Dopoldne vroče, (p)opoldne od toče

Noč s 7. na 8. junij je bila nekoliko prekratka zaradi 40. obletnice mature, a je bilo treba vstati zgodaj, saj so napovedovali popoldanske plohe in nevihte. Sošolci, ki so hodili ven kadit, so mi pomenljivo poročali, da dežuje, češ, iz jutrišnjega pohoda ne bo nič. Jaz pa sem se veselila, da bova imela lepo umito jutro. In res je bilo táko. Medtem ko sem ponočevala, je Jani izbral cilj: Hruški vrh (Rosenkogel, 1776 m). Tam sva že bila, a z avstrijske strani. Tokrat sva začela na Planini pod Golico, ki sva jo tudi že spoznala, ko sva bila na Kleku in Golici.

 

 

Parkirala sva pri Boštjanovem hotelu (postavil ga je mojster Belcijan, komendski rojak), ki žalostno sameva. Nad vasjo sva že videla Hruški vrh (domačini mu rečejo Hrušensk vrh), Klek in Javorje. Po cesti sva se vrnila do kapelice in pri ličnih kažipotih zavila desno navzdol proti cerkvi sv. Križa, pod pokopališčem spet desno in pri razpelu še enkrat. Čeprav Hribi.net trdijo, da to zadnje križišče ni označeno, tam stoji kažipot (Rožca) kot na prejšnjih dveh. Onkraj mostu čez Jesenico (doslej sem mislila, da čez Beli potok) se asfalt konča; začela sva se vzpenjati po makadamu, med hišama št. 48 in 49 pa sva zavila z njega strmo v levo. Pot je koreninasta in blatna, saj potoček teče ne le ob njej, ampak tudi po njej. Nedaleč nad vasjo sva opazila prve narcise. Bile so že slabe, a v tem času jih pravzaprav niti nisva več pričakovala. Ob strmi poti skozi gozd visokih smrek je obilo borovničevja. Ko se je strmina nekoliko zmanjšala, sva se vzpenjala po mokrem jarku, ki se je čez čas unesel v kolovoz. Rož ni bilo veliko; morda je pod smrekami pretemno. Sčasoma so se pojavili listavci, svet se je nekoliko odprl in dosegla sva gozdno cesto. Prečkala sva jo rahlo v levo, sledeč kažipotu na neznansko strm kolovoz, razrit od vode. Na močvirni uravnavi, modri od spominčic, ga je bilo konec.

 

Po nekaj minutah vzpona nad uravnavo sva preplezala leso in nadaljevala ob ograji. V desno je še ena »pručka« in onkraj nje pot, a v tisto smer ni bilo videti markacij. Od ograje je treba nenadoma zaviti levo. Pot skozi temen, vlažen smrekov gozd je bila razrita, najbrž zaradi gozdarjenja. Ko se je drevje razredčilo in je postalo svetlo, so se namnožile rože: vijolice, zlatice, kalužnice, spominčice, krvavordeče krvomočnice. Čez dva zaporedna potočka sva prikorakala na parkirišče z nekaj avtomobili. Tam z leve priteče gozdna cesta iz Plavškega Rovta, midva pa sva sledila kažipotu Golica preko Rožce naravnost po njenem nadaljevanju. Oznake na skali so naju kmalu usmerile desno na bližnjico. Ko sva se vrnila na cesto, je takoj spet sledila bližnjica čez travnik v gozd, označena z napisom na kolu. Po za spremembo suhi kamniti in koreninasti poti sva prisopihala na gozdno cesto, zdaj že poraščeno s travo. Na travniku na levi, rumenem od regrata, sva na preži prebrala napis Zg. Trate. Vijolicam, špajkam in trilistnim vetrnicam je delalo družbo še nekaj narcis.

