Potepanje po javorniških hostah

Pozimi 2004 sva pririnila iz Rakovega Škocjana na Veliki Javornik (1268 m) v snegu do kolen in čez. Čeprav od gaženja celca že precej utrujena, sva nazaj grede malodane tekla, ker so bile najine sledi potacane s čisto svežimi medvedjimi. Odtlej se v tisti konec nisva več podala – do 21. avgusta lani, ko je Jani hotel videti slikovite protitankovske ovire v Otoški dolini s fotografije v Škodičevi Meji na razvodnici. Teden pred tem sva obiskala avstrijske in italijanske gore (planine in slapove nad Krimmlom ter Campanile di Val Montanaia) in četudi je bilo zelo lepo, sem se kot ponavadi že veselila ponovnega potepanja po naših krajih.

 

Odpeljala sva se v Cerknico in za smerokazom Dolenje Jezero čez Cerkniško polje. Na nasipu za naseljem je bilo konec asfalta in z makadamske ceste so se dvigali oblaki prahu. Sledila sva belim puščicam in v križišču z velikim čebelnjakom, kjer so se pojavile planinske markacije, zavila levo za oranžnim kažipotom brez napisa. Ko sva se pripeljala do prečne ceste, sva sledila modri in oranžni puščici desno (levo markacije, puščice in konjeniški kažipot Laze). Ob naslednji prečni cesti je na levi stal majčken čebelnjak, midva pa sva zavila za rdečo puščico brez napisa desno (nazaj konjeniški kažipot Laze). Ob tej cesti je bil znak za Krpanovo pot. Ko se je od nje desno odcepila druga, sta bila nasproti kažipota nazaj Cerknica in Otok, desno pa nič. Ostala sva na svoji cesti in šla še mimo enega velikega čebelnjaka. Končno sva se pripeljala na križišče v Otoški dolini s kažipoti nazaj Cerknica in VKP (Velika Krpanova pot – pešpot, primerna tudi za kolesarje) naprej Postojna in Pivka, na drogu brez tablic ali kažipotov pa je bila nalepka Krpanove poti. Parkirala sva ob cesti pod lovsko kočo (S 45.711899, V 14.357191). Iz pipe pri njej je tekla voda, morda speljana iz vodnjaka pod nadstreškom na travniku onkraj ceste.
 

Izpod lovske koče sva se odpravila proti vzhodu po cesti, na katero ni kazal noben kažipot. Že čez kako minuto sva naletela na prve tankovske ovire na desni tik ceste in nato sva jih globlje v gozdu našla še veliko. Tja bi bilo treba priti zgodaj spomladi ali jeseni, ko drevje in grmovje nista olistana, poleti pa so bile ovire precej skrite v rastju. Cveteli so svečniki in navadne ognjice. Levo pod cesto sva opazila ostanke večjega objekta, po nekem spletnem viru ostanka mostu. Od njega je nazaj proti travniku in čezenj ob robu gozda tekel protitankovski zid skoraj do ceste, po kateri sva se pripeljala, in pred njo zavil desno. Nenadoma sem zakričala in odskočila: kača! Ni bilo časa za ugotavljanje, katere vrste je bila, saj si tudi ona očitno ni želela srečanja z mano.

 

 

 

 

 

 

Z iskanjem in ogledovanjem tankovskih ovir in drugih objektov se nisva zamudila niti eno uro, zato sva si sklenila ogledati še okolico Otoške doline. Vrnila sva se k avtu in odšla v nasprotno smer (Pivka). Po cesti z oznakami VKP sva mimo še dveh čebelnjakov prišla čez četrt ure do ograjenega mesta, kjer je stalo kar šest manjših čebeljih domovanj. Nasproti njih so se v grmovju skrivali ostanki nadzemnih delov sicer podzemnih italijanskih objektov iz rapalskih časov. Noter nisva skušala zlesti. Na bunker ob cesti pritrjena plošča spominja na Viktorja Logarju iz Cerknice, ki so ga 28-letnega 2. julija 1942 tam ubili fašisti. Povzpela sva se k zaklenjeni hiški nad bunkerjem, verjetno vhodu vanj. Na spletu sva prebrala, da so na tem kraju, imenovanem Mali žleb, »ostanki kasarne v italijanskem zaledju Otoških dolin« (množina je na spletu pogostejša, čeprav je na zemljevidih ednina). V gozdu sva res našla ostanek vojašnice.

