24 februar, 2017

Kako sva se znašla na napačni (Glažarjevi) glavi

Po smučanju v Dolomitih se vračam k domačim »podvigom«. Še vedno lanskim. Ko sva 10. decembra odhajala od doma, sva imela v načrtu Veliki Kumleh in/ali Škrbinjek. Pomagala naj bi si bila z opisom Jožeta Praprotnika, objavljenim v Večeru leta 2007, in z Drabovim enciklopedičnim vodnikom Julijske Alpe: skupini Mangarta in Jalovca iz leta 2015. Odpeljala sva se v Kranjsko Goro in zavila proti Vršiču. Pred mostom čez Veliko Pišnico naju je k sreči čakal še zadnji prostorček za parkiranje.

 









Za mostom sva zavila desno na gozdno cesto mimo vile Šumice, mladinskega počitniškega doma, in za njo stopila v gozd. Pešpot 7 se je pri leseni koči na levi spustila desno proti Jasni, midva pa naj bi bila po 10‒15 korakih ali kakih 10 m od koče (prvi podatek je vedno Praprotnikov, drugi pa Drabov) stopila na »stezo, vdelano v strmino« ali »komaj vidno stezico, ki se že po nekaj metrih razširi v udobno, dobro vidno lovsko pot«. Ker nisva našla nič takega, sva nadaljevala rahlo navzgor po iglastem gozdu do hudourniške struge, ki je prečkala gozdno cesto. Tik pred strugo (kakih 40‒50 korakov od koče) sva res ugledala komaj opazno stezico levo, ki pa je kmalu postala razločna, čeprav poraščena s travo in mahom. Sicer ni bila označena in najbrž tudi ne zelo prometna, a so bila drevesa, ki so padla čeznjo, prežagana ali vsaj zasekana.


Vzpenjala sva se v ključih ter se čedalje bolj oddaljevala od hudourniške struge na desni in se bližala gruščnatemu plazu na levi, dokler ga nisva prečkala. Ko sva po precej razdejanem gozdu prišla do skupine smrečic, pri katerih sta oba vira soglasno napovedovala »odcep v desno, čeravno vodi pot tudi naravnost«, sva nekoliko više zagledala nikjer omenjeno gozdno cesto. Desno v resnici ni bilo kam zaviti, zato sva se povzpela nanjo. Izkazala se je bolj za vlako. Morda je ta »vzela« omenjeni odcep. Nadaljevala sva navzgor po njej, da bi ugotovila, ali tudi tako prideva »do novega razpotja«. Ker je vlaka silila preveč v desno, sva kar po občutku zavila z nje v smer, ki se nama je zdela (bolj) prava. V hudi strmini sva ujela nekakšno pot(ko); po njej sva dosegla grebenček (tudi oba vira govorita o »neizrazitem grebenčku« ‒ sploh sta si kar preveč podobna, da bi bilo naključje). Ena steza je tekla desno po njem proti Škrbinjkovim pečinam, druga pa naravnost čezenj. Po slednji sva se spustila, a se je kmalu dokončno izgubila. Obrnila sva se, a nama dobra ura neuspešnega tavanja ni vzela poguma.
 









Vrnila sva se na vršiško cesto ter se po njej in skozi gozd povzpela do 2. serpentine. Nasproti velikega praznega parkirišča sva zakoračila na odcep desno. Po nekaj metrih asfalta se je začela gozdna cesta. Tam je parkiral avtomobil in od voznika, ki se je ravno vrnil k njemu, sva izvedela, da pot, po kateri sva poskusila najprej, zaradi žledoloma in s tem povezanih gozdnih del ne obstaja več. Čeprav je opisana v manj kot dve leti starem vodniku, sva mu verjela, saj je lastnik dela tamkajšnjih gozdov in je sodeloval pri sanaciji (torej poti v resnici nisva izgubila, ampak je kratko malo ni več). Svetoval nama je, naj greva po gozdni cesti skoraj do konca, kjer se bo na obračališču za tovornjake spremenila v stezo. Preden se bo ta končala, naj pri možicu zavijeva desno. Od tam bo gozd spet razdejan, je napovedal. Nato se je poslovil, češ da bo skočil še na Prisank, da izkoristi lep dan (tolikšni »poskočnosti« sva se le spoštljivo čudila, saj je bila ura že enajst).

