Kamniti polž, avriklji in svišči

Če bi radi te dni občudovali pomladne gorske rože, vam ni treba oditi v gore; lahko se odpravite tudi na Goro, planoto nad Vipavsko dolino, ali Čaven. Na Robu Gore (tja se lahko podate s Predmeje ali Cola, ali pa se nanj povzpnete iz Ajdovščine ali Budanj) te dni cvetijo avriklji, clusijevi in tržaški svišči. Če se boste sprehajali okoli Otliškega okna, pa si ne pozabite ogledati še kamnitega polža, ki je v zadnjih letih zrasel le nekaj korakov bolj severno.

Strelovec dela težave

V soboto sva se odpravila na Strelovec (1763 m). Od penziona Na razpotju v Logarski dolini do Koče na Klemenči jami (1208 m) sva dobro uro uživala v toplem soncu in pomladnem cvetju, pot pa nama je popestril zanimiv predor. Na planini je bilo prijetno posedeti in uživati v razgledih, a vleklo naju je naprej. Lepo markirana pot je ravno prav naporna. Pod Puklovcem so se pojavile prve zaplate snega, po njegovem grebenu sva že kar gazila, na razcepu (naravnost/desno na Krofičko, levo na Strelovec) kako uro nad planino pa nama razločni kažipot v levo ni nič pomagal, kajti markacije so poniknile pod snežnim plazom. Potrudila sva se in gazila do riti (hm, ne vem za noben izraz med tem nespodobnim na eni in družbeno-jezikovno sprejemljivim "gaziti do koraka" na drugi strani, ki bi ga vsi razumeli), a kaj ko ni bilo videti, kam na ono stran snežne reke naj bi se prebila.

Pa sva se vrnila nad planino in zavila proti Plesnikovi. Nenehni gor-dol po pobočjih, razrezanih s številnimi grapami (previdno, da ne zajamete vode!), naju je pripeljal na rob novega "plazu": s polzečim lapornatim drobirjem zasute grape, onkraj katere šumi čudovit slap. Vmes manjka lep kos poti, katere nadaljevanje sva videla daleč na nasprotnem bregu. A tu ni šlo za najti ali ne najti pot, ampak za obstati ali se "odpeljati" v globino. Modro sva sedla na razgledni pomol nad grapo, občudovala slap (na zemljevidu ga nisva našla), dihala mir in svež zrak ter si privoščila zadnje ostanke velikonočne šunke. Zlepa ni kako kosilo tako slastno! Strelovec pa naju še vedno čaka.

Ko sem pozneje telefonirala oskrbniku Koče na Klemenči jami Martinu Slapniku, mi je vse lepo razložil. Na Strelovec nisva našla, ker so markacije od razcepa na Puklovcu narisane samo po tleh (markacisti, markacisti!). Zdaj je neka planinka, ki pozna pot, baje že naredila gaz, a za naju tokrat prepozno. Tista grapa dela težave tudi domačim planincem: pot vsako leto utrdijo, zima pa jim jo vedno znova odnese, zato načrtujejo nekaj trajnejšega, zavarovanega. Slap, skriti biser, ki celo marsikateremu okoličanu ni znan (o tem sva se prepričala tudi sama, ko sva spraševala domačine), pa se imenuje Kačjek. Oskrbnik naju je pohvalil, da sva se obrnila, in naju povabil, naj se vrneva, ko bo pot prehodna.

S Strelovcem pa je še ena težava: vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah trdi, da se naglasi Strelovec, domačini pa mu rečejo Strelovec. Pa ne le s Strelovcem: Puklovcu reče zemljevid Puklovca, vodnik pa Puklovc. V naših hribih tudi po tej plati ni nikoli dolgčas!

Vrhniški markacisti: odlično!!!

Če sem marsikdaj precej piker, ko opisujem označenost poti, je seveda edino prav, da pohvalim tiste, ki "svoje" poti zgledno vzdržujejo. Zadnjič sem opazil nove kažipote na Čavnu, tokrat pa sem bil prijetno presenečem med vzponom z Vrhnike na Planino: markacije so povsem sveže, na vseh razcepih pa so prijetni novi kažipoti. Čudovito, najlepša hvala!

Prijetna stranpot

Če ste bili že vsaj stokrat pri Valvasorjevem domu in bi se radi povzpeli k njemu še po kaki novi poti, poskusite iz Javorniškega Rovta nad Jesenicami. Ker je Valvasorjev dom precej oblegan cilj, bo ta pot za željne miru in samote kot nalašč, saj ni posebno obljudena (midva na sončen dan nisva videla žive duše). Po slabih treh urah zložne hoje v miru, ki ga »motijo« le ptičji zborčki in solisti, pa boste prenesli tudi nekaj »civiliziranega« živ-žava pri domu.

