Na Kepo z naše strani

Prvič sva se povzpela na to goro po najlažji poti, iz Avstrije, potem pa sva nekaj časa zbirala pogum za vzpon po slovenski strani. Prejšnjo soboto, ko je bilo ustaljeno lepo vreme, bi bilo greh zamuditi priložnost. In je nisva. Zapeljala sva se do konca Belce in zavila z glavne ceste desno na gozdno. Ponekod je zelo slaba in ko sva se prejšnjikrat vozila tam, sva se komaj prebila med odkrušenimi skalami in kamenjem, tokrat pa je bila očiščena. Speljana je skozi predor. Peljala sva se, do koder je dovoljeno: do opuščene nakladalne rampe ob sotočju Belce in Belega potoka. Z malega parkirišča se že vidi prva markacija onstran struge. Najin avto je bil drugi, tretji pa je pripeljal družino z dvema majhnima otrokoma. Ko naju je mama vprašala, ali sva že bila na Kepi, se mi je zdela nekoliko zaskrbljena. S tako majhnima otrokoma na tretji najvišji vrh Karavank ni mačji kašelj. Mlajši, fantiček, ni bil videti nič zaskrbljen, podvig pa je očitno vzel zares: pridno je telovadil in se ogreval.

 

Prečkala sva Beli potok in se na drugi strani takoj zagrizla v strmi breg. Vzpon so nama pomagali premagovati ključi. Čeprav pot teče po smrekovem gozdu, se med drevjem tu in tam ponujajo razgledi: na planino Mikulovico, okoliške hribe in Julijce. Pri prvem prečkanju gozdne ceste, pri ostankih žičnice, si nisva mogla pomagati z markacijami, a je pot onkraj ceste zelo razločna in »označena« z znamenji, ki pričajo, da tod hodijo krave. Naslednji prehod čez gozdno cesto je poleg kravjih sledi označeval še možic. Ko sva jo dosegla tretjič, sva se napotila desno po njej. Pripeljala naju je do parkirišča pod grebenom. Tja pripelje cesta tudi z avstrijske strani. Mimo mejnega kamna XXVI/249 sva bila brž pri bivaku, nad njim pa je uravnava z mizo in klopmi, kjer je nekoč stala Anina koča (Annahütte, 1587 m, po tamkajšnjem napisu 1.580 m) in se konča avstrijska planinska pot 682. Na bivaku so napisi SLO in zvezdice, na njegovem betonskem podstavku pa letnica 1991. Notri sta dve postelji; na listu piše, da so odeje darovali Avstrijci. K SLOvenskemu stranišču usmerja avstrijski napis Zum Häus'l. Oglasna deska je polna slik in besedil; največ prostora zavzemajo dvojezični opisi dogodkov maja 2004 ob vstopu Slovenije v EU, tukajšnje povezave slovenskih in avstrijskih gorskih poti ter prizadevanj za novo Anino kočo.

 

Od bivaka so nekatere Knafelčeve markacije obrobljene zeleno (mejne). Označenost ni najboljša. Iz smrekovega gozda sva stopila med ruševje. Pod seboj sva občudovala turkizno Baško jezero (Faaker See). Daleč na levi se je razkrival Dobrač. Pot je zelo razgibana. Kmalu za prvo jeklenico sva bila pod vrhom Koroške Male Kepe (pot ne vodi nanj). Tam naju je prehitela družina s parkirišča. Greben se je zelo zožil; na takih izpostavljenih, zračnih mestih se ne počutim najbolje. Sledil je daljši zavarovan odsek; jeklenice so bila kar dobrodošle. Družina pred nama se je ustavila, zložila palice in si nadela čelade. To so bile edine čelade, ki sva jih videla tisti dan. Tudi midva sva pospravila palice. Odsek, kjer bi nama bile res v nadlego, je zelo kratek in kmalu sva jih pogrešala. Sveže jutro se je prelevilo v vroče dopoldne. Preden sva dosegla vršni greben, sva dobro uro grizla kolena in se potila po odprtem razdrapanem svetu. Tu in tam sva med skalami izgubila markacije, a smer nama je kazal tudi križ na vrhu. Od table in kamna XXVI/213, ki označujeta državno mejo, je bilo le še nekaj korakov do cilja.

