Pot XIV. divizije – preostanek 28. etape in konec

Na večer 25. februarja se je krvava kalvarija XIV. divizije bolj ali manj končala. Poveljnik nemških sil polkovnik Egon von Treeck je presodil, da so partizani razbiti in premagani, ter je 19-dnevno ofenzivo uradno ustavil. Bilanca je bila na partizanski strani strašljiva: 367 mrtvih (tretjina vseh, ki so krenili na pot) in 261 ranjenih.  Točnih podatkov o žrtvah na nemški strani ni, a številke naj bi bile bistveno manjše: 60 do 70 mrtvih in okoli 140 ranjenih. Razkropljene enote XIV. divizije so se šele 22. marca ponovno zbrale na Graški Gori in v Završah. Tam so našteli 548 borcev. Njene vrste so se na novo organizirale, se do junija okrepile tako z borci kot z opremo in se uspešno vključile v boje vse do sklepnih operacij na Koroškem 15. maja 1945.

 

Od Tratnika do Ljubenskih Rastk (KT 29)

Že drugič zapored sva parkirala pod Tratnikom (Planina 13; S 46.399324, V 14.837451) in pred nama je bil le še preostanek zadnje etape do kontrolne točke (KT) 29. Obetal se je lep dan, že bolj jesensko barvit kot prejšnji teden. Povzpela sva se k domačiji, nasproti hiše pa se spustila med drevjem in po travniku proti cesti, po kateri sva se pripeljala. Gozd onkraj nje je dobesedno žarel. Po 5 minutah sva sestopila na asfalt. Zdelo se nama je čudno, da sestop ni ne urejen ne označen. Kmalu se je izkazalo, zakaj: malo niže je od ceste vodil ograjen kolovoz v gozd, kjer je bila tudi markacija. Ob vrnitvi bova preverila, kje sva zgrešila označeno pot, sva sklenila.

 

 
 

 

Spustila sva se levo po cesti. Pred nama so se dvigale Golte, nad cesto so se razprostirali pašniki, tu in tam nad in pod njo pa so bile raztresene domačije. Za odcepom k ekološki kmetiji Rotk in kažipoti (Planina, 953 m, za naju Ljubenske Rastke 1h 05min) je cesta napravila oster desni ovinek, kjer so bili ob odcepu gozdne ceste pesek za posipanje, ekološki otok, poštni nabiralniki in kažipota (923 m). Med že rumenečo travo so cvetele le še redke rože, zvrstilo pa se je kar nekaj bogato obloženih šipkovih grmov. Cesta se je mimo odcepa k domačiji Vrkovo po dobrih 15 minutah spustila k Rabonu (na maPZS Roban, Planina 8). Na drugem ostrem desnem ovinku ob odcepu k domačiji sva se za kapelico in kažipotoma (880 m) pretaknila čez pašniško ograjo h grobu enajstih borcev XIV. divizije, padlih zadnji dan njenega legendarnega pohoda. Spomenik je bil poškodovan; vazo, ki je ležala na tleh, sva vrnila na njeno mesto. Lesenemu kažipotu na deblu ene izmed dveh smrek nad grobom je že zbledela rdeča konica in tudi napis Bolnica je že preminil (kazal je nazaj po cesti proti partizanski bolnišnici Celje).

 

Nadaljevala sva navzdol po cesti in kmalu sledila kažipotu (870 m) levo Ljubenske Rastke 45min. Tako sva se končno rešila asfalta. Spustila sva se po kolovozu, ki je bil pred velikim travnikom zagrajen z električnim pastirjem. Prestopila sva ga in zakoračila čez travnik, čeprav ni bilo nobenega znamenja, kam naprej, in tudi poti ni bilo videti. Za puščico in markacijo pri kovinski preži ob robu gozda na drugi strani sva zavila ostro desno navzdol po zemljatem kolovozu, ponekod »obogatenem« s kamni, skalami in odlomljenimi vejami. Prečkala sva drug kolovoz in nadaljevala spust še čez enega (oba sta levo vodila na pašnik, desno pa v gozd). Ko se je strmina nekoliko unesla, sva četrt ure pod Rabonom stopila na plan pri kažipotih (Furland, 770 m). Zdaj se je na levi pokazal pašnik, h kateremu sta vodila prečna kolovoza, z govedom; eden izmed bikov je imel nenavadno »ovratnico« – pnevmatiko. Po tleh so ležale vreče s sadjem in na eno izmed dreves je bila prislonjena lestev. Pri Fúrlandu (Planina 6) pridelka očitno ne pustijo zgniti, kakor sva videla že marsikje.

 

Slabi gozdni cesti, bolj kolovozu, ki priteče k domačiji Furland iz doline potoka Žep, sva sledila le kratek čas, do gozda. Na nekem drevesu je bila puščica levo, a tam ni bilo prehoda, kaj šele poti, zato sva pred gozdom nasproti kovinske preže zavila levo na travnik. Ni bilo videti, da bi tam kdo hodil, čeprav je bilo na drevesih nekaj markacij. Na dnu travnika sva vstopila v gozd na zaraščen kolovoz. To območje se imenuje Lipa. Približno 10 minut od Furlanda sva v ščavju levo nad »kolovozom« zagledala razpadajočo kapelico. Zaradi trnja in ovijalk se je bilo težko prebiti k njej. Kakor je bil opuščen kolovoz, je bila očitno opuščena tudi kapelica. V njej je bila skrinjica z razpelcem, nad njim pa napis PADEL / 26. III. 1945 / ŽRTEV FAŠIZMA CAJNER FRANC (pod tem je pisalo še nekaj, a nisva mogla razbrati).

 

 

 

Pod kapelico se je pot, ki je v resnici ni bilo, nadaljevala po podrtih kamnitih »stopnicah« mimo skalnih sten, po katerih je polzela voda. Robidovje je praskalo kožo in cefralo oblačila. Partizani si sicer niso mogli izbirati širokih in gladkih poti, zato je ta odsek po svoje poučen, a za vezno planinsko pot bi ga vendarle lahko malo uredili. Sredi ščavja sta naju presenetila kažipota (700 m); do cilja je bilo le še 20 minut. Ko sva stopala pod debelo jekleno žico, sva z desne od spodaj zaslišala šum potoka. Dobre četrt ure pod kapelico sva se rešila nadležnega robidovja. Nikar poleti na to pot v kratkih hlačah! Desno pod potjo sva na manjši uravnavi opazila ostanke kamnite stavbe ali vsaj zidu. Zdaj je bila ponekod prehodna samo še ena kolesnica nekdanjega kolovoza, ponekod pa obe in med njima »nasad« smrečic ali grmičkov. Tisti šum vode je dobil podobo: med drevjem sva zagledala Žep.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem ko so se pod potjo pokazale strehe, sva odpela električnega pastirja in prej kot četrt ure od zadnjih kažipotov pristala v Ljubenskih Rastkah, zaselku Planine ob sotočju Krumpaha in Žepa. V travi pred prvim gospodarskim poslopjem je ležal lesen drog z markacijo, ob poslopju pa podrta kažipota (553 m). Na drogu s kažipoti pred Reckovo hišo (Planina 1) sva našla skrinjico z vpisno knjigo in žigom KT 29. Od 1. maja 2021 do 17. oktobra 2025 se nas je vpisalo 41. V tej hiši, nekdanji gostilni Rastočke Mici, je bila dolinska javka za partizansko bolnišnico Celje. Sosednja hiša, ki jo obnavljajo (Planina 40), je bila nekoč šola, je povedal domačin, ni pa vedel, od kdaj je ni več. Nasproti teh dveh hiš stoji podružnična cerkev sv. Miklavža, kulturni spomenik (bila je zaprta).

 

 

Vrnitev malo po svoje

Bojevanju z robidovjem in zaraščenim kolovozom čez Lipo sva se ognila tako, da sva Ljubenske Rastke zapustila po asfaltni cesti po dolini Žepa. Ob njem me je razveselil zamudnik lučnik. Potok je više postal precej poskočen. Tudi tam je desno ob cesti po nekaterih skalah polzela voda. Blago, a vztrajno sva se vzpenjala in Žep je bil čedalje globlje pod nama. Precej na začetku sva opazila markacijo na cestni ograji, više še eno na škarpi (tam teče planinska pot do Koče na Travniku). Po dobrih 10 minutah sva zavila desno na slabo gozdno cesto in se prej kot v 10 minutah znašla nad Lipo pri travniku, na katerega sva tja grede pred gozdom zavila levo.

