Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri
izvozu Sostro in se skozi Sadinjo vas odpeljali v Podlipoglav. Parkirali smo
pred še ne dograjeno hišo, upajoč, da ne bomo nikomur v napotje. Ajda je
izjavila, da se ji ne da hoditi, in se je tako dolgo zvirala okrog gradbene
ograje, da jo je celo nekoliko poškodovala. Končno smo se premaknili. Šli smo
dalje po cesti mimo gostilne Pri Poldetu in ko smo stopali skozi vas, so psi
divje lajali. Ker ni bilo pločnika, smo morali ves čas paziti, da nas ne bi zbil
kak avto. Ustavili smo se pri hiši, v kateri je spominska zbirka iz leta 1959. Na pročelju je pritrjenih sedem plošč, ki
spominjajo na pomembne dogodke iz NOB v Podlipoglavu in okolici, ter tri v
spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka
Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in
aktiviste. Pred Spominsko hišo je cestni razcep s smerokazi naravnost Šentpavel, Brezje in Repče ter levo Lipoglav.
Odpravili smo se naravnost proti mostu
čez potok Reko na koncu vasi. Na drugi strani je smerokaz Šentpavel kazal desno, leva smer pa ni bila označena. S tiste
strani se je nekdo spuščal od gozda proti cesti in počakali smo, da bi se
pozanimali, kam naprej. Dočakali smo gospo, ki nas je usmerila levo s ceste na
kolovoz. Vzpenjali smo se mimo stavbe levo pod njim, počitniške hiše na desni
in stanovanjske hiše na robu gozda. Za slednjo je stala plezalna stenica. Tam,
kakih 15 minut od izhodišča, smo vstopili v gozd, kjer so se pojavile markacije,
čeprav pot med Podlipoglavom in Pugledom po zemljevidu ni označena.
Ajda se je začela igrati pridobivanje
življenj: z vsakim korakom, ko je z obema nogama stopila v sneg, je pridobila
eno življenje, kadar pa ni stopila v sneg, je življenje izgubila. »Če vsaj z
eno nogo hodiš po snegu,« mi je razložila, »pa ni minus življenje.« Tako je
pozabila, da se ji ne da hoditi, in je skušala doseči svoj dotedanji rekord 550
življenj, zato smo hodili strašno počasi. Potem ko smo prečkali potoček, ob
katerem je bil na količek poveznjen kozarec, je steza postala strmejša. Vesna
ni prav nič upoštevala, da ji na zasneženem pobočju lahko zdrsne, in je hodila
popolnoma nerazsodno, zato je bila več na zadnjici kot na nogah. Potem ko smo
jo zaposlili kot vodjo kolone, se je stanje nekoliko izboljšalo. Ajda je štela
in štela, dokler ni zmagoslavno razglasila, da je s 1100 življenji dosegla
dvojni rekord.
Po 40 minutah hoje po gozdu smo
prispeli do kovinske table, pritrjene na železni traverzi na betonskem
podstavku, na kateri je pisalo Stražarsko
mesto št.1 ki je varovalo dohod iz smeri Podlipoglava. Nekdo je dorisal
puščico naprej in markacijo. Prišli smo na območje, kjer sta taborila 2.
štajerski bataljon in II. grupa odredov. Od spomenika smo se še nekoliko povzpeli, nato je sledila
dolga prečnica v desno in v petih minutah smo dosegli sedlo – uravnavo, na
katere levi strani je bil manjši vršič, na desni pa glavni vrh. Sama sem se
povzpela na vršič, ker sem bila radovedna, kaj je zgoraj; tam se je »pot«
zravnala in pred mano se je potegnil greben, a po njem ni bilo gazi. 
Na sedlo sem se vrnila, ravno ko je v
dolini zazvonilo poldne. Zavili smo desno in brž prišli na razcep gazi (ne vem,
ali tudi poti); levi krak se je povzpel strmo naravnost navzgor, drugi pa zavil
položno desno. Sledili smo slednjemu. Kmalu zatem nas je puščica usmerila levo v
hrib, gaz pa je tekla tudi desno okrog njega. Čez 10 minut smo stopili na vrh
Pugleda (615 m). Pri skalni piramidi, posvečeni štirim padlim borcem 2. štajerskega
bataljona, se nam je pridružilo še več planincev, med njimi večja skupina
starejših. Ker je na vrhu nastala prevelika gneča, smo se kar poslovili.
Odšli smo v smer, iz katere je prišla
skupina. Tja je kazala smerna tablica s puščico in napisom Magdalenska gora, nad njim pa je pisalo še nekaj, od česar je
ostala le beseda pot, drugo se je zdelo
namerno zbrisano. Dekletoma sva zapela Tam
na Pugled gori. V nasprotju s pričakovanji je bila ta znana partizanska
pesem deležna njunega velikega zanimanja, posebno Ajda je kar naprej prosila,
naj jo zapojeva še enkrat. Ni bilo dolgo, ko jo je znala zapeti sama. Kmalu se
je začela vračati tudi skupina in nas dohitela. Na razcepu gazi čez slabih 10
minut smo nadaljevali po levem kraku (drugi so prišli gor po desnem) gledat,
ali je na vršiču pred nami še en spomenik (nisva se mogla spomniti, kje sva ga
videla prejšnjikrat). Izkazalo se je, da je ta manj zgaženi krak markiran. Na
vrhu ni bilo ničesar, markacije pa so odšle levo, kamor ni bilo nobene gazi. Spustili
smo se naravnost in se združili z gazmi na desni. Tam so bile prav tako markacije.
