Javornik, ki je tudi Jauernik

V nedeljo sva poravnala dolg do avstrijskega Javornika (Jauernik, 1657 m), na katerega marca nisva mogla zaradi preobilice snega. Tokrat sva si izbrala pot iz Bajdiš (Waidisch) skozi Vabučnikov graben (Babucnikgraben). Čez mejni prehod Ljubelj, skozi Podljubelj (Unterloibl), desno v Borovlje (Ferlach), spet desno v Bajdiše in mimo avtobusne postaje, že znane kot izhodišče za sedlo Koce in Grlovec, sva se pripeljala do mostu kaka 2,5 km za Bajdišami. Pod njim se v potok, ob katerem sva se vozila do tam, z leve izlije tisti, ki teče po Vabučnikovem grabnu. Tja kaže kažipot Alte Strasse / Stara cesta (nekdo je dopisal 637). Na izhodišču je dovolj prostora za parkiranje.

Po slikoviti ozki dolini ob živahnem potoku je prijeten sprehod. Svet je zelo vlažen, kar moker. Prepozno sva se domislila, da bi štela potočke in mostičke ‒ res veliko jih je. Prej kot v 5 minutah se v desno nazaj odcepi pot (Zell Pfarre 637 40 Min.), po kateri sva se namenila vrniti; ta je markirana, midva pa sva se od markacij poslovila. Pot nama je pretekla veverica. Enemu izmed izvirov je "priložen" lonček na verižici, a še nisva bila žejna. Ko je gozdna cesta postala že bolj podobna kolovozu, je napravila levi ovinek k prikupni lovski koči z napisom Babucnik Zell-Pfarre 35 (931 m). Družbo ji delajo gospodarsko poslopje, ptičja hišica in korito z vodo. Nad Vabučnikom se dviga Javornik. Za hišo je bila trava pokošena v ozkem pasu do gozda in tako nama je kosec prijazno pomagal do nadaljevanja poti v gozdu.

Ozka, ponekod nekoliko viseča potka, ki teče vzporedno s strmim pobočjem, je bila zaradi vlage precej spolzka. Nato je začela vijugati in se vztrajno vzpenjati. Prečkala sva več grap in grapic. Na največjo je lep pogled iz preže ob njej. Ko se je pot razcepila, sva se odločila za desni krak. Pripeljal naju je na rob velike grape in zavil levo nazaj v gozd. V strmih ključih sva se povzpela pod steno in zavila levo ob njej. Mlahava vrv je bila kljub vsemu boljša kot nič, da sva se potegnila na drugo stran struge z deročim potočkom. Nadaljevala sva po mokrem, blatnem svetu, hojo pa je še "popestrila" visoka mokra trava. Kmalu za veliko skalo, ki jo je nekoč srečno ujelo drevesno deblo, naju je na razglednem kraju, od koder se vidita Košuta in planina na njenem pobočju, pričakala trohneča klopca, za njo pa prav tako trohneča brv, a k sreči čez dokaj pohlevno vodo. Na zamočvirjenem in poraščenem območju sva pot nekajkrat izgubila. Držala sva se potoka na desni in stopila na plano na majhnem zaraščenem in močvirnatem pašniku s kadjo za napajanje živine. Že drugi možic nama je potrdil, da sva na pravi poti. Pripeljala naju je na jaso z lesenim razpelom iz leta 1985, železnim nagrobnim križem (Maks Kelih je preminil prav na 22. obletnico koroškega plebiscita), mizo in klopmi ‒ na sedlo Vrata (Wrata, 1376 m). Janša v novih Karavankah iz leta 2010 omenja le lesen križ in studenec, morebiti kar po Klinarju, ki v starem vodniku piše o preprostem lesenem križu (tak leži na tleh nekaj korakov stran) in koritu s studencem na majhni jasi (pri razpelu in križu ga ni, je pa kakih 5 minut naprej pod nadaljevanjem poti). Nad sedlom je planina (po svežih živalskih sledeh sodeč še živa).

Na Vratih sva prišla na markirano pot iz Sel (Zell Pfarre) in nadaljevala levo po njej (v nasprotno stran pa sva se namenila vrniti). S sedla sva se najprej spuščala, potem pa je šlo izmenično blago gor in dol. Na (starih) markacijah je številka 603. Zelo strmo sva se vzpenjala po smrekovem gozdu. Enako kot listnati niže je zelo slabo očiščen; vsepovsod kaj leži in trohni. Zaradi podrtega drevje sva morala včasih napraviti kak "obvoz". Ko sva dosegla prvo s travo poraščeno gozdno cesto, sta naju komaj opazni markacija in puščica usmerili na kolovoz na drugi strani. Pripeljal naju je na travnik, ki bi lahko bil del ‒ že Čevhove (Tschevh)? ‒ planine, kjer so pozvanjali kravji zvonci. Beli kažipot s slabo vidnim napisom Jauernik naju je po izkrčenem pasu gozda napotil do naslednje gozdne ceste, poraščene s travo. Onstran nje sva nadaljevala po dokaj široki poti. Splašila sva čredico gamsov. Po nekaki plitvi grapi ali vlaki sva dosegla tretjo zatravljeno gozdno cesto in onstran nje (Čevhovo?) planino, kjer stojita planšarija in manjša lesena hiška; poleg njiju je izvir ‒ napajališče. Med njima sva se povzpela za markacijami 603 v gozd mimo še enega izvira in kadi za napajanje živine do razpela z ograjo, mizo in klopema. Desno za razpelom je pot na Križni vrh, naravnost naprej in navzdol se pride na Koce, midva pa sva se napotila levo čez (še Čevhovo?) planino brez oznak in poti.

