Slemenova Špica in Prednje Robičje

Drugo septembrsko nedeljo sva se že spet odpeljala na Vršič. Med vožnjo sva si krajšala čas z opazovanjem, katere koče so posejane med serpentinami: med 4. in 5. Mihov dom, med 9. in 10. Koča na Gozdu, med 16. in 17. Tonkina koča, med 22. in 23. Erjavčeva koča, za 24., na prelazu, pa sva parkirala. Od številnih avtomobilov so se odpravljali planinci vseh starosti in sposobnosti, od takih, ki so možicem rekli »strički«, do takih, ki so se kar šibili pod vrvmi in železjem.

S prelaza sva sledila kažipotu Slemenova špica 1h 30min (o tem, kaj je Sleme in kaj Špica ter kako visoko je kaj, od najinega prvega obiska na Slemenovi špici (iz Planice) nisem dognala nič novega). Med zložnim vzpenjanjem po dobro nadelani ovinkasti stezi, ki ima kljub očitnemu trudu markacistov težave z erozijo, sem pozobala nekaj brusnic in občudovala sva bodeče neže. Prehitela sva mamico, ki je sinku pripovedovala, da so nekateri kot srnice in imajo kondicijo pa močne mišice, ker že dolgo hodijo v hribe – misleč na naju. To me je nadvse zabavalo, saj midva le redko koga prehitiva. Prečkala sva dve melišči in dve grapi ter mimo odcepa desno k Erjavčevi koči po pol ure prispela do kažipotov, na katerih piše Preval vratca (1799 m). To je preval med Prednjim Robičjem na desni in Nad Šitom glavo na levi, bolj znan kot Vratica, v vodnikih in na zemljevidih pa piše različno, česar se drži tudi PZS: v novem vodniku Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca piše Vratica, na novem zemljevidu Jalovec in Mangart pa Vratca (tudi višini se pojavljata dve: poleg 1799 m še 1807 m).

 

S prevala se pride levo na Malo Mojstrovko po Hanzovi poti, midva pa sva zavila proti desni, po Janijevo na »upokojensko« pot (nekaj lažjega sva izbrala zaradi njegovega ne najboljšega počutja tisti dan), po kateri naj bi bilo do cilja še 45 minut. Po njej sva se sprva rahlo spuščala s Poncami pred seboj in ob spremljavi jodlanja z leve. Ko sem si severno steno Male Mojstrovke približala s fotoaparatom, sem zagledala procesijo na Hanzovi poti. Skalnata in koreninasta steza je vijugala ob pobočju. Dohitela naju je skupina Hrvatov, ki so se namesto na saborske volitve odpravili v naše gore. Po pol ure smo prišli do velikega macesna s smernima tablicama, ki sva ga spoznala že ob prvem obisku Slemenove špice. Na razcepu, kjer se gre levo v Tamar mimo Črne vode, naju je desno navzgor usmeril bled napis na skali Vrh, ki ga ni težko prezreti (nisem bila edina, ki sem ga). Ne vem, ali sem še kje v hribih videla ležati po tleh toliko papirnatih robčkov kot tam okoli. Kmalu sva dosegla ravni svet z jezerci. Zaradi oblačnosti razgled ni bil tisti znani z razglednic in koledarjev, tudi Jalovec se ni zrcalil v vodi, a sva vendar potrpežljivo počakala, da so se očka z otročičkom v nahrbtniku, kuža in mamica, ki si je vzela precej časa, da se je preoblekla, in to ravno ob jezercu, čeprav je bil sicer ves travnik čisto prazen, umaknili in sem slikala, kar se je pač slikati dalo. Žal ni bilo tako lepo kot takrat, ko se je v filmu Kekec iz leta 1951 čez to ravnico razlegla pesem Dobra volja je najbolja, ampak to najine dobre volje ni (skoraj) nič pokvarilo.

Nato sva se podala še na bližnji vrh Slemenove špice (1909 ali 1911 m, od macesna dobre četrt ure), kjer se je trlo planincev. Zaradi kopriv in ovc, ki so se pasle tam, je bilo treba paziti, kam stopiš, in tudi »dišalo« je. Našla sva si kotiček, kjer vplivi živinoreje niso bili tako občutni, in med malico uživala v razgledih, kolikor jih je bilo. Jalovec se ves ta čas ni zares pokazal in tudi mnoge druge gore, s pogledom na katere se ponaša ta razglednik, ne.