Opazili smo tudi napis II. G O za Pot
II. grupe odredov. Vnukinji sta hoteli slišati še druge partizanske pesmi in
tako sva jima zapela vsak svojo najljubšo: Jani Bilečanko, jaz Jutri gremo v
napad. Potem pa vedno znova Tam na
Pugled gori ...
Čez 25 minut smo mimo bele puščice
naprej, markacije in modre črte (za »dvonamensko« pot?) prikoračili do
oddajnika, ki se je skrival med drevjem na levi. Zavili smo levo na makadamsko
cesto, ob kateri je stala zelena tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom. Med
hišami Velikega Lipoglava smo stopili na asfalt. Pridružil se nam je prijazen
psiček in njegov gospodar nam je svetoval, naj gremo v Mali Lipoglav naokrog po
cesti, ker čez travnike ni zgaženo. Tako smo na križišču zavili levo mimo
kapelice in skoraj 20 minut hodili do naslednjega Lipoglava, ki je kljub pridevniku
Mali po številu prebivalcev večji od Velikega. Pozornost nam je pritegnil
popisan kamen ob cesti, ki je bil od daleč videti kot kak zgodovinski spomenik,
pa se je izkazalo, da samo priča o napeljavi vodovoda po okoliških vaseh v
letih 1979‒1982. Nič »samo«! Kar je danes za večino izmed nas samoumevno, je
bilo tedaj pomembna pridobitev, vredna spomina.
Po 10-minutnem sprehodu skozi vas smo
prispeli na cilj tokratne etape našega »projekta«, v gostilno Pr' Jakopc
(nikoli ne bom razumela, zakaj je v mnogih takih primerih opuščaj samo za Pr,
kjer manjka i, in ne tudi za Jakopc, kjer očitno tudi manjka zadnja črka: u),
kjer nas je čakal žig. Že prej sem se po telefonu pozanimala, ali lahko pri njih
kosimo, pa sem izvedela, da se je treba napovedati. Ker se nam ni niti sanjalo,
kdaj bomo prišli do tja, tega seveda nismo storili. Gostilna je bila polna.
Izkazalo se je, da lahko dobimo le še juho, pa še na tisto smo čakali celo
večnost, tako da smo hoteli že oditi. No, nazadnje smo jo le dobili skupaj z
opravičilom, da jim je zmanjkalo plina, a tega niso opazili, zato so nam
zaračunali samo pijačo, juhe pa ne. Kljub zamudi nam je teknila in Ajda je je
pojedla kar dva krožnika.
Od Jakopca smo se odpravili po
Grosupeljski poti mimo župnijske cerkve sv. Nikolaja in župnišča ter se pri
debelem drevesu s prometnim ogledalom, kjer smo opazili gaz, spustili desno s ceste na kolovoz. Odločili smo se poskusiti
srečo čez travnike. Na razcepu slabih
10 minut od Jakopca smo krenili po desnem kraku in še čez slabih 10 minut že doživeli dobrodošlico v Velikem Lipoglavu. Tamkajšnji psi so pa res prijazni.
Nazaj grede smo srečali še veliko
ljudi, med njimi kolesarja, ki je kolo bolj ko ne nosil, saj se v tolikšnem
snegu ni mogel peljati. V zadregi je pojasnil, da se trudi za kondicijo. Od
Velikega Lipoglava do Pugleda smo prišli prej kot v pol ure. Od sedla
10 minut pod njim se nismo več držali poti vzpona, ker nam je eden izmed
planincev, s katerimi smo se srečali na Pugledu, opisal manj strmo pot v
dolino. Sedlo smo zapustili bolj desno, na razcepu čez pet minut pa nadaljevali
naravnost (ne levo) navzdol. Spuščali smo se po nekakšnem jarku. Markacij ni
bilo, bile pa so majhne kamnite piramide, prva 
na razcepu čez dobrih pet minut.
Prekrival jo je primrznjen sneg, zato je nismo mogli očistiti, da bi videli,
ali je na njej kako znamenje. Odločili smo za smer levo (ne naravnost) navzdol.
Tam ni bilo človeških stopinj, le živalske sledi v plitvem žlebu. Pripeljal nas
je do prečne poti in nadaljevali smo desno po njej. Na tej so bile spet
stopinje. Na naslednjem razcepu gazi sta bili možnosti naravnost naprej in
desno navzdol; odločili smo se za drugo, po nekakšnem jarku. Približali smo se
razmetani grapi, po kateri je tekla voda, a smo ostali v gazi desno nad njo. Po
dobrih 15 minutah smo na še enem razcepu s piramido sledili stopinjam po desnem
kraku. Čez pet minut smo od naslednje piramide skozi drevje na levi zagledali stanovanjsko
hišo, pri kateri smo zjutraj vstopili v gozd. Tako smo se srečno vrnili v
Podlipoglav.
Ker je bila za tako pridne hodce juha
premalo, smo se ustavili v piceriji in naročili veliko družinsko pico. Vesna je
pojedla tri kose in pol, Ajda pa kar pet in se tako pohvalila že s tretjim
rekordom ta dan (poleg 1100 življenj in dveh krožnikov juhe). Siti smo posedli
v avto in na poti domov vsi štirje prepevali Tam
na Pugled gori.
Ni komentarjev:
Objavite komentar