Jama in Gradišče pod Babjim zobom

Že nekaj let imava na koledarju konec junija zapisano Jama pod Babjim zobom! Blejski jamarji namreč omogočajo ogled vsako julijsko in avgustovsko nedeljo ob desetih (organizirani ogledi po dogovoru so sicer možni od maja do oktobra, začenši z brezplačnim tradicionalnim prvomajskim ogledom), pa nikoli nisva utegnila. Letos 14. julija se nama je končno posrečilo. Na cesti z Bleda proti Bohinju sva kmalu za Bohinjsko Belo in mostom čez Savo Bohinjko zavila levo proti Kupljéniku. Po približno 500 m sva pred ostrim desnim ovinkom zavila desno na makadamsko cesto. Na usmerjevalnem stebričku je pisalo, da je do jame pod Babjim zobom poldrugo uro hoda, a ker sva bila pozna, sva se peljala še dobra 2 km do parkirišča. Bilo je prazno. Tamkajšnji stebriček je napovedoval uro hoje do jame.

S parkirišča sva se odpravila po kolovozu levo navzgor. Spodaj je bil peščen, potem pa je hitro postal zaraščen. Kar strmo se je vzpenjal. Pri prvem odcepu levo je bil kartonast kažipot čisto zvit od vlage; ko sva ga raztegnila, je kazal naprej. Drugi odcep levo je bil zagrajen s hlodom in kamni. Naslednji odcep ni bil označen, a k sreči sva od njega že videla rdeč napis Jama na lesenem kažipotu, ki je kazal levo. Tam sta bila ob razcepu še dva kažipota: levo navzgor Jama 11, desno navzdol 11 Boh.Bela. Poslej sva se vzpenjala po stezi, ki je zaraščena in koreninasta tekla skozi bogato obloženo malinovje in čez ozek gruščnat podor. Na podrtem količku ob ostrem desnem ovinku naju je pomiril napis, da je do jame le še 20 minut ‒ torej ne bova zamudila. Znova sva prečkala podor. Pri naslednjem ostrem desnem ovinku je iz doline pritekla stezica, ki bi utegnila priti s parkirišča v Kupljeniku. Pozneje je vodnik povedal, da jim je drugo pot odnesel plaz in je ne obnavljajo več. Že blizu skalne stene sva spet prestopila podor(ček) in se za naslednjima serpentinama povzpela po lesenih stopnicah. Še trem krajšim ključem so prav tako sledile stopničke in slabe tričetrt ure od izhodišča sva dosegla vhod v jamo. Tam je že čakala mlada Rusinja, vodnika pa še ni bilo.

Jama pod Babjim zobom je na severozahodnem robu Jelovice. Vhod je pod približno 100 m visoko steno, po katastru jam na koti 992 m, a običajno navajajo nadmorsko višino 1008 m. Tiči pod spodmolom, pod katerim stoji nekaj miz in klopi. Ker je bila tudi ta jama žrtev vandalov in tatov, je zaklenjena. Levo od vhoda sta risbi prereza in tlorisa jame. Na kamniti tablici desno od vhoda piše: Mlademu planincu Boru Maraviču, ki se je tukaj smrtno ponesrečil 29. 4. 1961. Mlad. odsek P. D. Bled. Po Spominu in opominu gora Franceta Malešiča (Didakta 2005) sta ta 10-letni učenec blejske osnovne šole in njegov 13-letni prijatelj skušala splezati od vhoda v jamo na Babji zob. Mlajši je padel 30 m globoko in se ubil, prijatelja, ki je obtičal na ozki polici, pa so po 20 urah rešili vojaki iz vojašnice v Bohinjski Beli.

Ker ob desetih vodnika še ni bilo, čeprav so jamarji na svoji spletni strani napisali, naj bomo pri vhodu vsaj 15 minut pred začetkom ogleda, sem poklicala enega izmed njih. Čez čas mi je telefoniral tisti, ki naj bi bil ta dan vodnik, vprašal, ali smo že pred jamo, in obljubil, da bo čez 10 minut pri nas. No, trajalo je malo dlje; baje je čakal nekaj ljudi, ki pa niso prišli. Navrgel je, da nam bo zaradi zamude priznal popust. Najprej je spil kokakolo in pokadil cigareto, nato je vključil agregat za razsvetljavo. Zaradi Rusinje sva privolila, da je govoril angleško. Čeprav v jami drsi, nam je odsvetoval palice (pred časom sem v Delu brala prav nasprotno – da jih priporočajo). Oblekli smo se (notri je stalna temperatura 8 °C) in vstopili.

Vodoravna jama pod Babjim zobom je dolga 359 m in globoka 50 m. Po vodnikovih besedah je bila turistična že v 18. stoletju, ena prvih v Sloveniji; odkrili naj bi jo bili konec 17. ali v začetku 18. stoletja. Bega me, da je v katastru jam kot datum odkritja zapisan 20. maj 1929. Od 70. let 19. stoletja skrbi za oglede Društvo za raziskovanje jam Bled. Po glavnem rovu, dokaj enakomerno širokem in visokem, smo prišli v bolj razčlenjeni del jame, kjer sta dve brezni. Mimo njiju smo se spustili v dvoranico s kapniki. Ta je bila najlepša, čeprav je bilo veliko kapnikov polomljenih. Z nekaj domišljije lahko vidimo živalske, človeške in druge oblike, zato se ta del jame imenuje Dvorana podob. Poleg oblik stalagmitov, stalaktitov, stebrov in drugih tvorb k njihovi lepoti precej prispeva tudi svetloba. Pretaknili smo se skozi nizek zvezni rov in vodnik nas je opozoril na zanimive velike kristale kalcita na stropu. V naslednji dvorani, visoki 15 m, so se odlomili celi bloki kalcita skupaj s kapniki. Zadnja dvorana se ponaša z zelo redkimi polžastimi kapniki, imenovanimi helektiti. V jami živijo netopirji mali in veliki podkovnjaki, jamske mokrice ali jamski prašički, jamski hrošči, jamske kobilice, jamski pajki in stonoge, kakršne živijo samo v Bohinjskem kotu (endemiti). Živalce, ki jih je ujel moj fotoaparat, s katerim v jamah nisem prida spretna, so najbrž mokrice. Ogled je trajal približno uro in četrt. Vodnik je sproti ugašal luči, kajti svetloba spodbuja nezaželeno rast gliv(ic) na skalah (v angleščini je uporabil izraz fungus).

 

Ko smo prišli ven, sta čakali še dve gospe, ki sta zamudili, ker sta zgrešili pot. Vodnik jima je obljubil, da ju bo popeljal na ogled, najprej pa je poračunal z nami (na popust zaradi zamude je pozabil). Vstopnina je 15 evrov za odrasle in 10 za otroke do 14. leta. Rusinja je odšla prva, a sva jo prehitela, ko se je temeljito lotila malin. Bile so zelo sladke. V pol ure sva bila pri avtu.

Ker ni zelo verjetno, da se bova še kdaj potikala po tistem koncu, sva se odločila zlesti še na Gradišče, ki sva se ga spominjala s poti na Babji zob. Vrnila sva se na asfaltno cesto in se odpeljala v Kupljenik. Za prvimi hišami sva na ostrem levem ovinku zavila desno na gozdno cesto. Na smernem stebričku pri odcepu so od najinega prejšnjega obiska tablicam za Babji zob, Gradišče in Selo dodali še Talež 1 h 30 min (levo). Avto sva pustila na tamkajšnjem malem parkirišču.

Cesta naju je vodila mimo klopce z razgledom na Kupljenik. Kar strmo sva se vzpenjala in kmalu se nama je odprl še pogled proti Vajnežu, Stolu, Vrtači in Begunjščici. Pri vodohranu in mogočni škarpi je cesta napravila oster desni ovinek in poslej je bila nekoliko bolj rebrasta. V levo se je odcepilo nekaj, kar se je izkazalo zgolj za bližnjico. Ko se je staknila s cesto, sva šele prišla do pravega odcepa in smernega stebrička: levo Babji zob 1 h 15 min (tudi tu je dodana tablica za Talež), naravnost (desno) Gradišče 15 min. Na uravnavici na koncu vzpona naju je spet pričakal smerni stebriček. Gozd se je kmalu odprl v jaso, na kateri je stala majhna brunarica z zarjavelo pločevinasto streho. Znova sva vstopila v gozd. Stezico so obrobljale smrečice in nanjo je visela dolga trava

Po strmem zadnjem vzponu čez nekaj skal in travnik, posejan z rožami, sva slabe pol ure nad izhodiščem stopila na vrh. Gradišču (824 m, po nekaterih virih 818 m) nekateri rečejo tudi Gradišče nad Kupljénikom ali Gradišče pod Babjim zobom (ni čudno, saj je vzpetin s tem imenom v Sloveniji več kot 40). S trate na vrhu nama je pogled na Babji zob nekoliko zakrivalo drevje. V travi so se skrivali v krog postavljeni veliki kamni, morda kurišče. Iz vpisne knjige, v resnici zvezka, sva izvedela, da domačini hribu rečejo Gradiše Vršanov. Vršane omenja tudi ljubiteljski zgodovinar Janez Zupan, vendar ne ugotovim, kdo ali kaj so (v bližini sta tudi  »soimenjaka« planina Vršana in Vršan vrh, 1275 m).

Vrnitev po poti vzpona bi bila trajala manj kot 20 minut, če ne bi bilo na cvetočem travniku pod vrhom toliko metuljev. V takih okoliščinah sem še posebno počasna.