Na Vremščico iz Famelj

Na Vremščico sva se doslej skupaj povzpela iz Senožeč, Škocjana in Volč, Jani je sam poskusil še iz Selc oziroma z Osojnice, 16. marca pa sva si za izhodišče izbrala Famlje. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Divača. Skozi Dolnje Ležeče sva prispela v Famlje, kjer naju je prijetno presenetilo lepo urejeno majhno parkirišče s klopco iz reciklirane plastike in tablo Poti vodnih zakladov. Žal je naokoli ležalo tudi nekaj »dokazov«, da manjka koš za smeti. Okrog bližnjega kala so bile poleg igral, mize in klopi razpostavljene iz lesa in korenin oblikovane živali. Poleg parkirišča sva našla tablico Krožna pot Od živine do divjadi z zeleno žabo in rdečo puščico, ki je kazala čez cesto, kjer je stal kozolček s smerno tablo Lovska koča 500 m, Školj 1200 m in Park Škocjanske jame. Mimo avtobusne postaje sva stopila še do cerkve sv. Tomaža apostola iz 15. stoletja z nekaj zanimivimi kamnoseškimi podrobnostmi (notranjščina je bila seveda pod ključem).

 

Od cerkve sva se spustila po asfaltni cesti skozi vas in sledila kažipotu (390 m) Vremščica 2h 30min po kolovozu, ki se je odcepil levo (nazaj Škocjanske jame 2h 30min). Ko sva stopala čez travnike, med polji in mimo sadovnjaka, so se po hribu pred nama prevažali tovorni vlaki. Ob suhozidu sva prišla do naslednjih kažipotov in pred drugim sadovnjakom zavila desno. Takoj zatem sva na razcepu travnatih kolovozov nadaljevala po levem, kamor je kazal v grmovju med njima skrit majhen kažipot Vremščica. Cvetele so vijolice. Skozi presledek v zaraščenem suhozidu sva stopila v gozd, olepšan s pljučniki, blagodišečimi telohi in trobenticami. Ozka stezica se je vzpenjala med šopasto travo in skalami ter zavila levo na prečno stezo, ki je bila najbrž nekoč kolovoz. Levo ob njej je tekel podrt in z mahom poraščen suhozid. Dotedanje komaj opazne stare markacije so nadomestile nove, ki so jih spremljale bele puščice, kadar je bilo treba kam zaviti. Z opuščenega kolovoza sva se kmalu povzpela desno čez gruščnat kolovoz in vzpon na drugi strani nadaljevala v levo. Še ne olistani drenovi grmi so razkošno cveteli. Kakih 20 minut od izhodišča sva tik pod železnico dosegla kolovoz med dvema daljnovodoma, najbrž vzdrževalno pot. Kažipot naju je usmeril levo čez progo. Prečkanje je bilo spričo gostega prometa pravzaprav kar nevarno. Tik preden sva prestopila tračnice, je pripeljal vlak (že šesti, odkar sva iz doline videla prvega), ko sva bila čez, pa je iz nasprotne smeri prihrumela lokomotiva.

Na drugi strani proge sva se vzpenjala po zatravljenem kolovozu med nizkimi, večinoma hrastovimi drevesi. Iz visoke suhe trave so kukali progasti žafrani. Po zmernem vzponu se je pot zravnala in po daljšem času sva spet ugledala zelo slabo markacijo. Zavila sva desno na boljši prečni kolovoz, vendar prav tako zaraščen. Takoj zatem se je od njega levo odcepil drug, skorajda širši, a slabši; na boru ob križišču je bil ostanek markacije in puščice, ki je dozdevno kazala levo. Zavila sva tja. Ob kolovozu se je vlekla klavrna ograja, ponekod »okrepljena« z bodečo žico. Mimo kupa odvrženega gradbenega materiala in več kadi z umazano vodo, najbrž namenjenih živini, sva po 20 minutah zavila desno na asfaltno cesto. Čeprav je bilo tam nekaj prostora za parkiranje, kraj ni ravno primerno izhodišče, saj je cesta ozka in ni namenjena pešcem, zato je tudi nekoliko nevarna. A zaradi drevja je vsaj prijetno senčna in tudi ni posebno prometna; pravzaprav sva srečala le mlad kolesarski par in prehitel naju je avtobus. Tako kot prej v gozdu je tudi ob cesti ležalo precej odvrženih plastenk in pločevink. »Kako bit očeš planin'c in ti pretežko je v prsih nosít čut za lepó in čistó!« sem se ujezila prosto po Prešernu. Kljub številnim prikladnim skalam sva samo na eni opazila zelo slabo markacijo v najino smer in za spoznanje boljšo v nasprotno. Na desni je bila na nekaterih obcestnih kamnih tu in tam sled barve, morda zbledelih oznak.

Po 20 minutah sva prišla do rumenega kažipota, ki nama je razkril, da tam teče tudi Magajnova pot. Kmalu nato sva zapustila asfaltno cesto, saj naju je eden izmed kažipotov usmeril levo na gozdno cesto, ki je bila nekaj metrov še tudi asfaltna. Ob odcepu in tudi više je bilo nekaj prostora za parkiranje. Ta kraj se imenuje Loščica. Po nekaj korakih naju je presenetil pogled na odslužen vagon, ki naj bi bil bivak. Šipe so bile razbite, vrata pa zaklenjena. Na njem je pisalo LD Timav. Gozdna cesta se je nadaljevala levo, najina pot pa je zavila desno.

Steza naju je vodila po pretežno listnatem gozdu. Zmerno se je vzpenjala in postala je skalnata, ko se je zravnala, pa bolj peščena, ponekod tudi zemljata. V slabe četrt ure sva prispela na desni ovinek s še enim kažipotom Magajnove poti, s katerimi res niso skoparili. Za ovinkom se je steza zožila. Srečala sva Italijanki, verjetno mamo in hčer iz avta, parkiranega ob cesti, ki sta pozdravili po naše. Med grmi se je pojavilo brinje. V gozdu je bilo čedalje več borov in sčasoma so prevladali. Steza je bila spet širša in se je nekoliko zravnala, ko pa se je naslednjič pognala navkreber, so se bori razredčili in stopila sva na travnato pobočje s posameznimi drevesi in grmi. Tam so rasli tako majceni progasti žafrani, da se skoraj niso videli iz dolge suhe trave. Po slabe pol ure sva dosegla enega izmed vršičev Vremščice, koto 881 m med Čemparjevim vrhom (892 m) in Bukovim vrhom ali Malo Vremščico (932 m). Ustavila sva se na križišču s kažipoti: nazaj Magajnova pot in Škocjanske jame (po soteski Reke) 4h (trikotnik ‒ znak za zahtevno pot), levo Škocjanske jame 2h 30min in Okrepčevalnica, naprej Vremščica 30min. Z leve je prikorakala skupina planincev in se obrnila v smer, od koder sva prišla midva. Pod Bukovim vrhom je z leve iz gozda pritekla steza, po kateri je prihajalo nekaj planincev, a na stiku z najino ni bilo nobenega znaka. Po 25 minutah vzpenjanja po travnatih pobočjih sva dosegla Vrbanov/Urbanov vrh ali Veliko Vremščico (1027 m).

Vreme ni bilo naklonjeno razgledovanju, saj je bilo oblačno, poleg tega pa je pihal tako mrzel veter, da nihče ni ostal dolgo na vrhu. Številni kažipoti so vabili na vse strani, celo na 10 ur oddaljeni Slavnik, a midva sva jo kar hitro popihala v smer Senožeč. Srečala sva skupino otrok, ki jih je vodil znani domžalski gornik Borut Peršolja, med drugim tudi prizadeven vzgojitelj planinskega podmladka. Povedal je, da prihajajo iz Senožeč in se bodo na drugi strani spustili v Volče. Kljub neprijaznemu vremenu je bila mladež videti dobre volje. Preden sva se zares poslovila od Velike Vremščice, sva se spustila nekoliko pod vrh, kjer sva v zavetju mogočnega drevesa pomalicala.

Dol grede sva sledila kažipotom Magajnove poti, upajoč, da naju bodo pripeljali na križišče med Čemparjevim in Bukovim vrhom. Skozi gozd nizkih listavcev, v katerem so cveteli mali zvončki, nunke in blagodišeči telohi, so naju vodile tudi planinske markacije in enke, znamenja SPP. Po slabe četrt ure je markirana pot zavila desno proti Senožečam in čeprav sva v tisti smeri videla tudi rumeni Magajnov kažipot, sva se obrnila levo proti poti vzpona, misleč, da desno ni prav. Opazila sva, da se z omenjenega križišča ni nihče povzpel na vrh po poti, po kateri sva se midva, ampak so vsi zavili levo, torej na pot, ki se je nazaj grede nisva hotela držati, ker je šla proti Senožečam. Očitno je vmes še en razcep. Začela sva se spraševati, ali kažipot za Vremščico sploh kaže naravnost navzgor, kakor sva ga razumela midva. Neka planinka nama je razložila, da se pride na vrh na oba načina: naravnost (kot midva) in levo (mimo okrepčevalnice).

Po že znani poti sva v 40 minutah sestopila na asfaltno cesto, šla nekaj metrov desno in jo zapustila pri prvem rumenem kažipotu, ki sva ga videla gor grede: N.V. 650 m 00 h 58 min Magajnova pot ‒ ena tistih, ki so označene le v eno smer; njene kažipote zaljša podoba Brkonje Čeljustnika, junaka pisatelja Bogomirja Magajne. Očitno je zelo prometna, saj je ob njej ležalo še posebno veliko odpadkov. S ceste sva se spustila po stezi levo skozi mešani gozd. Od nje se je v obe smeri odcepilo več stezic. Globoko spodaj je tekla še ena pot, ki se po zemljevidu pespoti.si stakne z najino stezo, na starem zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, ki sva ga imela s seboj, pa steze, po kateri sva hodila, sploh ni (zdaj vidim, da na novem je). Res sta se čez četrt ure poti  združili. Spodnja se je izkazala za gozdno cesto. Nadaljevala sva desno po njej. Na križišču sva zavila levo na prečno. Takoj zatem se je levo odcepil blaten kolovoz, a midva sva nadaljevala po cesti. Obilica vode je očitno godila žabam, saj je bilo v lužah obilo mresta. Pri starem sadovnjaku (sicer še vedno v gozdu) se je cesta, razdejana od vode, začela spuščati. Pri nekaterih odcepih so naju rumeni kažipoti brez napisov (domnevno tudi Magajnovi) usmerjali naravnost. Mimo mrežaste ograje z zaprtim vhodom, še enega sadovnjaka, pod daljnovodom, mimo velikih starih, a urejenih sadovnjakov, odpadkov v grmovju, kockastega betonskega objekta in nekaj razcepov, kjer sva še vedno sledila rumenim kažipotom, sva po pol ure pri veliki hiši z veliko škarpo in velikim avtomobilom vkorakala v Dolnje Vreme. Pri znamenju iz leta 1680 sva bila že na asfaltu. 






Zavila sva desno na glavno cesto proti Vremskemu Britofu in v dobrih 10 minutah prispela v to vas. Sicer že za krajevno tablo Famlje sva se ustavila pri nekdanjem rudniku črnega premoga Vremski Britof, ki je prenehal delovati davnega 30. marca 1964. Pri tamkajšnjem športnem centru naj bi bil začetek Magajnove poti, zato je tam tudi razlagalna tabla. Kje je torej Magajnova hiša? Domačinka naju je poslala nazaj po cesti mimo avtobusne postaje, češ da je »levo s ceste na tistem travniku, kjer so hiše«. Ko sva zavila levo s ceste, sva spet vprašala domačina in izvedela, da je do pisateljeve hiše še kar nekaj asfalta, zato sva se sklenila vrniti k avtu in se tja zapeljati. Najprej je bilo seveda treba prehoditi še vso vas. Spotoma sva si ogledala lepo poslikano obcestno kapelico in po 15 minutah prispela na parkirišče.

Z avtom sva se najprej ustavila pri Deklevovi hiši, kmečkem dvorcu v Vremskem Britofu 9 z letnico 1803 nad vhodom in ploščico, kakršne navadno označujejo domača imena hiš: Maksovi. Dvorec je znan po tako imenovanem Makselnovem portalu. Na koncu sva se zapeljala še do Gornjih Vrem 7, Magajnove hiše s spominsko ploščo. Ob hiši stoji tabla Slovenske pisateljske poti, ki sva jo spoznala, ko sva šla na Kamen vrh. Okrog hiše so se igrali otroci in nama povedali, da ni nikogar doma, zato spominske sobe, ki jo je uredil nečak bratov Magajna Ivko Spetič, tudi sam pisatelj, žal nisva mogla videti.

Zamisel za naslednji vzpon na Vremščico: po Magajnovi poti.