Prvi pohod v letošnjem letu: Zasavska-Sv. gora

Naslov je nekoliko čuden, a tako je zapisan najin tokratni cilj na kažipotih PD Zagorje. Težave z imenom te gore sem omenila že ob najinem prvem obisku (takrat je pisal o njej tudi Jani) in Zagorjani so jih pač »rešili« po svoje ‒ sicer pravopisno ne zelo spretno, a v podobnem duhu kot Krajevni leksikon Slovenije (KLS), ki hrib imenuje Zasavska ali Sveta gora. Če bi lahko odločala, bi zaplet rešila v skladu z opredelitvijo »Sveta gora je razgleden hrib v slemenu Zasavske gore« (žal se ne spomnim, kje sem jo pobrala) in po potrebi (le če ne bi bilo jasno, za katero Sveto goro gre) z razločevalnim pridevnikom za najvišji vrh: Zasavska Sveta gora. Ampak (k sreči?) ne odločam.
 

 

V Zagorju sva sledila smerokazu Čolnišče. Sprva sem mislila, da bova parkirala v Čolnišču (tako sklanja tudi KLS), potem pa sem izvedela, da se reče v Čolniščah. To mi je prijazno sporočil Marjan Kovač, predsednik sveta KS Kisovec-Loke*, in enako piše v vodniku Posavsko hribovje. Vodnik po Zasavju V 3 krasne se strinja s spolom in številom, a uporablja drug predlog: na Čolniščah. Kljub temu pa so v Planinskem vestniku 4/13 na strani 38 vztrajali pri ednini, tako da nekaj dvoma vendarle ostaja. Parkirala sva na desni strani markirane ceste tik pod vasjo, od koder se že vidi krajevna tabla.
 

 

Povzpela sva se mimo znaka za tradicionalni kolesarski vzpon na Zasavsko (Sveto) goro (tudi na spletni strani Kolesarskega kluba Zagorska dolina je zapisana vsakič drugače), krajevne table in spomenika osmim talcem, ustreljenim 19. 1. 1944, ter na vrhu vzpona zavila desno. Cesto sva kmalu zapustila in se podala za markacijami v gozd. Z desne je pritekla še ena, položnejša markirana stezica. Najina je bila tako strma, da bi bila v mokrem ali ledu prava drsalnica. Pobočje je bilo na debelo nastlano z bukovim listjem in po njem uhojenih več stezic; morda ljudje iščejo, kje bi bilo manj strmo. Sključen star možak, ki je v precejšnjem mrazu golorok napravljal drva, nama je povedal, da so okrog vasi postavili daljnovod, zato so podrli veliko drevja, tako da bova šele pozneje spet naletela na markacije. Svetoval nama je, naj se drživa njegove vlake, pa bova dosegla gozdno cesto. Posebej je omenil Vodice, kjer da je dobiti dobro kapljico. Vlaka je tekla naravnost navzgor. Ko se je strmina unesla, je vlaka izginila, gozdne ceste pa ni bilo. Prečkala sva opuščen kolovoz, potem pa zavila levo na travnik s prežo in nadaljevala navzgor ob robu gozda. Tudi na tretji uravnavi ni bilo ceste, zato pa obilo gostega grmovja, skozi katero se je bilo težko prebiti. Zavila sva levo po ostankih neke poti, vse zametane in zaraščene. Končno se je pokazala cesta in napotila sva se levo po njej.
 

 

Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala hiše. Pr' Štajerc (Jablana 10) nama je gospodar povedal, da sva prišla v zaselek Vodice. Domačija se imenuje po enem prejšnjih lastnikov, Štajercu. Na gospodarskem poslopju piše J1885O in L2007O, kar pomeni Jaka Ostrožnik in Leopold Ostrožnik (ta je stavbo leta 2007 obnovil), na vratih pa Razkužilo, najbrž tista imenitna kapljica, o kateri je govoril stari mož nad Čolniščami. Na toplarju nad domačijo so naju tri zbledele markacije in puščica poslale po travniškem kolovozu navzgor proti gozdu. Na koncu travnika sva zavila desno v hosto, kjer naju je pričakala še ena slaba markacija. Ko sva naslednjič stopila na plano, sva tehtala med dvema možnostma: levo v gozd ali naravnost čez čistino. Markacij nisva našla ne tu ne tam, a na drugi strani se je nadaljeval kolovoz, zato sva se ga oprijela. 

Vrh naslednjega travnika sva zagledala streho zvonika. Izkazalo se je, da spada k podružnični cerkvi sv. Križa (810 m). Na spletu sem našla več virov (najbrž prepisujejo drug od drugega), ki trdijo, da je hrib »težko dostopen«, čeprav se meni zdi čisto pohleven. Umetnin v notranjosti seveda nisva videla, na ostanku domnevno taborskega obzidja pa sem našla primerek sodobne »umetnosti«.

