Letošnji Blegoš

Na Blegoš greva najraje pozimi. Dosedanjim obiskom iz Volake, Leskovice, Zalega Loga in Robidnice sva prejšnjo nedeljo (že 22. januarja!) dodala še enega. Izbrala sva ga v skoraj novem vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje (PZS 2011): iz Javorij. V Poljanah nad Škofjo Loko sva zavila desno s ceste Škofja Loka–Žiri ter nadaljevala skozi Volčo in Podobeno do Javorij. Nad gostilno Blegoš je precejšnje parkirišče.

Od šole sva sledila rumeno-zeleni markaciji levo na kolovoz, ki naju je kmalu pripeljal nazaj na asfaltno cesto. Zavila sva levo v Murave, na razcepu pa ostro desno (smer Četena Ravan). Pri prvih hišah se v levo odcepi kolovoz s pogledom na Blegoš in Malenski vrh s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Po njem sva prišla v gozd. Pri veliki drvarnici sva stopila iz njega in se sprehodila do hiše Podvrh 9, kjer se stakneta Loška pot in ta, ki so jo domačini označili z rumeno-zelenimi markacijami. Izza domačije vodijo tri poti; srednja je markirana, vse tri pa pripeljejo na ozko asfaltno cesto, ki priteče z leve iz doline. Po njej sva se povzpela do Gorenje Žetine 1. Na kozolcu ob cesti so tri markacije, ki usmerjajo levo na ožjo asfaltno cesto proti Gorenji Žetini 2. Od tam (in ne od številke 1, kakor piše v vodniku) sta dve možnosti: s knafelčki označena "po cesti" (začne se sicer po kolovozu, a večidel res teče po cesti) ali rumeno-zelena "mimo slapa Rancka" (po cesti še do Gorenje Žetine 2, nato pa po prijetnejših poteh). Že doma sva se odločila za slednjo.

Pri številki 2, kjer se asfaltna cesta konča, dobesedno podirajo hrib, zato sva imela težave najti nadaljevanje poti. Šla sva čez dvorišče in ob gospodarskem poslopju proti levi v gozd. Nekaj časa sva se prebijala skozi nered rastja in vejevja v slabo prehodnem jarku, nato pa spet ujela pot. Pripeljala naju je na travnik na levi strani gozda, kjer sva narobe razumela puščico na skali (opis v vodniku pa najini zmoti tudi ni odpomogel) ter se namesto levo navzdol napotila desno navzgor in znova v gozd. Tam so naju pričakale rumeno-zelene markacije, zato sva se brezskrbno vzpenjala dalje in stopila na plano na desni strani gozda. Pri nekdanjem peskokopu se svet zravna in kolovoz zavije proti gozdu na levi. Nedolgo zatem naju je lesen kažipot obvestil: desno Mladi vrh, levo pa Koprivnik. Ojej! No, tudi čez Koprivnik se pride na Blegoš ...

Čez kake pol ure sva stopila na gozdno cesto in zavila levo nanjo. Tu so se rumeno-zelenim markacijam pridružile Knafelčeve in rumeno-rdeče E7. S te ceste so lepi pogledi na Karavanke. Smerni tablici Koprivnik desno navzgor se Jani ni dal pregovoriti (tam sva že bila). Bil je tako lep dan, da je pogled navzgor, od koder so se skozi drevesne krošnje usipali sončni žarki, spominjal na poletje. Ko se je svet odprl, sva v kotanji na desni zagledala leseno hiško, v bregu nad njo pa prežo. V levo pod cesto naj bi kazal kažipot Žetina, a podrt leži na tleh (tu sva se namenila vrniti). Na koncu čistine se nama je (seveda zaman) ponujala še ena pot na Koprivnik. Kmalu sva se znašla na polnem parkirišču ob križišču na Črnem Kalu pri lovski koči in partizanskem spomeniku. Od tu sva se nekoč že povzpela na Blegoš po strmi poti.
...

Tokrat sva sledila smerni tablici Prva ravan – Blegoš, še naprej po E7. Po nekaj metrih se desno odcepi gozdna cesta, po kateri sva načrtovala vrnitev. Zložno sva se vzpenjala mimo partizanskega spomenika, od katerega je lep pogled na Koprivnik in Mladi vrh (Stari le kuka izza slednjega), kmalu pa so se zadaj med njima pokazali Stol, Vrtača in Begunjščica. Na Prvi ravni sva zavila desno v breg, kamor kaže napis Vrh, mimo bunkerja na levi in više še mimo dveh. Za vso pot do vrha sva porabila dobre tri ure. Še tik pod njim je sijalo sonce, tedaj pa nas (kar veliko nas je bilo) je zagrnil oblak in nam skril razglede. Nisva čakala, da bi se razkadilo, preveč mraz je bilo, zato sva se spustila h Koči na Blegošu (po zglajenem snegu je trajalo kar pol ure). Pogled od nje nazaj gor naju je navdajal z mešanico slabe in dobre volje: gora se je spet kopala v soncu.

