Nepričakovanih pet ur na Golovcu

Zdaj jo je tudi Janiju zagodlo zdravje. Potem ko se dva tedna skoraj ni mogel premakniti iz stanovanja, je šel 25. januarja preverit, ali je sposoben vsaj lažjega pohajkovanja po Golovcu. Ko je brskal po zemljevidih, je ugotovil, da ima ta ljubljanski hrib kar šest imenovanih vrhov, višjih od 400 m. Sklenil je, da jih bo poskusil nanizati v pohodniško ogrlico.

 

Za moj načrt je bil najprimernejše izhodišče skrajni zahodni obronek Golovca, ki je naš največji mestni gozd. Če bi se ga lotil med tednom, bi me tja pripeljal mestni avtobus, a ker je bila sobota, moja linija 11 ni obratovala. Trikrat hura za Ljubljanski potniški promet! Je pa mesto tam pohodnikom uredilo vsaj parkirišče, in to brezplačno, le avto ne sme na njem ostati več kot tri ure. Nisem si mogel misliti, do bi to utegnilo biti zame premalo.

 

Začel sem po sosednji Poti na Golovec, malo umetelno tlakovani in večji del asfaltirani uličici, na katero usmerjata zbledel knafelček ter kažipot Slovenske turnokolesarske poti (STKP) proti Malemu Lipoglavu in Jančam. Za kolesarje, ki se držijo priporočene obratne smeri, je to pravzaprav zadnja, 43. etapa. Ulico obrobljajo stare in nove vile, ki pa se končajo že s hišno številko 10. Razumljivo, saj so Golovec na srečo zavarovali pred pozidavo že leta 1934 na predlog Jožeta Plečnika. Za zadnjimi hišami je na cesti, od tam dalje zaprti za motorni promet, asfaltno prevleko zamenjal makadam. Že takoj na začetku sem opazil, da se nekateri pohodniki vzpenjajo po vzporednih poteh, in se zavedel, da se bo v gostem pletežu označenih in še več neoznačenih poti težko držati doma začrtane ture. Prva se mi je na kratko pridružila Jakobova pot, z ličnega usmerjevalnega stebrička, kakršni na Golovcu nadomeščajo »klasične« kažipote, sem izvedel, da že od začetka hodim tudi po Oskarjevi poti, pri naslednjem pa se mi je pridružila še Srčna pot. Vseh pet skupaj me je v 20 minutah pripeljalo do observatorija.

Astronomsko-geofizikalni observatorij so leta 1949 ustanovili na pobudo Frana Dominika. Deset let kasneje je dobil svoje domovanje na Golovcu in ob njem izrazito 5,5-metrsko opazovalno kupolo. Takrat je premogla le 160-milimetrski teleskop, zdaj se lahko pohvali že z 800-milimetrskim. Dostop do zgradbe obiskovalcem brani ograja, ob solsticijih in enakonočjih pa jim vrata velikodušno odpro. A to tam ni edino vesoljsko vabilo. Stebriček na križišču pri odcepu k observatoriju namreč napoveduje tudi samo 400 m oddaljen Gozdni planetarij. Postavili so ga vrh mojega prvega štiristotaka, imenovanega Luknje (438 m). Ime je gotovo dobil po več izkopanih zaklonih iz druge svetovne vojne. V enem od njih so pred slabimi tremi leti uredili navidezno površino Sonca in z njim po velikosti primerjali planete našega osončja, v drugega postavili armilarno kroglo (z ozvezdji Orion, Škorpijon in Veliki voz), ki omogoča prikaz navideznega vrtenja neba, kot je vidno z Golovca, ter v bližini zgradili še krožno leseno klop, na kateri je prikazanih enajst ključnih dogodkov od nastanka vesolja do rojstva človeka na Zemlji.