 

Od cerkve sva se povzpela še na sosednji hribček in se z njega spustila v vas Jablana. Pri prazni kapelici sva sestopila na asfalt in se mimo žage napotila med hiše. Sredi naselja sva pri kažipotu nazaj Marela (to je bližnje smučišče) zavila desno na prečno asfaltno cesto. Prav tedaj so vas obiskali sv. Trije kralji. Nekoliko zabavno se mi je zdelo, da so se po koledovanje odpeljali z avtom, čeprav to v današnjih časih najbrž ni posebno nenavadno.

 

Vrh klančka nad vasjo je bilo za toplarjem s tablico krožne poti Jablana‒Kobiljek‒Pleše s sliko dežnika (morda namig na smučišče Marela?) asfalta konec in makadamska cesta se je spustila proti gozdarskemu delovišču, nato pa tekla rahlo gor in dol skozi gozd med markacijami in trobenticami. Pri kamnolomu je zavila desno in midva z njo. Za ovinkom sva prvič zagledala Sveto goro in levo pred njo Roviškovec. Prikorakala sva v Borje, kakor piše na hišnih številkah, sicer pa se zaselek imenuje Kobiljek, enako kot bližnji hrib. Pri neki hiši so si omislili ograjo iz odsluženih Elanovih smuči. Na zemljevidu je tu konec ceste, a v resnici se je nadaljevala, in to zelo strmo. Ko je zavila desno k počitniški hiši, sva se povzpela po kolovozu levo v hrib do rdečega kažipota na vrhu. Nadaljevala sva po grebenu in naletela najprej na kažipot naprej Spom. pohod in pozneje še na enega levo proti Sveti gori.




 

 

Prispela sva pod vrh kopastega hriba Pleše (866 m), kjer je stalo več objektov, bolje ogrodij. Markacija in puščica na prvem sta kazali nekam desno, a preden sva dognala, kam, so prišli gor trije domačini s psičko. Prisrčno so naju pozdravili, nama voščili srečno novo leto, razložili, da je to prireditveni prostor za prvomajska srečanja Zagorjanov, in se ponudili za vodenje do skupnega cilja. Prireditveni prostor smo zapustili približno pod kotom 45º desno čez travnik (stezice skoraj ni bilo videti) proti gozdu, kjer smo našli nadaljevanje markirane poti.

 

Spustili smo se na gozdno cesto, psička Beba seveda prva. Ko smo jo dohiteli, smo stali pred velikim travnikom s počitniško hišico ob robu gozda in čebelnjakom na drugi strani. V desno mimo hišice bi menda prišli do obore z jeleni, a smo se odločili za pot naravnost naprej. Nekaj časa smo napredovali po kolovozu, potem pa po levem robu v gozd, kjer smo znova našli markacije. Pripeljale so nas na drugo gozdno cesto, ki nas je vodila mimo majhnega peskokopa in objekta, katerega lastnik bo menda tu zgradil hlev za konje, ter skladovnic drv. Za kratek čas smo zavili desno na asfaltno cesto, z nje na bližnjico, ki so jo poznali najini vodniki, pa spet na asfalt.

 
 

Pri odcepu za Roviški vrh sva sprejela njihov predlog, da jo uberemo čezenj (sicer se markirana pot na Sveto goro nadaljuje po cesti). Na Roviškovcu sva že bila, le da z druge strani. Povzpeli smo se po koreninasti in nato travnati stezi na skalnat greben. Na vrhu (930 m) s klopco, vpisno skrinjico in geodetskim kamnom sredi gozda razgleda ni bilo posebnega, a skozi vejevje smo vendarle videli del Kamniško-Savinjskih Alp. Poleg okrašene novoletne smrečice smo se postavili za »gasilsko« fotografijo.

 

 

Z vrha smo se spustili po nama deloma že znani poti, pri kažipotih pa izbrali smer čez Babco. Sestopili smo na križišče, a smo asfaltno cesto hitro zapustili. Povzpeli smo se levo v gozd na ozko koreninasto stezo in že smo bili pri Planinskem domu na Zasavski sveti gori ali po starem Koči na Zasavski gori. Ne le ime – spreminja se tudi nadmorska višina: po zemljevidu Zasavsko  hribovje – zahodni del stoji 822 m nad morjem, na spletni strani PZS je podatek 846 m, na tablici s starim imenom pa piše celo 849 m, kar je po Zasavju Rudolfa Badjure in vodniku V 3 krasne višina Svete gore (zemljevid ji pripisuje 852 m). V koči sva si privezala dušo in se poslovila od svojih vodnikov, potem pa se podala še na vrh k cerkvi Marijinega rojstva. Če ne bi bila videla jaslic v maju, ko sva se potepala po Badjurovi krožni poti (BKP), bi mislila, da so tam od bližnjega božiča. Stavba in poslikave v oblačnem vremenu niso sijale tako kot v soncu, a so bile še vedno zelo lepe. Ni čudno, da se je Badjura nad Sveto goro takole navduševal: »Vrh strmih, z zelenjem okrašenih peči na močnem obzidju stoji cerkev liki trdnjava, poleg nje čokat stolp na samem, a spodaj pod stopniščem na ravnobi s krasnim razgledom častitljiva košata lipa. Po njej spoznamo goro iz daljine.«

 

Vrnila sva se na križišče in zavila levo proti Vid(e)rgi. Šla sva mimo odcepa na Roviškovec, tistega, ki sva ga spoznala med 4. etapo BKP. Asfaltno cesto sva zapustila levo navzdol po stezi, posuti s suhim listjem. Slabo označena je najprej tekla tik pod cesto, potem pa naju je bleda puščica v levo usmerila na širšo v jarek in oddaljila sva se od ceste. To je bila le bližnjica in brž sva bila spet na asfaltu. Po suhem listju so začele škrebljati snežinke. Sprva nisva našla oznak. Leva smer se nama ni zdela prava, saj sva se bala, da naju pripelje v Izlake. Potem sva le opazila markacijo desno nazaj in ji sledila.

 
 

Pot se je kar preveč spuščala in zavijala sumljivo levo. Potem ko sta stezo pretekla drobna potočka in sva prišla na gozdno cesto, ki je prečkala večji potok, sva se znašla na križišču. Zavila sva desno in v bregu skozi drevje zagledala oboro, za katero sva domnevala, da je tista, ki jo je omenil eden izmed sopotnikov gor grede. Kar za nosom ob obori ni šlo, zato sva nadaljevala po gozdni cesti, (zaman) upajoč na kako znamenje. Dohitela sva skupino, ki je sestopila na to cesto po drugi strani obore, in izvedela, da gredo v Izlake. Prav tega se je Jani bal (te poti v Izlake sicer ni na zemljevidu), a zdaj sva vedela, kje morava gor: kjer so oni prišli dol. Ob spodjedenem pobočju, s katerega se je usipal drobir, sva zavila na stezo, zametano z vejevjem, in ob ograji obore navzgor. Kar pošteno je že snežilo. Preplezala sva leseno zaporo. Levo zgoraj sva zagledala nekakšen nadstrešek in zagrizla v strmi breg proti njemu. Ob ograji krmilnice (to je bil tisti nadstrešek) sva se povzpela k domačiji, h kateri spada obora. Zdaj je že tako metlo, da sva sebi in nahrbtnikoma nadela kapuci. Mimo skladišča za seno, staje s konjema na dvorišču, kozolca in razpela sva prišla do stanovanjske stavbe in gospodarskega poslopja. Nikogar ni bilo doma, da bi lahko kaj vprašala.
 

 

Nad domačijo sva nadaljevala po gozdni cesti in prav hitro prispela k počitniški hišici, na drugi strani travnika pa sva prepoznala čebelnjak – oba smo videli že zjutraj. Torej se le nisva izgubila! Zavila sva levo v gozd in se poslej do že pobeljene Jablane vračala po poti vzpona. Tam pa pri kažipotu Marela nisva zavila levo proti sv. Križu, ampak sva se držala asfaltne ceste naravnost naprej. Ta je na zemljevidu markirana, a markacij ni bilo videti. Prvo sva zagledala šele čez čas na kozolcu ob cesti. Na Kal sva prišla že v mraku. V križišču z leseno hiško (postajo?) in ekološkim otokom ni bilo videti nobenega znamenja, kam naprej. Zavila sva levo navzdol ter mimo spomenika partizanoma, ubitima 8. 1. 1945, in skozi Malo Peč v trdi temi vendarle prikorakala do krajevne table Čolnišče.

 

 

Do planinskega doma smo hodili 2 uri in 40 minut, vrnitev pa nama je vzela nekaj manj. Čeprav 2. januar ni več dela prost dan, pa je bil letos na soboto in tako sva si lahko privoščila prvi pohod v tem letu. Po prazničnih naporih je bilo hribolazenje najboljši počitek.

 

* Med drugim mi je napisal: »Čolnišče imajo podružnično cerkev, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1581, medtem ko je na zvoniku izpisana letnica 1687. Posvečena je sv. Nikolaju (Miklavžu), zaščitniku nekdanjih čolnarjev in splavarjev, na katere opozarja ime kraja. Čolnišče verjetno izhaja iz: čolníšče -a [u̯n] s (í) prostor za shranjevanje čolnov: čoln se je vrnil v čolnišče. Ime svetnika kot tudi naselja kaže na bližino reke Save, ki je bila vse do izgradnje železnice leta 1849 edina pomembnejša in redna vzdrževana povezava z ostalim svetom. Živahen promet po Savi naj bi se odvijal že v času Rimljanov, leta 1729 pa je cesar Karel VI. uvedel redno plovbo, ki je potekala na relaciji Sisak–Zalog. Vleka, mitnice, obrečna gostišča in ves vrvež ob reki so prebivalcem naselij v bližini Save prinašali dodatni zaslužek. Tudi Čolniščanom, saj se je preko Prečne do reke Save prišlo v pol ure, medtem ko je pot nazaj zaradi strmine vzela nekaj več časa.«

Le zakaj se je samostalnik srednjega spola v ednini (v Čolnišču) spremenil v samostalnik ženskega spola v množini (v Čolniščah)? To ni edini tak primer, podobno je s koroškim Sedelcem, včasih pa število ostane, le spol se spremeni, na primer iz ženskega v moškega: Reber ali Raven.«