Ko sva se v koči ogrela in okrepčala, sva bila odločena vendarle najti slap, ki nama je "določil" izhodišče in pot (ali se imenuje Rancka, Rancke ali Rancek, ne vem, saj ga vodnik imenuje vsakič drugače, v Slapovih Slovenije na spletu pa piše Ranški slapovi; tudi o višini sem našla sila različne podatke: od 12 do 35 m za velikega in 1,70 ali 4 m za malega). Od koče sva se mimo odcepa levo v Potok spustila po precejšnji strmini (posebno po pomrznjenem snegu je bila huda) za Knafelčevimi markacijami in pristala na gozdni cesti (tu se markacije nehajo). Desno pod njo stopnice vodijo na bližnjico, nato pa je šlo spet po cesti z razgledi na Ratitovec in Triglav s sosedi. Ob njej so tablice Zlatorogove transverzale. Na Črni Kal sva res prišla po načrtovani cesti, od tam pa ni daleč do hiške in preže, kjer se odcepi pot, ki naj bi jo označeval zjutraj opaženi kažipot Žetina. Čez začetek rumeno-zelono markirane poti leži podrto drevje. Po kratki "vlaki" sva prišla na travnik, onkraj katerega naju je čakala naslednja markacija. Kljub številnim odcepom je malo oznak; držala sva se glavnega kolovoza, razen ko nama je markacija pokazala desno navzdol po prečnem in zatem še po drugem takem levo. Iz gozda sva stopila nad Gorenjo Žetino (če boste zastavili v Žetini, morate tu vstopiti v gozd po levem kolovozu – oznake ni). Iz vasi je lep pogled na Blegoš. Na križišču nad Andrejonom (turistično kmetijo in postajo GRS) je nenavaden kažipot Slap p/Pod Rancka; ne odgovarja na vprašanje, kako se slap zares imenuje (o začetnici pa zaradi samih velikih črk lahko le ugibam). V Javorje se pride tudi po cesti, a sva upala, da od slapu ne bo treba nazaj v vas.

Sledila sva čudnemu kažipotu in kjer asfalt zavije levo, sva se spustila po markiranem makadamu. Pripeljal naju je na dvorišče Gorenje Žetine 8. V vodniku, ki opisuje pot v nasprotni smeri, piše, da pridemo najprej do te hiše in šele nato do slapu, zato sva mislila, da sva ga že spet zgrešila. Gospodinja pa naju je poslala še naprej: za hišo je nekakšen most čez grapo in po njem sva stopila v gozd. Po kratkem spustu sva stala pred čudovitim prizorom: široko slapišče je bilo ozaljšano z ledenimi stebri, stebrički in svečami, "posladkanimi" s snežnim posipom. Za plezalce v nič kaj uporabnem stanju, nama pa je bilo zelo všeč.

Res se nama ni bilo treba vrniti v vas, ampak sva se odpravila kar po zgornji (levi) poti od slapu. Po precejšnji strmini sva prisopihala do razcepa, od tam pa bolj položno v levo. S klopce na robu gozda je lep pogled na Žetino in Blegoš. Del poti je zaraščen, a ključna mesta so razločno označena z rumeno-zelenimi markacijami. Desno pod nama je šumel potok. Preden sva ga prečkala, nama je pritegnil pogled napis na steni Soteska s puščico v levo. Po nekaj korakih se je pred nama odprla kratka, a kar slikovita soteska. Onstran potoka se pot spet začne spuščati. Iz gozda, kjer sva opazila prve letošnje telohe in trobentice, sva mimo podrtije pripešačila do dozdevno zapuščene hiše Žetina 5. Pot se nadaljuje levo okoli toplarja in navzgor. Kmalu sva dosegla levi ovinek kolovoza, kjer z desne iz gozda priteče pot, s katere sva zjutraj pri skali z dvoumno puščico zavila navzgor namesto navzdol. Do avta ni bilo več daleč. Stopila sva še do cerkve sv. Tilna z napisom Emina romarska pot. V okolici je več klopc; najbrž tudi s teh občudujejo Blegoš.
...
Vrnitev od koče nama je vzela tri ure. In tudi nekaj dala: iz tiste mešanice slabe in dobre volje je izpuhtela slaba. Zaradi slapu, rožic, lepega večera ...