Po poti XIV. divizije – 24. etapa

Noč z 22. na 23. februar je divizija preživela raztresena po domačijah Šentvida pri Zavodnju in Belih Vod. Štab z ranjenim Viktorjem Avbljem - Rudijem jo je na primer prebil pri Žlebnikovem sosedu Banku (Topolšica 171). V razmerah, ko partizani s komaj kaj streliva niso bili več sposobni za neposreden boj, je vodstvo upalo, da se bo brigadam uspelo prebiti v Smrekovško pogorje, če nadaljujejo ločeno. Ob svitu je Tomšičeva krenila proti domačiji Stakne (Bele Vode 34), Bračičeva proti Plešniku (št. 35) in Šercerjeva najbolj južno proti Leskovšku (št. 45). Nemci so sicer šli za njimi, toda po reorganizaciji so se tudi njihove čete zredčile in je prišlo le do nekaj manjših prask.

 

Od Žlebnika do Savineka (KT 25)

Pot XIV. divizije se pri Žlebniku spet vsaj približno združi z dejanskim pohodom partizanov. Parkirala sva pri tej domačiji (zdaj Terbovšek, Šentvid pri Zavodnjah 2; S 46.420344, V 14.980095), kjer je kontrolna točka (KT) 24. Tako sva se dogovorila ob obisku med 23. etapo, ko sva si že ogledala Kajuhov paviljon. Čeprav sva gospodinjo zmotila pri delu v hlevu, naju je bila prav vesela. Povedala je, da k njim prihaja veliko obiskovalcev, tudi z avtobusi, predvsem poleti.

 

Mimo gospodarskega poslopja s skrinjico Mednarodne spominske poti zavezništva Vranov let (na njej je bila tudi nalepka Poti XIV. divizije) in tablico z njeno markacijo (črnim vranom na rumenem krogu), z markacijama Poti kurirjev in vezistov (rumeno-modro) in Benediktove poti (zelenim trikotnikom z rdeče-belo šahovnico) ter s planinskim kažipotom (760 m) Lomek 30min, Grebenšek 1h, Savinek 2h, Dom na Smrekovcu 4h 20min (pri Žlebniku je sicer še več kažipotov, med njimi tudi za E6) sva odšla po cesti, po kateri sva se pripeljala. Vijugasta cesta se je spustila proti jugu. Še pred Bankom sva pri kažipotih (731/737 m) slabih 5 minut od izhodišča zavila desno v gozd.

 

 

Mehka gozdna steza, prepredena s koreninami, se je kar strmo spuščala. Prečkala sva zaraščen kolovoz proti Banku. Potem ko sva s težavo prelezla debli dveh podrtih dreves, se je strmina nekoliko unesla. Za ostanki ograje na levi se je gozd za nekaj časa razprl, da sva hodila po zanemarjenem travniku. Pod nogami so se nama kotalili kamni, ki jih je najbrž nanesla voda, saj sva ob poti opazila tedaj sicer suho strugo. Po tleh so ležali rdeči plodovi mokovca. Izmenično ali v skupinah so naju spremljale markacije vseh že naštetih poti. Ko sva zavila desno, proč od struge, sva spodaj že zaslišala Hudi potok. Steza se je zožila in se v desetih ključih spustila na gozdno cesto pri kažipotih pol ure od izhodišča (Hudi potok, 558 m; za naju levo Savinek 1h 25min). Nekaj korakov navzgor po cesti je med njo in potokom v grmovju tičala razvalina.

 

 

 

 

  

 

Pot sva nadaljevala po cesti navzdol in pri kažipotih (553/558 m) za mostom čez Hudi potok brž desno z nje na strm kolovoz, bolj vlako (tja sta zavili tudi vezistična in Vranova pot). Kažipot XIV. naju je brž usmeril levo na ograjene zemljate stopnice. Nad njimi se je strmina unesla. Pod skalami Napočkih peči sva se celo še spustila in nadaljevala bolj ko ne po ravnem. Dolga vrsta možicev je bila podobna kamniti ograji(ci). Cvetelo je precej ciklam, nekaj navadnih čobrov (dišalo je po baziliki, ampak naju je Alenka rešila zmote), drugih rož pa skoraj ni bilo. Po dobre četrt ure so naju presenetile raznobarvne žarnice in figurice na in v skalah obakraj poti; nekatere so spominjale na božične jaslice.

