Na Orlovsko sedlo čez Meli

Pa sem spet tu, čeprav še ni jesen. Ko sva se vrnila z dopusta, sva ven in ven poslušala pritožbe, kako kilavo je tukajšnje poletje, zato sva prvi prosti sončni dan izkoristila za turo, o kateri je Jani razmišljal že lep čas, meni pa ni nič kaj dišala. Meli. Melišč ne maram, ker po njih ne znam prav hoditi, zato me na smrt utrudijo. A Janija je peklilo, ali sva se sposobna prebiti čez tisto kamenje ali ne. »Kamenje« morda zveni nespoštljivo, toda po vsem, kar sva prebrala o tem Divjem zahodu, kakor mu reče Karl Hren v svojih Grapah in vrhovih, nama je ‒ nasprotno ‒ vlivalo spoštovanje in zbujalo skrbi. Ali bova končala na Orlovskem sedlu ali bova (z)mogla še kam naprej, torej ni bilo pomembno, pomembne so bile Meli.

Tisto nedeljo je ne le Ljubljano, ampak še precej Gorenjske zalivala megla in šele za Kranjem se je pokazalo sonce. Prijazno je sijalo, zunanja temperatura pa je z višino kar padala in padla na mrzlih 6 °C. Čez Ljubelj sva se zapeljala skozi Borovlje (Ferlach) in Bajdiše (Waidisch) v Sele - Šajdo (Zell-Schaida). Od tam se nama je ponujal lep pogled na Tolsto Košuto in Košutnikov turn. Nad vasjo sva parkirala na istoimenskem sedlu (na tabli piše Sedlo na Šajdi, v Atlasu Slovenije Šajdnikovo sedlo, Schaidasattel, po našem zemljevidu 1069 m, po avstrijskem 1068 m, na tamkajšnjih tablah pa na vsaki drugače). Ob parkirišču so mize in klopi, obvestilne table, zemljevidi in kažipoti, med njimi za sedlo Potok (v Atlasu Slovenije Sedlo potok, Potoksattel) po poti 10 (Janša v Karavankah omenja le 641, ki pa se pojavi šele precej pozneje).

 

Po stopnicah sva se povzpela na prijetno gozdno stezo, označeno s planinskimi in modro-rumenimi markacijami (Panoramaweg Südalpen). Mimo jase s klopcami in kapelico s kipcem sv. Pamenutiusa, zaščitnika rudarjev, ki bere iz slovenske knjige, sva prišla do razcepa, kjer naju je lesen kažipot s sliko cerkve in napisom Sedelce usmeril v desno. Ko sva stopila iz gozda na poseko, je zmanjkalo markacij. Pot čez poseko je bila pokošena, a svečniki ob njej so večinoma ušli kosi. Na koncu čistine naju je ustavil nekaj metrov širok zemeljski plaz. Onkraj njega se je nadaljevala dobra in razločna steza in čez čas naju je v gozdu na drugi strani »pomirila« zelo stara markacija.

Prečkala sva gozdno cesto. Po priročnih (prinožnih!) stopnicah sva prestopila ograjo, prekoračila slab kolovoz ali vlako in se čudila, kako da je gozdna cesta pod nama tako prometna. Ko sva po pol ure sestopila nanjo, sva videla poleg avtomobilov tudi več pešcev, prišedših po pešpoti, ki se tukaj priključi cesti. Po tej sva zavila levo in mimo znamenj križevega pota kmalu prispela k lični cerkvici, kjer so se zbirali ljudje. Posvečena je sv. Mariji, ki naj bi bila tukajšnjim ljudem, posebno bolnim otrokom, storila veliko dobrega. 17. avgusta je bila odprta in lepo okrašena zaradi sedlškega žegnanja; zbralo se je veliko ljudi, zvonilo je k maši in pevci so ubrano peli nabožne pesmi v koroški slovenščini. Ta kraj je Sed(e)lce ali – če je verjeti Karlu Hrenu, ki je pri celovški Mohorjevi izdal knjigo Grape in vrhovi – Čar Karavank med Peco in Obirjem – to so Sedlce*. Na zemljevidu Kompass 65 poleg Meležniksattel (v Atlasu Slovenije Meleschniksattel!) 1166 piše Sedlce, na slovenskem pa Sedelce in 1164.