 

Naprej po cesti sva prišla do razcepa – najina cesta je bila desni krak naravnost navzgor, levo navzdol pa se je odcepila slabša z zapornico na začetku. Spustila sva se po njej, za žično ograjo na desni pa se je začela vzpenjati. Na velikem križišču čez 10 minut sta se najprej levo in desno odcepila kolovoza ali vlaki, iz središča na obe strani navzdol slabi gozdni cesti, naprej navzgor pa dva kolovoza. Spustila sva se po levi gozdni cesti mimo ostanka zapornice na jaso Rjave luže, kjer se je z leve priključila še ena cesta. Cveteli so volnatoglavi osati, med njimi »kralj« (po višini) – dotlej sva poznala tako visoke le močvirske.

 

Vso pot sva ropotala s palicami in piskala – odganjala medvede. Naletela sva namreč na več domnevno medvedjih iztrebkov, med njimi tudi tako svežih, da so še pošteno smrdeli. Za naslednjo zapornico in odcepom desno čez 15 minut so spet stali čebelnjaki, nekateri zelo lepo poslikani. Za njimi sva prikorakala na glavnejšo prečno cesto, ki je desno navzdol vodila k Novi hiši, levo navzgor pa k Stari. Najprej sva se napotila proti slednji in že 5 minut od zapornice nama je zaprlo sapo: sredi ničesar sva zagledala veliko trinadstropno stavbo z obnovljeno streho in še ne ometanim novim prizidkom (Palčje 68) – Staro hišo. Ta gozdarska rezidenca na južni meji gozdnih zemljišč, ki so pripadala gradu Haasberg, naj bi bila zgrajena leta 1861 (najti je tudi podatek 1890, ki pa je navzkriž z zapisi, da je 15. in 16. novembra 1864 tam med tridnevnim lovom na medveda prebival celo cesar Franc Jožef I.). V oknih ni bilo šip in vhod je bil brez vrat, tako da sva lahko vstopila. Notranjost, po kateri se je spreletaval netopir, še ni obnovljena. Pred hišo je stal neregistriran tovornjak s – seveda – čebelnjakom, zadaj pa majhna hiška, tudi v slabem stanju, in še en čebelnjak.

 

Nadaljevala sva po cesti, ponekod utrjeni s kamnitimi obrobami, ob kateri je bil na neki skali rdeč TV Poti kurirjev in vezistov. Cveteli so svečniki. Pri obcestnem kamnu 33 sva opazovala slikovito gosenico. Slabih 20 minut od Stare hiše sva mimo jase s čebelnjaki prispela na Vrh Korena (882 m; nazaj kažipot Otoška dolina, naprej napis na hiši Primorska). Ob tamkajšnjem križišču s kažipoti nazaj Postojna, naprej Pivka in Palčje sva postala pri grobu treh žrtev za svobodo, padlih 23. junija 1944, in si ogledala gozdarsko hišo (Palčje 66) z gospodarskim poslopjem. Mimo se je pripeljal kolesar in povedal, da je bila tam po vojni gostilna. Lastnika se nista mogla sporazumeti, zato sta hišo prodala. Kupec je obnovil strope in streho, potem pa odnehal. Žlebove so pokradli cigani, zato so zdaj plastični. Navrgel je, da je bil tam nekaj časa tudi Šutko. Obnašal se je, kakor da bi morala vedeti, kdo je to, zato raje nisem vprašala in sem se pozneje poučila na spletu. Znani Rakovčan Leon Drame, kartograf, jamar, sodni izvedenec za rodoslovje, čebelar, gasilec, sankač, polhar, ljubitelj vlakov in še kaj je imel to hišo v najemu, da je organiziral mladinske raziskovalne tabore, slikarske kolonije, polharije. Ko sva kolesarju omenila medvedje iztrebke, je bil prepričan, da so bili od divjih prašičev. Potem se je razgovoril o medvedih: po vaseh hodijo, ker je vse zaraščeno, in če bi imeli naravovarstveniki medvede pred svojimi hišami, bi mogoče govorili drugače. On je videl medveda že večkrat, ampak okoli poldneva (toliko je bila takrat ura) ga navadno ni, naju je pomiril. Kar po cesti gre in ker je hiter (50 km/h), mu tudi s kolesom ne uideš.

