Po poti XIV. divizije – prvi del 16. etape

Od Landekarja (KT 16) do Brdc

 

V Lindeku se je divizija znašla ujeta v kotlu med Stenico in Kislico – idealen položaj za nemško obkolitev. Nemci so ga lahko iz doline obstreljevali z vseh strani, vzpetina z razvalinami lindeškega gradu pa je bila edina točka, ki jo je bilo mogoče kolikor toliko uspešno braniti. Tam se je utrdila Tomšičeva brigada. Po celodnevnih bojih s trikrat močnejšim sovražnikom je štab spoznal, da preboj na Pohorje, ki se je na severu že ponujalo željnim pogledom, ne bo mogoč, in je spet ukazal premik proti zahodu. V noči na 16. februar je divizija krenila proti Socki. Za varen prehod čez Hudinjo sta poskrbela Bračičeva brigada in bataljon tomšičevcev. Že dopoldne so se srečno vzpeli na drugo stran do vasi pod grebenom Paškega Kozjaka in se razporedili po osamljenih kmetijah.

 

Ker je po vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije (PZS 2022) 16. etapa dolga 5 ur, midva pa vsako prehodiva v obe smeri in sva nadpovprečno počasna, sva se odločila to prehoditi le do Brdc, preostanek do kontrolne točke (KT) 17 pa združiti s kratko naslednjo etapo. Tako kot pred 15. etapo sva 23. avgusta parkirala pod gradom Lindek (S 46.357010, V 15.324207).

 

S parkirišča sva sledila lesenemu kažipotu Lindek 15,24 po makadamu proti Landekarju (na kažipotih Landeker, Lindek 15), do katerega je manj kot 5 minut hoda. Tam je KT 16. Sprejel naju je neugnan pes, domačih pa ni bilo na spregled. Obisk, čeprav kratek, je bil kar razburljiv. Ko je Jani odprl vpisno skrinjico, je odskočil, saj je bil v njej osir, iz njega pa so privršale hude prebivalke. Ena ga je celo pičila. Vpisna knjiga je bila v slabem stanju (letos smo se vpisali šele štirje), žig pa precej nov. Ko sva odšla, se nama je pridružil Landekarjev kuža.

 

Na levem ovinku za naslednjo hišo sva prestopila Beli potok (na mapZS Belski potok) in s ceste zavila navzgor v gozd. Mimo lesenega kažipota GRAJSKA POT in čez pritok Belega potoka sva dosegla nepokošen travnik; mokre trave naju je tu in tam rešila peščena potka. Ob škarpi pri hiši na levi sva se po stopnicah povzpela na cesto pri Gregaču (Lindek 17) in sledila kažipotu (667 m) Strnadov travnik 55min, Senegaški mlin 1h 55min. Do Gregača je z desne od spodaj pripeljala asfaltna cesta, midva pa sva nadaljevala levo po kolovozu. Mimo kapelice naju je pripeljal v gozd. Pasji sopotnik naju je zapustil šele tam. Na nekem drevesu je bila poleg markacije rumena smerna tablica Kolesarskega kluba Rogla KISLICA / ŠPIČAST VRH in res sva opazila sledove gorskih koles. Kolovoz se je začel rahlo vzpenjati. Markacije so bile redke, tudi pri nekaterih odcepih jih ni bilo.

 

Čez čas se je pot prekucnila navzdol. Kmalu za nečitljivo leseno tablico desno ob njej je dobrih 20 minut od Landekarja pri označenem odcepu desno na Špičasti vrh stal možic. Po rahlem vzponu in spustu je pri še enem desnem odcepu pisalo, da je prehod na lastno odgovornost, precej zaraščen naslednji odcep desno s planinskima kažipotoma (Klapen vrh, 680 m) pa je bil najin. Šla sva mimo opuščenega peskokopa in skozi gosto drevje spodaj kmalu zagledala strehe, na levi se je pojavila žičnata ograja. Ko se je pot prelevila v travnat kolovoz, sva zavila desno navzgor. Zadišalo je po jurčkih. Slabih 15 minut od kažipotov pod Klapen vrhom sva pri novi hiši sestopila na makadamsko cesto (ob njej ni bilo nobenega znaka za nazaj) in desno po njej v nekaj korakih prišla do kažipotov (Krivec, 640 m).