 







Gozdna cesta je prečkala grapo in zavila okrog velike skale. Prestopila sva pritok potoka, ki sva ga slišala šumeti desno spodaj. Po kratki bližnjici sva se vrnila na cesto, jo le prečkala in takoj spet izkoristila bližnjico, označeno z možicem. V četrt ure sva se znašla na napovedanem obračališču. Nadaljevala sva desno navzgor po kolovozu, spet označenem z možicem. Na razcepu so bili ob razritem desnem kraku prav tako možici. Ko sva prišla iz gozda, sva prečkala široko suho strugo. Vrstili so se odcepi levo, morda v sosednjo grapo, naju pa so še naprej vodili možici. Potem ko sva prečkala še grapo na levi, se je kolovoz spremenil iz peščenega v zemljatega, posutega s suhim listjem, in se precej poslabšal.


Pod domnevnim koncem kolovoza 35 minut od obračališča sva najprej nasedla možicu, ki je označeval strmo grapico v desno. Poskus po njej se ni obnesel, saj se je izkazala za razdrapano strugo, ne pot, in tudi možicev ni bilo več, zato sva se vrnila na kolovoz. Poskusila sva še po strmi "stezi", ki se je vzpenjala od njegovega konca. Na vrhu največje strmine sta se nama ponudila dva travnata kolovoza, eden levo, drugi naravnost navzgor. Kakih 10 m nad njunim stičiščem (približno 5 minut nad koncem kolovoza) sva opazila poraščeno skalo z rdečo packo, poleg nje pa kamen, ki bi bil lahko možic ali njegov ostanek. Ob skali je tekla stezica proti strmi grapici, po kateri sva poskušala prej.













Kakih 20 m onkraj grapice sva naletela na možica in razločno stezo nad njim. Od kod (z desne) priteče, sva sklenila ugotoviti nazaj grede, zdaj pa sva zavila levo nanjo. V gozdu je vladalo precejšnje razdejanje, a nekatera padla debla so bila požagana. V ključih sva se vzpenjala med čedalje večjimi skalami. Nazaj je bil lep pogled na Julijce. Po 15 minutah sva pri veliki skali, od koder sva videla  nazobčan greben, ki sva ga pripisovala Kumlehovi glavi, dosegla prečno stezo. Po zemljevidu sva sklepala, da v levo vodi proti Visokemu Mavrincu, zato sva se napotila desno.

Pred nama se je dvigal gozdnat vrh, domnevno Škrbinjek. Prišla sva do široke suhe struge, ki sva je že enkrat prestopila. Tu je bila precej globlja. Na prvi pogled je bilo poti konec, a ko sva se spustila v strugo in na drugi strani splezala iz nje, naju je pričakalo prijetno presenečenje: nadaljevanje steze. Prečila sva pobočje, ko pa se je na levi pokazala plitva dolinica, sva zavila po njej med sveže požaganim ruševjem, ki je opojno dišalo po smoli. Ugibala sva, ali je to, po čemer se vzpenjava, »manjša neizrazita, a strma grapa«, kakor piše v obeh virih, ki soglasno omenjata tudi »odcep na desni strani med manjšimi skalami in kamenjem«, a tega nisva opazila. Kljub raznovrstnim težavam, nejasnostim in dvomom sva pol ure nad razcepom pri veliki skali po popolnem brezpotju dosegla sedelce (kar precej naju je skrbelo, kako bova našla nazaj, zato sva si postavila nekaj znamenj).