Pot ni posebno razgibana in razburljiva (če odštejemo plezanje pod podrtim drevjem ali čezenj in izogibanje blatnim odsekom), zato se boste gotovo razveselili prijetnega postanka na planini s čudnim imenom Lniči (tako piše v vpisni knjigi, nekdo pa je spredaj dodal A – Alniči – da si ne bi zlomil jezika ali ker kaj ve o tem?) pod Debelim brdom (1210 m). Markirana pot ta kotiček obide, a ga ni težko najti (po pravici povem, da sva ga midva popolnoma po naključju, če veste, kaj mislim). Kake tričetrt ure od izhodišča vas levo nad potjo markacija na tenkem drevesu vabi v breg, vi pa jo uberite po položni neoznačeni poti v desno. Ta bo z desnim ovinkom prav kmalu prečkala grapo in vas mimo lesene podrtije v četrt ure pripeljala na planino.

Pripis 24. 5. 2007: Na natančnejšem zemljevidu sem našla, da gre za Alničje, nekakšen greben, ki teče od JZ proti SV in se izteče na tej planini.

Tamkajšnji leseni koči je odpadla stena in pogled v notranjščino ni posebno lep, a na klopci pod smreko, na katero je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo, je tako prijetno (če imate s seboj malico, si jo privoščite tukaj – senca in dober tek sta zagotovljena), da boste kar neradi spet vstali. Če pa še vedno hočete k Valvasorju, se pot nadaljuje za »vašo« smreko in vas po kakih 10 minutah znova pripelje do markacij.

Sprehod po naravi in tehniški zgodovini

Včeraj je bil prelep dan. Če si niste dali duška v zasneženi grapi Brane, ste pa morebiti osvojili prikupen sončen grič. K sreči imamo različne želje in sposobnosti, da se zlahka najdejo kotički brez gneče, nič manj lepi (ali pa še lepši) od tistih »božjepotnih«, kjer se tare ljudstva.

V Javorniškem Rovtu nad Jesenicami stoji dom Trilobit, namenjen vedoželjni mladeži (Center šolskih in obšolskih dejavnosti). Mimo njega teče pot na Struško (o tej berite 17. 11. 2006). Po Medjem dolu sva gazila (in s spremenljivo srečo iskala markacije) do strmine pod Medvedjakom, a ker je bila pomrznjena in je bilo zgoraj levo od sedla videti prav lepe opasti, sva se vrnila v gozdove, kjer izvira Javornik (srečala sva mlad par, tudi namenjen na Struško, a opremljen z derezami in cepinoma, taki brez prave opreme pa raje počakajmo, da skopni sneg).

Potok ima dva glavna izvira. Veliki prihaja na dan iz šestih vrelcev. Za jezom se zbira bistra, skoraj soško zelena voda, potem pa po drči in z mahom obloženih koritih steče proti hidroelektrarni Javorniški Rovt. V svojem času je poganjala največjo turbino na svetu (tako beremo na eni številnih tabel Naravoslovne in rudarske učne poti). Ob elektrarni je umetno jezero in če vas ne zanima tehniška zgodovina, lahko opazujete race. Ali pa se sprehodite po Zoisovem parku – botaničnem vrtu okoli doma Pristava. In če se vam bo zdelo, da takle sprehod ne more zadovoljiti vaših potreb po gibanju, se lahko preizkusite na Trilobitovi umetni plezalni steni (midva sva jo raje mahnila proti Valvasorjevemu domu).

Na Čaven iz Vrtovina

Če vam je že zmanjkalo poti do Bavčarjeve koče na Čavnu, se tja odpravite iz Vrtovina. Ta je sicer eno bolj pogostih izhodišč za vzpon na Kucelj, kar boste na koncu seveda izkoristili za zaokroženje poti. Izlet začnete v Vrtovinu, lahko pa sledite lepo obnovljenim planinskim kažipotom in se z avtom odpeljete vse do kapelice v Guštinih, za katero vas čaka majhno parkirišče.

Kažipoti in markacije vas ves čas zgledno usmerjajo proti Kuclju (in Čavnu). Kmalu za tem, ko markirana pot zapusti makadam nad Guštini, vas kažipot proti Čavnu pošlje desno na kolovoz, ki se zlagoma dviga skozi redek gozd in postaja pri tem vse ožji. Tik pod vrhom Lukovca (tega dobro vidite med borovci; nanj se lahko povzpnete v nekaj minutah in si tam malce odpočijete) zavije steza v levo, nato pa spet desno na gozdno jaso, kjer imate edino možnost, da se na tem izletu izgubite. A brez skrbi - po stezi, po kateri ste hodili, se odpravite se kar naravnost čez jaso, na drugi strani vas spet čakajo markacije.

Po krajšem vzponu skozi prijeten borov gozd se priključite kolovozu, ki z desne prihaja iz Kamenj. Le še nekaj minut vzpona po kolovozu vas loči od lovske koče pod Črno pečjo, kjer se lahko spet malce ustavite, ali pa brez počitka po lepo speljanem položnem kolovozu odpravite naprej proti Mali gori.

Z Male gore se lahko na Čaven odpravite po najkrajši poti ali pa naredite ovinek po Poti po robu in se nato do cilja povzpnete po markirani poti iz Stomaža ali Lokavca. Da se ne boste vračali po isti poti, se nazaj grede odpravite še na Kucelj in se z njega po markirani poti spustite proti Vrtovinu.