Iz Zadvora čez Orle na Molnik

Na kislo soboto 16. decembra sva najprej počakala, da je nehalo deževati, potem pa sva se odpeljala v Zadvor pri Ljubljani. Tamkajšnje turistično društvo ima ob Cesti 13. julija brunarico z barom ter velikim parkiriščem, ki ga »branijo« zapornica in table z obvestilom, da smejo parkirati samo gostje, druge pa bo odpeljal pajek. Ker nisva vedela, kam z avtom, parkirišče pa je bilo prazno, sva vprašala v brunarici ter dobila dovoljenje in pripombo, da imajo zaradi prevelike popustljivosti včasih polno parkirišče in prazen lokal.

Ob dovozni poti k brunarici stoji spomenik prvi partizanski četi v Sloveniji, Molniški, ki so jo 13. julija 1941 ustanovili v tamkajšnjih gozdovih. Po nekaterih zgodovinskih virih so se tisti dan na pobočju Molnika le zbrali prvi borci, četa pa je bila ustanovljena šele 22. julija. Delo arhitekta Maria L. Vilharja iz leta 1971 sestavlja pet betonskih stebrov, na katere so pritrjene kovinske plošče z napisi. Stebri so stilizirane puške, uperjene v nebo.

Preden sva se odpravila na pot, sva si privoščila še majčken »fotosafari«, saj sta se v okolici spreletavali neverjetno pogumni šoji. Te ptice so sicer znane po plahosti, a če jim ljudje nastavljajo hrano, očitno omajejo še tako trden značaj ...

Ob dovozni poti k brunarici sva opazila eno Knafelčevo markacijo, potem pa jih ni bilo več. Na koncu parkirišču sta se začeli dve poti, desna označena (Orle), leva pa ne. Odpravila sva se po desni in takoj prišla na razcep. Tam je bila na nekem drevesu rumena packa, ki bi utegnila kazati levo na nekaj, kar je bilo bolj podobno plitvi strugi kot stezi. Odločila sva se za širši desni krak navzgor, ob katerem so se vrstile bele puščice, ki so označevale trimsko stezo.

Pri brunarici sva videla tabli za dve trimski stezi, eno z 20 postajami, dolgo 3300 m in z višinsko razliko 90 m, ter drugo z 12 postajami (drugih podatkov ni bilo). Na razcepu pri prvi (v resnici zadnji – 12. oziroma 20.) postaji smer proti Orlam ni bila označena. Odločila sva se za najbolj levi krak. Sledila sva puščici nad vabilom v bar Tinkara v Podmolniku. Na naslednjem razcepu sva zavila levo mimo postaje 11 oziroma 19. Potem ko je steza zavila odločno levo, sva pri postaji 9 oziroma 16 nenadoma opazila, da se številke razlikujejo le še za 7, ne več za 8 kot spočetka. Na razcepu, na katerem sta bila kraka razmeroma enakovredna (desni se je vzpenjal, levi spuščal), je izbiro desnega kmalu potrdila postaja 8 oziroma 15 na vrhu vzpona. Desno ob poti se je vlekel greben Zadvorskega hriba. Na naslednjem razcepu sva nadaljevala po desnem kraku navzgor. Pri postaji 7 oziroma 14 sta se trimski stezi obrnili nazaj. Tam je bil končno spet kažipot Orle (naprej). Po zemljevidu, ki sva ga fotografirala pri brunarici, sva v tisto smer pričakovala le še »odrastek« krajše steze s postajama 5 in 6, vendar je bila pri postaji 5 tudi 12, za (pre)gostim nasadom mladih borov, smrek in hrastov pa poleg postaje 6 tudi 13. Nato sva se poslovila od trimske steze.

Naslednji kažipot je bil Gostilnica Orle. Tričetrt ure od izhodišča sva se ustavila pri spominski tabli na mestu, kjer naj bi bila ustanovljena Molniška četa. Prebivalci Zadvora, Sostra, Dobrunj in Bizovika so že leta 1927 ustanovili delavsko prosvetno društvo Svoboda, ki je po kapitulaciji jugoslovanske vojske začelo zbirati orožje in se pripravljati na odpor. Italijani so v noči z 12. na 13. julij aretirali 18 članov, kakih 40, ki so se aretaciji izognili, pa se je zbralo v okoliških hribih in 13 izmed njih jih je ustanovilo Molniško četo. Delovala je do 7. februarja 1942 in v njej se je zvrstilo veliko borcev, tudi narodnih herojev.

Sledilo je križišče s kažipoti nazaj Zadvor, levo Orle in desno Urh; povzpela sva se v smeri Orle. Na najvišji točki je bilo še eno tako križišče. Gozd je bil že tu in tam poprhan s snegom. Po četrt ure sva prispela do ograjenega travnika na Šinkovčevem hribu. Zapustila sva stezo ter zavila levo ob ograji in jo prestopila. Zagledala sva Orle na desni, Molnik in peskokop na levi pa sta se skrivala v meglicah. Na stezo sva se vrnila pri znamenju, vendar sva po nasvetu domačina, ki sva ga srečala malo prej, namesto naprej po njej na zgornji del Orl nadaljevala levo od znamenja navzdol ob travniku proti spodnjemu delu vasi.

Travnat kolovoz naju je mimo prež in kozolcev pripeljal do prve domačije, kjer so obžagovali drevje. Domači so naju posvarili pred padajočimi vejami, a arborist je prenehal delati in nama pomignil, da je varno. Ko sva bila mimo, pa je res nekaj zgrmelo na pot. Še enkrat sva se ustavila, ko so naju pred gospodarskim poslopjem navdušili strašno čedni petelinčki. Čez 15 minut sva pri hiši Orle 9, prometnem ogledalu z znakom Jakobove poti in razpelu stopila na asfaltno cesto skozi vas. Zavila sva levo navzdol po njej. Poleg starega vodnjaka iz leta 1923, ki sem ga opazila že takrat, ko sva bila na Orlah z vnukinjama, sta tokrat pritegnila mojo pozornost še dva iz let 1929 in 1935. Ob tej cesti so se končno pojavili knafelčki in kmalu se nama je pokazal Molnik. 

 

Mimo spomenika zadnjemu boju za osvoboditev Ljubljane na koncu naselja sva prispela na križišče: levo se je nadaljeval asfalt proti Sostru, desna makadamska cesta se je spuščala najbrž proti Lavrici (oznak ni bilo), naravnost, kamor so kazali rumena packa, bela puščica in knafelček, pa sva prišla na nekakšno parkirišče v gozdu. Kljub prepovedim odlaganja odpadkov je bila okolica nastlana s stiroporom, pločevinkami ter nekakšnimi zobnimi odlitki in kupi snovi, iz katere so bili narejeni. Sramota!

Na naslednjem razcepu so naju pričakali bela in rumena puščica ter knafelček. Ta naju je usmeril levo navzgor. Vzpenjala sva se po ozki stezici vzporedno z razmeroma strmim pobočjem nad peskokopom. Iz njega sva slišala pokanje, ki nikakor ni pojenjalo, zato naju je postalo kar malo strah. Stezica je tekla zdaj desno, zdaj levo in je bila ponekod čisto »snedena«, tako da je bilo prostora komaj za stopalo. Povzpela sva se na greben, kjer me je presenetila kljub zimi in mrazu cvetoča zaplata žanjevcev in cvetelo je tudi nekaj belega resja. Pri električnem stebru 28 sva dosegla daljnovod Ljubljana–Divača, od koder je bil lep pogled na Orle. Na uravnavo pri stebru je iz doline pripeljala makadamska pot, najbrž za vzdrževalce. Vzpenjala sva se dalje po grebenu, okrašenem s telohovimi listi, ki jih je narahlo pobelil sneg – takrat so najlepši. Celo nekaj popkov je kukalo izmed njih.

Čez nekaj časa sva se spustila v peščen jarek, ki se je pretvarjal, da je kolovoz. Rumena puščica in rumeno-zeleno znamenje Čemšeniške grajske poti sta kazala desno navzdol, midva pa sva se odločila za pot navzgor. Poleg nekega knafelčka je pisalo II G.O. (II. grupa odredov?). Ob poti (jarku) so bile spet rumene puščice ali packe. Pol ure nad Orlami sva se znašla sredi križišča več poti, med njimi tudi Ljubljanske mladinske (M). Ob desni stezi je stal kup vej, ki sva mu dodala še eno. Na tem kraju naj bi bili po legendi razbojniki ubili kmeta iz Šmarja. Pričakali so ga, potem ko je v Ljubljani prodal vola. Mislili so, da ima pri sebi iztržek od prodaje, vendar je dal denar hčerki, da ga je odnesla domov po varnejši poti. V spomin na ubogega kmeta pohodniki tu odlagajo spotoma pobrane veje in jih zlagajo v »grmado«.

Pot, ki se je vzpenjala levo od tiste, ob kateri je stala »grmada«, je bila markirana, zato sva se podala po njej. Med številnimi stez(ic)ami so naju včasih bolj, včasih manj zanesljivo vodile sicer ne posebno pogoste markacije, čeprav na zemljevidu tam ni narisana označena pot. V nekem deblu sva videla pravcato tesarsko mojstrovino: detel je vanj izkljuval dve veliki dupli. Z razcepa z različnimi oznakami (med njimi Pugled desno navzdol) sva četrt ure nad »grmado« zagledala klopi in nato prispela na cilj.

Sredi več miz in klopi, postavljenih v krogu, je bila v tleh plitva vdolbina, morda kurišče. Nad eno izmed klopi je bila na deblu rumeno-zelena oznaka, nad njo pa rdeča tablica z umetelnim napisom Molnik 582. Ker je vrh sredi gozda, seveda ni razgleden. Nekoliko pod njim (na levi strani, gledano iz smeri prihoda) sva našla spomenik – iz velike betonske prisekane piramide štrleča nosilca s kovinsko tablo, na kateri je pisalo: Na teh položajih je bila 13. 7. 1941 ustanovljena Molniška partizanska četa, ki je tukaj taborila do 4. 10. 1941. Od 18. 9. do 4. 10. 1941 pa tudi Radomeljska četa. Čez napis je bila kot grafit »narisana« kratica OF. Kaže, da ni čisto jasno, ne le kdaj, ampak tudi kje natanko je bila Molniška četa ustanovljena.