Bila sva prepričana, da stojiva med Malim Kumlehom in Škrbinjkom. S sedelca sva pogledala v dolino na drugi strani. Levo je bil svet videti precej vratolomen in si nisva znala predstavljati, kako bi lahko napredovala v tisto smer, a za začetek sva se navdušeno pognala po stezi desno proti domnevnemu cilju. Ko se je strmini, koreninam in skalam pridružil še precejšen gozdni nered, sva se držala bolj desno, kjer sva z nekaj domišljije vsaj občasno zasledila stezo. Po slabih 10 minutah sva že stala na vrhu – pa ne Škrbinjka ...


Zgoraj naju je pričakala skrinjica z vpisno knjigo, na katere začetku je pisalo Gvažarjeva gvava 1444 m. Vpisani so bili večinoma gorski reševalci iz Kranjske Gore. Vrh je bil obsijan s soncem, tako da sva se kar nekaj časa martinčkala in se okrepčala. Kljub drevju sva bila deležna celo nekaj razgleda, Veliki Kumleh sva imela prav pred nosom (tako nama je po ogledu slik zatrdil poznavalec). Dotlej sva v tistem koncu vedela le za eno glavo, Kumlehovo, Glažarjeve pa ni bilo na najinem zemljevidu (in tudi na nobenem drugem je potem nisem našla), zato nama pravzaprav ni bilo jasno, kje sva. Toda to ni nič zmanjšalo najinega zadovoljstva, tako prijetno je bilo tam.


Z vrha sva se spustila približno po poti vzpona. Tako približno, da svojih znamenj nisva našla, našla pa sva stezico, za katero sva upala, da je prava. In je bila: čez čas sva prepoznala sveže posekano ruševje. Nad možicem, nad katerim sva gor grede po prečkanju grapice zagledala stezo, sva zdaj nadaljevala po njej navzdol, da bi ugotovila, od kod prihaja. Bila sva prav zadovoljna, ko naju je kake pol ure pod vrhom odložila na jutranji kolovoz, in to na mestu, kjer sta drug za drugim stala dva možica. Pri prvem (gledano od spodaj navzgor) se je desno odcepila stezica, a je s kolovoza ni bilo videti. Zdaj sva vedela, kaj bi bila morala storiti zjutraj: kjer sta obakraj kolovoza večji skali z nekaj manjšimi, je na štoru na desni (prvi) možic, kakih 5 m naprej pa še eden, manjši in ne na štoru. Pri prvem bi bila morala zaviti s kolovoza desno v gozd in kmalu bi se nama bila pokazala steza.


 








Poslej sva spet sestopala po že znani poti, približno 10 minut pod obračališčem, kjer jo je prečkal potoček, pa sva jo znova zapustila. Levo pod njo sva pri sotočju dveh voda opazila ograjo, možica in stezo. Ta naju je vodila nad še enim sotočjem, ob katerem sva videla objekte (najbrž zajetje), in mimo znamenja s čustvenima napisoma do brunarice (Pišnica 914 m), po pripovedovanju najinega jutranjega sogovornika njegove. Breg pod njo se je iztekel na travnik s podirajočim se lesenim gospodarskim poslopjem, od koder je bil lep pogled na okoliške gore. Kmalu sva sestopila na asfaltno cesto nasproti kraja, kjer je nekdaj stal hotel Erika. Ko sva se vrnila na parkirišče, je bilo že precej prazno. Na drugem delu pohoda (od 2. serpentine) se je nabralo manj kot tri ure »učinkovite« hoje (1.45 gor, 1.05 dol), čeprav je trajal skoraj pet ur.

 









Za konec sva se ustavila še pri jezeru Jasna, od koder sva vsaj videla Škrbinjek. Zdaj ko sva le še postopala, naju je začelo zebsti, račke, ki so racale po ledu in čofotale v mrzli vodi, pa so bile videti prav zadovoljne. S skale na bregu jih je opazoval bronasti kozorog. Kolo malega mlina je bilo vkovano v led. Kar brž sva se pobrala v avto in si »zakurila«.

Ni komentarjev: