Iz Italije v Nemčijo čez Debenji vrh

Vremenska napoved za 4. januar je bila pravo vabilo za skok v naravo, a midva sva imela že kupljene vstopnice za ogled filma. Jani se dnevu ni hotel odreči, zato je iskal kak bližnji cilj s kratko potjo do njega. Odločil se je za Debenji (tudi Debni in Deben) vrh. Čeprav sva pred leti tam že pohajkovala, je malo pobrskal po spletu in sklenil: »Si bom že popestril pohod, da bo videti kot nov.«

 

Z zavestjo, da ta dan najbrž ne bom ušel ljubljanski megli, sem se odpeljal v Podgrad, kjer v Savi končata svojo pot Ljubljanica in Kamniška Bistrica. Že takoj ob vstopu v vas mi je postalo očitno, na koga so Podgrajci najbolj ponosni – na Ostrovrharje, ki so kot ministeriali stoletja gospodovali na bližnjem gradu. Njim v slavo so med drugim pred 15 leti sredi vasi postavili steber, s katerega se vitez ozira na svoje domovanje. Parkiral sem na koncu vasi, kjer je tudi postajališče LPP-jeve proge številka 10 (S 46.06641, V 14.63697). Preden sem zakoračil v breg, sem stopil na dvorišče sosednje tovarne kemičnih izdelkov Arbo. Tudi njena zgodovina je namreč prav častitljiva, saj je bila zgrajena davnega leta 1854 kot Osterberger Ölfabrik. Žal njena zunanjost visoke starosti ne skriva, razveseljivo pa je, da še vedno obratuje njena vodna elektrarna, zaradi katere so morali del Besnice speljali v umetni kanal.

Nasproti parkirišča je razkošno označen začetek Ostrovrharjeve poti, katere dobršen del sem izbral tudi zase. Široka gozdna pot, uradno kar Podgrajska cesta, je po brvi prečkala besniški kanal in zavila ostro desno navzgor na Kašeljski hrib. Na ovinku se je v levo odcepila blatna Pot ob Besnici, za katero takrat še nisem vedel, da bom po njej zašpilil pohod. Ves čas naravnost in navzgor me je »cesta« v četrt ure pripeljala pod greben. Tam sta mi pot zaprla veriga in napis, da na zasebno posest dostop ni dovoljen. Priznam, prepoved sem prekršil za nekaj korakov, da sem lahko naredil vsaj zasilno fotografijo. Na tej zasebni posesti je verjetno v 14. stoletju zrastel novejši grad Ostrovrharjev, na njegovih ostankih pa sta si Ana in Evgen Kansky zgradila počitniško vilo. Zakonca iz Ljubljane, kemika, sta leta 1929 kupila prej obiskano tovarno in v njej prva v Jugoslaviji začela izdelovati zahtevne estre za industrijo topil. Ana je znana tudi kot prva doktorandka na ljubljanski univerzi. Med vojno so jima Nemci hišo zaplenili in jo spremenili v močno vojaško postojanko, kajti po grebenu Kašeljskega hriba je bila potegnjena meja med Italijo in Nemčijo.

Pred vilo sem za kažipotom Ostrovrharjeve poti – po njej vodijo trije tipi oznak – zavil levo na greben. Samo 200 m više so lokalni turistični delavci postavili infotablo o vojni meji, nekaj bodeče žice, kakršna jo je varovala, in rekonstruirano vkopano nemško zaklonišče. Poslej je pot valovila gor in dol po hrbtu Kašeljskega hriba, poraslem z mešanim gozdom. Vmes je bilo videti precej starih dreves, mnoga na debelo obložena z mahom, ki jim je dajal še žlahtnejši videz. Sem ter tja se je z glavne poti odcepila kakšna stezica, a se je najbolje držati kar Ostrovrharjevih markacij, med katere se pomeša tudi kakšen knafelček, čeprav pot ni pod skrbništvom PZS. Po pol ure je prečkala skromen potoček, še malo naprej pa mi je korak ustavil izvir studenčka na desni (S 46.06047, V 14.63164). Na maPZS ni označen, nekateri drugi zemljevidi pa ga imenujejo kako drugače kot Ostrovrharjev studenec. Samo 5 minut naprej me je na sedelcu pričakalo veliko križišče z mizo in klopmi ter novo infotablo o Starem gradu. Tam so se mi pridružile še črno-rumene oznake Merjaščeve poti, ki so pritekle s cestnega prelaza Pečar. Skupaj z njimi sem se povzpel po strmi stezici z nekaj zasilnimi stopnicami do Starega gradu.