Vrniti sva se odločila ne po označeni poti, temveč po meliščih pod Malo Mojstrovko. Spustila sva se na sedlo Slatnica (1815 m), od tam pa med ruševjem na melišče. Za Slemenovo špico sva lahko videla Rateče in za njimi Dobrač, levo od Prednjega Robičja pa del Kranjske Gore in dolino Pišnice. Po sitnem grušču sva se povzpela k začetku Hanzove poti. Na veliki skali poleg markacije je pritrjena kovinska tablica z napisom Hanzova pot zgrajena avgusta 1928. Tam sta sedela planinca, ki sta se pripravljala na vzpon po »ferati«. Eden jo je že poznal in naj bi popeljal gor tovariša. Ta se je nekoliko obotavljal, očitno zaskrbljen in ne preveč navdušen, kar pa se za moškega domnevno »ne spodobi«, zato se je, potem ko sva odšla, gotovo podal za vodnikom.

 

Odpravila sva se dalje po razgledni potki, ki preči gruščnato pobočje in teče mimo nekaj slikovitih skal. V slabi uri sva bila spet na prevalu Vratca in pod svojim naslednjim ciljem. Tam sva naletela na avstrijski par; zanimalo ju je Prednje Robičje in kolikor sva vedela o njem, sva jima povedala. Miheliču se Robičje ni zdelo niti toliko pomembno, da bi imenoval Prednje (1941 m) in Zadnje (1930 m), ampak je v svojem vodniku omenil le »zahodni vršič dvoglavega Robičja (1930 m in 1942 m /ne 1941 kot na zemljevidih/), ki se dviga severovzhodno od prevala Vratica tik nad Vršičem« ‒ torej Prednje Robičje. Nanj se desno od označene poti proti Slemenovi špici, po kateri sva šla zjutraj, v strmino požene še ena, neoznačena. Po tej sva se podala med ruševje.

S strme vijugaste in ozke stezice sva se pogosto ozirala na pot med Slemenovo špico in Vratci po gruščnatem pobočju pod severno steno Male Mojstrovke ter na vrh Nad Šitom glave, ki je imela ta dan množičen obisk (ko sva bila tam midva, sva bila ves čas sama in tudi nisva videla nikogar iti v tisto smer). Tudi Avstrijca sta se odpravila za nama. Ko sva drugič stopila iz ruševja na ozki skalnati greben, je stezica zavila ostro levo in obšla veliko skalo; tako sva se umaknila z grebena. Sicer sva se mu še približala, vendar ni bilo nevarno, le paziti sva morala, da se ne bi spotaknila čez kako korenino ali skalo. Čeprav steza ni označena, je očitno vzdrževana, saj je bilo ruševje posekano, ponekod prav pred kratkim. Z leve je pritekla še ena pot, a bolj zaraščena, in najbrž je zaradi tega nekdo postavil možica ob »najino«, kar sva razumela kot namig, da se bo bolje vračati po isti. Avstrijca sta odnehala in se vrnila na preval, midva pa sva dosegla predvrh ali poličko, kjer se je pot za trenutek zravnala. Dalje sva se vzpenjala po ostrem grebenu, potem pa sva levo tik pod njim opazila stezico in sestopila nanjo, saj nisva ravno ljubitelja zračnih poti. Prisank je bil že popolnoma zavit v oblake, Jani pa je »delal sonce« – vsakič ko se je skrilo, je snel kapo, pa je spet posijalo.

Pol ure nad prevalom sva stala na vrhu z geodetskim kamnom, križem in vpisno skrinjico. Precej vpisanih v zvezek je tujcev. Nekateri planinci so tu bolj ali manj redni gostje, po narisanem sodeč pa prihajajo sem ne le podnevi, ampak tudi ponoči. Ta dan se pred nama ni vpisal še nihče. Križ je zbit (pravzaprav »zvit«) iz dveh krivih vej ali debelc. Na njem visi listek z napisom Spomin Janezu K. Ko sva se vračala na Vratca, sva bila vesela, da ni bilo nikogar pod nama, saj sva kljub pazljivosti večkrat sprožila kak kamen. Dol grede nama je tistih nekaj možicev prišlo zelo prav, saj stojijo res na pravih krajih.

Kmalu sva bila spet na Vršiču, med vožnjo z njega pa sva se še nekajkrat ustavila, najprej ob 17. serpentini (1418 m) pri veliki »zbirki« možicev. V Tonkini koči na Vršiču (1380 m) sva si privoščila kosilo; morda je silna hvala njene kuhinje nekoliko pretirana, bilo pa je okusno in lepo postreženo. Z odmikališča pod Prisankom sva si ogledala Ajdovsko deklico in okno, zadnji postanek pa sva imela pri Ruski kapelici nad 8. serpentino (1129 m). Dve gori in nekaj dodatkov – za »upokojenski« pohod kar spodobno.