 

 

 

Tabla naju je opozorila na ožji varstveni pas vodnega vira Razpodovnik in 5 minut od figuric sva stopila na prečni kolovoz. Levo je vodil k ograjenemu vodnemu viru, midva pa sva nadaljevala desno čez travnik, ob katerem je šumljal potok. Onstran travnikov na levi se je dvigal skalnati Lomek, v katerem je Mornova zijalka. Čez dobrih 5 minut sva pri Razpodovniku (Bele Vode 9) nasproti razpela stopila na asfaltno cesto iz Šoštanja. Vsi bikci, ki so se pasli pod domačijo, so naju prišli gledat. Čez napis RAZPODOVNIKOVA LIPA na mogočnem drevesu, ki je že votlo in zgoraj odžagano, je Nomago nalepil svoj vozni red. Zavila sva desno po asfaltu mimo nekaj domačij in njihovih kapelic. Čez cesto je stekla veverica in ravno še ušla avtomobilu. Na levi se je dvigal hrib Sveti Križ z dvema cerkvama. Za kolesarskimi smernimi tablicami in zemljevidom Belih Vod sva se znašla pred razcepom; po levem kraku, prepovedanem za motorni promet, sta odšla vezistična pot in Vranov let, midva pa sva se povzpela po desnem. Za razbremenilnikom s klorno postajo naju je na škarpi Belih Vod 20 ob ostrem desnem ovinku pričakal napis GOSTILNA PR' SAVINEKU  800 m Dobrodošli!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 1,6 km ovinkaste ceste sva dobre pol ure od Razpodovnika prispela k nekdanji podružnični osnovni šoli (Bele Vode 18a) iz leta 1961, ki pa je že kakega četrt stoletja zaprta. Zdaj v njej domujeta krajevna skupnost in kulturno-športno-turistično društvo Vulkan. Pri šoli sta spomenika Karlu Destovniku - Kajuhu, po katerem se je imenovala, in prvemu rodu slovenskih vojakov iz Učnega centra Pekre, ki je bil med osamosvojitveno vojno premeščen tja. Trato okrog šole krasi forma viva – kakih 20 lesenih kipov domačina Gregorja Petkovnika. Pod mogočno lipo nasproti šole stoji kapelica z razpelom in angelčkoma pod njim. Ob cerkvi sv. Andreja malo naprej je pokopališče, nasproti njega pa mrliška vežica, na kateri je spominska plošča 26 borcem, padlim na območju Belih Vod. Mimo opuščenega kamnoloma, v katerem je bila zložena hlodovina, in velike hiše Bele Vode 21a sva v slabih 10 minutah prispela na cilj.

 

Pri Savineku (Bele Vode 22, 836 m) je KT 25 Poti XIV. divizije. Na mogočni lipi je vpisna skrinjica z žigom. Okrepčevalnica Savinek deluje le po dogovoru za skupine. Gospodar se je ravno takrat vrnil domov s tremi lepimi jurčki za juho, kar ne bi bil poseben dosežek, če mož ne bi štel že 83 let. Imenitno se drži! Tako kot že med pohodom po Šaleški planinski poti pred štirimi leti (Savinek je tudi KT 12 ŠPP) smo malo pokramljali.

 

 

