Prežagana peč

Prejšnji teden je bil spet križ z vremenom, a sva rekla, po dežju pa že res dolgo nisva hodila – in se danes teden zapeljala do Doma v Kamniški Bistrici. Bosov Tine je zamišljeno gledal v nebo, od koder je vztrajno pršilo, midva pa sva navlekla kapuci, vtaknila dežnika v nahrbtnik in šla na obisk k Žagani peči. Navsezadnje je tudi v dežju po svoje lepo.

Pri Štritofu ali Uršiču (Kamniška Bistrica 8; zemljevidi poznajo obe imeni) sva pustila vnemar markacije (desno v breg na Kamniško sedlo in po desni gozdni cesti na Kokrsko sedlo) in se napotila po levi neoznačeni cesti. Prometni znak za prepoved prometa je "obogaten" s sličico, ki, nasprotno, vabi na cesto avtomobile. Mimo Krvavškega mostu pri sotočju hudournikov Črnevka in Prosék (tudi Prošek ali Krvavški potok imenovanega) na levi sva bila v 20 minutah na križišču v bližini spominskega parka. Nisva se menila za tamkajšnje kažipote, ampak sva zaradi vremena (in seveda zaradi temu prilagojenega cilja) ostala na gozdni cesti, ki se tam razcepi. Desni krak naju je pripeljal na Jakov ovinek. Malo pred njim sva splašila dve ljubki srnici, premladi, da bi poznali nesrečnega lovca Janeza Uršiča Jaka, v čigar spomin je na ovinku brlela svečka. Tam z desne pritečeta gozdna cesta od tovorne žičnice na Kamniško sedlo (spoznala sva jo, ko sva bila pri Sivnici) in označena pot iz Kamniške Bistrice (po tej sva prišla, ko sva raziskovala pot na Jermanco).

Poslej so naju vodile markcije, sprva zelo redke. Na naslednjem razcepu sva zavila levo po ožji cesti za kažipotom Cojzova koča na Kokrskem sedlu. Kmalu za lesenim mostičkom čez suho strugo, polno skal, sva stala pred velikim preklanim balvanom ‒ Žagano pečjo. Opazila sva nekaj obročkov za varovanje z vrvjo, zabitih v skalo, saj tam vadijo alpinisti. Na vrhu rastejo drevesa in eno se je tako podrlo, da je s pravega gledišča videti kot tankovska cev, če imamo dovolj domišljije, da se nam balvan zdi kot velikanski tank. Pobočje za njim je polno grušča, ki ga je privalila voda. Zakaj Žagana peč? Ker je počena, razpoka pa je tako ravna, kot bi jo bil kdo napravil z žago. Zakaj torej ne Prežagana peč? Bilo bi bolj prav, slišati pa ne bi bilo tako dobro, priznam.

Od tega balvana ni daleč do še dveh imenitnih, Sivnice in Lepega kamna. Vrnila sva se h kažipotu za Cojzovo kočo, tam pa zavila levo na neoznačeno gozdno cesto proti Jermanci. Čez kakih 30 m se razcepi; desni krak se nadaljuje proti Jermanci, levi, slabši, pa vodi mimo ne zelo očitnega odcepa (na prvem levem ovinku čez manj kot 100 m) k Sivnici in dalje proti Lepemu kamnu. Za Sivnico vreme tokrat ni bilo primerno, do Lepega kamna pa sva se vendarle sprehodila. Tam sploh še nisva bila v lepem vremenu, čeprav bi bil piknik na bližnji jasi najbrž prav prijeten.
 

Vrnila sva se h Krvavškemu mostu in se onkraj njega po markiranem kolovozu položno spustila k nekdanji lovski koči kralja Aleksandra (Plečnikovemu dvorcu). Kmalu za njim je v nekdanji lovski koči kneza Windischgraetza International Piknik Center (!) Pri Jurju. Od tam čez most, pri katerem je sotočje Krvavškega potoka in Kamniške Bistrice, sva bila kmalu spet pri Domu v Kamniški Bistrici. A ker je odprt le za konec tedna, s toplim čajem ni bilo nič.

Po 40 minutah do Žagane peči in po dobri uri obiranja nazaj sva bila nekoliko mokra in čisto zadovoljna: razgibana, prezračena in (spet) odločena, da se vrneva v sončnem vremenu. Edinole Sivnico sva doslej videla obsijano s soncem.