Zadnji dan v marcu je prišla na vrsto Deska (1970 m). Že spet sva se odpravila v Podvolovljek, le da sva tokrat v dolini zavila desno in pri partizanskem spomeniku ob cesti proti Lučam levo na gozdno cesto. Čez dobre 3 km sva parkirala pri znamenjih za partizansko bolnico. Čeprav tu na zemljevidu ni rdeče črte, sva opazila nekaj starih markacij.
Najprej sva si privoščila lonec vode. 10 minut naprej po cesti se namreč v levo odcepi potka (kažipot Lonec 5 min je viden le iz nasprotne smeri!), ki vodi k naravni znamenitosti, imenovani Lonec: pod strmo skalno drčo tiči veliko kamnito korito, v katero se steka voda. Kadar ni suše, kakršna je bila pred kratkim, se voda zliva še čez rob lonca in teče proti gozdni cesti. Kakor je videti, se takrat razliva čeznjo. Do tu bi bila morala po zemljevidu sodeč videti že Sedem studencev, najbrž tistih, ki so na kažipotu ob glavni cesti zapisani kot Dovnikovi studenci, kmalu za odcepom k Loncu pa naj bi bil Žegnani studenec. Lahko da je bila suša kriva, da jih nisva videla. Iščoč Žegnanega, sva na levem cestnem ovinku splezala na desno pobočje in zagledala strugo, polno z mahom poraslih skal – mogoče sva ga pa našla.
In kaj pride za Loncem? Ravnica Za Loncem. Kje natanko se začne, ne vem, a konča se s parkiriščem, kjer se loti svojega "dela" v tem koncu večina planincev. Trije pari smo se znašli tam (le midva peš): najmlajši se je namenil na Ojstrico, srednji na Tolsti vrh, midva pa na Desko. Kažipot v levo pravi, da je na Korošico tri ure in pol, na Ojstrico pa štiri in pol.
Začelo se je kar strmo. Navadnim volčinom in telohom so se više pridružili jetrniki. Kmalu po tistem, ko se je steza čisto približa strugi, sva stopila na nekaj, kar bi lahko bila opuščena planina Šibje. Še dvakrat se nama je zdelo tako. Na nekem drevesu je vrezano 1250 m, kar je blizu podatku 1200 m iz vodnika. Tedaj sva srečala znanca, ki sta bila presenečena, koliko se nas ta dan potika tod, saj sta zadnje čase vsak teden v tem koncu, pa še nista srečala nikogar. Po njunih besedah se ne ve prav natanko, kaj je Šibje, a trdila sta, da je tik poti ostanek bajte, za katerim se začne neoznačena stezica proti Grofovemu štantu, ki je mikala Janija. Nisva je našla in sva nadaljevala po "normalni" poti.
Sledilo je dolgo strmo vzpenjanje v ključih po skalnati in koreninasti potki, ki je ponekod prav ozka in sitno spodjedena. Potem se je gozd začel redčiti in čedalje več je bilo ruševja. Na desni se je razkazoval Lastovec. Ko sva dosegla preval Vratca (1655 m), je bilo konec pomladi: snega tu in tam celo do kolen. Spodaj pred nama se je pokazala kotlina Stare Stale, ponekod tudi tudi Stare Štale imenovana. (P. Ficko v svojem vodniku omenja Stare stale; opisuje "Vodotočno jezero v bližini Korošice in pod njim naš najvišji izvirek (v višini 1800 m). Ta se razraste v potok, ki teče nekaj sto metrov po površju do globeli pod Starimi stalami, kjer v sipkih tleh ponikne." Hribi.net res omenjajo presihajoče jezero.) Pokazali so se Beli vrh, Lučki Dedec, Vežica, Vršiči. Desno med ruševjem sva opazila potko brez kakega znamenja; to je najbrž tista, ki v steni Lastovca postane prezahtevna za naju. Sledila sva markacijam, pregazila Stare Stale in spet ujela označeno pot.
Prečkala sva za tako sušo presenetljivo vodnat potoček (tistega, ki ga omenja P. Ficko) z dvema živahnima slapičema in tolmunčkoma. Vzpenjala sva se ob njem in ko sva stopila iz ruševja, je bilo treba zaviti levo navzgor. Za dol grede sva si zapomnila skalo, na kateri je oznaka za to spremembo smeri, sicer je težko opaziti, da stezica tam zavije v grmovje. Ko sva se ozrla, se nama je ponujal lep pogled na Konja in Rzenik, desno pa sva že videla vrh Deske s kupom kamenja. Kmalu sva dosegla pot, ki sva jo že poznala od takrat, ko sva se po njej vračala z Ojstrice in Korošice mimo Vodotočnika na planino 
Podvežak. Do Vodotočnika ni bilo več daleč. Pozimi je jezerce pod ledom, zato ni videti srčaste oblike. Medtem ko sva malicala, se je prikazal srednji par. Na Tolsti vrh nista našla. Vsa premočena, saj športni copati (!) niso za v sneg (za v gore sploh ne), se tudi na Desko nista podala in sta medtem, ko sva se midva vzpenjala nanjo, obrnila.
