Razmerje med potjo in ciljem na primeru Vošni vrh

Pred leti sva gredoč na Debelo peč po nekoliko neobičajni poti (s planine Klek) zlezla tudi na Vrh Sedla (1861 m) in videla, da se na drugo stran spusti stezica pod Stresenico. Sklenila sva raziskati, kam vodi. Ko sva se 30. julija lani odpravljala tja, sva po zemljevidu iskala kak cilj v bližini in našla Vošni vrh. Brskanje po spletu in vodnikih je pokazalo, da gre za enega »manj znanih« in »nepomembnih« vrhov, s kakršnimi imava precej veselja. Odpeljala sva se pod planino Klek, kjer je na desnem ovinku gozdne ceste parkirišče (S 46.390271, V 13.967530). Z njega se pride na eno stran v Krnico, Kranjsko dolino in Mejo dolino, na drugo pa na Klek. Cesta, ki se nadaljuje navzdol, se slepo konča. V Ljubljani je bilo že 25°C, iz avta sva izstopila pri prijetnih, da ne rečem hladnih 14.

 

Tik pred Klekom sva srečala domačinko s psom, ki še ni slišala za Vošni vrh, kar je bil še en znak, da sva izbrala dobro. Z roba planine sva se spustila proti glavnemu delu, nad katerim sva videla na levi Debelo peč, visoko v gozdu na desni lovsko kočo in med njima Klečico. Cvetelo je veliko vrst rož, a so bile zelo redko posejane. Sledila sva kažipotom proti Lipanci (Blejski koči) in Debeli peči. V slabe četrt ure sva pristala na dnu planine in se začela vzpenjati proti gozdu, na začetku katerega sva že od daleč videla kažipot in veliko markacijo. Razveseljevali so me dlakavi sleči in zvončice, še posebej pa živopisni metulj admiral. Zaslišala sva kravje zvonce in naletela na čredo krav pri zajtrku v gozdu, zato je bila markirana pot na Debelo peč vsa pomendrana. Steza se je vzpenjala in spuščala, ob njej pa so cveteli rožnordeči deženi, glavičasti repuši, bavarski zali kobulčki, mlečki, nokote, beli slizki, ivanjščice, marjetice, črne detelje, grintovci, razne zlatičnice ... V podrasti je ležalo veliko skal.

 

Po 35 minutah sva prišla na jaso Preval s križiščem, kjer sva zavila desno proti Debeli peči  (naravnost Lipanca). Med vzpenjanjem po iglastem gozdu sva splašila fazanko z mladičem. Rož je bilo čedalje več, še spominčice, gozdne krvomočnice, hribski rmani, rumeno milje, številni šopi rožnih korenov pa še niso cveteli. Čez 25 minut sva se ustavila na razpotju, kjer je markirana pot zavila levo na pobočje Klečice; na skali je pisalo Debela peč, včasih pa je bil tam kažipot. Ločila sva se od markacij in se po visoki mokri travi povzpela proti sedlu. Dobrih 10 minut nad razpotjem sva ga dosegla tik pod Vrhom Sedla in zagledala Stresenico, onstran nje pa Vošni vrh.

 

Spust na drugo stran je bil zelo strm, tudi tam je bila trava še mokra, pod nogami so se nama valili kamni in obletavali so naju obadi, zato je bilo kar naporno. Vajena sem, da rumeno milje raste iz skal, tam pa ga je obilo cvetelo kar po tleh. Ujela sva potko, ki se je sprva spuščala v ključih, nato je tekla vzporedno s pobočjem in prečila manjše melišče. Tam je cvetelo obilo ciklam, a globoko pod nama je še ležal sneg. Ko je steza izginila v travi, so se pojavile nekakšne stopnice, po katerih sva se spustila na gruščnato zaplato, kjer je v štoru izruvanega drevesa tičala solnica. Na naju so pristajali metuljčki (najbrž gozdni rjavčki), dolgo ostajali in se selili po rokah, prsih, nahrbtnikih. Pod bližnjimi stenami sva opazila vse polno stezic ali stečin. Spet sva ujela stezo, se spustila pod ruševje in prišla do lovskega stojišča. Po njem in solnici sva sklepala, da hodiva po lovski stezi. Od stojišča je bil lep pogled nazaj na Vrh Sedla in pot, po kateri sva sestopila z njega.

 

 

 

 

Za stojiščem se je stezica spet izgubljala. Kar trikrat sva jo zgrešila in jo spet našla »nadstropje« više. Kakih 50 minut od Vrha Sedla sva vstopila v podrt smrekov gozd. Steza je obšla pečevje in se pognala naravnost navzgor, kjer so naju pričakale stopnice. Ko sva dosegla rob, je prijetno zapihljalo. Po nekaj korakih navzdol sva se povzpela na naslednji rob. Na sedelcu so cvetele smetlike. Še enkrat sva morala navzdol in čez nekoliko prijaznejšo stezico ležeča debla so bila zažagana. Čez slabih 20 minut sva prečkala grapo in prvič zares zagledala cilj, za njim pa se je dvigala Kepa. Eden izmed metuljčkov se je še vedno držal Janija. Pot se je še kar naprej izgubljala in v enem takih primerov čez četrt ure se je izkazalo, da sva previsoko, zato sva se kar čez drn in strn podala navzdol. Ko sva spet ujela stezo, se je spuščala v ključih.