 

Danes imenovani Stari grad je stal na skalni ostrici, s katere je bilo mogoče nadzorovati promet ob sotočju  Save in Ljubljanice. Janez Vajkard Valvasor ga je imenoval Osterberg in njegovo pozidavo pripisal gospodom Svibenškim leta 1015. Sodobni
zgodovinarji se z njim ne strinjajo, saj je najstarejša listina, ki ga omenja, iz leta 1256, ko je bila njegova lastnica mogočna plemiška rodbina Spanheimov. Njej so služili Ostrovrharji. Kot rečeno, naj bi ga že v 14. stoletju opustili in si postavili novega na dostopnejšem kraju. Od starega se je ohranil en sam zid in še ta v ruševinah. Po širši in zložnejši poti, ki ostrico obide po vzhodni strani, sem se mimo klopce pod drevesoma, slikovito poraščenima z lesnimi gobami, najbrž pisanimi ploskocevkami, vrnil na križišče na sedelcu.

 

 

Zdaj sem križišče kar prečkal, se pravi, krenil na pot, ki je gor grede pritekla s skrajne desne. Spet širok kolovoz se je zlagoma vzpenjal, dokler me niso presenetile markacije, ki so me vabile levo na ozko stezico. Sledil sem jim in onstran ovinka so me vrnile na isti kolovoz. Nenadoma je postal bolj strm in na množici korenin težko razpoznaven. Aha, najbrž se bližam vrhu. Križ, vrezan v lubje drevesa, me je opozoril, da se moram ozreti. V drevesni duplini je domovalo razpelce z Jezusovim zagotovilom: »Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obteženi in jaz vas bom poživil«. Ne glede na to sem slabe pol ure od križišča še vedno lahkih nog stopil na vrh.

 

 

 

 

 

Debenji vrh (530 m) se lahko od leta 1998 pohvali z dobrih 8 m visokim razglednim stolpom. Kako je z razgledom z njega, vem samo iz poročil drugih, sam pa lahko iz prve roke povem le, da se ob dneh, kot je bil moj, vidi obilo megle. Šele doma sem prebral, da so ti kraji znani po megli. Stolp so postavili s skupnimi močmi zaloški upokojenci in krajevna skupnost oziroma v njihovem imenu Janez Grum, ki se ukvarja z lesnimi konstrukcijami. Mineral iz Ljubljane jim je ob stolp dostavil še več kot dve toni težak kamnit blok, na katerega so pritrdili orientacijsko ploščo. Neznan verski prenapetež jo je  – tako kot »pol« Slovenije – popackal s kričeče rdečim grafitom JEZUS. Mene pomanjkanje razgleda ni huje užalostilo, kajti bolj so me zanimali štirje betonski podstavki, na katerih je med vojno stal nemški obmejni stražni stolp. Podobne poznava z Goljeka nad Katarino in s Toškega čela. Šele na Debenjem vrhu sem srečal več pohodnikov, ki so prihajali iz vseh mogočih smeri.

Ko sem si vse ogledal in pofotografiral, sem nadaljeval proti jugu, kajti iz nekaj spletnih videov zgodovinarja Božidarja Flajšmana sem vedel, da se sledovi vojne ne končajo na vrhu. Prečkal sem široko poseko, nastalo zaradi dvojnega daljnovoda, ki prečka Kašeljski hrib. Ko se je s ponekod domala vkopanega kolovoza v desno odcepila steza na koto okoli 500 m, sem posumil, da bi bil lahko tam moj naslednji cilj. In res: vrh vzpetinice se je četrt ure od Debenjega vrha pokazala še ena skupina podstavkov za stražni stolp (S 46.04466, V 14.63709), vseh zelenih od mahu in sploh malce posebnih. Podstavki so bili precej višji in bili so samo trije, četrti pa je bil šele začet. Ko sem na enem od njih razbral datum 1. VIII. 194Ӡ, sem si razložil, da so gradnjo stolpa verjetno ustavili, ker se je slutila italijanska kapitulacije. Ampak zakaj bi ga začeli graditi šele leta 1943?

 

Po stezi čez vzpetino sem se vrnil na kolovoz. Le kakih 10 m za južnima podstavkoma se je steza razcepila in izbral sem levi krak. Zdaj vem, da bi bil moral desnega. A nič ne de. Hitro sem bil spet na kolovozu in na majhni uravnavi na novem križišču (S 46.04324, V 14.63819). Na njem se mi je z leve pridružila Pot ob Besnici. Nadaljeval sem naravnost navzdol in v nekaj minutah pristal na nama že znanem prevalu Pečar. Med vojno je bil tam mejni prehod med Italijo in Nemčijo, zato so si nacisti kakih 250 m nad njim zgradili veliko postojanko. Kletni del je bil zidan, zgornji pa lesen v alpskem slogu. 12. oktobra 1943 so partizani iz Levstikove brigade postojanko napadli in požgali. Del zidanega objekta se je ohranil vse do danes in Strojinčevi, ki so lastniki tamkajšnje domačije, so na njih dozidali domovanje za svojo perjad in čebelnjak. Ko sem se nepovabljen klatil okoli njega, sem vznemiril gospodinjo, da je vsa huda prišla nadme. Uspelo mi jo je prepričati, da me je k njim prignal zgolj »firbec«, in sva se potem prav lepo pomenila.