 

Čez 10 minut sva bila že na Jeseniški planini. Na tamkajšnji pastirski koči piše Koča na Petelinu. Ob napisu je pritrjen lesen petelin z dobrodošlico v 16 jezikih. Petelin najbrž zato, ker je planina na pobočju Kleka, ki mu domačini pravijo tudi Petelin ali Petelinjek (sosedje pa Hahnkogel). Trije moški so pripravljali kole za pašniško ograjo. Tudi če naju ne bi bili »podkupili« s šilcem domačega, bi bila voljna nesti v hrib vsak svoj kol.

Po travnatem pobočju ni bilo videti markacij, a ker je bila smer precej očitna, sva se držala levega robu strmega travnika. Z višino se je večalo tudi število narcis, sviščev in drugega cvetja. Zdaj nama je bilo že jasno, da bele zaplate, ki sva jih opazovala od spodaj, niso sneg, ampak še cvetijo ključavnice. Kar samo se mi je smejalo. Pred leti, ko sva »romala« na Golico, jih sploh ni bilo toliko. Čez pol ure sva dosegla kažipot; najina smer je bila levo. Mimo spominske plošče z napisom Pri služenju domovini in Titu je na tem mestu dne 24. 10. 1950 daroval svoje mlado življenje Ludjuk Dimitrije iz Tuzle sva bila kar hitro pri Mokotovi bajti pod sedlom Rožca. Odložila sva kola na še ne prav velik kup in sledila kažipotu, ki trdi, da je Hruški vrh visok 1778 m. »Pručka« nama je pomagala čez žičnato ograjo in mahnila sva jo proti cilju, ki se je dvigal pred nama.


Pot je bila razrita in blatna; skale na njej načeloma lajšajo hojo, a na njih nama je tudi presneto drčalo. Od Rožce nisva opazila nobene markacije več. Trate so bile posejane z narcisami, clusijevimi in malimi (najbrž spomladanskimi) svišči, navadnimi alpskimi zvončki, zlaticami, grmički navadnega slečnika, kukavicami in drugim cvetjem. Pogačice se še niso odprle. Nazaj je bil lep pogled na Klek, le nekam mrko se je držal. Ker pot zavija daleč proti levi, zelo naokrog, in ker se je nevarno pooblačilo, sva si jo skrajšala s strmo direttissimo med zaplatami resja. Po pol ure se je strmina toliko unesla, da sva za silo prišla do sape in sem se utegnila razveseliti kobulastih vetrnic in alpskih veles. Kmalu zatem sva dosegla greben pri kamnu XXVII/101 in ob ograji odhitela na vrh z znamenjem sv. Izidorja. Najbližji mu je kamen XXVII/104. Pri klopci in mizi z vpisno skrinjico in žigom sva ravno začela razpravljati, ali bi malicala ali skušala prehiteti nevihto, ko se je usula sodra in je bilo jasno, da nama ne bo uspelo ne eno ne drugo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jadrno sva se oblekla in v polovičnem času pridirjala h koči na Rožci. Tam se nas je nabralo preveč za tisti ozki napušč, a smo si ga tovariško delili. Kako uro sva vedrila, klepetala in šklepetala, saj se je precej ohladilo, za oblačenje pa ni bilo dovolj (suhega) prostora. A vse mine in podala sva se v dolino. Na parkirišču ob cesti iz Plavškega Rovta ni bilo več avtomobilov in spet je pripekalo sonce, z njim pa so se sušili mokri spomini in razcvetali lepi. Tudi na Planini pod Golico je vse cvetelo: ključavnice so naslikane vsepovsod – na kažipotih, hišah, avtomobilih, celo na zaboju s peskom za posipanje ceste.

 

Dobro poltretjo uro gor in slabi dve dol, če ne štejem čemenja pod napuščem Mokotove bajte. A še dobro, da je bila tam. Jani si je zaslužil pohvalo, ker je mislil na to, da mora biti na poti kako zavetišče, vremenoslovci pa grajo: usulo se je že opoldne, ne šele popoldne!