Ferata Hvadnik

Z Marjano sva se že dolgo dogovarjala, da skupaj preizkusimo ferato Hvadnik v Gozdu - Martuljku, pa zlepa nismo vsi utegnili ravno takrat, ko so bile okoliščine primerne. Suša bi nas prikrajšala za lepote hudourniškega potoka Hladnika, preveč vode pa bi napravilo ferato nevarno, saj so mokre skale spolzke, lahko tudi blatne. Med čakanjem na ugodne razmere je bila zaradi preobilice vode tudi nekajkrat zaprta. Končno smo se 18. avgusta popoldne dobili v Gozdu - Martuljku, upajoč, da kljub lepemu vremenu ne bo gneče. Tokrat nisva mogla parkirati pri penzionu Špik, saj so to dolgoletno martuljško sramoto končno podrli in je bilo tam gradbišče.

Marjana je pot do ferate že poznala, saj jo je že preplezala sama. Iz smeri Kranjske Gore dobrih 200 m za velikim betonskim mostom čez Savo Dolinko in takoj za mostom čez Hladnik zavijemo levo mimo košarkarskega igrišča. Kakih 100 m od glavne ceste sta pri otroškem igrišču nazorni tabli s podatki o feratah Hvadnik in Jerm'n. V bližini je celo nekaj prostora za parkiranje. S table smo izvedeli, da nas čaka 500 m dolga ferata težavnostne stopnje B s posameznimi mesti C, na kateri bomo premagali 250 višincev. Plezanje naj bi trajalo dve uri, sestop po označeni gozdni poti pa pol ure (po plezalni se ni dovoljeno vračati). Sledili smo kažipotom za Hvadnik in asfaltirana ulica med hišami nas je v dobrih 5 minutah pripeljala do še ene table o ferati.

Po kratkem sprehodu po Hladnikovi strugi je bilo treba za začetek preplezati nekaj »obilnejših« skal, ki sem jim bila komaj kos, saj se moram tam, kjer imam za korak prekratke noge, navzgor potegniti, za kar imam premalo moči. A na spletni strani ferate so tudi slike majhnih otrok; sicer se zavedam, da imajo mnogi otroci (veliko!) več plezalnega znanja in poguma kot jaz, vendar so njihove noge še krajše kot moje ‒ najbrž jim čez taka mesta pomagajo odrasli. Razpenjena voda v strugi pod nami je bučala in oddajala prijeten hlad. Skrbeli so me žičnati »mostovi«, vendar so bile jeklenice tako dobro napete, da je bil korak popolnoma zanesljiv, globine pa me ni strah, če se le lahko držim za kaj trdnega. Nekatere gladke ovinke brez stopov je bilo treba kar zajahati, čez plošče pa so nam večinoma pomagali stopni klini. Z ozkimi skalnatimi stezami in »stezami« nismo imeli težav, saj so bila varovala dovolj pogosta in trdna. Nekateri deli ferate s slapiči in kotlicami so bili prav slikoviti. Tudi možicev, postavljenih sicer čisto brez potrebe, a brez dvoma iz veselja, ni manjkalo. Nad strugo so bile ponekod napeljane cevi, po katerih je tekla voda. Ker sva z Janijem počasna (posebno jaz), se vedno bojim, da mi bo kdo »dihal za ovratnik«, in se oziram na druge, namesto da bi pazila na svojo varnost. A k sreči smo bili ves čas sami, le enkrat nas je prehitel uren mladenič, Marjana, ki jo vedno »pošljeva« naprej, pa je zelo potrpežljiva.

Strmi koreninasti izstop je bil hudo blaten in spolzek. Po uri in 40 minutah (torej le nismo bili tako počasni) smo dosegli klopco, s katere smo zadovoljni in ne preveč utrujeni uživali v lepem pogledu na dolino. Vpisala sem nas v vpisno knjigo (skrinjica je nad klopco).

Vrnili smo se po markirani poti, sledeč kažipotom Gozd Martuljek (nazaj Srednji vrh). Po 10 minutah je pri odcepu desno rumena puščica sicer kazala našo smer naprej navzdol, a smo zavili v desno pogledat, ali se tam pride k novi ferati Jerm'n (Klemen Volontar piše tudi o Jerm'novem, celo Jermenovem slapu, zemljevidi in neplezalski viri pa vztrajajo pri Jermanu). Odcep nas je res pripeljal do mesta, kamor priplezajo plezalci z omenjene ferate. Tudi nanje čaka klopca. Spustili smo se le toliko, da smo od zgoraj opazovali plezalce v Jermanovem slapu (tako imenovane soteskarje) in njihove skoke v tolmun. Nato smo se povzpeli nazaj na svojo pot in na razcepu čez 5 minut pri kažipotu Slap Jerm'n spet zavili desno gledat slap. Pogled nanj so kazile kovinske »škatle« in cevi. Vrnili smo se h kažipotom in v 5 minutah sestopili na asfaltno cesto (nazaj Srednji vrh, levo Gozd Martuljek). Po nekaj korakih desno, mimo vstopa v ferato Jerm'n, smo se na mostu čez potok pridružili ljudem, ki so opazovali soteskarje. Za mostom je cesta poniknila v kratek predor; v tisto smer se pride na Srednji Vrh, a mi smo se vrnili proti Gozdu Martuljku. Mimo transformatorske postaje Hladnik in male hidroelektrarne (najbrž je povezana s cevmi, ki smo jih videli zgoraj) smo bili v 5 minutah spet pri otroškem igrišču.

 

Hvadnik sicer ni tak bav-bav, kakor sem se bala, a tudi ne tako lahek, kot pravi Bojan Ambrožič. Seveda pa sem jaz vse prej kot merilo za ferate.