Srečno 2017!

Leto je naokoli, jaz pa s spletnim dnevnikom še vedno zaostajam za dva meseca. A s hribolazenjem ne zaostajam prav nič in to je poglavitno! Pohod na dan samostojnosti in enotnosti v sončnem, toplem vremenu je bil zadnji letos, vendar nič kaj novoleten. Na Visokem Mavrincu sva si kljub temu nazdravila, kakor je najina (lepa!) navada. Strašno prijetno je bilo, pomanjkljivost letošnje novoletne voščilnice pa je, da na njej ni snega. Nekaj malega ga je le zadaj na Mali Mojstrovki in tudi na vrhovih od Špika do Škrlatice ga ni bilo dosti več. Povzpela sva se še na Kumlehovo glavo, in to kar dvakrat, ker je Jani šele po vrnitvi na sedlo opazil, da je zgoraj pozabil očala. Smola? Sreča: lahko bi bil opazil šele v dolini!

Moja letošnja novoletna misel je, da je biti srečen poglavitno (in sreča brez dvoma domuje tudi v hribih), a imeti srečo prav tako ni od muh (v hribih, kjer se hitro zgodi kaj nepredvidenega, je to zelo pomembno). Obojega vam v letu 2017 želiva obilo!