Mala in Velika Plešivica

Ker že zelo dolgo nisva bila na Primorskem in je bilo napovedano lepo vreme, sva se 28. novembra odločila za tisti konec. Tam sva sicer zlezla že na precej hribov, a se še vedno najde kaj novega, tokrat Velika Plešivica. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Kozina (smer Reka), v Obrovu sledila smerokazu Golac desno in se po vijugasti asfaltni cesti pripeljala v to vas. Na tamkajšnjem razcepu je bila najina smer Gojaki (tudi Brdo in Zagrad). Po zelo ozki, a še vedno asfaltni cesti sva nadaljevala mimo odcepa desno v Brdo in pred Zágradom zavila desno za kažipotom Dobra hiša zdravja Čičarija v Gójake, zaselek Golca. Parkirala sva pod veliko smreko (S 45.507665, V 14.052905) nasproti prve hiše na desni (Golac 87).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva se odpravila mimo ostankov opuščenih hiš, hiše 87 in Dobre hiše zdravja Čičarija (št. 85). Pri hiši 83, kjer je bilo konec asfalta, sva se povzpela proti gozdu, kamor je kazala puščica, povezana s Hišo zdravja (označena pot vodi do energijskih točk), nato naju je še ena usmerila levo. Gruščnata in skalnata steza, posuta z iglicami in češarki, se je vzpenjala ob ograji na levi. Kmalu je enaka puščica pokazala ostro desno, midva pa sva nadaljevala naravnost naprej. Čez 10 minut sva stopila na gozdno cesto, kjer so naju pričakale markacije. Precej skalnat gozd se je po dobrih 5 minutah razprl in zavila sva levo na uravnavo. Na razcepu na njenem koncu sva se rahlo povzpela po markiranem širšem desnem kraku.

 

 

Mimo velike vrtače na desni in odlomljenega drevesa, ki je »izkrvavelo«, sva po čedalje bolj strmem, razritem in skalnatem, a dobro označenem kolovozu kakih 20 minut nad uravnavo prispela h kažipotom (960 m). V levo se je povzpela pot na nama že znana Razsušico (na drevesu GL – hrvaško ime za Razsušico je Glavičorka) in Ostrič (Žabnik) – do prve je bilo od tam pol ure, do druge poldrugo. Midva pa sva zavila desno navzdol po Poti Istrskega odreda (Mala Plešivica 1h, Velika vrata 1h 30min). Steza se je kmalu kar pošteno spustila. Že čez 5 minut naju je smerna tablica SLAVNIK usmerila levo (markacije so se nadaljevale tudi naravnost, a na zemljevidih take poti ni). Pod nogami so se nama motovilile polomljene veje, mnoge skrite pod suhim listjem. Gozd je bil zelo skalnat, posebno všeč nama je bila ležeča »ovca«. Vrstili so se položni in strmi vzponi in spusti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 10 minut je bilo treba zaviti desno, kar bi bila brez res dobre označenosti zlahka prezrla, saj zaradi skal poti ni bilo videti. Včasih je bila celo preveč markirana, a sva ugibala, da morda bolj za šalo. Po naslednjih 10 minutah sva zavila levo na široko pot, ob kateri je bil na skali napis SLAVNIK s puščico v tisto smer. Čeprav je bilo gradiva za možice obilo, sva šele zdaj naletela na prvega. Del gozda je bil porasel z bolj ali manj suho travo in tam sva se po travnatem pobočju spustila, se nato po listnatem povzpela, na dnu med njima pa sta obakraj poti zijali vrtači.

 

 

Po dobre četrt ure sva stopila na izravnavo, kjer se je končala gozdna cesta iz nasprotne strani (kasneje se je izkazalo, da je to Blejska cesta). Po njej je nekdo pripeljal odpadni pralni stroj in se ga iznebil v tamkajšnjem gozdu. S ceste sva takoj zavila levo in nenadoma so naju presenetili skromni ostanki snega. Tla so bila tako zmrznjena, da je pod nogami kar hrustalo. Drevje se je razredčilo in prevladalo je grmovje; brinovi grmi so bili bogato obloženi s še zelenimi in z že modrimi jagodami. Na levi se je pokazala preža. Prej kot četrt ure nad omenjeno cesto sva dosegla vrh Male Plešivice.

 

Mala Plešivica (953 m) je kljub imenu 45 m višja od Velike. (Ko sem že pri imenu, še to: zaradi zapisa v Atlasu Slovenije in na več zemljevidih sva mislila, da je pravilno Pleševica, a na vseh kažipotih je Plešivica, prav tako v vodnikih, zato bom ostala pri i.) Na vrhu so vpisna skrinjica ter kažipota nazaj Razsušica (Glavičorka) 1h 30min, Ostrič (Žabnik) 2h 30min, Zagrad 1h in naprej Velika vrata 30min, Velika Plešivica 1h, Slavnik 3h 30min. Neznansko je pihalo, čeprav se Kraševcem verjetno ne bi zdelo tako hudo. Ampak zmerna burja je za naju že kar močna in res naju je pošteno zeblo. Niti pogled na osončene, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ter na bližnji Slavnik naju ni ogrel. Pa še napovedanega sonca ni bilo, bilo je oblačno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila skozi ščavje na drugi strani, a markacije so naju hitro varno pripeljale v pregleden gozd. Ko se je razredčil, sva zagledala Veliko Plešivico. Na številnih bodikavih glogovih drevescih je bilo samo še nekaj okroglih rdečih plodov. Le kako se drevo lahko tako zavozla, sva se spraševala ob nekem slikovitem boru. V slabih 20 minutah sva pristala pri nekdanjem vodovodu (S 45.50895, V 14.03168). Vrata so bila odprta in dolg rov naju je pripeljal do zarjavelih cevi, črpalk, ventilov, lestev in druge opreme, ki pričajo o italijanski strateški investiciji iz 30. let prejšnjega stoletja. Vodovod je deloval do leta 1969, ko so okoliške kraje priključili na sodoben vodovod. Baje so bile vodovodne cevi oplemenitene s 3 % zlata, da bi manj rjavele (o tem vodovodu je pisal Miran Klavora na spletišču Mojalbum).