Vrh sva zapustila po poti vzpona. Ko sva po dobre pol ure sestopila na makadamsko cesto nad peskokopom, sva zavila še levo proti njemu, radovedna, od kod tisto pokanje. Čez rob se nama je odprl pogled na peskokop, od koder je smrdelo po smodniku. Videla sva nekaj objektov in ljudi ter slovensko zastavo. Po kakih petih minutah sva prišla k vadbišču Strelskega društva Mar Mar. Vstop je prepovedan in objekt je pod videonadzorom. Ker ni pokalo, sva vstopila skozi odprta ograjna vrata. Predsednik društva nama je prijazno razložil, kaj delajo v opuščenem peskokopu, ki ga imajo v najemu, in kako je poskrbljeno za varnost. Če ob vhodu k strelišču visi rdeča zastava, »se dogajajo aktivnosti« in takrat je nevarno. Radovednost je bila potešena in poslovila sva se.

Vrnila sva se na asfaltno cesto ter jo v dobrih 20 minutah znova premerila do mesta, kjer sva zjutraj prišla nanjo, in še naprej do gostilnice Orle. Po nič kaj hribovskem kosilu – gostilnica je pač gostilna, ne planinska koča – sva se odpravila domov. Ugibala sva, ali bi se lahko ognila že tretjemu »sprehodu« skozi vas, če bi pri bližnji kapelici zavila levo. Mimoidoča sta nama potrdila, da bova tudi tako prišla v Zadvor.

Zavila sva ostro levo po pokrpani ozki asfaltni cesti, se pri zadnjih hišah spustila desno in asfalta je bilo konec. Že čez 10 minut sva bila pri znamenju na Šinkovčevem hribu, kjer pa nisva nadaljevala po jutranji poti, ampak sva zavila desno po kolovozu čez travnik v gozd. Stopala sva po blatu in razmočenem suhem listju. Na obeh straneh so se vrstili odcepi. Na neoznačenem razcepu, kjer sta bila oba kraka videti enakovredna, sva zavila levo navzdol, kakor je tudi konj, katerega odtisom kopit sva sledila že od travnika. Nekajkrat mu je pošteno spodrsnilo. Le kaj se je zgodilo jezdecu na mestih, kjer so veje visele nizko nad pot? Na razcepu čez 10 minut je konj spet zavil levo, a nama se je zdela prava desna smer, kamor je kazala tudi bela puščica. Kljub temu naju je radovednost najprej gnala levo. Po  blatu sva pritacala do travnika, deloma ograjenega z rdeče-belim trakom, na katerem so poleg zaprek, kakršne vidimo pri konjskem športu, stali trije sodi. Konjsko »igrišče«?

Vrnila sva se na stičišče poti in nadaljevala desno po gozdni cesti. Kmalu sva zagledala prve hiše. Tablice s hišnimi številkami so nama povedale, da sva na Gobarski poti. Hrib pred nama je bil Marenček (415 m; baje »sliši« še na imena Mareček, Marječek in Murječek). Na njem naj bi bil nekoč grad, o katerem je komaj kaj podatkov, ljudsko izročilo pa pravi, da je dal kruti graščak vse nepovabljene obiskovalce umoriti. Tudi pod tamkajšnjimi hribi je več peskokopov; ti kraji so nekoč Ljubljano oskrbovali s peskom. Srečala sva gospo, ki je povedala, da sva res videla poligon za konje; na neki domačiji v vasi jih gojijo in tam prirejajo tekmovanja.

Na razcepu pri večstanovanjski hiši 15 sva zavila desno navzdol in Gobarska pot se je iztekla na asfaltno Podmolniško cesto. Nadaljevala sva levo po njej mimo bara Tinkara. Imeli so Open. Le koliko tujcev zaide sem? Ob cesti je stalo nekaj mlajev in velikanskih rož v čast vaščanov, ki so praznovali okrogle obletnice. Med »navadnimi« hišami je zbujalo pozornost tudi nekaj »vesoljskih«, kakor rečem zelo sodobnim primerkom sredi tradicionalnih. Okoliški travniki, prepredeni z jarki, po katerih je tekla voda, so naju opomnili, da sva pravzaprav že v Krajinskem parku Ljubljansko barje. Na obzorju sva zagledala zasnežene Kamniške Alpe. Tako zaposlena z opazovanjem okolice sva bila mimogrede na koncu Podmolnika, kjer se je začela Cesta 13. julija, torej Zadvor, in po pol ure že pri brunarici.

Dan se je lepo posušil in na parkirišču nisva bila nikomur v napotje. Konec dober, vse dobro, bi lahko rekla, čeprav je bilo celo brez tega konca zelo prijetno.