 

Čez slabih 10 minut sva se ustavila pri Furlandu, kjer je zdaj stal avto, zato sva domnevala, da se je nekdo vrnil domov. Res sva pri preši našla mladega gospodarja, ki je stiskal jabolka za sok. Postregel nama je z odlično mešanico jabolčnega in hruškovega soka, ki ga je naprešal prejšnji dan. Domačijo je podedoval po očetu in v prostem času gospodari na kmetiji. Ko naju je pospremil do prvega razcepa, da ne bi zgrešila poti, je ob pogledu na tistega bika z nenavadno »ovratnico« povedal, da je sam vtaknil glavo v pnevmatiko in ne dovoli, da bi mu jo sneli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Približno 10 minut od Furlanda sva prečila veliki travnik. Sonce se je začelo skrivati, zato tudi jesenske barve niso več tako žarele. Po 5 minutah sva dosegla cesto, potem pa nisva nadaljevala po njej proti Rabonu, temveč sva jo po nekaj metrih desno zapustila ostro v levo na neoznačen kolovoz navzgor v gozd. Ko se je zravnal, je postal zaraščen in se kmalu končal. Visoko na desni sva opazila hišo in se kar za nosom povzpela k njej po res hudi brezpotni strmini. Kakih 10 minut nad cesto sva dosegla hišo Planina 9 z majhnim gospodarskim poslopjem. Po njenem dovozu sva naredila nekaj korakov v desno, nato zavila ostro levo v gozd, iz njega pa sva se spet kar na pogled povzpela čez travnik do kakih 5 minut oddaljene ceste. Zavila sva levo nanjo, čez 5 minut pa desno z nje po označenem odcepu. Tako sva prehodila še tisti košček poti, ki sva ga zjutraj zgrešila. Med ograjama in levo skozi ograjna vrata sva se dobrih 5 minut od odcepa vrnila k Tratniku. In zakaj sva zjutraj zgrešila? Ker je puščica, kje je treba skozi ograjna vrata v ozek pas drevja, dvoumna. Kazala naj bi desno na vrata v ograji, a kakor je usmerjena, jo je mogoče razumeti tudi tako, da kaže navzdol, torej po travniku. Ampak zdaj sva pravilno prehodila tudi ta odsek.

 

 

Za konec sva obiskala še eno točko, povezano s partizansko bolnišnico Celje. Izpod Tratnika sva se odpeljala po že znani cesti nazaj proti Ljubenskim Rastkam, v dolini Žepa pa na ostrem levem ovinku zavila desno na gozdno cesto. Peljala sva se mimo malih hidroelektrarn Marovt in Dobnik - Robnik. Čez približno kilometer je bilo ceste konec (tisti predel se imenuje Grunti); parkirala sva ob ruševinah starega mlina in še ene elektrarne (Planina 38; S 46.405522, V 14.826788). Za njo sva po brvi prestopila Žep in se povzpela po neoznačenem strmem kolovozu. Ta se je po nekaj minutah končal in desno se je v strm breg pognala stezica. Pripeljala naju je iz gozda na jaso s počitniško hišico, nekdaj domačijo Planinc (na maPZS Spodnji Zadnjak, Planina 17), od katere so ostala še gospodarska poslopja. Pod bližnje pečine se je zatekel del osebja in ranjencev iz partizanske bolnišnice Celje, potem ko je bila februarja 1945 izdana. Tam sta imeli že od začetka vojne skrivališče dve ženski, 20 m dalje pa so partizani postavili še bunker skorjevko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

    

 

  

 

¶ ¶ ¶

Večino poti sva prehodila po dvakrat, kjer pa se je le dalo, sva tja ali nazaj grede ubrala (deloma) drugo pot, da bi videla še kaj novega ali pa samo zaradi spremembe. Tako sva obiskala tudi nekaj spomenikov in krajev, povezanih s partizanstvom, ki v vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije (PZS 2022) niso omenjeni. Vodnik nama je sicer pomagal, našla pa sva tudi nekaj opisov oziroma podatkov, ki se niso ujemali z dejanskim stanjem, in nekateri so manjkali. Kadar sva tja grede kak del poti zgrešila, sva to med vračanjem vestno popravila. Veselila sva se pogledov na lepo oskrbovane spomenike in se žalostila, jezila zaradi pozabljenih in zanemarjenih. Srečala sva kar nekaj prijaznih domačinov, uživala pa tudi v lepi pokrajini in naravi, le cest je bilo preveč. Pot sva prehodila z zanimanjem za zgodovinske dogodke in z mislijo na mojega očeta šercerjevca.