Dodatek: Mornova zijalka

Ko sva odšla od Savineka nazaj proti izhodišču, se je pri odcepu k domačiji ustavil mlad voznik in naju vprašal, ali naju pelje. Zelo prijazno, ampak midva raje hojava. Vrnila sva se v središče vasi. Pod nadstreškom pri šoli sem po naključju zagledala tri debele betonske plošče, izza katerih je kukala marmorna z napisom. Očistila sva jo suhega listja, prahu in pajčevin in izkazalo se je, da je to stara plošča, ki so jo nadomestili s tisto na obnovljeni mrliški vežici. Domačin nama je povedal, da je bil levo od vežice nekoč spomenik, katerega del je bila ta plošča, zaradi gradnje nove vežice pa so ga odstranili. Dalje se nisva vračala po cesti, ampak sva pod šolo zavila v gozd, kjer je društvo Vulkan uredilo prostor za piknike in druženje, igrišče za odbojko na mivki, dve igrišči za rusko kegljanje, asfaltirano igrišče za nogomet in košarko ter otroško igrišče, v Maravh pubu pa imajo nedeljska dežurstva. Na drugi strani igrišča sva zavila ostro desno na kolovoz. Ko sva prišla iz gozda, sva se pred električnim pastirjem spustila levo na cesto. Tako sva se izognila velikemu asfaltnemu ovinku in slabih 20 minut od Savineka pristala pri že znanem razcepu. Poslej sva se vračala po poti prihoda. Veverica je na istem kraju kot tja grede prečkala cesto, tokrat v nasprotno smer.

 

V četrt ure sva bila pri Razpodovniku rešena asfalta. Čez slabih 25 minut sva bila spet na gozdni cesti pri kažipotih na 558/553 m. Preden sva zavila levo nazaj proti izhodišču, sva se spustila desno ob Hudem potoku, da bi si ogledala še Mornovo zijalko. Že po nekaj metrih je čez potok vodila brv in ker je bilo tam desno ob cesti nekakšno odmikališče, sva bila radovedna, kam se vzpenja »cesta« na drugi strani potoka. V minuti sva zagledala leseno hiško strelišča LD Smrekovec iz Šoštanja. Bila je lepo urejena, opremljena z varnostnimi opozorili in predpisi, v grapi nad njo pa so stale tarče, ki bi jih po pravilih uporabniki morali pospraviti, prav tako prazne tulce nabojev (te hranijo v škatli za kavo).

 

  

Spustila sva se nazaj na cesto. Hudi potok se je pod betonskim mostom kmalu preselil na desno. Njegovi bregovi so bili zelo strmi, ponekod kar navpični. Le kako so na ta samotni kraj zašle tujerodne invazivke žlezave nedotike? Pod naslednjim lesenim mostom se je potok vrnil na levo stran ceste. Po četrt ure sva se ustavila pri tablah o soteski Hudega potoka in o Mornovi zijalki (vstop na lastno odgovornost, otroci le z odraslimi, nevarnost zdrsa in padajočega kamenja). Po brvi sva prestopila potok in na drugem bregu je bilo še več tabel (vse tudi v angleščini). Kljub napisu, da je zaradi nevarnosti vstop strogo prepovedan, sva se povzpela po stezi, saj je bila zavarovana z novimi ograjami (na eni od tabel je sicer pisalo, da je bila pot obnovljena leta 2007). Železna vrata na prav tako novem stopnišču so bila na stežaj odprta, kar je bilo v skladu z napisom na eni izmed omenjenih tabel, da je ogled možen od aprila do novembra. Prej kot v 5 minutah sva po zadnjih kovinskih stopnicah dosegla vhod na 518 m. Mornova zijalka je naravni in kulturni spomenik. Skozi 8 m x 10 m velik vhod sva vstopila v 43 m dolgo dvorano s 15-metrskim stranskim rovom. V njej so našli kamnito orodje lovcev iz stare kamene dobe, dve človeški okostji iz časa po zadnji ledeni dobi ter predmete iz mlajše kamene dobe, železne dobe in antike (lončene in kovinske predmete, antične kovance, leseno bivališče na kolih). Strop je poln kapnikov – ne ravno imenitnih, a po svoje posrečenih. 

 

Ko sva se vrnila na cesto, je začelo deževati. Zaščitila sva le nahrbtnika, ker dež ni bil močan in so ga za silo zadrževale krošnje, ter se odpravila nazaj proti izhodišču. Ko sva po 40 minutah stopila iz gozda na cesto, sva za tistih slabih 5 minut do Žlebnika le odprla dežnika. Še malo sva poklepetala z gospodinjo, nato pa se odpeljala domov. Za hip sva se ustavila le še pri že omenjenem Banku.