Valvasorjev dom pod
Stolom (1181 m) je za mnoge šele izhodišče za »resne« ture, a za najini
vnukinji se nama je zdel prav primeren cilj. Pred kratkim sva šla od tam na Stol
pa tudi ob drugih priložnostih
sva ga že obiskala. Napoved, da pojdemo pod Stol, se je dekletoma zdela nadvse
čudna, posebno Ajdi. Debelo me je pogledala, potem pa se je zasmejala: »Ne
verjamem!« Vsi štirje pod en sam stol – kaj takega! Že med vožnjo sva jima
pokazala, kateri Stol sva imela v mislih. Bilo je čudovito sončno vreme, že
prava pomlad (19. marca), gora pa je bila prekrita z novim snegom.
Parkirali smo pri
Završniškem jezeru (po planinskem kažipotu 650 m) ali v Završnici (po drugem
planinskem kažipotu 640 m), po domače v Zavrhu (po lokalnem kažipotu 635 m). Komaj smo dobro začeli
hoditi, se je Vesna domislila: »Lučka! Sonce je ena taka lučka na nebu. Kaj
vidim? Nekaj, kar se začne na L.« Nekaj časa smo ugibali, kaj, kar se začne na
to ali ono črko, kdo vidi, potem pa se je otroško zanimanje preusmerilo na
trobentice. Morali smo si privoščiti cvetlično malico; brž ko kaka trobentica
ni hotela trobiti, smo jo pojedli. Dekleti sta poročali, da jima je mamica
povedala, da so užitne tudi marjetice. Midva, manj poučena, sva se temu
priboljšku odrekla, pa tudi vnukinji sta ostali pri trobenticah. Sicer jima
večkrat poveva, da midva rož ne trgava, ker tako prehitro umrejo (doslej temu
»nazoru« še nista ugovarjali in tudi rož nista trgali), a jesti cvetove
trobentic jima ne braniva.
Ko smo prestopili Rečico,
je steklo. Vesna je bila gorska lokomotiva, Ajda Ostrozajec,
dedi zavora, jaz pa zadnja luč. Pri tem imamo navadno nekaj težav s prevelikim
hrupom. Čeprav sta si že zapomnili, da v gozdu in v hribih ne smemo razgrajati,
ju je treba včasih nekoliko krotiti. To je laže, če se kaj dogaja. Na primer če
se pogovarjamo, kaj je vlaka, se čudimo, koliko storžev imajo nekatere smreke,
ali tekmujemo, kdo bo prej zagledal naslednjo markacijo.
Odkar zna Ajda brati, se
pri napisih vedno ustavimo, da jih prebere, tako tudi pri kažipotu desno Valvazor (nazaj Žirovnica). Tokrat je bilo napisov še posebno veliko, ne le na
kažipotih. Prvega, Vroče, smo
»preskočili«, nato pa smo se razveselili odmora za pitje soka, tako rekoč
zaukazanega z napisom Žejni. Huda
žeja je sploh vztrajna spremljevalka naših pohodov. Naslednji napis, Počivav, je
bilo treba razložiti in tudi počivalo v obliki klopce smo s pridom izkoristili.
Dedi Jani je za nekaj časa postal Vesnin šerpa, da se je lahko skupaj z Ajdo,
ki ne zdrži dolgo brez plezanja, zapodila v strmo pobočje nad stezo (pri tem
smo ugotovili, da krilo ni posebno praktično za v hribe, pa naj je še tako
lepo). Potem smo lahko spet nadaljevali pot.
Napotkov planincem,
namenjenim k Valvasorjevemu domu, kar ni bilo konca; naslednji je bil Trpite. »Midve res trpiva, upoštevava
napis,« je izjavila Ajda s takim obrazkom, da ni bilo čisto jasno, ali misli
resno ali se šali. Brž zatem smo bili deležni prvega snega in svet je postal
bolj skalnat. Na razcepu pri klopci je Ajdo nekoliko zbegal lesen kažipot levo Ajdna – Potoška planina; razložila sva
ji, kaj je ta njena skoraj soimenjakinja. Mi smo zavili desno; do cilja naj bi
bilo še četrt ure. Mimo lesene tablice z napisom Zdravko 2002 / Velik
ljubitelj planin, / ta verz napisan
tebi / je v spomin smo prispeli
do spodbudnega napisa Kmalu bo, nedaleč
za razpelom pa do odcepa v levo, kamor so zavili »vsi«. Tisto je bilo videti
bližnjica, in še zelo strma, zato sem se zavzela, da gremo raje po »glavni«
poti. Jani se je jezil, da sem si omislila daljšnico oziroma izbrala pot po
cesti; srečali smo namreč planinca, ki nam je povedal, da bomo prišli na gozdno
cesto in po njej levo nekoliko naokrog k domu. Res smo nedolgo zatem stopili na
zasneženo cesto. Pripeljala nas je na križišče s hiško na štoru in kažipoti,
med njimi Valvasorjev dom 10min. Tu
sva parkirala, ko sva šla nazadnje na Stol.
Natanko čez 10 minut smo zagledali dom. Do njega smo potrebovali skoraj tri ure
(zares hodili smo dve).
Po kosilu smo se še nekaj časa potikali okrog doma,
opazovali jadralne padalce in se kepali, potem pa smo se po isti poti vrnili v
dolino; le na začetku smo ubrali strmo, ki smo se ji gor grede po moji
»zaslugi« ognili. To je bila prava
drsalnica, ampak Vesna je neustrašno vzklikala, da ima »smučalke«. V splošnem
bi se dalo reči, da sta se dekleti nasmučali, dedi, ki skrbi za varnost, pa je nasankal.
Kakor je že običaj, je šlo dol dosti hitreje; v uri in 20 minut smo stopili na
travnike nad Završniškim jezerom.
Dedi se je malo usedel, pa še takrat je moral piskati na trobentico (a ker je počival, niti ni posebno tenko piskal). Mali planinki še nista
kazali prav nobene utrujenosti, zato smo se sprehodili še ob jezeru, po katerem
so plavale račke, in šli po jezu na drugo stran. Dekleti je prav razganjalo.
Vesna se je oklenila dedijevega kolena in dvignila njegovo nogo, potem pa si je
Ajda prizadevala dvigniti še drugo, a ni in ni šlo. Ko je ta poskus ukaniti
fiziko propadel in smo se obrnili proti avtu, je bilo treba na vso moč teči in
vmes poskakovati. Vprašanje, ali se otroci res nikoli ne utrudijo, je seveda le
retorično, saj sta potem večino poti do doma prespali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar