Mala gora ‒ Stene svete Ane

Z Malo goro sva se prvič srečala zaradi Kamnega vrha. Takrat sva sklenila, da bova po delih prehodila ves greben. Za začetek je bilo treba ugotoviti, kaj sploh je Mala gora, kar niti ni tako preprosto, saj (kakor navadno) več virov »več ve«. Po zemljevidih Kamni vrh ne spada zraven, a tega je morda krivo kratko ime, ki ga ni mogoče raztegniti po vsej dolžini. Temeljitejši opisi tega sredogorskega hrbta povedo, da se začne celo severneje od Kamnega vrha, na primer Enciklopedija Slovenije pravi, da je »med dolinama Rašice in Kolpe. /.../ Na severozahodu jo omejuje dolina Rašice, na jugovzhodu Poljanska dolina.« Pri opuščeni kočevarski vasi Mala Gora jo prečna dolina razdeli na severozahodno Ribniško Malo goro in jugovzhodno Kočevsko Malo goro. Predzadnjo septembrsko nedeljo sva si izbrala Sveto Ano v ribniškem delu.

 

Za Velikimi Laščami (v Gornjih Retjah) sva zapeljala levo čez progo po betonskem mostičku in nato takoj desno po makadamu v gozd. Na naslednjem razcepu se je levo povzpela gozdna cesta (Kamen vrh), desno pa je tekla makadamska (pravzaprav se nista prida razlikovali). Nekdo je na drog obesil balone in dodal »kažipot« desno ne tja, najbrž namenjen kakim povabljencem. Kljub temu sva zavila desno, se pri smerokazih nazaj Prilesje in levo Bukovec pri Poljanah pripeljala na ozko asfaltno cesto ter nadaljevala desno po njej. Zunaj gozda so se pokazale prve hiše. Po dveh ostrih levih ovinkih sva kmalu za kažipotom Paintball park zagledala vas in pri znamenju so se začele Velike Poljane. Nedaleč za križiščem sredi vasi (nazaj Škrajnek in Bukovec, naprej Pokopališče in Grmada) sva zavila levo proti Grmadi in vas zapustila. Peljala sva se mimo kažipota levo Pešpot Grmada in se začela vzpenjati. Kljub kažipotu desno Sveta Ana na nekem levem ovinku sva še kar vztrajala na asfaltni cesti (ob njej so bile markacije) mimo krajevne table Žukovo in kažipota naprej Mala gora. Ob robu gozda sva opazila srno, ki pa jo je hitro popihala med drevje. Kmalu po tistem, ko sva zagledala Grmado z anteno, sva prispela na Vrh pri Poljanah. Parkirala sva na praznem asfaltiranem parkirišču pod Grmado.

S parkirišča sva odšla po asfaltni cesti nazaj navzdol. Nasproti prve hiše Vrh pri Poljanah 2 z velikim vodnjakom se je desno odcepila pešpot proti Velikim Laščam. Kmalu za kapelico sva zavila desno tudi midva in se ustavila pri hiši Žukovo 3, da sva prebrala napis na plošči: V tej hiši je v letih od 1968 do 1982 ustvarjal dr. Metod Mikuž 1909 – 1982 eden najvidnejših slovenskih zgodovinarjev prvi profesor za narodno in občo sodobno zgodovino na ljubljanski univerzi. Gospa, ki tam živi, nama je svetovala, naj greva k Sveti Ani po cesti, ker je po gozdu vse polomljeno, in povedala, da ne bova mogla videti Ivanovih kamnov na Žukovem, saj so na območju, ograjenem z električnim pastirjem. Za te kamne sva izvedela iz prospekta, ki nama ga je ob prejšnjem obisku dal oskrbnik na Grmadi. To so naravni kamni z luknjami v obliki križev; v spomin na padle partizane jih je razpostavil domačin Ivan, ki je med drugo svetovno vojno kot otrok videl, kako so v vas privlekli trupla borcev, postreljenih v bližnji grapi. 

Po spodnji asfaltni cesti sva se odpravila v vas. Asfalt se je končal pri transformatorski postaji. Nadaljevala sva po kolovozu do spomenika 25 znanim in neznanim borcem 1942 – 1944 z napisom Mi ki smo tod življenje dali za vas da ste ostali na svoji zemlji gospodarji vas prosimo varujte domovino sveto kot mi ki smo ji dali našo srčno kri. Spomenik je bil v sila klavrnem stanju. Pozneje sem našla o njem še več podatkov, vendar ne vem, koliko so zanesljivi, saj niti napis ni prepisan prav.

Vrnila sva se na zgornjo asfaltno cesto in se držala markacij. Vodile so naju mimo odcepa k hišam pri krajevni tabli Žukovo do desnega ovinka, kjer sva sledila kažipotu levo Sveta Ana (približno 20 minut hoda od parkirišča). Za odcepom sva prestopila žičnato ograjo in se napotila mimo plastične cisterne z vodo za živino v gozd. Na pašnikih pod nama so se pasli konji in krave. V gozdu naju je še enkrat ustavil električni pastir. Steza je bila precej zaraščena in po tleh je ležalo veliko podrtega drevja, označenosti pa ni bilo kaj očitati. Po kake četrt ure sva stopila iz gozda na kolovoz in se povzpela levo po njem, čeprav kažipota levo Sv. Ana najprej nisva videla, ker je bilo skrito za deblom. Ko sva prišla do gozdarskega delovišča, sva bila prepričana, da sva že predaleč in da sva zgrešila slabo označeni odcep desno, o katerem sva brala na spletu. Vrnila sva se na mesto, kjer sva stopila na kolovoz. Izkazalo se je, da bi bila morala po kolovozu samo kakih 25, 30 m, tam pa je bila desno navzdol proti brezam potlačena trava. Šele pri brezah sva našla prvo markacijo, ki se s kolovoza ni videla. Ob »odcepu« s kolovoza sva postavila možica.

Čez kakih 10 minut sva prišla na gozdno cesto (kažipot levo Sveta Ana je že napol »pojedlo« drevo). Vzpenjala se je mimo več gozdarskih delovišč in prej kot v pol ure sva prispela do križišča na območju Blatnih dolin ter kmalu zatem na sedlo med Špičnikom (926 m) na desni in Tisovcem (931 m) na levi. Manj kot 10 minut od križišča se je vzpon končal in začela sva se rahlo spuščati. Po gozdu levo nad cesto je tekla mrežasta ograja. Dišalo je po sveže posekanem lesu; očitno so se trudili pospraviti gozd pred zimo. Na mnogih deblih so bili »podpisi« lastnikov. Čez dobrih 10 minut naju je zverižen kažipot usmeril levo na slabšo gozdno cesto.

Na blagem levem ovinku se je s slabe ceste po dobrih 5 minutah desno odcepila steza, zametana z vejami. Podrto tenko deblo z markacijo je nekdo dvignil in ga prislonil na drugo drevo, da je še vedno kazala pot. S steze sva zavila levo na blaten prečni kolovoz. Še en »sneden« kažipot kakih 20 m pred odcepom levo nama je pokazal na stezo med skalami, poraščenimi z zelenim mahom. Ko se je strmina povečala, so se začeli ključi. Nato se je svet zravnal in celo nekoliko sva se spustila. Po približno 20 minutah sva prišla do prečne steze, ki vodi desno k Sveti Ani, levo na razgledišče, čeznjo (navzdol) pa se pride v Struge. Najprej sva zavila levo. Z razgledišča pri Stenah svete Ane (964 m) sva videla Dobrepoljsko in Struško dolino, s table pa sva izvedela, kaj še vidi, kdor ima z vremenom več sreče kot midva: lep del Kamniško-Savinjskih Alp.

 

Nato sva se odpravila proti Sveti Ani. Na drevesih ob robu velike poseke so bili napisi Grmada (nazaj), Struge (levo), Sv. Ana (naravnost) in Vrh (desno navzgor). Napisa na tabli ob razgledišču Nahajamo se na najvišjem vrhu Male gore potemtakem ne bi smela jemati dobesedno, saj se je najvišja točka napovedovala šele zdaj. Povzpela sva se desno in v nekaj minutah dosegla zaraščen vrh s kamnito-betonskim stolpičem oziroma stebrom, na katerem sta bili pritrjeni plošči o izmeritveni oznaki (opazovalni stolp služi samo zemljemerskim potrebam in nanj ni dovoljeno plezati) in o državni geodetski točki. Ob stebru sta bila (prazna!) vpisna skrinjica in žig z napisom 964 m. Nekdo se je prav potrudil, da je dostop zametal z vejevjem, in to na pobočju, polnem skal in lukenj, da si človek laže zlomi nogo kot ne (Jani je k sreči samo padel). Vrnila sva se na poseko in nadaljevala čeznjo spet v gozd. Ob razritem zemljatem kolovozu sva se ustavila pri tabli o pticah in divjadi. Tisti odsek je bil res slabo označen. Ko je po dobrih 10 minutah vlaka, posuta z ostrimi kamni, napravila levi ovinek, sva zavila desno z nje (oznak ni bilo) in kmalu sva zagledala strehe.

Mimo drvarnice sva prikorakala do čedne brunarice – Planinske koče pri sveti Ani na Mali gori (zemljevid 920 m, PZS 910 m). Na bližnji tabli sva prebrala, da stoji na mestu nekdanje kmetije in mežnarije Antona Blatnika (Zapuže 6), zapuščene okrog leta 1850. Napis nad vhodom nama je povedal, da je v letu 1918 PD Ribnica praznovalo 40. rojstni dan, koča pa četrt stoletja. Notri sva izvedela, da tam vsako leto od 2001 prirejajo salamijade. Na spletni strani PZS piše, da je to koča III. kategorije, kar pomeni dolinski standard, vendar nisva dobila jesti. Tega pa res ne razumem. Stopila sva še do cerkve (atlas 932 m, PZS 920 m) z letnico 1864 nad vhodom. V turških časih je bil ta kraj del »ognjenega telefona«; kadar se je bližala turška nevarnost, so na mnogih gričih zagoreli opozorilni kresovi. Pod glavnim oltarjem s sv. Ano, ob kateri sta sv. Uršula in sv. Neža, je še lesen daritveni oltar Staneta Jarma (1931‒2011) z napisom Sveta Ana izprosi nam mir. Tam sva bila ravno opoldne, a zazvonilo je šele ob 12.10.

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva prišla iz gozda, konjev ni bilo več. Pa niso odšli daleč, ampak so naju čakali više ob asfaltni cesti. Najin avto na parkirišču je imel družbo: še en avto in krave. Ker sva od Svete Ane prišla lačna, sva se povzpela na Grmado na štruklje. Namesto naju jih je izbral oskrbnik in tako sva dobila kar pet različnih. Bili so odlični. Nabralo se je kar precej obiskovalcev; najbrž vedo, da se tam dobro jé.

Pot v vsako smer nama je vzela približno dve uri in četrt, dala pa prav prijeten dan. Med vožnjo domov (tokrat krajšo in manj zapleteno) sva se ustavila pri cerkvi sv. Jožefa v Velikih Poljanah. V bližnji hiši s spominsko ploščo, posvečeno žrtvam fašizma 1941‒1945, domujejo krajevne organizacije. Napis, skrit pod cvetočo vajgelo, nama je razkril, kaj je bilo v tej borni stavbi nekoč: ŠOLA 1884.

Sveta Ana prvič po 23. marcu 2002

Na ta dan sva šla z Janijem prvikrat v Tunjice k sveti Ani. To »ni noben hrib«, in še po cesti sva šla, a so naju bolele noge, kot bi bila splezala na kako goro. Ampak občutek je bil dober in razgled lep pa še cerkev, ki jo je postavil znameniti Komendčan Peter Pavel Glavar svoji materi v spomin, sva si ogledala. Tako se je z majhnim izletom začela velika ljubezen do pohodništva in planinstva.