Pot na Desko ni markirana, a ker je cilj kot na dlani, markacij tudi ni treba. Grapa, po kateri sva se povzpela na sedlo med Tolstim vrhom in Desko, je bila pod snegom, zato sva se morala kar precej potruditi. Na sedlu naju je pričakal možiček in tam sva zavila desno po grebenu Deske. Na vrhu je kup kamenja (pravi možak), vanj pa je zapičena palica. Razgledi so lepi: Tolsti vrh kot nekakšna zofa ter za njim Velika Zelenica in Veliki vrh, na levi vse od Planjave do Ojstrice, bolj zadaj Krofička in Strelovec, zelo lepo se vidi Dleskovec, čeprav sicer ni kaj posebnega, Lepenatka in Rogatec ...
Dol grede sva možičku na sedlu dodala vsak svoj kamen in se vrnila po poti vzpona. Privoščila sva si nekaj popestritev. Za prvo je poskrbelo vznemirljivo srečanje z gadom, ki pa se je k sreči prostovoljno umaknil s poti. Na Starih Stalah sva si vzela čas za škraplje in potoček poleg njih. To je res lep in prijeten kotiček. Kot kaka mala riviera, 
le namesto belega peska sva imela sneg. Presihajočega jezera pa (najbrž zaradi snega) nisva videla. Onkraj Vratc sva opazovala strmine na levi in ugibala, ali bi bila kós póti čez Grofov štant. Janiju tista potka s Šibja ni dala miru in mislim, da sva nazadnje odkrila, kje se začne (ko pride na vrsto, bom poročala). Na parkirišču naju je dohitel mladenič, ki sva ga srečala više gori, zdaj pa se je že vračal. S psom. Le kje ga je imel gor grede? Izkazalo se je, da ni njegov in da je mislil, da je najin. Ko se je odpeljal, je psa "odstopil" nama. Zvesto nama je sledil do avta in še k partizanski bolnici (pet minut nad cesto je skromen spomenik), potem pa smo se 
morali posloviti.
Bilo je dosti lepše, kot se sliši prozaično ime Deska. Čeprav se nerada vračava po poti vzpona, je bila popoldanska precej drugačna od jutranje in zato ponovno privlačna. Dobre tri ure in pol gor in pol ure manj dol.
Najprej sva si privoščila lonec vode. 10 minut naprej po cesti se namreč v levo odcepi potka (kažipot Lonec 5 min je viden le iz nasprotne smeri!), ki vodi k naravni znamenitosti, imenovani Lonec: pod strmo skalno drčo tiči veliko kamnito korito, v katero se steka voda. Kadar ni suše, kakršna je bila pred kratkim, se voda zliva še čez rob lonca in teče proti gozdni cesti. Kakor je videti, se takrat razliva čeznjo. Do tu bi bila morala po zemljevidu sodeč videti že Sedem studencev, najbrž tistih, ki so na kažipotu ob glavni cesti zapisani kot Dovnikovi studenci, kmalu za odcepom k Loncu pa naj bi bil Žegnani studenec. Lahko da je bila suša kriva, da jih nisva videla. Iščoč Žegnanega, sva na levem cestnem ovinku splezala na desno pobočje in zagledala strugo, polno z mahom poraslih skal – mogoče sva ga pa našla.
In kaj pride za Loncem? Ravnica Za Loncem. Kje natanko se začne, ne vem, a konča se s parkiriščem, kjer se loti svojega "dela" v tem koncu večina planincev. Trije pari smo se znašli tam (le midva peš): najmlajši se je namenil na Ojstrico, srednji na Tolsti vrh, midva pa na Desko. Kažipot v levo pravi, da je na Korošico tri ure in pol, na Ojstrico pa štiri in pol.
Začelo se je kar strmo. Navadnim volčinom in telohom so se više pridružili jetrniki. Kmalu po tistem, ko se je steza čisto približa strugi, sva stopila na nekaj, kar bi lahko bila opuščena planina Šibje. Še dvakrat se nama je zdelo tako. Na nekem drevesu je vrezano 1250 m, kar je blizu podatku 1200 m iz vodnika. Tedaj sva srečala znanca, ki sta bila presenečena, koliko se nas ta dan potika tod, saj sta zadnje čase vsak teden v tem koncu, pa še nista srečala nikogar. Po njunih besedah se ne ve prav natanko, kaj je Šibje, a trdila sta, da je tik poti ostanek bajte, za katerim se začne neoznačena stezica proti Grofovemu štantu, ki je mikala Janija. Nisva je našla in sva nadaljevala po "normalni" poti.