 

Od vodovoda sva sestopila po gruščnati stezici na nekakšno razgledno teraso, s katere sva se spustila v desno po kolovozu, ta pa naju je pripeljal na gozdno cesto, imenovano Blejska. Od kod tako ime na Krasu? Novembra 1980 je žled tako hudo prizadel gozdove v Brkinih, Slavniškem pogorju in Čičariji, da so prišli odpravljat posledice iz vseh slovenskih gozdnih gospodarstev in sklepam, da je to cesto zgradilo blejsko. Z nje sva po slabe četrt ure zavila desno na makadamsko cesto 630 Golac–Vodice (na Hrvaškem) h kažipotom (761 m) na prevalu Velika vrata. Na skali pod kažipoti nazaj Mala Plešivica 30min, Razsušica 2h, Ostrič (Žabnik) 3h, naprej Golac 1h, Zagrad 45min, levo Velika Plešivica 30min, Mala vrata 1h, Slavnik 3h sta bila markacija in napis ŽABNIK. Preval sva zapustila v levo nasproti cestarske hiše z napisom PROVINCIA DI FIUME / CASA CANTONIERA iz časa italijanske Reške pokrajine. Prestopila sva žično ograjo konjskega pašnika in šla mimo ograde za konje. Vzpon na Veliko Plešivico se je začel s čudovitim presenečenjem: vzhodno pobočje je bilo do precejšnje višine prekrito z žajbljem. Kljub mrazu in pomrznjenim tlom so bili lističi mehki, žametasti, tako da sva nabrala nekaj vejic.

 

 

 

Kmalu sva zagledala vrh Velike Plešivice (908 m). Dobrih 20 minut nad cesto sva stopila na njegovo teme z geodetskim kamnom ter vpisno skrinjico in kažipotoma nazaj Velika vrata 20min, Razsušica 2h 30min, Ostrič (Žabnik) 3h 30min, Zagrad 1h 15min, naprej Mala vrata 30min, Slavnik 2h 30min, Skadanščina 1h 45min. Razgledi so bili še lepši, tudi na Julijce s Triglavom, in burja še močnejša.

 

 

 

 

 

 

 

Kar hitro sva jo popihala z vrha in se po drugi strani spustila mimo bora, ki ga menda »vsi« slikajo. Čez travnike, posejane s skalami, grmovjem in redkimi drevesi, je bila pot slabše markirana, a so jo označevali še možici, videla pa sva tudi nekaj količkov z markacijami. Krajšemu skalnemu odseku je sledil daljši travnato-gozdnat, kjer so se levo od steze vlekli kolobarji rezilne žice – zaradi bližnje meje in beguncev. Po 35 minutah sva pristala ob robu gozda pri kažipotih (695 m); v najino smer je kazal Skadanščina 1h 15min. Na skali pri kažipotih je pisalo MALA VRATA.

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz Malih vrat sva zavila desno proti Skadanščini in zapustila Pot Istrskega odreda. Pod nekim drevesom sva opazila zavržena oblačila; najbrž je kak begunec »premagal« rezilno žico. Zaradi spolzkih skal in podrtega drevja pot ni bila ravno prijazna. Po slabih 20 minutah sva zakoračila desno na kolovoz. Tam so markacije odšle v Skadanščino. V levo sva obhodila Glavico (712 m) in se za njo rahlo povzpela v desno. Čez četrt ure sva prišla do ovinka gozdne ceste in nadaljevala desno po njej gor in dol po precej skalnatem svetu. Na nekaj mestih je bila na novo utrjena in od nje se je odcepilo več kolovozov. Po slabe četrt ure sva se pod Malo Kovrljico ustavila pri lokvi desno pod cesto. Na desni, ne tako blizu ceste, se je dvigala še ena Glavica (718 m). Po dveh znamenjih sva sklepala, da se bližava »civilizaciji«: v gozdu je ležala velika pnevmatika in pojavili so se suhozidi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od lokve sva prispela na makadamsko cesto 630, ob kateri je stalo opuščeno betonsko korito. Izkazalo se je, da sva dotlej hodila po intervencijski prometnici (protipožarni preseki 14 P), po kateri ni dovoljen motorni promet (izjeme so intervencije in gozdarjenje). Desno po cesti sva v manj kot 5 minutah prišla do križišča in skromne kapelice, ob kateri se je od ceste odcepila stezica na drugo Glavico. Nasproti kapelice sva zavila levo (smerokaz Zagrad 1). Ob tej cesti so bile spet markacije. Na razcepu je bil najin krak desno navzgor. Ko sva skozi drevje že zagledala hiše, sva šla mimo precejšnjega odmikališča na levi, kjer bi bila lahko parkirala (namesto v naselju). Kake četrt ure od križišča sva pri hiši 83 zašpilila klobaso in do avta ni bilo več daleč.

 

Šele med vožnjo domov sva dočakala sonce, a se nisva pritoževala, čeprav sva nekoliko zavidala »pravim« goram, ki sva jih videla z vrhov, kako se sončijo. Oblaki bodo šli v pozabo, ne bova pa pozabila lepih razgledov, bogatega rastišča žajblja in še česa, s čimer naju je tokrat razveselilo Slavniško pogorje.