V četrtek sva šla tja na sprehod po markirani poti. Odpravila sva se iz središča Komende (od gasilskega doma mimo hipodroma, čez mostiček in levo po asfaltirani poti z javno razsvetljavo na Goro, tam pa desno po cesti do znamenja za lovski dom, kjer je tudi prva markacija), če pa niste od tu, se lahko zapeljete skozi Gmajnico in Goro proti Križu ter pri omenjenem znamenju zavijete levo v gozd. Od lepo urejenega doma vodi pot po travnikih in ko sva se ravno pogovarjala, kako slabo poznava okolico »svoje« Komende, sva skoraj zgrešila odcep v levo, ker je markacija na betonskem stebru zakrita z vejami. Takih stebrov je še več, tudi ob Tunjščici in celo v njej; to so ostanki velikopoteznega načrta enkrat že omenjenega zidarskega mojstra Boštjana Belcijana za naravno kopališče ob Tunjščici. Ta je bila takrat veliko čistejša kot danes, kraj pa v lepem naravnem okolju. Najini radovednosti je s tem pojasnilom prijazno odpomogel Jože Pavlič, ki je tudi avtor nekaterih besedil in večine fotografij v knjigi Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda. Ostanke kopališča bi morali predstaviti kot kulturno dediščino, saj so precej zanimivi, ali pa jih pospraviti.

Pot je kar dobro markirana, le na nekaterih razcepih nekoliko »z zamudo«. Zaradi kažipota Marijin studenec sva zavila malo vstran, pa ni bilo dosti videti: za pol vedra vode v majhni kotanji. A na tablici narisani kozarec najbrž pomeni, da ni vedno tako in da je voda morda celo pitna (omenjena knjiga studenec pozna, a ne pove nič o njem). Pot v blagih vzponih in spustih pripelje na gozdno cesto, ta pa mimo napisa Vinski vrh in prostora za piknike v Tunjice. Te so znane po naravnem zdravilnem gaju, a midva sva se namenila obiskati hrib s cerkvijo. Priljubljenega župnika Pavleta (še ene tamkajšnje »znamenitosti«) ni bilo na spregled in hram je bila zaklenjen. Zlezla sva še na sosednji hrib, od koder se cerkev najlepše vidi, potem pa počasi domov. Do lovskega doma urico zmerne hoje, do Komende pa še 20 minut. Če boste ravno v našem koncu, se pa le sprehodite.

Šmarna gora za pozabljive

Po pohajkovanju po Javornikih in popolnoma neplaninskem »podvigu« z vnukinjama (peljala sva ju v koruzni labirint pri Krtini) sva si za konec lanskega avgusta privoščila še eno lahkotno hribolazenje. Povod je bil precej čudaški, morda letom primeren. Nekega dne sva se namreč družno zazrla v Šmarno goro in na njej »odkrila« anteno ‒ nisva se spomnila, da bi jo bila kdaj opazila.

 

Ko sva se pripeljala v Šmartno pod Šmarno goro, so bila parkirišča pri pokopališču, cerkvi sv. Martina in osnovni šoli polna, tako da sva komaj našla prostorček za avto. V vasi naju je kažipot (318 m) Šmarna gora (Šmartinska pot) 45min usmeril desno. Mimo hiše Šmarnogorska pot 13 sva se povzpela v gozd in čez kakih 10 minut pri kažipotih (394 m) nazaj Šmartno, levo Šmarna gora (Šmartinska pot), naravnost navzgor Šmarna gora (Partizanska steza) sledila slednjemu. Na nekem drevesu je na rdečem v lubje vrezanem srcu pisalo MOJA SI * (če je že drevo »uničeno«, upam, da vsaj ljubezen še traja). Srečevala sva veliko ljudi, največ družin. Ni bilo tako kot v »zaresnih« hribih, kjer (skoraj) vsi pozdravljajo. Še čez 10 minut je z leve pritekla steza in tja je kazala smerna tablica (473 m) Šmartinska pot s številko 31 (včasih so bile šmarnogorske poti oštevilčene). Prečkala sva Pot svobode in nadaljevala naravnost navzgor (Šmarna gora (Partizanska steza)).

Cveteli so glavinci, zvončice, ciklame, gorske rumenke, različne rumene košarnice, neke lukovke. Mladenka, ki sva jo spustila naprej, češ da sva počasna, je hitela zagotavljati: »Nista, nista, dobra sta!« Precej skalnata, a tudi zemljata steza je v mokrem gotovo spolzka, posebej na strmih delih. Nad razgledno klopco, na kateri je počivala mlada družina, je visela ptičja hišica. To je bila sinkova prva pomembna postaja, druga pa bo sladoled na vrhu, sva izvedela. Ko sva šla prvič po Partizanski stezi, nisva srečala nikogar; prepričana sva bila, da zato, ker je tako strašno strma (to je bilo čisto na začetku najinega hribolazenja davnega leta 2002: prvi »podvig« je bila Sveta Ana nad Tunjicami, drugi pa Šmarna gora po Partizanki).

 

Po 25 minutah sva dosegla vrh. Razgled je bil kar lep. Od najinega prejšnjega obiska so minila dobra štiri leta; zdelo se nama je, da je miz in klopi še več, in vse je bilo zasedeno. Pa saj nisva prišla jest in pit, kakor se je tudi že zgodilo, ampak od blizu pogledat antenski stolp. Pregledala sem stare fotografije s Šmarne gore in res ga nisva nikoli fotografirala (težko je verjeti, da tudi ne opazila), ko sva bila na vrhu, na slikah gore od daleč pa se vidi. Najstarejši zapis, ki sem ga našla na to temo, je iz leta 2006 in omenja »gorski telekomunikacijski objekt Ministrstva za notranje zadeve na Šmarni gori«.

Vrh sva zapustila mimo kapelice sv. Sobote. Kmalu za transformatorsko postajo in vodohranom sva pri gospodarskem poslopju sestopila na cesto in po četrt ure na sedlu (579 m) zavila levo po Romarski poti. Poleg knafelčkov sva opazila tudi rumene puščice, menda namenjene šmarnogorskim tekačem. Kmalu za kapelico Matere Božje pri Turškem kopitu se pri kažipotu (540 m) pride desno v Tacen čez Spodnjo Kuhinjo, midva pa sva šla še naprej, tudi proti Tacnu. Tabla s citatom Klementa Juga pri kapelici Žalostne Matere Božje (469 m) čez 15 minut je bila obnovljena. Na naslednjem križišču sva ubrala srednjo pot, Šmartensko (tako je pisalo na starem kažipotu), na razcepu zatem pa je vseeno, ali gremo naravnost po stopnicah ali levo mimo njih. Po slabe četrt ure sva na 394 m zašpilila klobaso. Pod zapuščeno hišo (tja grede je nisva opazila) sva se spomnila, kako sva tam nekoč vedrila. Do avta je bilo le še slabih 20 minut.

 

 

 

V 20 letih svojega hribolazenja sva bila na Šmarni gori in/ali Grmadi 27-krat, kar za redne obiskovalce Šmarke ni veliko, za najine navade pa kar precej, ker cilje, sploh pa poti do njih le izjemoma ponavljava. Največkrat sva šla po Poti čez Peske (7-krat) ter Vozni poti in Partizanski stezi (po 6-krat), po drugih pa manjkrat, včasih tudi le po delih, saj se marsikje prepletajo. Med mojimi ljubšimi je Westrova, prav tako mi je bila všeč Plezalna ali Pogačnikova.

 

Po najinih izkušnjah je tudi tam, kjer sva že bila, naslednjič skoraj vedno kaj novega. Tokrat sva na nekaj križiščih videla podstavke, na katere bi se dalo kaj pritrditi, a ni bilo (še) ničesar. Zdaj, po skoraj enem letu, je gotovo že kaj. Še en »tehten« razlog za ponoven obisk, če seveda ne bova pozabila.