 

Po drugi strani Lukenj sem se spustil nazaj na Grebensko pot. Na stičišču so z razlogom postavili klop, saj je to edino mesto na Golovcu, kjer se odpre nekaj razgleda, in sicer na del Rudnika. Malo naprej je Srčna pot odšla levo proti Hrušici, a zame je bil zanimivejši naslednji razcep, kjer je Grebensko pot zapustila Oskarjeva in se vzpela levo navzgor. 20 minut od Lukenj sem že stal na svojem drugem vrhu – Golovcu (413 m). Nenavadno, da se enako kot celoten hrib imenuje ta neizrazita vzpetinica, ki za povrhu niti ni njegova najvišja točka. Če sem odkrit, je brez telefonskega GPS sploh ne bi prepoznal. Edino, kar sem na njej opazil razpoznavnega, je bil kažipot za Oskarjevo pot nazaj, od koder sem prišel.

 

Tudi z Golovca sem sestopil na Grebensko pot po drugi strani in pristal na velikem križišču. Tam se mi je namreč z desne pridružila nova makadamska cesta z Rudnika. Med vojno so jo ob žici, ki je obdajala Ljubljano, zgradili Italijani, zato se je je prijelo ime Italijanka. Po ali ob njej seveda danes poteka Pot spominov in tovarištva (PST), ki sva jo z Mojco že kar dobro spoznala. Na križišču je postavljenih več miz in klopi, telovadno orodje, infotabla o Jakobovi poti in srednjeveški Ljubljani ter betonski stebriček PST, ki ga je donirala osnovna šola Ledina. Najenostavneje mi je bilo nadaljevati kar po PST, ki je ni mogoče zgrešiti, saj je po obeh straneh obdana s leseno obrobo in skrbno vzdrževana. Ves čas je speljana vzporedno z Italijanko. Na njej sem naletel še na štiri spominske stebričke: podjetij Mestna plinarna, Kroj, Elektro Ljubljana mesto in Volnenka. Dobrih 20 minut za križiščem je stal še peti podjetja TOS Vega. Meni je predvsem označeval tretji vrh – Črni hrib (443 m).

 

Kmalu onstran Črnega hriba se je PST zame končala, prav tako STKP, saj sta obe zavili levo proti Hrušici. Moji sta ostali Jakobova in Oskarjeva pot. Hitro sta se začeli vzpenjati in v 10 minutah dosegli Mazovnik (450 m), najvišjo točko celotnega Golovca. Na njem je prvič malo resneje zadišalo po hribih. Na drevo ob mizah in klopeh je bila celo pritrjena skrinjica z vpisnim zvezkom. Površno sem ga polistal. Med avgustom 2023 in januarjem 2025 se je v njem nabralo – z mojim vred – 3605 vpisov, pri čemer se verjetno večina obiskovalcev sploh ne vpiše, največ pa je rednih, celo vsakodnevnih (na primer Angelca Moškerc). Na bližnji smrečici je bilo še nekaj božično-silvestrskih sledov.

Z Mazovnika sem še naprej nadaljeval v smeri juga. Poslovil sem se tudi od Oskarjeve poti. Usmerjevalni stebriček me je opozoril, da se bližam gorskokolesarskemu poligonu. Ko sem se čez nadaljnjih 10 minut znašel na njegovem vrhu, sem tam naletel na pošteno blatna kolesarja s čeladama, tako zatopljena v pogovor, da me nista niti opazila (ali pa se jima nisem zdel vreden pozornosti). Ogledal sem si infotable o poligonu, po katerem so speljane štiri proge različnih težavnostnih stopenj: manj zahtevna Trije bratje (1130 m), zahtevna Zmajeva (830 m) ter zelo zahtevni Žabarska (780 m) in Banana (450 m). Seveda za pešce tam ni dovoljeno, kaj šele varno hoditi, zato sem se kar hitro pobral nazaj na Jakobovo pot, kateri se je spet pridružila STKP. Po hrupu iz doline sem vedel, da se bližam avtocestnemu predoru Golovec pod menoj in da nisem več niti cel kilometer oddaljen od Orel. Pričakoval sem odcep Jakobove poti v desno. Odcep na slabo vidno stezo sem sicer dočakal, a oznake nobene. Kljub temu sem zavil nanjo in četrt ure za poligonom prisopihal na obsežno izravnavo. Skoraj 20 minut sem taval sem ter tja po njej, da bi odkril kakršnokoli znamenje, da sem na Gradišču (442 m). Nič, a GPS je nezgrešljivo dokazoval, da je to to.

