Na Visokem Mavrincu brez razgleda

Jani in Tomaž sta se že dolgo dogovarjala za skupen zimski pohod, vendar je zmeraj prišlo kaj vmes. Končno sta določila datum 18. februar, ko je bilo napovedano lepo vreme, in izbrala cilj Visoki Mavrinc, od koder se jima je obetal imeniten razgled. A bliže ko je bil dogovorjeni torek, bolj sramežljivo so vremenoslovci omenjali sonce. Toda Tomaž je obljubil, da bo poskrbel zanj, in sta šla.

 

Cesta na Vršič je bila ne le kopna, ampak tudi suha in sva se brez težav pripeljala do Koče na Gozdu nad deveto serpentino. Med prvo svetovno vojno, ko so Avstrijci cesto gradili, je tam stala vila Karla Rimla, ki je gradnjo vodil. Tudi parkirišče (S 46.44002, V 13.76232) pod kočo je bilo vzorno spluženo. Pošteno sva se zaščitila pred mrazom (termometer v avtu je kazal –6 ºC) in krenila po cesti nazaj. Vedel sem namreč, da se najina pot začne levo v breg kakih 400 m niže. Tam sva prej še stopila čez cesto k osamljeni hiški, ki si jo je postavil še en – tokrat jugoslovanski – graditelj vršiške ceste. Ko se je po vojni kranjski gradbinec Josip Slavec ukvarjal z njeno obnovo, mu je bil kraj tako všeč, da si je ob njej postavil še počitniško hišico. Danes je sicer že malce utrujena, vendar se obita s skodlami lepo ujema z okoljem. Po njej je lokacija dobila ime Slavčevo.

 

Onstran ceste so naju v gozd vabili kar trije kažipoti: rumeni kranjskogorski za pohodniško pot številka 7 na Vršič ter »domača« lesena za dve više stoječi koči, Tonkino in Erjavčevo. Sledila sva jim le nekaj korakov, potem pa zavila desno na zgaženo, a nemarkirano pot proti svojemu cilju. Nekdaj se je ob njej sem ter tja pojavila le kakšna oznaka legendarne poti Planica–Pokljuka (PP), ki tja priteče čez divje police Robičja, zdaj pa po njej – kot se je hitro pokazalo – vodijo že kar na gosto posejane oranžnordeče pike in puščice. Takoj je sledil nov razcep brez oznak. Izbrala sva levo, bolj strmo gaz. Gazi je bilo kmalu celo več, saj so predhodniki v svežem snegu očitno »tipali« vsak malo po svoje. Po 15 minutah se nama je z desne pridružila širša, za katero sva ugibala, da pride s parkirišča, niže od najinega. Sklenila sva, da jo bova preizkusila nazaj grede. Puščica na drevesu je seveda usmerjala naprej navzgor.

 

Pot se je ves čas zložno vzpenjala po pretežno iglastem gozdu, večkrat spretno speljana med velikimi skalami. Potem ko sva prečkala mokro grapo, se je postavila bolj pokonci, a so strmino ublažili kratki ključi. 50 minut nad omenjeno združitvijo poti sva stopila na sedelce med Kumlehovo glavo na levi in Visokim Mavrincem na desni. Presenečen sem ugotovil, da je gaz na sedelce pritekla tudi z druge strani. Od tam pride prav tako neoznačena pot od druge serpentine skozi dolino Za Kumlehom. Spomnim se, kako sva jo z Mojco kar težko izsledila v kopnem, zato nisem pričakoval, da si jo bo kdo izbral v snegu. Saj ga ni bilo nikjer več kot 15 cm, a

čisto dovolj, da skrije pot, ki je že tako ponekod »nevidna«. Samo preverila sva, ali je kdo že zavil proti Kumlehovi glavi. Zdelo se mi je pametno, da ni, kajti na tej poti planinca čaka izpostavljen prestop prepadne grape, ki je v mokrem ali snegu ni pametno izzivati. Ubogala sva torej puščico s pripisom V.M. v desno in v 15 minutah dosegla cilj.

