begunjske graščine in tamkajšnjega Plečnikovega delovanja. Po parku sva se sprehodila na bližnjo vzpetino z dvema njegovima deloma. Skozi drevored sva prišla najprej do senčnice Brezjanke (tudi Murke) iz leta 1939, ki jo nosijo mogočna hrastova debla, levo od nje pa po stopnicah k zidanemu paviljonu s kapelico sv. Jožefa iz leta 1938, imenovanemu Jožamurka. Ta je zelo plečnikovska in zelo posebna – stavba v stavbi. Klavrno stanje obeh zaščitenih spomenikov državnega pomena me je prav užalostilo. Od tam sva imela lep pogled na park, graščino in Begunje.

 

 

 

 

 

Od Katzensteina sva se odpravila k dobrih 5 minut oddaljenemu parkirišču. Med potjo nama je padlo v oči še dvoje. Zanimiva stara stavba z napisom Dub – bar (Begunje 23) je bila nekoč Ratzingerjeva (tako lastnica občina)/Ranzingerjeva (tako domačini) vila iz leta 1897, čeprav bi se morala imenovati Cattijeva (tako Jani Kolman, poznavalec zgodovine Begunj) »po graditelju in prvem lastniku, reškem primariju in mednarodno priznanem laringologu dr. Juriju (tedaj Giorgiu) Cattiju. Ta je bil med drugim vrhunski numizmatik in navdušen sadjar, zaradi česar je verjetno leta 1895 kupil posestvo v Begunjah, ki so bile tedaj središče naprednega sadjarstva. Catti je umrl v Begunjah leta 1923, kmalu zatem je posestvo kupil kočevski Nemec Ranzinger, potomec znamenitih industrialcev in lastnikov glažut po Sloveniji in Avstriji«. Na fasadi je marmorna plošča v spomin 46 žrtvam druge svetovne vojne iz nekdanje občine Begunje. Pogled pa nama je pritegnila tudi mogočna zgradba v stenah Dobrče, znamenito Orlovo gnezdo Francija Stroja, neukrotljivega inovatorja, podjetnika, pilota helikopterja in – črnograditelja.

Tokratna pot nama je postregla s kar nekaj nehribovskimi zanimivostmi, kakršne popestrijo hojo. Take imava rada.