Čas je bil, da obrnem nazaj. Ko sem bil spet na zadnjem križišču, sem skrenil levo na neoznačen slabši kolovoz. Ugibal sem namreč, da bi se lahko tam nekje skrival italijansko-nemški mejni kamen, ki sem ga bežno poznal prav tako s spleta. Ker se je kolovoz prehitro spuščal proti Podgorju, sem misel opustil in se vrnil na križišče. Takrat je od Pečarja prikorakal starejši možak in sem poskusil od njega izvedeti kaj uporabnega. Ni mi znal pomagati, je pa povedal, da gre vsak dan na Debenji vrh, ko je bil mlajši pa je hodil na strmejšo Šmarno goro. Nanjo se je povzpel okoli 6300-krat, a se s tem menda ne uvrsti niti med dvesto njenih najzvestejših obiskovalcev. Ker sem ga gledal malce debelo, je hudomušno dodal: »Veste, jaz sem iz Polja.« Ko je odšel, sem pogledoval za njim in videl, da je samo nekaj korakov više zavil levo z mojega kolovoza. Pogledal sem položaj pobliže in ugotovil, da vodi tam proti vrhu neoznačena steza. Ker je bilo to v pričakovani smeri iskanega mejnika, sem ji sledil. Nisem se še niti ponovno ogrel, ko sem se skoraj spotaknil ob svoj cilj (S 46.04434, V 14.63767). Preprost betonski stebriček nosi oznako LO / 5. Ko sva na podobne kamne le z oznako LW naletela na Polhograjskem, si je Mojca o tem dopisovala z zgodovinarjem Petrom Mikšem. Zaupal ji je, da zgodovinarji še ne poznajo pravega pomena teh oznak, da pa domnevajo, da LW pomeni Laibach West in LO seveda Laibach Ost. No, zdaj ko sem kamen našel, vem, da se vidi celo s kolovoza, če veš, kam gledati.

Še z druge strani sem se povzpel na Debenji vrh in se spustil na križišče pod Starim gradom. Ker je bilo do najinega filma še dovolj časa, sem se odločil, da se vrnem mimo kamnoloma mlinskih kamnov. Poti tam okoli sem zdaj že poznal, tako da sem se po vzhodni strani ognil Staremu gradu in za klopco, ozaljšano s pisanimi ploskocevkami, zavil levo v dolino Besnice. Sestop, spet po Ostrovrharjevi in Merjaščevi poti, je postajal vse bolj strm, a so ga lajšala brunca, zgledno zložena v zasilna stopnišča. V dobrih 10 minutah sem zagledal prve rjave stene kamnoloma. Gre za zelo trd drobnozrnati kremenov peščenjak, zato primeren za izdelavo mlinskih kamnov. Z dleti so najprej izsekali globoko obodno režo in nato kolut od strani odluščili od podlage. Pisno je kamnolom prvič omenjen leta 1567, a ni izključeno, da ga niso uporabljali že v rimskih časih. Čeprav sva z Mojco tam že bila, so na gosto obdelane pečine naredile name tak vtis, da se nisem mogel od njih ločiti več kot četrt ure. Še debele pol ure pa sem potreboval, da sem dosegel breg Besnice. Zavil sem levo do Knapovske drage. Do nje so nekdaj kamnoseki s tako imenovanimi vlačugami spuščali grobo obdelane kolute, jih na jasi dokončali in predali naročnikom.

 

Po mokrotnem svetu sem hitel ob potoku proti Podgradu. Kar dvakrat sem šel mimo brvi čez vodo; po drugi sta na desni breg Besnice prestopili Ostrovrharjeva in Merjaščeva pot. Čez 20 minut sem se ustavil pri začetku kanala, po katerem je potok speljan na turbine Arbojeve elektrarne. Nivo vode v obeh krakih – kanalu in pravi strugi – uravnavata zapornici. Samo še nekaj minut čez travnik in desno po kolovozu me je ločilo od ovinka, kjer sem zjutraj zapazil kažipot Poti ob Besnici, ter še manj dodatnih od avta. Po vseh doživetih zanimivostih lahko mirno rečem, da se mi je pot zdela, kot bi jo prehodil prvič.