 

Po tem poučnem klepetu sva se v slabih 20 minutah vrnila k Stari hiši, potem pa nisva zavila desno proti Rjavim lužam, temveč sva nadaljevala proti Novi hiši. Na razcepu prej kot čez 5 minut sva se držala desne, glavnejše ceste, tudi Krpanove poti. Prehitel naju je kombi in naju ovil v oblak prahu. Po 15 minutah se je pri lesenih kažipotih desno odcepila druga cesta. Nadaljevala sva naravnost navzgor po dotedanji, proti Postojni (nazaj Pivka in Jurišče, desno Cerknica). Pri kurišču, klopci in zaslonu iz vej nad cesto sva našla kažipot Palčje, ki je kazal nekam navzgor, kjer ni bilo videti nobene poti. Tudi jase ob tej cesti so bile polne čebelnjakov. V slabih 10 minutah sva mimo kapelice prikorakala k Novi hiši (Palčje 67). Po nekaterih virih je gozdarska, po drugih dom Polharskega društva Javorniki Rakek.

 

Vrnila sva se k lesenim kažipotom in sledila tistemu Cerknica. Po dobrih 10 minutah sva šla mimo odcepa levo, kamor se je vzpela gozdna cesta, zaprta z zapornico (verižico in rdeče-belo ploščo, ki prepoveduje vožnjo). Na desni se je pojavila žična ograja (zdaj sva bila na drugi strani kot zjutraj) in prej kot v 5 minutah se je najina cesta staknila s spodnjo, tisto, po kateri sva šla tja grede čez Rjave luže ‒ klobasa je bila zašpiljena. Čez četrt ure sva bila pri avtu.

 

Tokratnemu potepanju po Javornikih bi lahko rekla Čebelja pot, čeprav je bil povod zanjo čisto drugačen. Toliko čebelnjakov nisva videla še nikjer. Pri večini so bila vedra z vodo, v kateri so ponekod plavali listi, drugod smrekove vejice; ugibava, da zato, da žejne čebele ne bi utonile. Ni pa rečeno, da se ne bova tja odpravila še kdaj, ko ne bo čebel, se bodo pa bolje videle protitankovske ovire.

Unška koliševka

Kolišévka je velika kotanja, nastala z udorom stropa kraške jame. Pri Uncu se je udrl strop podzemne dvorane, ki jo je izdolbla reka Rak. Unška koliševka  (približno 580 m) ima premer 150‒200 m in je globoka 100‒125 m (podatki so različni). Zanjo je značilen temperaturni in zato tudi rastlinski obrat. V njej rasteta poleg drugih rastlin dve pri nas redki vrsti: tisa in justinova zvončica. Tam prebivajo tudi številne živali: krokarji, kuščarji, modrasi, pajki, hrošči; v jamo se včasih zateče celo kak medved ali gams. Zanimiva pa je ne le kot naravni pojav, ampak tudi zaradi ostankov italijanskih obmejnih vojaških utrdb Alpskega zidu iz časa med svetovnima vojnama. Od nekdanjih približno 15 km hodnikov in drugih prostorov naj bi bilo dostopnih še 1,5 km. V jugovzhodnem delu, utrdbi Raggi (poročnik Decio Raggi je bil leta 1915 ranjen in komaj 21-leten umrl), so bili štirje bojni bloki, v severnem delu, utrdbi Brunner (23-letni podporočnik Guido Brunner je padel leta 1916), pa trije. Drugo marčno nedeljo 2021 sva se odpravila tja.

