Izleti z Dobrne

Po nekaj namigih, kaj lahko počnete v zdravilišču Dobrna v prostem času, če ste zmožni hoditi, pa še nekaj predlogov za kratke avtomobilske izlete do krajev, kjer pa je seveda tudi mogoče ‒ hoditi.

V sosednji Lokovini stoji Novi grad iz 18. stoletja. V njem so po vojni skrbeli za vojne sirote in do nedavnega za mladino s posebnimi potrebami, zdaj pa je prazen in ga najeda zob časa. Jasminovi grmi v njegovem parku so tako dišali le za naključne mimoidoče. Od njega sva lepo videla Kačji grad. V bližini je ribnik, za katerega skrbi ribiška sekcija dobrnskega gasilskega društva. Ko sva bila tam, so na ribniku postavljali uto, namenjeno porokam. Okolico imajo vzorno urejeno in zelo prijazno so odgovarjali na najina vprašanja o tistih krajih. Sploh so tamkajšnji ljudje sila prijazni.

Neki domačin nama je priporočil, naj si ogledava  Maganjev grad v Hudičevem grabnu, in se pri tem skrivnostno muzal. Res sva se odpravila tudi v Hudičev graben. Nekoliko sva ga že poznala od prej, saj sva si del dobrnske okolice ogledala predlani, ko sva šla na Basališče. Parkirala sva na istem mestu in se peš odpravila po soteski. Bil je ravno čas kresničevja. Dobrnica je šumela in skupaj z bujnim drevjem hladila vroči dan. Na koncu Grabna je stransko sotesko zapiralo nekaj, kar menda nastaja že 30 let in ni videti, da bo kmalu končano. Zanimivo je, lepo pa nikakor. Mimo okrepčevalnice Hudičev graben, kjer sva se odžejala, sva se vrnila k avtu ter se odpeljala še k slapu Šumečnik, izviru Šumečnice, ki se pri nekdanjem Zlodejevem mlinu zlije s potokom Kačnikom in tako nastane Dobrnica. Bolj po naključju sva odkrila še lovsko kočo na Trojni.

V Lembergu pri Novi Cerkvi sva bila prijetno presenečena; ogledat sva si šla grad Lemberg, a nisva pričakovala česa tako mogočnega. Parkirala sva pri cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske in domačini so nama svetovali, naj se povzpneva k njemu od pruha (po cesti z druge strani da je daleč in vroče). Pri kamnolomu pa je stal znak »Prepovedan promet za pešce«. Kljub temu sva stopila v gozd in se začela vzpenjati po lepo prehodni stezi. Šele ko sva čez nekaj minut stala pod gradom, nama je postalo jasno, zakaj prepoved: kak del ruševine bi nama bil lahko padel na glavo. Imela sva srečo, da je bil vhod odprt, ker grad obnavljajo in je bila prav tedaj notri »pooblaščena oseba«. Možaka sva samo slišala, videla ne; od nekod iz(za) obzidja nama je naročal, naj bova previdna. Drugo presenečenje je bil obnovljeni del gradu ‒ pravzaprav že samo dejstvo, da so se obnove lotili, saj bo najbrž trajala desetletja.

Končno sva se odpravila tudi na ogled Žičke  kartuzije. V bližini najstarejše slovenske gostilne Gastuža je ob cesti veliko parkirišče. Poleg kartuzije in okolice sva si ogledala lončarski atelje, zeliščarsko »lekarno« in muzejske zbirke. Vse je zelo lepo urejeno in zanimivo. Čeprav se imenuje Žička, stoji v Dolini sv. Janeza Krstnika v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah (tak je naslov, čeprav nekateri viri navajajo kraj Stare Slemene, katerih del je bil nekoč Špitalič). V Špitaliču sva se ustavila še pri cerkvi Marijinega obiskanja, spodnji cerkvi kartuzije, ki je znana predvsem po vhodnem portalu z luneto.

Pohoda na Goro nad Galicijo in na Vinski vrh pa si zaslužita posebna opisa. In ju bosta tudi dobila.