Brinov grič, Špičasti vrh in še marsikaj

Ne spominjam se več, od kod zamisel za dva nama dotlej popolnoma neznana hriba, ampak gotovo sta se uvrstila med najine cilje, ker je Jani našel še precej »spremljevalnega programa«. Tako sva se 14. januarja 2023 odpeljala na Idrijsko. Parkirala sva malo naprej od Klavžarjeve domačije (Predgriže 32) ob levem ovinku (S 45.939568, V 14.073732), kjer se je desno odcepila ozka cesta k Vojkovemu taboru. Preden sva odšla na pot, sva se po kolovozu pred odcepom povzpela nad cesto na travnik nasproti Klavžarja k spomeniku Logaškemu bataljonu in njegovima borcema, ki sta tam padla septembra 1943.

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva sledila kažipotu (687 m) za Vojkov tabor na 4,2 km oddaljenem Brinovem griču. Na nasprotni strani ceste sta v grmovju propadala stara lesena kažipota GRIŽE / BRINOV GRIČ in VOJKOV TABOR. Po ozki makadamski cesti sva se napotila skozi gozd (ob njej bi se kmalu za odcepom tudi dalo parkirati). Kljub zimski temperaturi (cesta je bila poledenela) so že cveteli telohi. V 5 minutah sva prišla do lepo obnovljene domačije Na vrhu (Predgriže 29), pod katero se je cesta spustila levo. Šla sva mimo transformatorske postaje Observatorij in na razcepu čez 10 minut po desnem kraku, po katerem sva brž prispela k Žgavcu (Predgriže 28). Še manjši spust in že sva bila pri zadnji domačiji, Šejn (Predgriže 27). Desetletna Pika naju je glasno oblajala, ko smo se spoprijateljili, pa je bila zelo prijazna. Sina sami vozijo v šolo v Črni Vrh, ker ni šolskega avtobusa, so povedali starši. Iz dimnika se je kadilo še daleč mimo Vranjega vrha in nad kotanjami s pašniki.

 

Nad pašniki sva se spuščala po travnatem kolovozu in na razcepu v levo. Pot ni bila označena. Na naslednjem razcepu sva šla naravnost po zgornjem kolovozu. Na koncu travnikov, kjer je iz steze štrlelo nekaj skal, sva vstopila v gozd, ki je bil tudi precej skalnat. Čez čas se je kolovoz spustil in razširil, a je bil zaraščen in zametan. Z desne se je priključil širši in manj zanemarjen zemljat in gruščnat, po katerem sva nadaljevala levo navzdol do obračališča 10 minut od Šejna. Zavila sva levo in na razcepu po desnem kraku, kamor je kazala puščica nad napisom TABOR na drevesu. Na razcepu slabih 10 minut od obračališča so bile puščice v tri smeri: naravnost, levo in desno. Šla sva naravnost. Kjer je bil na drevo pritrjen napis VOJKOV TABOR s puščico naprej, je bilo konec kolovoza. Nato sva ob stezi opazila ostanek možica in pojavili se še knafelci.

 

 

 

 

 

Dobrih 5 minut od razcepa sva prispela k Vojkovemu taboru (S 45.95692, V 14.05619). Pod vrhom Brinovega griča so od 28. septembra 1942 do poletja 1943 taborili partizani. Tam sta zdaj iz jeklenih cevi zvarjeni rekonstrukciji koče, v kateri je umrl narodni heroj Janko Premrl - Vojko, in zemljanke. Na tiste čase spominjata še pomanjšana maketa 
tabora in spominska plošča.

 

 

 

Gozd je bil poln skal; na eni je pisalo Pazi na okolje!, na drugi IIBM (?), tretjo je krasila zvezda. Med njimi sva se mimo starega zemljiškega kamna 9/20 v dobrih 10 minutah povzpela na vrh Brinovega griča (738 m). Ker je v gozdu, ni razgleden. Tudi označen ni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V četrt ure sva se vrnila na obračališče. Po cesti, ki se je tam končala, sva se spustila v levo. Čez 200 m sta naju možic in kažipot VOJKOV GROB (nazaj VOJKOV TABOR) opozorila na odcep, od katerega sva že zagledala kakih 15 m oddaljen grob (S 45.95572, V 14.06036). Janko Premrl - Vojko je 22. februarja 1943 podlegel strelnim ranam iz boja z Italijani teden dni prej. Tam je bil njegov prvi grob, jeseni 1945 so ga prekopali na pokopališče v Ajdovščini, 25. februarja 1946 so posmrtne ostanke prenesli na pokopališče v rojstni Podnanos, od tam pa leta 1949 v grobnico narodnih herojev v Ljubljani. Zvezek v vpisni skrinjici pri grobu priča, da ga z bližnjih domačij pogosto obiskujejo.