Zgoraj na robu travnika stoji hišica, ki očitno ni lovska koča, o kateri pišeta vodnika, saj od nje ni razgleda. Travnik je bil posejan s panonskimi svišči; mnogim je nekdo odgriznil (?) vršičke cvetov. Sicer na tej poti nisva bila deležna posebno veliko cvetja, le močvirskih osatov je bilo precej. Prostrana uravnava ob kalu in kalčku se nama je zdela prijazen kraj za počitek in malico. Všeč nama je bil pogled na Setiče; tudi ta gora pride prej ali slej na vrsto. Do lovske koče, za katero oba vodnika pravita, da je edino razgledno mesto na sicer nerazglednem Javorniku, je kakih 5 minut hoda. Na koncu planine je treba nekoliko v desno poiskati potko, ki se spusti h koči. Od nje je res lep pogled na Košuto in vasi v dolini. Kje pa je vrh Javornika? Od lovske koče sva se vrnila po desnem robu planine, kjer sva opazila slab kolovoz in se po njem podala skozi razdejan gozd. Desno pred seboj sva zagledala nekaj, kar bi bilo lahko najvišja točka. Kmalu sva jo dosegla. Vsaj upava, da sva bila na vrhu, kajti oznak ni bilo nobenih.

 

Začelo je deževati, zato sva se kar skozi gozd spustila naravnost k planšariji. Vedrila sva na verandi in se opravila za novo vreme. Pri Vratih, kjer je srnica pritekla čisto k nama, ker naju ni pravi čas opazila ali pa ni vedela, da se naju "mora" bati, sva zapustila pot vzpona: nisva zavila desno navzdol, ampak sva se odpravila naravnost za markacijami. Povzpela sva se do gozdne ceste, kjer sva morala splezati čez pašniško ograjo. Pri tem nama je "pomagala" nadvse spolzka deska, ki se je povrhu še nevarno gugala. Napis Pozor pašna živina! in druga opozorila so dvojezični, na prvem mestu slovenski. Zavila sva desno po gozdni cesti, zaraščeni s travo. Označena je z markacijami 603. Potem ko sva se pretaknila skozi Skalnate durce (Steinernes Türl), sva drugo za drugo prečkala številne grap(ic)e ‒ tisto največjo, ki sva si jo ogledovala zjutraj, tik pod vrhom. Nekatera mesta so sitno gruščnata in strma. Kar na šestih mestih (če sem prav štela) so jeklenice, nekatere zelo dolge in ponekod kar precej potrebne. Nenavadno je, da jih ne stari ne novi vodnik niti ne omeni. V ključih sva se spuščala po mešanem gozdu ob veliki grapi in pristala na gozdni cesti pri Užnikovem križu (Užnikkreuz, 1295 m) s slovenskim napisom Tri stvari nam drage / so kot ptičkam šumni log / in kot rožam sonce: / Mati, Domovina, Bog! in si nekoliko oddahnila. Večinoma precej strmo je šlo do velikega križišča, od tam pa po markiranem ilovnatem kolovozu. Na neoznačenem razcepu čez 5 minut je pravi desni krak, ki naju je v slabe četrt ure pripeljal iz gozda nad vasjo Sele.

Ob glavni cesti je nasproti Alpengasthofa avtobusna postaja, kjer sva si nabrala prospekte o pohodnih poteh (na voljo so tudi kolesarski), nato pa sva se odpravila ob asfaltni cesti v desno skozi vas. Lepo je urejena in krasi jo tudi lepa narava. Za odcepom v levo Koschutahaus / Koča pod Košuto na koncu vasi je makadamski odcep v desno, kamor kaže markacija z napisom Babutschnikgr. 637. Pod zadnjima hišama sva zavila levo na travnat kolovoz med grmovjem, pri sodobni kapelici prečkala gozdno cesto in se po silno zaraščeni stezici vrnila v Vabučnikov graben. Do avta je bilo še manj kot 5 minut.

Slabe tri ure tja in dobre tri nazaj. Dež je že pred časom ponehal in za nama je bil še en lep dan. Pred nama pa je potepanje po Irski, zato se nekaj časa ne bom oglasila.