 

 

Nadaljevala sva naravnost naprej po cesti in mimo velike preže. Kažipot na 670 m nasproti razpela pri Ravnakovi domačiji (na maPZS Ravnik) naju je smeril desno proti gozdu. Nad gospodarskim poslopjem sva zavila na levi kolovoz (markacij ni bilo, zanesla sva se na maPZS), ob desnem pa je stal mogočen star kostanj, znan kot Ravnakov, zaraščen in z že nečitljivo tablo. To 500 let staro drevo, visoko 22 m, je z obsegom 859 cm tretji najdebelejši kostanj v Sloveniji. Končno sva zagledala markacijo in puščico, ki je kazala levo navzdol. Za kratek čas sva stopila iz gozda in čez ograjen travnik s pogledom v dolino. Pri velikem boru sva se vrnila v gozd na kolovoz, ponekod »tlakovan« z odpadno opeko. Domačin, ki je napravljal drva, se je jezil na današnje zime: »Minus 20 bi moralo biti!«

 

Kakih 20 minut od kažipotov na 640 m sva pristala na slabem prečnem kolovozu in nadaljevala desno po njem. Brž naju je pripeljal na gozdno cesto pri kažipotih (Strnadov travnik SV, 695 m), kjer sva zavila ostro levo, šla mimo krmišča in preže ter se že čez 5 minut ustavila pri Koči na Strnadovem travniku ŠD Socka iz leta 2009 (665 m) z vpisno skrinjico in smerno tablico KISLICA, ŠPICAST VRH (nazaj), SOCKA (naprej). Pri njej so tudi planinski kažipoti. Napis na kamnu OBČUTKA NA CILJU TI NE MORE VZETI NIHČE... je gotovo povezan s tekmovanji, ki jih prireja ŠD Socka. Na drugi strani travnika stoji kapelica, ob robu gozda pa je več miz in klopi.

 

 

Čez travnik s pogledom na Kozjek sva se mimo vrste jablan podala v gozd, kjer sva na razcepu ubrala levo pot strmo navzdol. Steza je bila na več mestih podprta z debelci, strmino pa so blažili tudi ključi. Po četrt ure sva v desno prečkala kolovoz, nato pa kmalu zavila desno na naslednjega. Na velikem križišču čez 10 minut sva se držala levo in nedaleč za njim pred asfaltno cesto desno, še vedno po kolovozu. Levo spodaj so se pokazale hiše. Po 10 minutah sva pristala na asfaltu in se spustila desno. Takoj zatem sva šla mimo stopnic na levi in kažipotov (Založnik, 391 m), med njimi naprej Senegaški mlin 15min, Brdce 1h 45min. Stopnice vodijo k mostu čez Hudinjo, ki je bil ob najinem prejšnjem  obisku podrt. Pot nama je križala srna; najbrž je šla pit k potoku.

Cesta naju je v 5 minutah pripeljala k Selcam 1, kjer je bil nekoč Senegaški mlin, zdaj pa je tam hiša Borkovih. Gospodar nama je povedal, da je most čez Hudinjo že popravljen. Na škarpi pri hiši je plošča v spomin na preboj Štirinajste v noči s 15. na 16. februar 1944. Nekdaj je stal spomenik onstran reke, kjer ga je podrl zemeljski plaz, a ga niso znova postavili. Po mostu sva prestopila Hudinjo in zavila desno ob cesti Socka–Vitanje, a le do bližnjih kažipotov (Senegaški mlin, 360 m), kjer sva se povzpela levo v gozdnat breg (Brdce 1h 30min, Basališče 3h). Po slabih 10 minutah sva prišla iz gozda na travnik, ki je prijetno dišal po sušeči se pokošeni travi, bolj žalosten pa je bil pogled na jabolka, ki so ležala pod jablanami in gnila.

 

Pred kamnolomom sva zavila ostro levo na makadamsko cesto in takoj desno z nje po kolovozu nad Rozmanom (Socka 38). Iznad hiš je bil lep pogled nazaj na Kozjek. Nad domačijo sva dosegla mizo in klopci na robu gozda. Vanj vodita dva kolovoza, levi dol, desni gor. Slednji naju je znova popeljal v gozd. Pod potjo je tekel potok, ki sva ga prečkala v levo, nato sva se povzpela iz gozda na nepokošene travnike pod vasjo Velika Raven. Mimo krav na paši in njiv, na katerih so venele in rjavele sončnice in buče, sva dosegla travnat kolovoz, ki naju je pripeljal na greben. Zavila sva desno proti hišam. Pri znamenju in kažipotih (Križ Velika Raven, 552 m) sva slabe pol ure nad Rozmanom stopila na cesto. Pri Štimulaku (Velika Raven 6) naju je kažipot ob stari hiši opozoril na 100 m oddaljeni grob dveh neznanih borcev XIV. divizije (na plošči imenovane XIV. proletarska divizija Borisa Kidriča) levo pod novo hišo. Grob je bil zaraščen s travo in okrog njega so ležala nepobrana jabolka.

 

 

Desno od stare hiše sva nadaljevala mimo hiše 5, kjer je bilo konec asfalta, za razpelom pa se je makadamska cesta spremenila v kolovoz. Pri kažipotih (Velika Raven S, 568 m) sva skrenila na slabšega navzgor v gozd, na razcepu takoj zatem (dobrih 5 minut od Štimulaka) pa levo na pizdenco (ta »žargonizem« za pot, erodirano prav do skalne podlage, sva odkrila v hrib(čk)ih nad Trzinom). Odseki brez sence so bili čedalje pogostejši, zato nama je bilo hudo vroče. V naslednje pol ure sva prečkala zaraščen kolovoz, stopila iz gozda, odpela električno ograjo in zakoračila po travniku mimo krav z nadpovprečno prebavo proti hišam. Prispela sva h Kamšaku (785 m, Brdce nad Dobrno 7). V bližini je priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. Horvatov vodnik lokacijo imenuje Kogel (770 m), a domača gospodinja tega imena ni poznala. Pri Kamšaku sta poleg planinskih kažipotov (za naju naprej Brdce 30min, Basališče 2h) še smerni tablici naprej Panoramska pot 2 in Pot od Miklavža do Miklavža (markacija je bel klobuček z modrim trakom).

 

Preden sva nad domačijo spet vstopila v gozd, sva pokramljala z mladim traktoristom. V šolo je hodil 7 km peš v Dobrno, zdaj pa otroke vozijo tja s kombijem. Res so od rok, a tu je lepo in razgledno, posebno pogled na Veliko planino in smučišče na Sljemenu ga je navduševal. Položil nama je na srce, da morava na Závrh, se pri treh lepih brezah objeti in si kaj zaželeti – taka je pri njih navada. Dosegla sva gozdno cesto in nadaljevala levo navzgor po njej. Čez 10 minut se je Miklavževa pot odcepila desno proti Zavrhu, midva pa sva ostala na gozdni cesti. Ko sva stopila iz gozda, sva na desni zagledala Zavrh in z njega je spet pritekla Miklavževa pot s svojimi klobučki.

 

Od kažipotov (Zavrh, 846 m) čez slabih 10 minut sva sestopila po travniku do gozda in nadaljevala desno ob njegovem robu, kjer sta naju pričakali markacija in puščica. Pri leseni hiški z mizo, klopema, kuriščem in straniščem sva vstopila v gozd. Nato sva se spustila levo po cesti, ki se je kmalu začela vzpenjati in naju po slabe četrt ure pripeljala na Brdce nad Dobrno. Mimo travnika s prežo sva prispela do prvih hiš, kjer sva stopila na asfaltno cesto. Zavila sva levo po njej h grobnici 39 borcev XIV. divizije, skriti v zelenju malce s ceste in označeni z opozorilno tablo. Nato sva se vrnila proti jedru naselja, kjer pri Nerodnu (Brdce nad Dobrno 15) stoji mogočna 350 do 400 let stara lipa, visoka 29 m in z obsegom 534 cm. Pri Krivcu (hiša 17) je še plošča v spomin 13 padlim borcem.

