Ajda si je predvčerajšnjim zaželela snega do pasu. Kam z
otrokom, ne da bi rinili v težave? V soboto zvečer sem poklicala v Blejsko kočo
na Lipanci. Oskrbnik je povedal, da imajo vse od globokih zametov do spihanih
površin, cesta od Mrzlega Studenca do spomenika Pri rupah je od zjutraj
splužena, pot pa »zelo zimska«, a uhojena (v Blejsko kočo je veselje vprašati o
razmerah in poti, saj vedno dobiš natančne odgovore). Za najkrajšo pot, od
spomenika, sva se odločila, ker sva pri tolikšnem snegu pričakovala, da bo šlo
še bolj počasi kot navadno.
Cesta do Mrzlega Studenca je bila suha, odcep k
našemu izhodišču pa res splužen, a še kar precej snežen. Ves čas sva goreče upala,
da ne bomo nikogar srečali. Pri križišču s potjo s planine Javornik je
parkiralo že veliko avtomobilov. Tudi mi smo se ustavili, kajti cesta je bila
taka, da naju ni nič kaj mikalo nadaljevati po njej. S težavo smo obrnili in parkirali, se opravili za sneg in pri
kažipotu Blejska koča – Lipanca
stopili v gaz. To pot sva že prehodila pred več kot desetimi leti, a takrat sva
pripešačila že z Rudnega polja. Ker je za kako tretjino daljša kot tista od
spomenika, sva bila pripravljena tudi na možnost, da ne bomo prišli na cilj –
bomo pač šli, do koder bo deklič zmožen in voljan hoditi.
Že takoj na začetku je kazalo na težave, saj je
bila gaz tako ozka, da dedi in vnukinja nista mogla hoditi vštric. Jaz sem
imela tokrat prvič v tej zasedbi palice, Jani pa le eno, da bi lahko držal Ajdo
za roko. K sreči se je izkazalo, da je palica lahko tudi vlečnica (te so to
zimo, ko je mala postala smučarka, pri njej zelo priljubljene), pa je šlo.
Seveda počasi. Že po nekaj minutah se je vrgla v celec in začela kriliti po
njem, da je nastal »angelček«. Žal se je pri vstajanju kljub najini pomoči
odtis nekoliko pokvaril. Nakremženi obrazek je zbujal skrb, da bo treba
umetnijo ponavljati, dokler ne bo brezhibna. K sreči smo našli rešitev: Ajda s
sovo na kapi se je prelevila v edino snežno sovo pri nas in veselo odukala
naprej. Potem je začela peti in naju je poučila, da je danes Prešernov dan. O
tem so se pogovarjali v vrtcu. Pela in recitirala sva tudi midva in ko je dedi
nastopil s Povodnim možem, je pesem prepoznala. Lahko si predstavljate najino
navdušenje!
Najprej smo stopali pod visokimi, ravnimi smrekami,
nato pa smo prišli na območje, kjer je vse ležalo navzkriž. Pravo razdejanje.
Ko sva ugibala, ali je drevje izruval in polomil močan veter, je Ajda
vzkliknila: »To je moral biti pravi vihar!« Plezali smo čez debla in pod njimi;
kjer sva morala midva na vse štiri, se je mala postavica le sklonila ali pa niti
ne in to jo je silno zabavalo. Z neke podrte smreke so viseli res lepi storži
in treba si jih je bilo zapomniti, da bi jih nazaj grede nabrali, ker bi jih Ajda
rada pobarvala.
Obvestilni stebriček ob gozdni cesti, ki smo jo
prečkali, je svaril pred medvedom. Ajda je postala zelo zaskrbljena in ne vem,
ali sva jo s pojasnilom, da si tudi medved ne želi srečati človeka, zares
pomirila. Obšla jo je silna utrujenost, zato smo si privoščili kratek postanek
s čajem. Planinci, ki so nas prehitevali, so jo večkrat pohvalili, da kljub
obilici snega tako dobro napreduje. Zdelo se je, da laže hodi v snegu kot v
kopnem, menda predvsem zato, ker jo sneg neznansko veseli. Spominjam se, da sva
med svojim prvim pohodom po tej poti videla visoko na drevesih trikotničke
(zastavice) – zimske markacije, ki kažejo, koliko ga zapade na Pokljuki v zelo
sneženih zimah. Tokrat smo opazili le eno.
Ko
se je naša pot združila s tisto od spomenika, smo bili nekje na polovici. Še
vedno nisva bila gotova, ali bomo prišli na Lipanco, saj je Ajdino navdušenje
pojemalo. Pa še strmina se je povečala. A ker se je izboljšala tudi »logistika«
– vlečnico sta sestavljali obe moji palici –, smo spet lepo napredovali. Eden izmed
številnih smučarjev se je priglasil, da bi takale naprava tudi njemu prišla
prav. Kmalu za stikom s potjo iz Medvedove konte, od koder ni bilo gazi, smo
prispeli na pašno območje planine Lipanca. Prav pri tabli nas je dohitela
planinka s psom in mu je nadela povodec. To ni bilo ravno potrebno, ker se
živina pozimi ne pase, je bilo pa poučno, saj je bilo treba odgovoriti na Ajdin
zakaj.
Zadnje serpentine so bile nekoliko napete; gaz je
bila na hudo strmem pobočju nevarna za zdrs. Šli smo tako počasi, da se je
nabrala kolona, a planinci so večinoma prijazni ljudje, nihče se ni obregnil. Ko
smo se jim na prvem dovolj širokem mestu umaknili, so nas nekateri celo pohvalili
(predvsem seveda Ajdo). Tik pod ciljem (1630 m) je začelo mesti; ni bilo čisto
jasno, ali sneži ali veter nosi sneg. Pri koči je vihrala zastava, vreme pa žal
ni bilo tako praznično, kot smo pričakovali.
V koči se je gnetlo obiskovalcev in najprej ni bilo
kam sesti. Pa se je uredilo tudi to in dobili smo ričet (o tem sva ji
pripovedovala že po poti – ni ga
poznala, najbrž zato, ker ga njen očka ne mara) in čaj. Zgodil se je čudež: Ajda zlepa noče
jesti, sploh ne česa neznanega, a v Blejski koči ji je teknilo oboje (čeprav
tudi tokrat ni pozabila povedati, da je moj čaj boljši). Ko smo si opomogli,
smo odstopili prostor naslednjim. Jani je kupil zemljevid Gorje s Pokljuko, Mežaklo in Radovno, na katerem je tudi podatek,
za katerega dotlej nisva vedela: nadmorska višina našega izhodišča (1302 m).
Dol grede smo se manj igrali vlečnico in bili še bolj previdni. Sneg še ni
izgubil svojega čara; pri nekem zametu je Ajda navdušeno oznanila: »Tukaj je pa meni
čez pas, tako kot so napovedali vremenarji!« Začelo je močneje pihati in
najvišje smreke so se opazno majale. Prestrašila se je, da se bodo podrle. Kar
nekaj prepričevanja je bilo treba, da se je pomirila. Na storže nismo pozabili,
a smela sva jih nabrati midva, kajti ko se je deklica pognala proti podrti
smreki, je skoraj »utonila« v zametu. Pritisnil je mraz, da jo je v mokrih
rokavicah hudo zeblo, in bila sva prepričana, da jo bo na toplem v avtu
zmanjkalo. Pa se kljub njenemu najnapornejšemu pohodu doslej to (prvič) ni
zgodilo. Res si je zaslužila pohvale. Najbolj si je zapomnila tisto, da je bila
daleč najmlajša od vseh, ki smo bili na Prešernov dan na Lipanci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar