Dvakrat Sveta Trojica ali kako sva »sodelovala« pri vojaških vajah na Počku

Lani 11. aprila sva nameravala obiskati nekaj spomenikov med Postojno in Pivko, zato je bilo treba najti kak hrib v tistem koncu. Jani se je domislil Svete Trojice, kjer sva sicer že bila, a že davnega leta 2009. Najprej sva si v Prestranku ogledala spomenik padlim za svobodo 1941–1945, spominska plošča Ivanu Vadnalu (na plošči piše Janez) pa je bila žal zaklenjena v predprostoru krajevne skupnosti. V Žejah pri Prestranku sva se ustavila še zaradi spominske plošče Vadnalovi tigrovski trojki z Jakobom Semcem in Francem Slugo. Od Žej je bilo 2 km do Bil in nato do najinega izhodišča še dobrih 5 km čez Poček, kjer je vadišče naše vojske. Ker je bilo tam nekam veliko vojakov in vojaških vozil, sva bila še bolj pozorna na številne prepovedi in opozorila.

 

 

 

 

 

 

Peljala sva se do stražarnice in razcepa pred lovsko kočo Trešnja ravan LD Prestranek (818 m; S 45.741558, V 14.264784). Ob desni gozdni cesti nasproti treh objektov, krmilnice in balinišča sva parkirala. Lesena smerna tablica pri zapornici pred lovsko kočo je napovedovala 45 minut do Svete Trojice. Po desni gozdni cesti sva se nameravala vrniti, zdaj pa sva se odpravila po levi. Pred nama jo je pretekel zajec. Šla sva mimo starega kilometrskega kamna z napisom 8.o ter tabel o omejitvah gibanja po vojaškem območju, med njimi štirijezično opozorilo, da je planinska pot opuščena. Upala sva, da vsaj prepovedana ni. Nad Počkom so čedalje pogosteje bučala vojaška letala in slišalo se je streljanje.

Cesta se je vztrajno vzpenjala, po dobrih 25 minutah pa se je zravnala. Na desni se je vlekel Gadovec. Tudi ob tej cesti bi se dalo ponekod parkirati. Na kraju, imenovanem Na lužah, se je nasproti drevesa z Marijinim znamenjem levo odcepil zaraščen kolovoz, takoj zatem pa sva se znašla na križišču. Tudi tam so bile table s prepovedmi in omejitvami. Nadaljevala sva po desnem kraku. Malo naprej se je na levi dvigal hrib Vršiči. Čez 20 minut je kažipot Sv. Trojica nasproti desnega cestnega odcepa kazal naprej po dotedanji cesti. Desno pod njo so se vrstile kotanje in dolinice, na obeh straneh pa so po gozdu ležale z mahom poraščene skale.

 

 

 

 

 

Po slabih 5 minutah sva sledila kažipotu Sv. Trojica desno (nazaj Trnje 8.5, naprej 11 Postojna). Za kažipotom je ležala ne prav opazna skala z zvezdo, Triglavom in puščico desno. V tisti smeri naj bi našla naslednji spomenik. Ker nisva imela jasnih napotkov ali pa jih nisva prav razumela, sva poklicala lovca, čigar telefonsko številko je Jani našel na spletu. Sprva ni bilo signala, nato pa sva le dobila lovčeva navodila, ki so končala najino polurno tavanje: 400–500 m od križišča morava tik pred koncem cestnega vzpona zaviti levo. Bilo je že kakih 5 cm snega – še dobro, saj je pod njim cmokalo blato.

 

Pred Lonico, približno 10 minut od kažipota, sva res opazila na drevesu rdeča SP in puščico, ki je kazala levo v grapico. Tam je bilo že treba gaziti po približno 10 cm snega. Tisti gozd se imenuje Zalom. Povzpela sva se po vlaki in po 70 m zagledala spomenik, ki ga je 27. aprila 1979 postavila LD Prestranek na kraju, kjer so se ustavljali aktivisti med bojem proti fašizmu. Na traku, s katerim je bilo povezano cvetje, je pisalo OO SLS Istra in Kras / Aktivistom v čast.

 

Vrnila sva se na cesto in nadaljevala navzgor po njej pod Lonico. Čez čas se je cesta prekucnila navzdol in po četrt ure sva pristala na velikem obračališču. Po zemljevidu Snežnik se tam cesta konča, v resnici pa se je nadaljevala ter se začela vzpenjati in obkrožati Sveto Trojico na levi. Čez 10 minut jo je prečkala stezica. Tam je bila na desni kovinska ograja, ob odcepu na levi pa kamen z markacijo in napisom SVETA TROJICA (med puščicama levo po stezici in naprej po cesti je pisalo ALI). Pod markacijo je bila v kamen vklesana podoba angela, nad njo pa narisana markacija kot nekakšna avreola.

 

Nadaljevala sva po cesti mimo ostanka kovinske zapornice, za njim pa na levi zagledala skalo z nabožnim napisom. Čez nekaj korakov se je začel nekoliko poseben križev pot, blagoslovljen 2. maja 2019. Zasnoval in izdelal ga je duhovnik Vid Premrl, tisto leto zlatomašnik. Na vsaki postaji, označeni z rimsko številko, sva se ustavila pri skali s križevpotnim napisom in lesenim križem ter še eni skali, tudi z napisom. Za II. postajo je prečkala cesto drobna stezica; pritekla je s travnikov na levi in se spustila v gozd na desni. Nad VIII. postajo sva prvič zagledala vrh cerkvenega zvonika. Dobrih 20 minut od kamna z markacijo je na levem ovinku ob XII. postaji stala s simboli okrašena kamnita kapelica z razpelom, delo kamnoseka Tadeja Razingarja. V skalo nad zadnjo postajo je vklesal še božji grob in Kristusovo vstajenje. Spustila sva se na obračališče in sledila markacijam navzgor. Čez dobrih 5 minut sva prispela do cerkve sv. Trojice na levi in vrha (1106 m) s »piramido« nekoliko dlje na desni.

 

 

 

 

 

 

Cerkev so začeli obnavljati nekaj mesecev po najinem prvem obisku na tem hribu, posvečena je bila leta 2016, a tudi lani je bilo videti, kot da obnova še traja. Dogradili so tako imenovano Slomškovo klonico (na pročelju je datum blagoslovitve temeljnega kamna 27. 9. 2020), ki jo je tudi polepšal kamnosek Razingar. V cerkveni ladji so klopi, po stenah pa slike in besedila o cerkvi. Na zunanjih zidovih so na več mestih vklesani napisi in okraski. Od cerkve so lepi razgledi na bližnje hribe in bolj oddaljene gore, tudi Triglav se vidi. Vrh Svete Trojice je označen z nekoliko drugačnim, višjim kamnitim stolpom kot pred leti.

 

 

 

K lovski koči sva se nameravala vrniti po cesti, ob kateri sva parkirala. V dobrih 20 minutah sva bila spet na velikem obračališču. Cesto sva kar hitro zapustila po ozki stezici v levo. Ob njej sta bili markacija brez bele sredice in puščica nazaj, predvsem pa je bila shojena. Ta pot je na maPZS narisana kot črtkana črta, ki vodi proti lovski koči (opuščena). Naletela sva še na rdečo črto na skali in zlomljen kažipot nazaj SV. TROJICA. Po kakih 10 minutah sva sestopila na cesto pri dolinici, imenovani Nemški tali, kjer naju je pričakala prepoved nadaljevanja poti zaradi vojaških vaj. Tam napisana telefonska številka je bila deloma zbrisana, toda k sreči sem imela fotografijo table, na katero sva naletela prej, s telefonsko številko »za informacije o terminih streljanj«. Poklicala sva, a sogovornica ni vedela ničesar, je pa poiskala »odgovorno osebo«. Moški glas nama je naročil, naj počakava, kjer sva, da naju bo poklical nekdo, ki v takih primerih skrbi za varnost. Res se je oglasil prijazen možak in nama zabičal, da ne smeva naprej, ker je prenevarno, ni pa vedel, kdaj natanko bodo Američani iz Nata končali vajo.

 

Čakati tam se nama je zdelo dolgočasno, pa sva se vrnila na zgornjo cesto, da bi se še enkrat povzpela na hrib, tokrat drugače. Po slabih 20 minutah sva pri kamnu z markacijo zapustila cesto in zavila levo proti Sveti Trojici. Gruščnata steza se je vzpenjala med grmovjem in nizkim drevjem. Na nekem deblu že blizu vrha naju je pričakalo spodbudno sporočilo ŠE MALO. Ameriška vojaška letala F-16 so letala strašljivo nizko, nekatera tik nad vrhom. Spomnila sva se tistega ameriškega pilota, ki je leta 1998 pri Avianu objestno letel nedovoljeno nizko, tako da je pretrgal žičniški kabel in ubil 20 ljudi, pa v ZDA za to sploh ni bil kaznovan. Grozljiv spomin. V kake četrt ure sva dosegla vrh.

 

 

 

Ko sva se začela vračati, naju je poklical odgovorni za varnost, češ da je vaje konec. Vedel je, da je najin rdeči juke pri lovski koči. Dobra obveščevalna služba, ni kaj. Napovedal je, da naju bo počakal in se tako prepričal, ali je z nama vse v redu. Za zvečer je bila načrtovana še helikopterska vaja, med katero bodo zanesljivo streljali. Ubogi okoličani! V kake pol ure sva se vrnila k Nemškim talom. Nasproti se je pripeljal najin telefonski znanec in naju pohvalil z »Vsaka čast!« – po njegovem večina ne bi poklicala tiste številke. Ko smo se poslovili, sva nadaljevala po markirani cesti. V dobrih 5 minutah sva bila pri lovski koči in avtu. Še enkrat sva se ustavila v Prestranku in poklicala telefonsko številko krajevne skupnosti, da nama je uslužbenec odprl predprostor in sva lahko slikala Vadnalovo spominsko ploščo. Ko sva poročala o svojih dogodivščinah, sva slišala marsikaj bridkega o tem, kar morajo prenašati prebivalci okolice Počka.

 

Tri dni zatem so pri nas odpravili nošenje mask v zaprtih prostorih, v Italiji, kamor smo se 22. aprila odpravili z Marjano, pa še ne. Ker potepanje okrog Gardskega jezera ni tavanje po slovenskih hribih, Cima Rocca (1090 m) in Monte Brione (374 m) seveda ne spadata v ta dnevnik, zato bom nadaljevala s Cerjem, kjer sva bila le slabe tri mesece pred uničujočim požarom.