 

 

Visoki Mavrinc (1562 m) nekateri starejši zemljevidi imenujejo Špica v Sedelcih, a to ime očitno izginja. Na vrhu stojita lesen križ s skrinjico in vpisno knjižico ter obvezna klopca. Odlikuje ga razsežen razgled, posebej na gore nad Krnico in proti Mojstrovkam. A ne tega dne. Naju je objemal siv oblak, iz katerega ni bilo slutiti niti enega samega vrha. Med najinim gretjem s čajem je na vrh prisopihal mlajši moški, ki je kljub vsemu vztrajno upiral svoj telefon v sivino. Prosila sva ga, da naju fotografira skupaj pred križem. Doma sem ugotovil, da posnetek ni uspel. Ker je bilo na vrhu precej manj mraz kot spodaj na cesti, sva se na njem zamotila debele pol ure.

Med sestopom ni bilo treba loviti sape, zato sva klepetala še bolj na gosto kot navzgor. Kljub temu nisva pozabila na svet okoli sebe. Tomaž je še posebej navdušen, če opazi kakšno nenavadno igrico narave, na primer drevesa, ki so v svoje korenine ujele mogočno skalo, ali šopek bratskih debel, ki so videti, kot bi vsa zrastla iz enega semena. Po 50 minutah sestopanja sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj sklenila preveriti drugi krak. Zavila sva torej levo. Nekaj niže se je med drevjem pokazala streha. Ko sva prišla bliže, se je razkrilo, da je hišic celo več, da so ob njih kurišče ter za zimo pospravljene mize in klopi. Najbolj slikovita se mi je zdela sicer opuščena spodnja bajtica, zbita iz desk in preoblečena v lubje, na kateri je bil napis TATJANA. V njej je na njeno nekdanje življenje spominjal le odslužen štedilnik. Hm, zna biti, da je to lokacija, ki jo Tine Mihelič v svojih Severnih pristopih (Sidarta, 1998) omenja kot Široki rovt (S 46.44519, V 13.76642). Dobre pol ure za razcepom sva bila že na cesti. Kot sva pravilno ugibala, je bilo to parkirišče malo pod najinim, tako da naju je od avta ločilo še 750 m asfalta.

Čeprav sva ostala na priljubljenem razgledišču brez razgleda, nisva bila preveč razočarana. Pohod sva si razložila kot »ogledno« turo za Tomaža, da bo poleti poiskal še pristop od druge serpentine in zlezel na Kumlehovo glavo, kar sva z Mojco storila pred skoraj desetletjem.

Ogen(j)ca

Za začetek nekaj pojasnil. Ime iz naslova si lastita hrib (1030 m) in jama v njegovem pobočju (vhod na 981 m) na zahodu hribovja Velika gora v občini Loški Potok na Dolenjskem. Atlas Slovenije in kataster jam uporabljata ime Ogenca (kataster za jamo tudi Ogence), na kažipotih in tablah pa piše Ogenjca.

 

Za izhodišče sva si 24. avgusta 2022 izbrala cerkev Marije Vnebovzete v majhnem naselju Nova Štifta v občini Sodražica (Nova Štifta 3; S 45.745221, V 14.663339). Parkirala sva ob drevoredu za toplarjem v bližini cerkve. Ta je bila znotraj zelo lepa, a zunaj že utrujena, sosednja kapela sv. Jožefa pa še bolj. Pri tej sva se ustavila ob grobu partizana Karola Debeljaka. Nenadoma sva tudi midva postala zanimiva: vse koze, ki so se pasle na tamkajšnjem travniku, so naju pritekle gledat. Na dvorišču frančiškanskega samostana so kraljevale štiri lipe, peta pa onkraj ceste – vse zelo mogočne, ena z napisom, da je stara že več kot 360 let*. V njeni krošnji je tičala lesena hiška, do katere so vodile pokrite stopnice, pod drevesom pa miza in klopi. Ob bližnjem križišču je spomenik padlim borcem. Nekoliko naprej stoji zanimiva stara hiša z letnico 1906 čez vse prednje pročelje in s črkama RF na stranskem. Rudolf Fajdiga je bil gostilničar. Zdaj je hiša prazna.

 

 

S parkirišča sva se odpravila po drevoredu lip, spočetka še po asfaltu. Mimo krajevne table Nova Štifta sva prišla do križišča, kjer je z leve pritekla cesta iz Ravnega Dola. Na robu gozda ob njej sva opazila grob neznanega partizana (menda je tam pokopan Ciril Manfreda iz Idrije pri Bači). Pri smerni tabli za planinski dom na Travni gori se je asfalt končal. Nasproti zaraščenega kamnoloma na levi je bila na drevo ob cesti pritrjena plošča v spomin na leta 1963 smrtno ponesrečenega Ivana Koširja. Na Malem vrhu se je desno odcepila gozdna cesta in na stičišču z najino so se v breg povzpele čedne lesene stopnice. V gozdu nad njimi naju je pričakala markacija. Vzpenjala sva se po široki gozdni stezi. Na drevesih ob njej je bilo več napisov TG (Travna gora). Na razcepu je bil levi krak, označen s puščico, videti precej slabši, ob lepšem desnem pa je bila markacija. Izkazalo se je, da je vseeno, katerega izbrati, saj sta se kmalu staknila. Naletela sva tudi na markacije Poti kurirjev in vezistov.

 

Potem ko sva 20 minut od izhodišča zavila desno v strmo pobočje, na koncu po stopničkah, sva čez slabih 5 minut prečkala gozdno cesto. Strmina se je nadaljevala tudi na drugi strani. Po 10 minutah sva se povzpela na isto cesto, a jo po nekaj metrih pri kažipotu Travna gora in Kamni grič zapustila v levo po kolovozu, ki je bil ponekod zaradi vode razrit do skal. Cvetele so ciklame, druge rože pa so večinoma že odcvetele. Čez 10 minut sva se ustavila pri kapelici. V eno njenih niš so vzidali ploščo v spomin na poročnika fregate Branka Pečovnika, komandirja 1. bataljona XVIII. divizije, ki je padel v boju z okupatorjem 3. novembra 1943. Levo od kapelice je spomenik padlim za svobodo.

 

V nekaj minutah sva sestopila na cesto, jo prečkala in pristala pri Planinskem domu na Travni gori (Travna Gora 42, 890 m) s ploščo v spomin na ustanovitev Ribniške partizanske čete 13. julija 1941 na pročelju. Stavba je bila v silno slabem stanju, zato naju ni začudilo povpraševanje po poslovnih partnerjih in soinvestitorjih. Dom naj bi bil odprt od petka do nedelje, sicer pa le po dogovoru. Parkirani avtomobili s tujimi registracijami (D, I, UA) so pričali, da je bil odprt tudi tisto sredo. Sosednje počitniške hiške, na voljo za dnevni najem za 2–6 oseb, so se zdele naseljene. Na poštnem nabiralniku so prevladovala ruska ali ukrajinska imena. Na voljo je bilo stranišče z vsem potrebnim, a nič kaj snažno.

 

Nadaljevala sva mimo počitniških hišk in polnilnice za električne avtomobile. Za razpadajočo hišo s kupi odpadkov in zadnjo lesenjačo sva stopila na kolovoz in v gozd, kjer so naju pričakali knafelčki in vezistične markacije. Pri kažipotih za Kamni grič levo (pod Kaliči, 45 minut) in desno (čez Vovčjo, 50 minut) sva prečkala drug kolovoz in skozi senčen gozd po krajši strmini čez dobrih 5 minut dosegla gozdno cesto na Močnikovem klancu. Onstran nje je bila poleg stopnic navzgor smerna tablica Kamni grič. Zavila sva levo po cesti. Pri odmikališču ali delovišču nekaj korakov naprej je bil še en kažipot desno za Kamni grič, pravopisno precej nenavaden: P.L.-KOČA, KAMNI-GRIČ-45m, P.D.-LOŠKI-POTOK. Od tam dalje bi morala biti gozdna cesta po maPZS markirana, a prve markacije še lep čas nisva dočakala. Šla sva mimo skale, postavljene na štore, na katero odlagajo palice; napisi na njej niso bili več čitljivi. Ob cesti so se vrstile kotanje, tudi odmikališč ali delovišč je bilo še nekaj. Poleg redkih markacij in oznak TV so se pojavljale modre črte, najbrž za kolesarje.