Sledilo je dolgo strmo vzpenjanje v ključih po skalnati in koreninasti potki, ki je ponekod prav ozka in sitno spodjedena. Potem se je gozd začel redčiti in čedalje več je bilo ruševja. Na desni se je razkazoval Lastovec. Ko sva dosegla preval Vratca (1655 m), je bilo konec pomladi: snega tu in tam celo do kolen. Spodaj pred nama se je pokazala kotlina Stare Stale, ponekod tudi tudi Stare Štale imenovana. (P. Ficko v svojem vodniku omenja Stare stale; opisuje "Vodotočno jezero v bližini Korošice in pod njim naš najvišji izvirek (v višini 1800 m). Ta se razraste v potok, ki teče nekaj sto metrov po površju do globeli pod Starimi stalami, kjer v sipkih tleh ponikne." Hribi.net res omenjajo presihajoče jezero.) Pokazali so se Beli vrh, Lučki Dedec, Vežica, Vršiči. Desno med ruševjem sva opazila potko brez kakega znamenja; to je najbrž tista, ki v steni Lastovca postane prezahtevna za naju. Sledila sva markacijam, pregazila Stare Stale in spet ujela označeno pot.
Prečkala sva za tako sušo presenetljivo vodnat potoček (tistega, ki ga omenja P. Ficko) z dvema živahnima slapičema in tolmunčkoma. Vzpenjala sva se ob njem in ko sva stopila iz ruševja, je bilo treba zaviti levo navzgor. Za dol grede sva si zapomnila skalo, na kateri je oznaka za to spremembo smeri, sicer je težko opaziti, da stezica tam zavije v grmovje. Ko sva se ozrla, se nama je ponujal lep pogled na Konja in Rzenik, desno pa sva že videla vrh Deske s kupom kamenja. Kmalu sva dosegla pot, ki sva jo že poznala od takrat, ko sva se po njej vračala z Ojstrice in Korošice mimo Vodotočnika na planino 
Podvežak. Do Vodotočnika ni bilo več daleč. Pozimi je jezerce pod ledom, zato ni videti srčaste oblike. Medtem ko sva malicala, se je prikazal srednji par. Na Tolsti vrh nista našla. Vsa premočena, saj športni copati (!) niso za v sneg (za v gore sploh ne), se tudi na Desko nista podala in sta medtem, ko sva se midva vzpenjala nanjo, obrnila.
Pot na Desko ni markirana, a ker je cilj kot na dlani, markacij tudi ni treba. Grapa, po kateri sva se povzpela na sedlo med Tolstim vrhom in Desko, je bila pod snegom, zato sva se morala kar precej potruditi. Na sedlu naju je pričakal možiček in tam sva zavila desno po grebenu Deske. Na vrhu je kup kamenja (pravi možak), vanj pa je zapičena palica. Razgledi so lepi: Tolsti vrh kot nekakšna zofa ter za njim Velika Zelenica in Veliki vrh, na levi vse od Planjave do Ojstrice, bolj zadaj Krofička in Strelovec, zelo lepo se vidi Dleskovec, čeprav sicer ni kaj posebnega, Lepenatka in Rogatec ...
Dol grede sva možičku na sedlu dodala vsak svoj kamen in se vrnila po poti vzpona. Privoščila sva si nekaj popestritev. Za prvo je poskrbelo vznemirljivo srečanje z gadom, ki pa se je k sreči prostovoljno umaknil s poti. Na Starih Stalah sva si vzela čas za škraplje in potoček poleg njih. To je res lep in prijeten kotiček. Kot kaka mala riviera, 
le namesto belega peska sva imela sneg. Presihajočega jezera pa (najbrž zaradi snega) nisva videla. Onkraj Vratc sva opazovala strmine na levi in ugibala, ali bi bila kós póti čez Grofov štant. Janiju tista potka s Šibja ni dala miru in mislim, da sva nazadnje odkrila, kje se začne (ko pride na vrsto, bom poročala). Na parkirišču naju je dohitel mladenič, ki sva ga srečala više gori, zdaj pa se je že vračal. S psom. Le kje ga je imel gor grede? Izkazalo se je, da ni njegov in da je mislil, da je najin. Ko se je odpeljal, je psa "odstopil" nama. Zvesto nama je sledil do avta in še k partizanski bolnici (pet minut nad cesto je skromen spomenik), potem pa smo se 
morali posloviti.Bilo je dosti lepše, kot se sliši prozaično ime Deska. Čeprav se nerada vračava po poti vzpona, je bila popoldanska precej drugačna od jutranje in zato ponovno privlačna. Dobre tri ure in pol gor in pol ure manj dol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar