Hruška planina z dodatki

Na tej planini sva bila že lansko pomlad, a takrat je le dopolnila pohajkovanje med narcisami, 14. decembra pa je bila najin glavni cilj, ki se mu je nenadejano pridružilo kar nekaj dodatkov.

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Jesenice ‒ zahod, zavila desno proti Jesenicam in na prvem krožišču levo proti Hrušici. Na razcepu sva se držala desnega (spodnjega) kraka, ki vodi k športnemu igrišču in dvema stavbama. V stari je vrtec (na njej je tudi tabla v spomin 44 kulturnim in telesnokulturnim delavcem, žrtvam druge svetovne vojne), v novi pa krajevna skupnost. Urejen je precejšen prostor za parkiranje (S 46.449076, V 14.014263). Poleg njega je tudi postaja kolesarskega sistema jeseNICE bikes (ime me ni ravno navdušilo, bolj simpatična sta mi na primer ljubljanski BicikeLJ in ravenski Picikl). Preden sva se podala na pot, sva stopila še mimo rdeče stavbe krajevne skupnosti proti železnici, kjer nama je zbudil pozornost predor s tablicama Ob 100-letnici Bohinjske železnice, 19. julija 2006. in 6 Karavanke 7975,23 m; torej je ta slovensko-avstrijski predor častitljivo star in spoštljive dolžine. Nad vhodom stojita bunkerja. 

Sledeč rumeni piki (s tako markacijo označeno pot sva videla priteči s Hrušice na Rogarjev rovt, zato sva ji »zaupala«) sva se s parkirišča povzpela proti blokom, saj sva videla, da se steza izteče na zgornjo cesto. Tako nama ni bilo treba nazaj na razcep, kjer je bil levi (zgornji) krak označen z rumenim kažipotom Rogarjev rovt 1 h 15 min in Hruščanska planina 2 h (tudi z rumenima pikama). Asfaltna cesta, po kateri sva se vzpenjala, je zavila levo, najina pot pa se je v ovinku odcepila desno. Od tam sva pobliže videla bunkerja vrh predora. Takoj zatem sva stopila v gozd, kjer so se rumene markacije nadaljevale. Makadamska cesta je bila splužena, a poledenela. Z dvorišč pod nama se je slišalo kidanje snega, saj je ponoči snežilo. Po 10 minutah sva pri zadnji hiši Hrušica 29 zavila levo na kolovoz. Na škarpi sta bili rumeni puščica in pika, za ovinkom pa še kažipot Rogarjev rovt in Hruščanska planina. Nadela sva si gamaše.

Kmalu nad hišo je bila desno od poti tablica z napisom Voda; kakega izvira nisva videla (morda se je skrival pod snegom), raziskovala pa nisva. Od tam se je kolovoz večinoma strmo vzpenjal. Levo sva skozi drevje bolj slišala kot videla dolino, breg na desni pa je bil – kjer ga ni pokrival sneg – podrt do skal. Pot je bila dobro označena, zato kljub snegu nisva imela težav z orientacijo. Potem ko sva v levo prečkala grapo, ob kateri sva se vzpenjala dotlej, in se je pot položila, sva po rahlem vzponu prišla do zaklenjene lesene hiške. Čez čas sva pod seboj zaslišala šum potoka Dobršnika, na katerem je baje sedem slapov. V bližini sva zagledala srno, ki je pritekla od vode, prečkala pot in se zapodila v sila strm breg – lahkotneje kot midva po stezi, vzporedni s pobočjem. Dotlej je bilo tam gori v gozdu topleje kot v dolini, nenadoma pa je potegnil mrzel piš. Z drevja se nama je za vrat usipal sneg.

Po kakih 40 minutah so levo ob poti stale lesene svisli, nasproti pa se je vzpenjal strm rovt. Vrh njega sva videla ptičjo hišico na robu gozda, v katerem se je skrival lesen objekt. Ogledala si ju bova nazaj grede, sva sklenila. Kmalu se je pokazala še ena stavba. Prestopila sva potoček in se ji približala. Spodaj zidana, zgoraj lesena je bila najbrž senik ali shramba za orodje. Rumena pika je kazala desno od nje, gaz pa je tekla tudi levo. Domnevala sva, da vse tri stavbe spadajo k istemu rovtu. Ko sva bila približno vzporedno z njegovim vrhom, sva tam opazila možaka s psom. Preden sva se odločila, ali naj ga pokličeva in vprašava, ali ima ta rovt kako ime, je že izginil.

Vzpenjala sva se po nečem, kar je bilo bolj podobno skalnati strugi kot stezi. Čeznjo so ležala podrta drevesa. Markacija naju je usmerila strmo levo. Spet sva bila tik nad strugo Dobršnika, ki je šumel globoko spodaj. Onkraj njega sva med drevjem videla rumeno liso v skalovju, najbrž posledico odloma. Po 10 minutah sva z razpotja, kjer sva zavila levo, med drevjem zagledala še eno brunarico. Pri skali z rumeno piko sva v levo prestopila potok. Od tam je bila pot bolj zgažena, tudi staro smučino sva opazila, morda zaradi bližnje koče. Kljub snegu se je videlo, da je pot nadelana; ponekod so bile stopnice. Obračala se je v desno in naju pripeljala na razcep, kjer sva sledila oznaki levo.

Po 20 minutah so se na desni pokazali kozolci, hiše in zasneženo korito s pipo. Takoj po prihodu iz gozda sva prepoznala Rogarjev rovt. Tam je bilo skoraj 20 cm snega in sonce je prijazno sijalo. V primerjavi s prejšnjim obiskom sva opazila dve spremembi: nobenih avtomobilov in štirje novi kažipoti ‒ poleg prejšnjih nazaj Hrušica 1 h, naprej Hruščanska planina 45 min, desno Plavški Rovt 1 h in levo Dovje 2 h 45 min, še levo Mojstrana in desno Jesenice (oboje 2. etapa Juliana Trail) ter levo in desno modri kolesarski, obe Interregovi Trans Karavanke. Kako je mogoče, da tako »prometnega« Rogarjevega rovta na meji med občinama Kranjska Gora in Jesenice ni v vodnikih in tudi na nekaterih zemljevidih ne?

Pot z rovta na planino sva že poznala, le da tokrat seveda ni bilo cvetja, ampak sva gazila po približno 30 cm snega. Ko sva zagledala Hruški vrh, sva vedela, da cilj ni več daleč. Okrog korita z opozorilom, da voda ni pitna, so bile v snegu zajčje sledi – seveda, zajci ne znajo brati. Snežna odeja okrog koče 45 minut nad Rogarjevim rovtom je bila nedotaknjena. Še posebno prikupna je bila »sedežna garnitura«, a sva jo vendarle očistila in uporabila. Znova sva polistala po nenavadni vpisni knjigi; zelo uboga je že in škoda bi bilo, če je ne bi ohranili (ne vem, kako je s tem pri planinskih društvih, saj so tudi nekatere njihove vpisne knjige v obupnem stanju). Bila sva presenečena, da vodna pipa ni bila zaprta in v koritu ni bilo ledu. Tudi stranišče je bilo odprto in presenetljivo čisto.

Ko sva odšla s planine, sva šla spet »obiskat« bližnji tovornjak s hiško, ki sem ga opisala že prejšnjikrat. K njemu ni bilo gazi. Na koncu brvi je Jani pogrnil, ker je bil pod snegom led. Do Rogarjevega rovta sva 25 minut kar rila po sipkem snegu in se 15 minut zatem ustavila pri brunarici, ki sva jo opazila gor grede. Videti je bila kot shramba za seno, a je bila prazna. Desno od vhoda je bila vrezana letnica 1991. Nato sva pod pol zidano, pol leseno hiško prestopila potoček in se odločila zaviti levo pogledat na vrh strmega rovta, ki sva ga gor grede opazovala samo od spodaj.

Kljub lepemu vremenu ves dan nisva videla nikogar, le zjutraj možaka s psom. In ‒ kakšno naključje ‒ prav tedaj sva ga znova zagledala skoraj na istem kraju, ko se je vračal v dolino. Zjutraj naju je menda klical, pa ga nisva slišala. Najraje pohaja tam v snegu in dežju, ko je posebna svetloba, zato so ga doma nekaj časa čudno gledali, zdaj so se ga pa že navadili. Od njega sva izvedela ime rovta, ki sva se ga namenila pogledat: Maznkov rovt; z njega se pride na Češnovc, kjer je kapelica, je še dodal. Povedal je tudi, da je slapov na Dobršniku najbrž celo več kot sedem, a so težko dostopni, samo spodnji še kar. Neki možak, ki se je trudil napraviti sotesko Dobršnika dostopnejšo, je pri tem zdrsnil in se ubil. Izvedela sva še, da je za rumene markacije prejšnje leto poskrbel Ragor.

Četrt ure od brunarice sva prišla k čedni leseni hiški s številko 3 in napisom Maznkov rovt 1020 m. V poštnem nabiralniku sta tičali vpisna knjiga in steklenica. Smrečica z okraski je že napovedovala novo leto. Tudi mogočna smreka, ki jo je obdajala klopca, je bila okrašena. Manjša pol zidana, pol lesena hiška je bila videti shramba, klet, drvarnica in letna kuhinja obenem. Krasila sta jo zmerno duhovita napisa v zvezi s seksom in sekiranjem. Tudi stranišče ni manjkalo.

Za tem malim »posestvom« se je v breg povzpela strma ograjena steza (k ograjnim kolom so bila privezana drevesca), ki naju je v slabih 10 minutah pripeljala k naslednji hiši, imenovani Orlovo gnezdo (1065 m), s številko 2. Okrog nje je viselo več ptičjih hišic. Njena posebnost je bila direktna telefonska zveza z Luko Dončićem (nisva preverila, ker ga nisva hotela motiti pri zajtrku). Na začetku vpisne knjige je obiskovalce pozdravil gostitelj Mile Kutanjac. Vzpon sva nadaljevala po ograjenih stopnicah in strmi potki, ob kateri je bil kažipot Kapelca. V 5 minutah sva bila pri njej. Od nje sva imela lep razgled na Belščico, Stol, Storžič, Dobrčo, Zgornjesavsko dolino z Jesenicami. Hotela sva še na vrh, ne vedoč, česa pravzaprav ‒ Vršičev (1108 m) ali Češnjevca, ki je na nekaterih zemljevidih zapisan kot ledinsko ime območja pod Vršiči, na starih Karavankah pa kot kota 1108 m z imenom Vršiči le v oklepaju (a na novih Češnjevca sploh ni, so le Vršiči). Po stezici za kapelico sva mimo zarjavele samokolnice in nekaj drv ter drevesa s »podpisom« Boris iz leta 1988 dosegla nekakšen vrh prej kot v 5 minutah, podobno naslednjega, koničastega, potem pa sva odnehala in se po poti vzpona v približno 50 minutah vrnila k avtu.

 

Po sedmih urah (hoje je bilo okroglo dve v vsako smer) je najin avto še vedno sameval na parkirišču. Pa tak lep dan je bil!