 

Na izhodišče sva se vračala po poti prihoda. Tudi tokrat naju je pozdravila Šejnova Pika. Po pol ure sva zavila levo proti domačiji Na vrhu, da bi videla, po čem se imenuje transformatorska postaja Observatorij. Kolovoz naju je pripeljal k leseni hiši Predgriže 29a. Ko sva se ji približala, se je oglasil alarm, ki »skrbi« za Astronomski observatorij Črni Vrh (730 m; S 45.94589, V 14.07390). Radovednost je bila potešena. V 10 minutah sva bila spet pri avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Odpeljala sva se naprej po asfaltni cesti skozi Črni Vrh v Zadlog in parkirala pri športnem igrišču Storžice (S 45.939161, V 14.002628). Odpravila sva se po levi makadamski cesti mimo igrišča. Pri zadnji hiši (Tomažon, Zadlog 46) sva zapustila vas in pri kažipotu (715 m) Špičasti vrh 1h 10min stopila na kolovoz. Na drevesih so bile planinske markacije. Tod teče Idrijsko-cerkljanska planinska pot. Naslednji kažipot Špičasti vrh naju je usmeril desno čez travnik ob pašniški ograji. Na pašniku sta stala leseno korito in kovinska »hiška«. Po markiranem gruščnatem kolovozu sva se povzpela v gozd. Kolovoz je bil kljub številnim ovinkom precej strm. Na eno stran se je spuščalo prepadno pobočje, druga, skalnata stran pa se je strmo dvigala. Pod nekim drevesom sva opazila prazen prostorček od božičnih jaslic. Odcepi naju niso begali, saj je bila pot dobro označena.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure sva prišla na uravnavo, s katere se je v desno povzpela ne posebno strma pot. Čez 5 minut sva zavila desno na prečni kolovoz, ki se je za nekaj časa celo položil. V slabih 10 minutah naju je pripeljal do kar dobre prečne gozdne ceste, ob kateri je nekaj predmetov spominjalo na gorski tek ali kaj podobnega (mizica, koli, ki so ostali od miz, rdeče-bel trak, pločevinke). Že po nekaj deset metrih sva cesto zapustila levo navzgor po kolovozu, ob katerem so na štorih čepeli možici. Po dobrih 5 minutah sva se povzpela desno na stezo. To območje se imenuje Matijev laz. Komaj vidna steza je bila zelo strma. Prečkala je kolovoz in nato postajala razločnejša. Ko sva čez slabih 10 minut dosegla greben, se je gozd razredčil oziroma razmaknil. Zavila sva levo po grebenu, na katerem naju je presenetil kamen z napisom 1881 HW in rdečima križema. Srečala sva domačina, ki je vedel, da je kamen mejnik, ne pa, kakšen. Iz otroštva se je spominjal, da ga je župnik uporabljal kot oltarček in so pri njem molili. Iz različnih virov sva potem izvedela, da HW pomeni Hirschaft Wippah (graščina Vipava) ali verjetneje Herrschaft Wippach (gospostvo Vipava), številka pa je letnica.

 

 

Čeprav sva hodila po gozdu, je bil ponekod prav lep pogled na dolino. Proti vrhu so vodile tri steze, srednja markirana. Pod strmim zadnjim vzponom sva morala počakati cel avtobus planincev iz Nove Gorice, da so se spustili od zgoraj. Približno 10 minut, odkar sva dosegla greben, sva stopila na Špičasti vrh (1128 m) z lesenim razglednim stolpom, visokim 12 m, telekomunikacijsko anteno, vpisno skrinjico, mizo in klopmi ter kažipotoma nazaj Zadlog 30min, Idrijski Log 1h, naprej Cenc 50min, Čelkov vrh 1h 45min, Javornik 3h 15min. Stolp iz leta 1983 so že večkrat obnovili. Po vodniku Braneta Ternovška Razgledni stolpi Slovenije iz leta 2021 se v idealnih razmerah z njega vidijo na zahodu Tržaški zaliv, Čaven in Golaki, na severu Blegoš, Kamniško-Savinjske Alpe in Julijci s Triglavom, na vzhodu Logatec in ob čistem ozračju tudi Ljubljana ter baje celo Pohorje, na jugu pa vse do Snežnika. Vsega tega sicer nisva videla ali prepoznala, a razgled je bil zares širen.In tudi svoj avto v Zadlogu sva videla.

 

S Špičastega vrha sva nadaljevala po drugi strani. Pot je bila sprva gruščnata, nato pa »nevidna« (zasuta z listjem) in koreninasta. K sreči so bile markacije dovolj pogoste. Že kmalu naju je kažipot ICPP CENC usmeril desno. Potem ko sva se znašla na nekakšnem grebenu, je steza postala preglednejša. Po gruščnati drsalnici – slabem kolovozu – sva se spustila v levo in zatem desno na nekoliko boljši prečni kolovoz. Markacije so bile tam redkejše. Po četrt ure sva pri komaj še čitljivem kažipotu nazaj ŠPIČASTI VRH sestopila na gozdno cesto, ki se je tam končala. Po njej sva se spustila mimo nekdanjega majhnega smučišča in dveh hiš na Kobilici. Po dobrih 10 minutah je cesta zavila ostro levo nazaj, midva pa sva nadaljevala po drugi v desno. Ne meneč se za odcepe sva se večinoma rahlo spuščala okrog Špičastega vrha na desni, čez čas pa se je cesta obrnila v levo, proč od njega. Tam se je desno odcepil s suhim listjem zasut kolovoz. Ostala sva na cesti, ob kateri je stal še en mejni kamen HW +, a brez letnice in zadaj preraščen z mahom, zato ni bilo videti napisa, tudi če je kdaj bil. Malo naprej je bil še eden, bolje ohranjen, z letnico 1887, križem in napisom TL na drugi stranici.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez slabe pol ure nama je kažipot RUSKI IN GRŠKI GROB pokazal odcep levo na drugo gozdno cesto in po nekaj deset metrih sva prišla h grškemu (S 45.92913, V 13.98839). Na razpelu nad grobom 29. marca 1945 padlega nemškega vojaka grškega porekla (po drugih virih grškega vojaka iz prve svetovne vojne) je pisalo PREKO GROBOV NE SEGA SOVRAŠTVO. Franc Černigoj je pokojniku 17. oktobra 2004 posvetil tole besedilo na kovinski ploščici: V GROBU TEM SPI GRK: / V DEŽELI TUJI, NA ZEMLJI SVOJI; / NA VELIKI JE TEDEN PAL – / IN TU OSTAL; ZA ZMEROM ... Kaj pomeni »na zemlji svoji« in še marsikaj, izvemo v Černigojevi knjigi Znamenje na Gori (samozaložba, Ajdovščina 1999). Na hrbtni strani križa sta napisa Kališki 2004 in Kalar 2004.

 

 

 

 

 

 

 

 

Od grškega groba sva šla naravnost naprej in na razcepu po srednjem kraku navzgor (kažipot RUSKI GROB). Z manj kot 5 minut oddaljenega križišča razritih gozdnih cest in vlak sva v kakih 5 minutah prispela še k ruskemu grobu (S 45.92597, V 13.98629). Zanimivo razpelo Franca Rupnika - Kališkega je dopolnil Franc Černigoj z napisom LE KDO JE JOKAL ZA TABO: / MLADENIČ IZ DALJNE DEŽELE ... / BOGVE, BOGVE, BOGVE ... ..... Neznani ruski partizan naj bi bil prebegnil iz nemške vojske v ruski bataljon IX. korpusa NOV in POJ. Ko so partizani zaslišali nemško patruljo, je bil Rus preglasen. Soborec ga je hotel utišati, pa ga je preveč udaril v glavo, tako da je umrl.

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se mimo grškega groba in po četrt ure pri drugem odcepu zavila levo na tja grede opaženi slabi kolovoz. Popki belega repuha so kukali izpod listja na stezi. Kmalu sva se povzpela v desno proti sedlu. Zgoraj na robu gozda sva zagledala veliko prežo. Čez 5 minut sva dosegla prečni kolovoz. Levo ob njem je stala brunarica, v katere betonski »prag« je bil vrezan datum 10.5.2014, na desni pa travnik z omenjeno prežo (Ivanškov laz). Na drugi strani travnika sva se spustila po kolovozu v gozd. Prej kot v 10 minutah sva pristala na gozdni cesti in zavila desno po njej. Dalje sva se vračala po že znani markirani poti mimo mizice. Čez pol ure sva zapustila gozd in v dobrih 5 minutah prišla k avtu.