 

Na Gradišču sem bil najbolj oddaljen od izhodišča in čas je bil, da obrnem. Sklenil sem, da se bom skušal vračati čim več po novih poteh, zato sem se zdaj strogo držal STKP. Bolj ali manj se je ves čas spuščala ter me vodila pod poligonom in pod Mazovnikom ter me v 25 minutah pripeljala na stičišče s PST in Italijanko že na spustu v Hrušico. Zdaj se je bilo treba končno obrniti navzgor. Zavil sem levo, kamor sta se najprej vzporedno vzpenjali obe poti, potem pa je PST zavila levo in Italijanka desno. Moja je bila slednja. Odvodnjavanje ob njej je bilo na tem delu tudi videti še iz okupacijskih časov. Postajal sem negotov: bom zadel pravi odcep k še zadnjemu štiristotaku? Po 15 minutah sem se znašel ob klopci in smetnjaku, ob katerih sta v desno vodili kar dve stezi. Desna se mi je zdela prepričljivejša in sem krenil po njej. Vse strmeje se je spuščala po jarku in v 5 minutah pristala na nekakšnem sedelcu, ki ga je zaznamovalo precej novo razpelo. Hrušičani mu pravijo Flikovo znamenje in je bilo res obnovljeno pred tremi leti, potem ko je staro izginilo neznano kam. S sedelca je bilo zdaj treba navzgor. Ko se je pot, speljana skozi obilico posušenih visoke trave in praprotja, razcepila, mi je navigacija namignila, naj grem levo. Še minutka ali dve in sem se znašel na neizrazitem Hruševskem hribu (407 m). Najlaže ga je prepoznati po debeli bukvi, ki raste sama samcata sredi gozda črnih borov. Bukev je nezgrešljiva, saj je vsa popackana z nekakšnimi hipijevskimi simboli. Njihov pomen mi je šele doma razkril napis AHURA MAZDA, kar je ime najvišjega božanstva v staroperzijskem zaratustrstvu.

 

 

 

 

Tako, v žepu sem imel vseh šest meni znanih golovških štiristotakov in sem se lahko mirne vesti odpravil domov. Tudi od tam sem šel, kolikor se je dalo, po novih poteh. Tako sem pri razpelu zavil desno (dol sem prišel po levi stezi) in se vzpel na Italijanko nekoliko zahodneje. Tamkajšnji usmerjevalni količek je trdil, da je nazaj do Hrušice 1,9 km. Nato sem potreboval pol ure do omenjene edine klopi z razgledom. Za njo sem se po zahodni strani ognil Luknjam in bil kmalu pri observatoriju. Šele v sestopu sem opazil, da Jakobova pot do Gruberjevega prekopa ne poteka ves čas po cesti. Že malo pod observatorijem seka ovinek v levo. Tik pred vrnitvijo na cesto stoji ob stezi kamnit stebrič, ki je bil nekdaj na eni strani očitno okrašen. Njegovega namena nisem odkril, si pa brez težav predstavljam, da je služil za podstavek na primer križu. Nekaj korakov naprej je Jakobova pot spet skrenila s ceste, tokrat v desno, in se nanjo vrnila šele pri prvih mestnih hišah.

 

Ko sem pri avtu pogledal na uro, sem se zgrozil: po Golovcu sem pohajkoval (raziskoval, dokumentiral, malical) več kot pet ur in tako krepko prekršil zapoved o največ treh urah parkiranja. Kazen za tako dolgo turo me ni doletela niti od mestnih oblasti niti od zdravja, ki se mi ni znova poslabšalo.

 

Pravijo, da ni naključij. Tisti dan, ko je šel Jani na Golovec, sem sklenila nadaljevati popisovanje najinih potepov iz leta 2022. Izkazalo se je, da so na vrsti Orle. Čez Golovec …