 

Zgoraj je bilo nadvse živahno. Nad lepimi razgledi in priljudnimi planinskimi kavkami smo se navduševali v obeh jezikih. Otroka iz »najine« družine nista bila videti prav nič utrujena. Par, ki je prišel gor z Dovjega, nama je opisal tisto pot; za naju je najbrž prezahtevna. Le redki so se podali še k severnemu križu. Poiskala sva si prijeten prostorček, občudovala Triglav, Stenar, Jalovec, Mangart, Veliki Klek tam daleč v Avstriji in druge znane in (nama) neznane gore, se zabavala s kavkami in se veselila v vseh pogledih lepega dne. Na Kepi sta dve vpisni skrinjici; ena je bila prazna že takrat, ko sva bila tam prvič, tokrat pa tudi v tisti pri križu ni bilo knjige.

 

Do Anine koče sva se vrnila po isti poti, tam pa se nisva spustila na parkirišče, ampak sva sledila avstrijski markaciji, na katere belem polju je z roko napisano poleg Jepca Sattel še Wandersteig (puščica levo) in Straβe (puščica desno). Zavila sva levo v gozd po slabem kolovozu, ki se strmo vzpenja ob mejnih kamnih. Ko doseže najvišjo točko, se prekucne navzdol in tako je šlo gor in dol do travnika s prežo, imenovanega Jepca (Jepzaalm, 1610 m; mejni kamen XXVI/263). Od tam je prelep pogled na Kepo. Kadar je čas volnatoglavih osatov, mora biti strašno lepo, toliko jih je. Ni čudno, ko se tako pridno razmnožujejo. Sicer pa tisti dan nisva videla veliko rož (največ avstrijskih in resastih sviščevcev). S planine sva se spustila po smrekovem gozdu, še vedno ob mejnih kamnih. Pot ni le zelo strma, ampak je bila tudi vlažna, blatna in zaraščena. Skozi drevje se je spet pokazalo Baško jezero. Pristala sva na Sedliču (Jepca Sattel/Jepc/zasattel, 1438 m; kamen XXVI/276). Tam so kažipoti, na markaciji z napisom zur ehem. Annahütte Steil pa je dodano nicht markiert (zemljevid se s tem ne strinja, saj je to pot na Kepo). Samo v levo ni nobenega znamenja, a že od sestopa s Kresišča sva vedela, da morava prav tja. Na Planji sva spet ujela markacije, ki so naju vodile v dolino Bele (ta naju je tudi odžejala), mimo neoznačenega odcepa na Mikulovico (ta naju še čaka) in k avtu.

 

»Najina« družina se je že odpeljala. Sva bila res tako počasna? Meni se ni zdelo: dobre tri ure hoje gor in slabe tri dol. Skrb, da bo prezahtevno, je bila pa k sreči odveč.

Na Gori pri sv. Kunigundi

Gora (569 m) je hrib, po domače imenovan tudi Šentjungrt, kakor se ‒ po Leksikonu slovenskih krajevnih imen prav tako po domače ‒ imenuje naselje nad Galicijo, katerega uradno ime naj bi bilo Sv. Jungrt. Toda Statistični urad Slovenije pravi, da je ime naselja Šentjungert (tako piše tudi na tablicah s hišnimi številkami). Jung(e)rt je vsekakor ljudsko Kunigunda, ki med ljudstvom sliši še na ime Kungota (tako je cerkev na Gori zapisana v Atlasu Slovenije in na zemljevidu Celjske kotline). Skratka, imenoslovno sila zanimiva gospa. Obiskala sva jo predzadnji dan mojega bivanja v zdravilišču Dobrna. Začela sva pri razglasni tabli PD Dobrna poleg Mercatorja, kjer je kažipot Lanšperg – Kunigunda 1,5^h.

 

 

Markacijam sva sledila do mostu čez Dobrnico, kjer sva prestopila z Dobrne v Vinsko Gorico. Po naslednjem mostu sva prečkala cesto Vojnik‒Velenje. Kažipot Lanšperg 25min (ime gradu ima na tamkajšnjih napisih na koncu g, na zemljevidih pa piše Lanšperk) in Kunigunda 1h 40min (to se ne ujema ravno z 1,5^h na izhodišču, od koder je brez  dvoma dlje kot od tukaj) naju je poslal na makadamsko cesto med travniki in vinogradi proti hišam. V Pristovi sva s slabe asfaltne ceste zavila med hišama 2 in 4b na kolovoz proti gozdu, kamor so nama pokazali puščica, knafelček in klobuček. Vzpenjala sva se po strmi vlaki, ki se je čez čas spremenila v stezo. Ko se je ta obrnila v levo, se je najina pot odcepila desno. Iztekla se je na strm ilovnat kolovoz, ki mora biti v mokrem prava drsalnica. Kmalu sva pod potjo opazila zanimive skale, poraščene z mahom. V grapi naj bi bil (tako vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije) urejen izvir Štepih, a znamenja, ki kažejo dol, so zabrisana, kjer naj bi bil najverjetneje izvir, pa sva našla le odprtino brez vode. Nad grapo se je pot zravnala, nato pa zavila ostro levo navzdol. Ob kolovozu, ki teče po jarku, so si pohodniki omislili stezico za blatne dni. Številni odcepi na obe strani naju niso motili, saj je bila pot dobro označena.