Po dobrih 20 minutah sva sestopila na greben, se spustila desno podenj in pristala na koncu gozdne ceste pod Požganim robom. Nadaljevala sva navzgor po cesti, ki je postala kar strma. Ob njej so prevladovali močvirski osati in fuchsovi grinti. Po slabih 10 minutah, ko je zavila desno pod greben, sva se povzpela nanj in v minuti, dveh sva bila na cilju. Vošni vrh (1621 m) je nerazgleden vršič, najvišji sredi grebena, katerega južni del je Požgani rob, severni pa Vošnovec. Na njem sva našla nekaj skal in podrto drevo sredi gostega smrečja, drugega nič, zato se nisva dolgo zadrževala.

 

 

Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po njej, kajti čeprav teče zelo daleč naokrog, se nama je zdelo še vedno bolje kot ponoviti težko sledljivo pot, po kateri sva prišla. Ob cesti, ki je rezala strmo pobočje, so rasli sila visoki močvirski osati. Jani je dobil novega metuljega sopotnika. Najprej sva mimo več gozdarskih delovišč v levo obhodila Veliki vrh, nato je cesta po skoraj pol ure zavila za 180° v desno. Za ovinkom je dobra gozdna cesta nekaj časa tekla po ravnem, nato se je rahlo spuščala. Frčkova planina je bila pregloboko spodaj, zato je nisva videla. Tu in tam se je med drevjem pokazala dolina Radovne. Čez dobre pol ure sva prišla na križišče Na trati: na desnem ovinku najine ceste se je desno odcepila druga, označena s kolesarsko markacijo. Zavila sva nanjo (po njej sva šla že pred leti iz Radovne na Bratovljo peč). Po rahlem spustu sva se začela vzpenjati. Spremljali so naju velecvetni naprsteci, kukavice, močvirski osati, goli lepeni in množice bavarskih zalih kobulčkov.

 

Po 20 minutah sva dosegla najvišjo točko, nato se je cesta večinoma rahlo spuščala. Breg se je ponekod podiral nanjo. Ptičku, ki še ni znal leteti in se je nemirno poganjal med podrastjo, žal nisva mogla pomagati. Čez dobre pol ure, kmalu za skalo na levi, ki jo je nekdo »nadgradil« z možicem, je bilo vse vijolično golih lepenov in vse rjavo gozdnih rjavčkov, ki so se tam vendarle raje držali rož kot naju. Po 20 minutah sva prišla do zapornice v bližini odcepa proti Bratovlji peči, slabe četrt ure zatem pa zavila po kolovozu proti planini Pekel, ki je del planine Klek (leseni kažipot, skrit v smrekovi krošnji, je še vedno tisti trhli izpred nekaj let). Odpela sva žico v lesi in v kakih 10 minutah prikorakala na parkirišče pred Peklom. Naravnost in desno se pride na planino, midva pa sva pred parkiriščem zavila po klavrni stezi levo navzgor in nad parkiriščem desno naprej v gozd. Tam pravzaprav ni bilo steze, bilo pa je shojeno od živine.

 

Ni bilo dolgo, ko se je gozd razredčil in sva dosegla rob, s katerega sva ugledala planino Klek. Četrt ure od parkirišča sva prispela nanjo. Tako sva »odkrila« prehod izpred Pekla na Klek. Poleg kravjih sledov sva opazila vsaj en odtis gojzarja, tako da nekateri to pot očitno poznajo. Pomudila sva se pri križu v spomin na mlada pastirja, ki sta 25. avgusta 1944 padla zaradi domačih izdajalcev. Pod macesen na robu gozda vrh planine je vabila klopca, a ker sva bila že čisto blizu avta, sva si namesto počitka privoščila ogled muzejčka v eni izmed hišk, na katerega ne opozarja nobena tabla (zanj sva vedela že od prej). Slike in besedila predstavljajo rudarsko in železarsko preteklost planine (v rimskih časih ali v zgodnjem srednjem veku so se tam zelo verjetno ukvarjali z železovo rudo bobovec), rastlinstvo, ohranjanje biotske in krajinske pestrosti ter obnavljanje stavb na planini.

 

 

 

 

 

Hoja s Kleka na Vošni vrh je torej dolga, opis cilja pa sila kratek: nerazgleden kucelj. Najbrž se bova marsikomu zdela prismojena, a kar se mene tiče, je imel Nejc zelo prav tudi dobesedno, ne le načelno, simbolično. Čeprav je bila pot nazaj približno dvainpolkrat daljša od tiste tja, sva jo prehodila hitreje (tja 3.20, nazaj 3.00). Sicer pa po novem ta »podvig« ni več izvedljiv, ker se do planine Klek zaradi zapornic ni več mogoče pripeljati. Ali je tja dovoljeno vsaj peš, z zemljevida TNP žal ni razvidno (midva sva že naletela na prepoved tudi za pešce).