Peč, ki greje tri dežele

Karavanke so s svojimi 120 km med Trbižem/Tarvisiom in Slovenj Gradcem naše najdaljše gorstvo. Njihovi vrhovi so v glavnem “šodrovcem” prijazni, zato sva se z Janijem že veliko potepala po njih. Nekega dne bi rada rekla, da sva prehodila vso verigo. A do tega tedna so se bele lise začele že na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. Na Peč/Ofen/Monte Forno (1508/9/10 m) sva se sicer že povzpela iz Rateč po slovenski in italijanski strani, a predela med vrhom in Korenskim sedlom/Wurzenpassom nisva prehodila nikoli. V sredo je Jani to popravil:

Zjutraj sem se zapeljal na Korensko sedlo, kjer je parkirnega prostora tako na slovenski kot na avstrijski strani meje več kot dovolj. Jaz sem pustil avto pred neobratujočo restavracijo na naši strani, saj sem sklenil, da zlezem na Peč po slovenski strani, vrnem pa se po avstrijski. Najteže je najti začetek nemarkirane graničarske steze. Od restavracije se je treba vrniti po cesti kakih 50 m in zaviti desno na ožjo sicer asfaltno cesto, a zaprto za ves motorni promet (?). V nekaj korakih smo Pri mejašu, počitniškem domu Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije v nekdanji jugoslovanski karavli. Levo od njega zavije v travo stezica, ki se hitro približa potoku. Tu je ključna točka. Če bi zavili desno čez potok, bi se 10 m onkraj njega znašli na markirani avstrijski poti. Če bi šli naravnost, bi kmalu končali v brezpotju. Zaviti moramo ostro levo, kjer lahko opazimo dobro uhojeno graničarsko stezo. Da smo na pravi poti, nam hitro potrdijo številne ureznine po drevju, s katerimi so nekdaj vojaki odštevali dneve do konca vojaškega roka. V ključih se dvigamo skozi gozd, prečimo grapo s potočkom najprej v levo in nazaj na desno, s poseke občudujemo Kranjsko Goro, dokler steza nenadoma ne izgine na prekopanem travniku. Kar po travi gremo naravnost navzgor in po nekaj metrih že stojimo na gozdni cesti, ki pripelje gor iz Rateč. Zavijemo levo nanjo, po 30 m pa desno na slabši kolovoz. Ta nas 20 minut od ceste pripelje na vrh Petelinjeka/Hahnenwipfla. Vrh je s 1552 m višine najvišja točka naše poti. Na njem stojita mejni kamen št. XXVII/263 in tabla, ki opozarja na mejo. Tam so bile tudi edine zaplate snega, na katere sem naletel ta dan. Naprej se skozi drevje že vidi Sovška planina/Seltschaher Alm s sistemom žičniških naprav. Stopimo na plano in se po levem robu smučišča spustimo navzdol. Jugoslovanski vojaki seveda niso smeli na avstrijsko ozemlje. Zato zavijemo še bolj levo in v gozdu poiščemo stezo, ki vodi navzdol na gozdno cesto. Nadaljujemo desno po njej. Ko se ta priključi drugi, nas kažipot Tromeja 15 min spet usmeri desno. Kar po cesti prikorakamo na vrh Peči. Ime je dobila po pečevju, ki ga lahko majhen del opazimo tudi z vrha, če se obrnemo na severozahod. Če ga želimo videti več, moramo na dno smučišča in levo za kažipotom Dreiländerwanderweg.

Kratek opis vrha je tukaj.

Navzdol sem, kot rečeno, obrnil na avstrijsko stran, na njihovo pot št. 603. Ta se začne na levem robu smučišča. Po njem se spustimo do prikupne, a žal zaprte
Dreiländereckhütte. Od nje že vidimo zgornjo postajo sedežnice iz doline. Po desnem kolovozu gremo mimo nje in se usmerimo k zadnji vlečnici na Petelinjeku. Pod njenimi žicami tečeta dva kolovoza. Izberemo spodnjega, ki nas čez nekaj deset metrov pripelje do lese in gozda. V njem je markacijam laže slediti kot na travniku. Hitro smo na gozdni cesti, na kateri moramo vztrajati približno 15 minut, ves čas navzdol. Številni priključki z leve in desne nas ne smejo zavesti. Potem pa je le treba paziti na bolj slabo opazen odcep steze desno v gozd. Saj bi prišli na Korensko sedlo tudi po cesti, a bi trajalo dlje. Spustimo se v ključih skozi gozd, prečkamo še eno gozdno cesto, spet vijugamo med drevjem in pridemo na veliko poseko. Steza zavije na njen desni rob, kjer kmalu zaslišimo žuborenje vode. To je tisti potok, od katerega sem zjutraj zavil na graničarsko stezo. Naj vas tam markacije onstran potoka ne zavedejo, da bi ga prečkali. Na dnu poseke nas čaka kolovoz. Gremo 100 m levo po njem in nato desno na zadnjo stezico, ki nas za restavracijo na avstrijski strani pripelje na cesto čez Korensko sedlo.

Slabi dve uri gor, poldrugo uro dol. Pa sem zamudila še eno novo pot in sončen dan na svežem gorskem zraku. Zdaj že tri mesece "hribolazim" le med poslušanjem in branjem Janijevih pripovedi in gledanjem njegovih fotografij.