 

 

Iz gozda sva prikoračila na travnat kolovoz med vinogradom in sadovnjakom ter med hišami v Rupah stopila na asfalt. Skozi prvo križišče s kažipoti sva šla kar naravnost, na naslednjem pri št. 15 pa desno za kažipotom Kunigunda. Ko sva prišla do gozda, so naju oznake usmerile na gozdno stezo, od te pa se je takoj levo odcepila stezica. Pod nama je tekla struga; čez čas sva sestopila k njej in nadaljevala po kolovozu. Ta se je močno spustil po precej globokem jarku. Gozd sva zapustila pred bregom, pogozdenim s smrečicami. Kolovoz, ki je zavil levo pod njim, naju je pripeljal k domovanju starejšega para; velika hiša z gospodarskimi poslopji, vrt in sadovnjak so bili zgledno urejeni. Gospodar je igral na harmoniko ‒ da se še uči, je pojasnil. Povabila sta naju k vrtni mizi in nama dala piti. Včasih se je reklo pri Kalčniku, zdaj pa pri Kačjeku (tako je tudi na zemljevidu; nekoč je bilo tu menda veliko kač). Kje natanko so razvaline gradu Lanšperk, nisva izvedela. Po prijetnem klepetu sva se poslovila.

 

 

Od naslednje domačije, pri Štokovniku, sva prvič zagledala Goro in Kunigundin zvonik, ki je kukal iz drevja. Makadamska cesta se je iztekla na sedlo (vodnik mu reče prelaz) in se priključila asfaltni. Od razpela in kažipotov sva se povzpela po precej strmi asfaltni cesti pod velikim brenčečim daljnovodom. Pri domačiji vrh klanca se je cesta položila. Naslednja je bila mogočna turistična kmetija Razgoršek z leseno »depandanso«, več kot 200 let staro faroško zidanico (tako piše na njej, na spletu pa povsod farovška; na njej je tablica Rupe 23 – morda so jo prenesli od drugod, kajti Razgorški so v Pepelnem) in drugimi objekti, zeliščnim vrtom, znamenjem in še čim. Čeprav je bila sončna nedelja, je bila domačija kot izumrla. Doma sem potem ugotovila, da je bilo lani ta čas tam zelo živahno, saj so priredili srednjeveški dan pod Kunigundo in prenovljeno zidanico odprli za javnost.

 

Po vodniku naj bi se pot nadaljevala ob vinogradu, a kažipota Dom na Gori in Kunigunda sta naju nedvoumno usmerila naprej po cesti. Ko sva bila že v dvomih, ali sva ju razumela prav, sva tik pod vrhom vzpona le zagledala markacijo. V gozdu, skozi katerega sva se vzpenjala, je raslo obilo pravih kostanjev, hrastov in z višino čedalje več borov. Ko se je cesta prevesila navzdol, je pred nama stala Gora, najin cilj. Minuto ali dve zatem se je levo nazaj odcepila markirana peščena stezica (markacijo sva opazila bolj po naključju), ki sva se jo namenila raziskati nazaj grede. Iz gozda sva stopila na bolj raven svet. Sv. Kunigunda se je že dobro videla, desno v dolini pa je ležala Galicija. To nenavadno ime je po eni razlagi dobila od španske pokrajine, kjer je pokopan sv. Jakob, zavetnik tukajšnje cerkve, po drugi pa izvira iz staroslovanskega imena za vrano (galice), kajti vran je tod menda veliko (tako je menil etimolog Davorin Trstenjak, ki je leta 1864 v vasi raziskoval ostanke rimske dobe; še eno razlago je objavil v letopisu Matice slovenske leta 1870: stari Slovani so mesta, kjer so stali templji v čast bogu sonca, imenovali galicije), a po ljudskem izročilu je v vasi, ki se je nekoč imenovala drugače, živel Poljak iz (poljske) Galicije in se je kraj preimenoval po tej.

 

Mimo stare Jelenove domačije (Zavrh nad Galicijo 23) in še nekaj hiš sva prišla pod gozd, kjer se je asfalt prelevil v makadam, midva pa sva zavila levo mimo zadnje hiše. Na razcepu za njo sva jo ubrala po levem kraku, na katerega sta kazala kažipota za Kunigundo in Jakobovo pot. Začela sva se vzpenjati po peščeni in koreninasti gozdni stezi in kar precej nama je drčalo. Z leve je kmalu pritekla pot iz Šmartna v Rožni dolini in napis na drevesu naju je obvestil, da je do koče le še pet minut. Z obeh strani so se na sprano stezo priključevale neoznačene stez(ic)e. Na razcepu pod gozdnim robom se je desni krak pognal naravnost k cerkvi, ki sva jo že videla skozi drevje, levi, markirani, pa naju je pripeljal k planinskemu domu. Do njega sva hodila dobri dve uri.

 

 

Tik pod cerkvijo iz druge polovice 14. stoletja, obnovljeno leta 1996, stoji Planinski dom Šentjungert (565 m), poleg njega pa klopi, mize in nekaj igral ter spomenik dvema partizanoma. Zraven sta še lesena hiška in gospodarsko poslopje. Dom, leta 1988 prenovljena mežnarija, je odprt le ob nedeljah in državnih praznikih. Dežurni postrežejo s pijačo, kuhati in streči jedačo pa ne smejo; dovoljenja za to so zanje predraga, so nama povedali. Številni domačini, ki to vedo, so seveda iz nahrbtnikov privlekli marsikaj za pod zob. Midva pa česa takega nisva pričakovala in ko je dežurni videl najina začudena (in lačna!) pogleda, nama je postregel s krožnikom domačih piškotov, ki jih je napekla njihova članica. Neverjetno, kako lačnemu k radlerju teknejo piškoti. In prijaznost takisto.

 

 

Ko sva se vračala, sva zavila desno po gor grede  odkriti stezici nad Jelenom. Po kakih 10 minutah naju je pripeljala ob vinograd in že sva zagledala turistično kmetijo. To je torej pot, kakor jo opisuje vodnik. Na njej sva srečala pisanega lazarja, sicer pa ves dan ne žive duše, razen seveda pri planinskem domu, kamor očitno prihajajo po drugih poteh. V nekaj minutah sva bila pri Razgoršku. Šele zdaj sva opazila, da je na vogalu brunarice slaba markacija, čeprav kažipota kažeta na cesto. Odtlej je šlo spet po poti vzpona. Za ograjo pod Kačjekom so se pasle ovce; radovedno so naju zasledovale skoraj do gozda. Tam sva jo namesto nad grapico, »tlakovano« s ploščatimi skalami, ubrala kar po njej, saj ni bilo veliko vode.

 

Še vedno naju je peklilo, kje so razvaline gradu Lanšperk na Gradišču (539 m), zato iz gozda nisva zavila desno proti Rupam, ampak levo. Kar hitro se je začel asfalt in naju pripeljal do počitniške hiše, kjer ni bilo nikogar. Cesta se je povzpela mimo vodnega zajetja do samotne hiše in se končala pri znaku za prepoved prometa z napisom Privatna cesta. Tudi ta hiša »deluje« le za konec tedna. Mama je v zunanji kuhinji pripravljala kosilo, oče nama je povedal, kje najdeva lanšperške razvaline (iz gozda ne bi bila smela zaviti levo po cesti, ampak bi se bila morala povzpeti desno v travnati breg), mlajši sin naju je zaslišal, od kod sva in kaj počneva tukaj, starejši pa naju je, ko sva obrnila, »zasledoval«, ker ga je, kot se je izkazalo, zanimalo, kaj bova našla, saj še ni videl Lanšperka. Vrnila sva se torej na kraj, kjer sva prišla iz gozda, in za odcepom zavila desno v nepokošeni travnati breg. Kar na slepo sva hitro prilezla do razvalin in (prazne) vpisne skrinjice, na kateri piše Grad Lanšperg 539 m. Nato sva naletela na markacije in od skrinjice se je spustila označena stezica. Kod teče, nisva mogla raziskati in okolice tudi ne, ker se fantiček ni znal vrniti sam, in sva ga morala pospremiti nazaj na travnati breg, od koder je znal k svojim. Ko sva se vračala proti Rupam, sva srečala očeta, ki ga je že iskal z avtomobilom.

 

V Rupah sva kratek čas vedrila pod nekim toplarjem in neznansko razburila psa čuvaja, sicer pa je vrnitev po že znani poti minila brez posebnosti. Vzela nama je slabi dve uri. Z obiskom pri zanimivi gospe s tremi imeni in pri prijaznih galicijskih planincih sva bila prav zadovoljna.