Nad cerkvijo sva zagrizla v strm poraščen kolovoz. Ko sva stopila iz gozda, se je strmina nekoliko unesla. Na koncu kolovoza (nekoč se je najbrž nadaljeval v desno, a je zdaj popolnoma zaraščen) sva stopila na stezo v levo dalje po smrekovem gozdu. Vzpenjala sva se v ključih. Podrasti skoraj ni bilo, le ciklam kar precej. Pot je tekla vzporedno s strmim pobočjem in sva morala paziti, da nama ni zdrsnilo, saj je na ozki stezici na naju prežalo vse polno spolzkih korenin. Čez slabe pol ure so naju za ovinkom pričakale skalne stene. Podrast je postala pestrejša: navadne smetlike in grmički dlakavega sleča. Prehiteli so naju štirje planinci, namenjeni na Štegovnik, ki za Meli še niso nikoli slišali.

Preden sva prišla do sedla Potok, sva morala še čez tri sedla ali sedelca. Na prvem pod Režovnikovim poldnevom je kažipot levo h gostilni Franzl prečrtan, midva pa sva zavila desno po grebenu. Tu se pot 10 pridruži 641. Režovnikovo poldne sva obšla in onstran doline videla kočo, levo pred seboj pa vršič, na katerem se je nekaj svetilo, morda križ. Ozka stezica je malo visela, korenine na njej so tekle ravno v »pravo« smer, ko so se pojavile še stene, ob katere sva se morala kar malo stisniti, pa je bilo »sprehajanja« konec. Čez čas sva z razglednega pomola na levi lepo videla skalne stolpe in igle. Med vztrajnim menjavanjem vzponov in spustov so se pojavili macesni in zvončice, levo spodaj pa sva slišala močan šum vode. Ko sva obšla še Kališnikovo poldne, sva se znašla na drugem sedlu, kjer je na kažipot nazaj nekdo pripisal Ghf. Franzl (ali se k Franclnu pride ali ne, nama tokrat k sreči ni bilo treba vedeti, a taki nasprotujoči si »popravki« kažipotov lahko človeka vsaj zbegajo). Borovničevo jaso sva kar preskočila, čeprav je bilo sladkih sadežev obilo. »Pet v usta in greva!« je bil odločen Jani. Ker nisva vedela, koliko časa bova potrebovala za svoj načrt, ga tudi za nabiranje sirovk in ugotavljanje (ne)užitnosti drugih gob nisva tratila. Na tretjem sedelcu so naju prehiteli še dva moška in ženska, po skoraj poldrugi uri pa sva končno stala na tistem, ki se imenuje Potok (po naše je visok 1406 m, domačini pa mu pripisujejo 1411 m). Z desne (od Trklja/Terkla) sta prav takrat dosegla sedlo dva planinca.

Ob nadaljevanju poti so nama kimali številni drobceni (bavarski?) zali kobulčki, nekaj golih lepenov in ena volčja jagoda; grmički dlakavega sleča so bili že skoraj brez cvetov. Po zelo strmi blatni in koreninasti poti sva dosegla rob, kjer sta na drevo pritrjena razpelo in križ. Pod nama je zevala podrta grapa Bela peč (tako piše na znamenju) in na dnu se je svetlikal potoček. Na bližnjem križišču sva poleg kažipotov prebrala dvojezično tablico; slovenski del pravi Zevetje gamsov – popotniki zadržite se mirno! Modro-rumene markacije so odšle desno proti Koči pod Košuto, na najini poti pa se je poleg avstrijske planinske markacije prvič pojavil knafelček, saj se je začelo območje, kjer so rešili pozabe in označili geološko pot markacisti Slovenskega planinskega društva iz Celovca. Po redkem listnatem gozdu skoraj brez podrasti sva po kamenju in med skalami prišla še nad eno grapo, v kateri je šumel potok. Čeznjo sva videla steno Male Košute in že omenjeno kočo, zdaj že precej bliže. Prve slikovite kamnite tvorbe so napovedovale geološko pot. Čez slabe pol ure sva se ustavila pri leseni hiški z razlagalno tablo in vpisno knjigo, kjer se začne Geotrail. 

Nadela sva si čeladi in že sva se oprijela jeklenic. Pod skalno »streho«, kjer izvira studenček, sta sedela planinca, ki sta prišla od Trklja (pozneje sva videla, da sta obrnila). Iz težav z markacijami nama je pomagal možic in naju usmeril pred potočkom desno navzgor. O nadelani poti je tod pravzaprav težko govoriti, ker se svet zaradi vode in drugih naravnih sil nenehno spreminja, zato je gotovo težko tudi delo vzdrževalcev in markacistov. Na kočljivih mestih zelo pomagajo varovala. Sprva sva res brodila in plezala po samem kamenju in skalovju, sčasoma pa so se pojavile zaplate ruševja. To ni običajno melišče, saj je kamenje ponekod zdrobljeno zelo na drobno. Dan po dežju sva napredovala precej laže, ker se je vlažni pesek, tu in tam skoraj mivka, pod stopinjami zbil in se ni tako spodsipal. Večkrat sva se ustavila, da sva si ogledala stolpe, igle, mize, »kipe« in druge kamnite oblike, pa tudi ‒ sicer redke ‒ rože: kernerjeve make, zoisove zvončice, clusijeve svišče. Zanimiv in lep je bil tudi pogled na menjavanje barv različnih kamnin, ki so se zaradi razgibane geološke zgodovine srečale v tem divjem gorskem kotu. V kake pol ure sva dosegla vpisno skrinjico, od katere sva se morala še precej spustiti in se nato strmo povzpeti na sedlo kakih 10 minut više.

Na Orlovskem sedlu (Adlersattel) piše Orlovo; sámo zase (na tablici) pravi, da je visoko 1672 m, v vodnikih berem 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni. To je dolg ozek rob z imenitnim razgledom na bližnjo Tolsto Košuto, na drugi strani pa na Kamniško-Savinjske Alpe od Ojstrice do Kočen. Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXIV/28. Tu sva nekoč že bila, tokrat pa sva Tolsti Košuti le pomahala. Ni ji bilo dolgčas, kar precej planincev jo je obiskalo ta dan. Raje sva sedela na razglednem robu, se veselila prehojenih Meli (posebno Jani) in ogledovala rože (posebno jaz): blazinice nasršenega kamnokreča, nekaj, kar je že odcvetelo, pa je bilo še vedno lepo in zelo podobno triglavski roži, in mičen šopek sviščevcev.

Vrnila sva se po isti poti. Pred nama so se spustili po njej planinci, ki so naju gor grede prehiteli na tretjem sedelcu, in so nama kmalu izginili izpred oči. Najbrž sva bila res počasna (objektivno), a najino (subjektivno) mnenje je bilo, da nama gre kar dobro. Borovnic sva dol grede pojedla po šest (ker se je Jani zmotil). Vrnitev nama je vzela kake pol ure manj kot vzpon. Ob parkirišču je skupina mladih odložila kolesa, posedla in zapela nekaj lepih (otožnih) ljudskih pesmi. Korošci (na obeh straneh meje) so res dobri pevci. Tudi v vasi je bilo slišati glasbo – žegnanje se je nadaljevalo z veselico. Sončno nedeljo smo izkoristili vsak po svoje, vsi dobro.


* Dr. Ludvik Karničar z graške slavistike mi je prijazno sporočil: »Sedelce na meji med Selami in Obirsko so mi dobro znane, ker sem se pod njimi rodil in hodil najprej tja gor v cerkev, preden smo se iz kajže v Šajdi preselili na kmetijo bolj proti obirski cerkvi. Sedelce so ženskega spola množine, ki služi posplošitvi – kar izpričujejo tudi marsikateri drugi  kraji in mikrotoponimi, recimo Rute, Sele; Novice, Vrnuhe, Vodole, Počivale etc. Samostalniki srednjega spola so se v obeh govorih (Sele, Obirsko) ali maskulinizirali ali postali ženskega spola.« Prav slednje se je očitno zgodilo tudi v tem primeru, torej sva bila ne na Sed(e)lcu, ampak na Sed(e)lcah. Hvala profesorju za pojasnilo.