To zimo na Blegoš v četvero

Dva izmed naših patagoncev, Helena in Janez, domujeta pod Blegošem in ko sta izvedela za najino navado, da ga obiščeva vsako zimo, sta naju povabila, naj se takrat oglasiva pri njiju in pojdemo skupaj. Zgodilo se je na ta veseli dan kulture, ki ga je izdatno podprlo tudi vreme.

Za Marmorjem v Hotavljah v Poljanski dolini sva zavila levo v Volako in na prvem razcepu desno za smerokazom Čabrače. Avto sva pustila v Volaki pri Heleni in Janezu. Ta nas je po ozki ovinkasti asfaltni cesti odpeljal naprej v Čábrače. Kar vesela sem bila, da mi ni bilo treba voziti, saj se na takih cestah silno bojim srečati kako vozilo. Na drugem koncu vasi nad cerkvijo sv. Jedrti smo se mimo lesene lope za pesek na desni strani ceste pripeljali do majhnega parkirišča na levi. Pri zadnji domačiji (Čabrače 12, na zemljevidu Likar) se je asfalt končal in kažipot nas je usmeril levo v zasneženi breg.

Na koncu prvega vzpona se je pokazalo sonce in ko smo se ozrli v desno, smo zagledali bunkerja Rupnikove linije. Strmo smo se vzpenjali skozi redek gozd, nato pa po golem bregu. Janez je razložil, da so v teh strminah kosili za zimsko krmo. Zdaj smo gazili po Izgorčevi (po domače Jezgorčevi) senožeti. V Krajevnem leksikonu Slovenije sem pozneje prebrala: »Markirana pot na Blegoš iz doline čez Vrh boršta (805 m) in mimo Izgorca na Prvo raván (1205 m, gozdna drevesnica).« Naslednji hrib je bil že porisan s smučinami. Janez nam je pokazal viharniški bor, ki je tam stal že takrat, ko se je kot sedemletnik prvič povzpel na Blegoš. In od kod tu bor? Ker smo na meji med mediteranskim in celinskim podnebjem, je pojasnil. Rad pove kaj o gozdu, drevju, lesu, to je njegov poklic.

Ob poti smo naleteli na nekaj bunkerjev. Po pripovedovanju Janezovega starega očeta so z njihovo gradnjo zaslužili več kot s kmetovanjem, zato so nekateri kmetije kar opustili. Dosegli smo drugo senožet, ki menda nima imena. Pot se je nadaljevala po grebenu. Ko se je gaz razcepila, smo jo ubrali po desni, zelo strmi nemarkirani poti, leva pa je bila bolj zložna, primernejša za vrnitev. Potem ko sta se staknili, smo kmalu (približno poldrugo uro nad izhodiščem) prigazili na Prvo ravan. Vrh smo obšli po desni in deset minut zatem prispeli na križišče (1277 m), ob katerem je stal spomenik gorenjskemu pokrajinskemu političnemu vodstvu NOB. Kažipoti so kazali nazaj proti Čabračam in Hotavljam ter desno proti Jelovici in Suši, še enega desno pa zaradi primrznjenega snega ni bilo mogoče prebrati. Srečali smo smučarja in izpod smuči so se dvigali v zrak kristalčki. Janez se je spominjal, da je bil pred kakimi 40 leti tu strašen žled in je podrlo velikanske smreke. Naslednjo pomlad je bilo na dveh hektarjih vse rdeče jagod, kasneje, ko se je gozd nekoliko obrasel, pa so nekaj časa uspevale maline.

Od križišča smo se zmerno vzpenjali. Dohitel nas je še en smučar. Po dobrih desetih minutah sta se na 1340 m ločili poti levo h Koči na Blegošu (tja je kazala tudi tablica Rupnikove linije) in naravnost na vrh. Najprej smo se podali na vrh. Gozd se je zredčil, posamezne smreke so bile kot neveste v belem. Nebo je bilo vijolično modro. Potem ko smo pri opozorilu na električnega pastirja prestopili ograjo, se je strmina povečevala in sonce je čedalje močneje grelo. Po 50 minutah smo dosegli vrh (1562 m), kjer je – kakor navadno – pihalo, a ne tako hudo kot pogosto na Blegošu, zato smo si vzeli nekaj časa za fotografiranje in razgledovanje.   

 

Nato smo se spustili h koči, ki se je kopala v soncu; od nje je najlepši pogled na goro. Privoščili smo si kosilo. Heleno in Janeza sem vprašala, od kod ime Blegoš (po domače Blegaš ali Bliegaš), pa nista vedela. Pozneje sem doma pobrskala po spletu in našla zapis Anke Vončine: »Izvor Blegoševega imena nas napeljuje k Venetom, pri katerih razlikovanje med v in b ni nikoli jasno. Ime najbrž izvira iz besede Velikaš. Le majhne predelave skozi mnoga stoletja so bile potrebne do današnje oblike Blegoša, še bolje Bliegaša. (Iz knjige Komu (ni)smo tujci, Leopold Verbovšek, 1995)«.

Ko smo po dobri uri spet prišli ven, pogled na Blegoš ni bil več tako brezhiben kot prej, saj so se iz gozda pod njim že dvigale bele koprene. V dolino se nismo vrnili čez vrh, ampak smo se od koče spustili ob ograji proti gozdu, kamor je kazal kažipot za Prvo ravan in Črni kal. Čez čas je ograja zavila levo navzgor, mi pa smo nadaljevali naprej po gozdu, po katerem se je tu in tam že vlekla megla. Pot nas je vodila mimo bunkerjev in odcepa v Dole. Janez je povedal, da je bila večina tukajšnjih gozdov pred vojno last veleposestnika Franca Hajniharja (o njem sva že slišala na Jelencih, tudi gozd njegovega starega očeta je kupil. Po vojni so mu vse nacionalizirali, v 90. letih pa vrnili potomcem. A v teh bregeh se račun ne izide – več stane vlačenje iz gozda, kot dobijo za les.

Po 40 minutah smo na 1340 m zašpilili klobaso. Mimo kažipota levo proti Črnemu kalu, ki ga gor grede nisem opazila (tudi evropskih markacij E7 ne ‒ preveč smo klepetali) in čez Prvo ravan smo sestopili na greben. Zdaj smo se spustili po desni, manj strmi smeri in smo se kar hitro spet znašli na poti vzpona. Ko smo po debeli uri pristali v Čabračah, so bile turobno sive, zato se je spomin na tokratni Blegoš še svetleje bleščal.

Končalo se je z volaškim gostoljubjem pri Heleni in Janezu doma: domača salama, domač kruh, domače pecivo, domače žganje. Vse to delata sama, čeprav kmetujeta, hodita v službo in se ukvarjata še z marsičim drugim. V hribih najraje poprimeta za skalo, ampak videti je bilo, da jima je tudi Blegoš precej pri srcu. Kako tudi ne!