 

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Unec in nato zavila levo. Na Uncu pred gostilno Portus (za njo stoji spomenik borcem in žrtvam fašizma) sva zapeljala desno mimo trgovine in ograjene mogočne bele stavbe Unec 21 s travnatim dvoriščem in s ploščo v spomin Rudolfu Maistru - Vojanovu na pročelju. To je hiša s konca 20. stoletja, podobna stari, ki je bila last Maistrovih sorodnikov in v kateri je general in pesnik leta 1934 umrl. V naselju sva videla nekaj opozoril na nevarnost srečanja z volkovi. Za zaselkom Hribce je bilo konec asfalta in na razcepu makadamskih cest sva zavila levo po glavni (desna vodi k Haasbergu). Parkirala sva ob njej (S 45.816749, V 14.264722) poleg madžarskega avtodoma, iz katerega je dišalo po ocvrtih jajcih.

Nadaljevala sva nekaj korakov po makadamu in na prvem križišču zavila desno. Ob cesti, prepovedani za promet, so bile zelene markacije Vie Dinarice. Na obe strani so se odcepljali kolovozi. V 5 minutah sva bila pri lovski koči, nekdanji italijanski stražarnici. Mimo vodnega zajetja s pipo in napisom S.T. 1997 sva brž prišla do križišča z razlagalno tablo o Unški koliševki. Po cesti, ki je tekla naprej, se je nadaljevala Via Dinarica.

 

Pri tabli sva zavila levo na stezo, od katere se je navzdol odcepila ožja, a sva šla najprej po prvi, označeni z rdečimi črtami, dokler se ni onkraj koliševke na levi pokazala stena z odprtino, očitno delom človeške roke. Zaradi obilice drevja je bila koliševka od tam slabo vidna. Še naprej sva prišla do ceste in se po njej skozi križišče s kažipotom za grad Haasberg napotila nazaj k tabli. Med potjo sva pod cesto opazila razvalino, malo naprej pa je bilo še več ostankov utrdbe Brunner. Kljub deloma podrtim stopnicam se je bilo mogoče sprehoditi po podzemnih hodnikih, a ne daleč, saj so bili zaliti z vodo. Ponekod so s stropa že viseli majhni kapniki. K tabli sva se vrnila po cesti, kjer je bila nekoč zapornica. Tudi tam sva opazila ostanek objekta.

 

 

Pri tabli sva se zdaj spustila po stezici in visokih stopnicah proti počečkanim stenam. Napis nad vhodom je grozil s peklom. Notranjost, kjer ne bi bilo šlo brez svetilke, je bila deloma skalnata, deloma pozidana, zabetonirana, z oboki in stopnišči, ter prav tako precej počečkana. Ko sva prišla do odprtine, ki sva jo gledala z nasprotnega roba koliševke, se je izkazala za nevaren »balkon« (brez ograje!) z osupljivim pogledom na kotanjo in tisti rob nad njo. Iz stene so štrlele in se iztekale številne cevi in napeljave. Na koncu dolgega stopnišča sva izstopila pri razdejani vojašnici tik nad lovsko kočo, od katere se vrh te stavbe vidi, a ga zaradi drevja prej nisva opazila. V gozdu za vojašnico je bilo še nekaj razvalin.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kar od tam sva se spustila k lovski koči in tako po kaki uri končala ogled. K sreči nisva naletela na volka. Ko sva se vrnila k avtu, so Madžari čistili šipe svoje hišice na kolesih. Šele med vožnjo nazaj v »civilizacijo« sva opazila dolg protitankovski zid, zdaj seveda s presledkom za cesto, pozneje pa na robu gozda nad njo še velik betonski blok s podstavkom – ostanek spomenika finančnemu stražniku Lorenzu Grecu, ustreljenemu leta 1924 v pretepu z jugoslovanskimi civilisti.

 

 

 

 

 

 

Ni bilo »zaresno« hribolazenje, malo sva se pa le razmigala. In zanimivo je bilo. Če tudi vas zanimajo take stvari, posezite po knjigah Aleksandra Jankoviča Potočnika Rupnikova linija – odkrivanje utrdb ob rapalski meji (Ad Pirum 2009) in Dušana Škodiča Meja na razvodnici (PZS 2021).