 

 

Pol ure od Doma na Travni gori sta se na sedlu med Kaličnim in Krajčevim vrhom levo in desno odcepila kolovoza, označena z rdečima puščicama (takih odcepov je bilo še več). Ob cesti so bile še vedno markacije in za nazaj oznake TG. Na Boštjanovem štantu pod Krajčevim vrhom je GPS pokazal 997 m. Neki markaciji je bila dodana oznaka SP (Sodraška pešpot). Čez dobrih 20 minut se je levo odcepila markirana pot na Velb (kažipot in napis na skali; na maPZS pot ni markirana) in dobrih 5 minut zatem sva prispela pod Sušje, kjer je cesto prečkal kolovoz. Levo navzgor ni bilo oznak, za nazaj je na skali pisalo Velb, desno navzdol pa dvakrat L.P. in na lesenem kažipotu LOŠKI POTOK. Na nekaj skalah ob cesti so bile narisane pokončne rdeče črte, opazila pa sva tudi rumeno in na neki skali rdeč vprašaj. Mojemu zanimanju za rože so stregli samo svečniki.

 

Dobrih 10 minut od Sušja sva prikorakala na veliko križišče: desno dva kolovoza, levo eden, naprej najina gozdna cesta. Na neki skali je bil napis TRAVNA GORA s puščico nazaj. Vrstili so se odcepi na obe strani, a sva ostala na cesti. Na Repišču čez slabih 10 minut sta bila na drevesu pri odcepu levo navzgor poleg markacij napisa VELB in TR. GORA. Tam naj bi se vračala. Pri bližnjem odcepu desno sva na skali opazila ostanek markacije v najino smer. Kmalu sva se začela vzpenjati med skalami, oblečenimi v mah. Razločna pot se je nenadoma skrila v podrast in grmovje, čez kakih 5 minut pa naju je pripeljala na še eno cesto. Onkraj nje je stala smerna tabla za partizansko bolnico Ogenjca z letakom ob 80. obletnici, ki so se je spomnili s prireditvijo 31. julija 2022, slab mesec pred najinim obiskom.

 

Malo naprej sva na levi zagledala brunarico z napisom »OGENJCA« / Dom dr. Aleksandra Gala - Petra in pri njej več klopi. Na tablici levo od vhoda je pisalo KOČA »muzej« (noter žal nisva mogla), v leseni vpisni skrinjici pa sva našla samo pajčevine in žig. Na ograji okrog koče so viseli enaki letaki kot na smerni tabli ob cesti. Tri velike razlagalne table (ena v angleščini) na stranski steni so naju poučile o bolnici in roški ofenzivi. Za kočo sva našla kažipot Bolnica in mu sledila po strmi gozdni stezici k lokaciji bolnice. Označevali so jo tabla, količki in srčast napis Partizanska bolnica 1942. Vrnila sva se h koči in kažipot Jama pred njo naju je usmeril h kakih 100 m oddaljeni jami Ogenjci, ki naj bi bila v nevarnosti služila kot skrivališče za ranjence. Na devetih skalah nad vhodom sva lahko prebrala dvanajst imen ranjenih partizanov in bolničarke (ranjence in nato še sebe je ustrelila, da jih ne bi zajeli sovražniki), napis, da so v tej jami zaradi izdajstva padli 31. oktobra 1942, ter Črtomirove besede iz Prešernovega Krsta pri Savici. Na reliefu na spominski plošči nad skalami so bile upodobljene žrtve pri jami. Po lestvi sva se lahko spustila v njen začetni del. Po katastru jam je dolga 41 m in globoka 10 m.

 

 

Od jame sva se vrnila na Repišče ter pri napisih VELB in TR. GORA zavila desno v breg. Zdaj sva bila na Ribniški planinski poti. Steza se je na začetku nekoliko izgubila in markacije so bile za tisto skoraj brezpotje preredke. Ni bilo videti, da bi tam sploh kdo hodil. Čez 20 minut sva prišla na jaso, kjer sva zavila desno na klavrn kolovoz. Ko sva na razcepu najprej sledila markaciji desno, se je izkazalo, da tista pot ni prava, zato sva se vrnila na razcep in nadaljevala levo, kjer sicer ni bilo oznak. Ob zaraščeni stezi je raslo nekaj dežnikaric. Šele čez precej časa je Jani zagledal prvo markacijo, tako dobro skrito, da je imel res srečo, da jo je opazil. Poleg neke blede puščice levo je bila še bolj bleda oznaka T. G., a levo ni bilo poti. Držala sva se desno in nekaj časa hodila skozi ščavje čisto na pamet. Končno sva se znašla na manjši poseki ali jasi, kjer je bila ob zaraščenem kolovozu spet markacija. S kolovoza sva brž zavila desno, znova v skoraj brezpotje, a tam je bilo markacij dovolj.