Nazaj pa čez Zavrh

Sprva sva se vračala po poti prihoda, čez približno 25 minut pa se kljub utrujenosti in vročini nisva spustila po kolovozu, ampak sva se, sledeč klobučku, povzpela po travniku proti očitno »obveznemu« Zavrhu, ki mu domačini baje rečejo Klukovc. Pod travnatim pobočjem s prežo na vrhu sva zavila levo v gozd in po 10 minutah dosegla vrh (709 m), ki je bil ta dan najina najvišja točka. Klobučkom sva sledila še na drugo stran, po strmem spustu v minuti pristala na travniku in zavila desno k razgledni točki. Objela sva se, nato pa objela še brezo nad klopco – za vsak primer, ker je Jani mladega kmeta razumel, da je treba objeti drevo. Razgledno točko sva zapustila po južnem pobočju Zavrha in se vrnila na pot Štirinajste na kraju, kjer sva gor grede opazila prvi odcep na Zavrh.

 

Nadaljevala sva proti Veliki Ravni in čez 50 minut opazila zapuščeno domačijo Močenik (Velika Raven 3), ki sva jo tja grede spregledala, ker je hudo zaraščena. Malo pod njo sva naletela na cev, iz katere je tekla voda; natočila sva si jo, upajoč, da je zdrava. Pri Rozmanu nama je gospodar zatrdil, da je pitna, potok pa da nima imena. Spustila sva se v dolino Hudinje in se na drugi strani povzpela v breg. Čez eno uro sva bila spet na Strnadovem travniku. Kislico sva zdaj sklenila obhoditi po severni strani, zato sva na 695 m skrenila levo z zjutraj prehojene poti in se podala po markiranem skalnatem kolovozu čez strmo pobočje. Tudi tam so bile oznake XIV. Čez 10 minut sva se ustavila pri razlagalni tabli o bližnji tisi; v Sloveniji so tise zavarovane. Od tamkajšnjega odcepa na Kislico kolovoz ni bil več markiran. Čez 10 minut sva naletela na tri domačine, ki so pri traktorju pili pivo in moževali; povedali so nama, da sva že v Lindeku.

 

Kmalu sva res zagledala prve hiše. Med njimi sva hotela najti domačijo, v kateri se je med pohodom Štirinajste zadrževala njena kulturniška skupina. Zavila sva levo čez travnik in mimo kapelice v 10 minutah prišla k Vrhivšku (Lindek 22), kjer se poleg kmetovanja ukvarjajo tudi z oddajanjem apartmaja in »kreativno predelavo zelišč«. Na vrtu sva naletela na gospo, ki nama je povedala, kako se je njen tast, takrat star 12–13 let, spominjal vojne in skupine partizanov – kulturnikov, med katerimi je bil tudi Karel Destovnik - Kajuh. Domači fantič je bil jezen, ker so jim vse pojedli. Pri njih so tudi prenočili. Ker so bili brez čevljev, so imeli noge zavite v odeje. Nemci so sledili gazem v snegu, a ko so prišli k Vrhivšku, so partizani k sreči že odšli.

 

Domačijo sva zapustila po dovozni cesti, ki naju je pripeljala na zelo slabo asfaltno. Od odcepa k naslednjim hišam je bila nekoliko boljša. V daljavi sva že videla grad Lindek in čez približno 25 minut sva se vrnila k avtu. Čeprav je bilo čiste hoje »samo« dobrih 7 ur, nama je prvi del 16. etape vzel skoraj 11 ur, torej sva se odločila prav: etapo bova dokončala skupaj s krajšo 17.