 

Pol ure od jase se je pokazal Velb na Veliki Velki, majhen naravni most na meji med občinama Sodražica in Loški Potok. Na skali v bližini je bil napis, da je tam zadnje počivališče hudo ranjenega partizana Alojza Handlerja, z datumom 25. X. 1941. Najina pot je tekla dalje pod Velbom, od katerega sva se spustila na prečni kolovoz. Na smreko levo ob njem je bila pritrjena pločevinasta plošča, s katere sva izvedela, da je tam pokopan borec Ribniške čete Handler (torej skala pri naravnem mostu očitno ni nagrobnik). Pojavilo se je več oznak za Velb, iz česar sva sklepala, da hodijo k njemu s tiste strani, ne skozi ščavje, s katerim sva se borila midva. Zavila sva desno. Kmalu za bledo markacijo se je levo odcepila steza; vodila je v pravo smer, a ni bila označena. Strmo sva se spustila, pot se je razširila in pristala sva na slabem prečnem kolovozu, kjer prav tako ni bilo oznak. Šla sva desno po njem in končno so se pojavile markacije, a so vodile preveč proti vzhodu. Ker ni bilo videti druge uporabne poti, sva jim sledila. Kakih 20 minut od Velba sva sestopila na križišče. Pojavile so se kolesarske markacije, a jim nisva sledila, ampak sva zavila na cesto bolj v levo. Na naslednjem križišču sva spet naletela na knafelčke in kažipota desno: pločevinastega PRISTAVA (pod njim markacija in puščica) in lesenega brez napisa. Tudi po maPZS sva bila spet na markirani poti. Zavila sva desno. Po dobrih 20 minutah se je pri kapelici in vodnjaku cesta končala. Temu kraju rečejo Pristava.

 

 

 

Pristavo sva zapustila po markiranem kolovozu, bolj stezi. Skozi drevje na desni sva videla travnik s prežo in herkulesom (avtomatsko krmilnico). Na štoru ob poti je ležal kažipot naprej Travna gora 30min. V križišču čez slabih 10 minut je ena gozdna cesta zavila desno navzdol, druga je tekla naravnost, levo pa se je odcepila steza. Ob desni cesti je bila tabla s prepovedjo odlaganja organskih odpadkov. Nadaljevala sva naravnost. Prej kot 20 minut od križišča sva na levi zagledala tablo pri grobišču žrtev povojnih pobojev Travna gora 4 (spada v naselje Ravni Dol). Velik lesen križ pod tablo je označeval grobišče 221, četrto na Travni gori, niže so bila še tri. Na drogu bližnjega razpela je bilo več napisov, med njimi ŽRTVAM TURJAKA – GRČARIC. Nekaj korakov naprej po cesti je napis na skali na desni spominjal na partizana Toneta Juriševiča, ki je tam padel 25. oktobra 1941.

 

Čez dobrih 5 minut je z desne pritekla že znana kolesarska cesta. Skupaj z njo sva prišla k Domu na Travni gori. Od tam sva se vračala po poti prihoda. Srečala sva dve domačinki in izvedela, da je lastnik Doma na Travni gori Moldavec, zato so tam živeli Ukrajinci že pred vojno, niso tja pribežali zdaj. Kaj je Pristava, nista vedeli, zelo pa sta pohvalili Kamni grič, kjer je tudi dom. Povedali sta še, da so na njihovem območju pogosti medvedi, zato se je treba glasno pogovarjati in peti (za to sva vedela, a nisva pela, le piskala). Čez kakih 40 minut sva prispela h kamnolomu na Malem vrhu. Šele zdaj sva na majhni jasi opazila dve leseni hiški. Prej kot v 5 minutah sva bila pri avtu. Domačini so parkirali v senci, midva pa na parkirišču na soncu.

* Tako so zapisali frančiškani. V glasilu občine Sodražica Suhorobar pa sem prebrala, da je napis že star in lipa v resnici šteje 370 let. A ker je glasilo izšlo leta 2012, ima drevo torej že več kot 380 let.