Na Roglo k Lovrenškim jezerom

Na Rogli sva bila že večkrat, lani 10. oktobra pa sva se tja odpravila zaradi Lovrenških jezer. Za izhodišče sva izbrala Gorenje pri Zrečah (okrog 750 m). Veliko parkirišče (S 46.403268, V 15.392050) je bilo zjutraj še prazno. Pri avtobusni postaji in veliki preši sva si ogledala turistične table o občini Zreče, bioregiji od Pohorja do Bohorja, pohorskih kolesarskih poteh in okoliških pešpoteh, nato pa se z drugega konca parkirišča odpravila proti cerkvi sv. Kunigunde (vas se je do leta 1955 imenovala po njej). Tam je še eno parkirišče. Zgodovina in oprema cerkve sta opisani na trijezični tabli. Na lepo urejenem pokopališču sva našla ob zidu spomenik Viliju Kranjcu in neznanim padlim borcem NOV ter grob Alojza Hrena, ki je padel za svobodo leta 1944, groba Albina Višnarja, ki je padel istega leta, pa nisva našla. Odkar moj študijski kolega Miran Hladnik s sotrudniki raziskuje in popisuje partizanske spomenike, sva tudi midva še bolj pozorna nanje.

 

 

S pokopališča sva se vrnila na parkirišče. Čeprav je Gorenje majhen kraj, premore podružnično osnovno šolo, vrtec, športno in večnamensko dvorano, gasilski dom in še kaj. V športni dvorani imajo menda celo tri plezalne sten(ic)e. Odpravila sva se po asfaltni cesti mimo kapelice, gostišča Smogavc in Centra šolskih in obšolskih dejavnosti proti naslednji kapelici in krajevni tabli Koroška vas. Pri Podgrajšku (št. 25) nasproti nje sva sledila kažipotu Rogla levo mimo razpela na dvorišče in za hišo po široki stezi ob travniški ograji v gozd. Sprva je bila koreninasta steza strma, nad zajetjem pa se je unesla. Kar hitro sva stopila na plano ter se vzpenjala po sadovnjaku, mimo vrta in pod hišami. Od tam je bil lep pogled na glavnino vasi. Mimo razpela z napisom Kam hitiš prijatel moj / Glej me jas zveličar tvoj / Trpel sem za blagor tvoj / Zato postoj pozdravi me sva prisopla do hiš. Pri prvi naju je oblajal pes, gospodar pa zvedavo povprašal, kam greva, in nejeverno, ali imava še toliko kondicije. Po dobrih 10 minutah sva dosegla gozdno cesto in pri pisanih kažipotih z raznobarvnimi številkami brez navedb smeri zakorakala nekaj deset metrov po jarku navzgor. Na vrhu so naju pričakali znamenje ter ograjeni travniki z ovcami in z domačijo Breznik na vrhu. Na vogalu ograje sva vstopila v gozd na široko mehko stezo, ki naju je po 20, 30 m pripeljala na križišče gozdnih cest s klopco in kažipoti, kjer sva zavila levo.

Dobra, čeprav ne posebno široka gozdna cesta po pretežno smrekovem gozdu se je začela kmalu rahlo spuščati. Čez 10 minut se je gozd končal in zavila sva levo na razpokano asfaltno cesto skozi Koroško vas na Pohorju. Takoj za uradno krajevno tablo je stala okrašena lesena za Planino. Na desni so se vrstili prijazni hribi z domačijami in jesensko obarvanimi krošnjami, jablane so se šibile pod plodovi, krave so poležavale na soncu. Pri Mahu (Planina na Pohorju 2, 862 m, na transformatorski postaji piše napačno Man) so smerokazi kazali levo Rogla 10 in Padeški Vrh ter naprej Planina, prav tako planinski kažipot Rogla. Za naslednjimi hišami (pri eni so ravno pometali dovoz na dvorišče, sobota pač) je cesta potonila v gozd. Ko sva izstopila iz njega, sva že zagledala kažipot na 890 m levo s ceste Rogla 2h. Takoj pri kapelici sva zavila ostro desno in asfalt se je 15 minut po tistem, ko sva stopila nanj, končal. Makadam naju je pripeljal do zadnje hiše (Planina na Pohorju 54), kjer sva se povzpela po levem kolovozu v gozd.

 

Po razritem kolovozu, kasneje kar po jarku, je šlo navzgor mimo preže in krmilnice, pred katero sva prestopila prečni kolovoz. Ko sva prečkala naslednjega, sta se na drugi strani povzpela desno kolovoz in levo jarek, ki sta ga »stražili« markaciji, torej sva zavila vanj. Sprva ozka, ponekod zaraščena in kamnita steza se je razširila v skalnat kolovoz. Po približno četrt ure sva šla mimo ograjene domačije Pušnik. Markirana pot je pred klopcami in pipo z napisom Počakaj žejni popotnik zavila desno v gozd. Steza je prečkala ozek jarek in naju pripeljala na asfaltno cesto. Po njej sva nadaljevala desno navzgor. Označena bližnjica je sekala levi ovinek, ob katerem sta stala znamenje in hiša. Čez 10 minut sva pri skladovnicah desk in drv stopila na gozdno cesto in levo po njej mimo velike lesene stavbe, najbrž gozdarske. Na njej so bili enak turistični zemljevid kot ob parkirišču v Gorenju in lesen relief orača.

 

 

 

 

Vrh klanca pri lepo poslikani kapelici in avtobusni postaji sva zavila levo na asfaltno cesto in takoj desno z nje. Od tega odcepa, označenega s prisrčno markacijo, sva v daljavi ob cesti videla domačijo Spodnji Jurgo. S ceste je na najino pot, ki je občasno tekla po jarku, pripeljalo še več stez. Po tleh se je vsepovsod lesketalo, kar je na Pohorju pogosto, a tokrat so bile »bleščice« tolikšne, da sem kratko malo morala vprašati geologa dr. Matevža Novaka, znanca s potovanja po Armeniji. Ne poznam veliko ljudi, ki bi tako kot on vedno in povsod ne le mislili na svoj poklic, ampak ga prav živeli. Z veseljem mi je pojasnil, da se tako bleščijo minerali iz skupine sljud. Na moji sliki je muskovit, to je mineral, ki tvori zelo tanke, lističaste kristale. Ti so lahko veliki tudi po nekaj decimetrov, tako da so ponekod z njim celo »zastekljevali« okna. Metamorfna kamnina, ki vsebuje zelo veliko muskovita, pa se imenuje blestnik (zelo posrečeno ime).

Skozi drevje sva tu in tam videla hišo, čez četrt ure pa je ena stala tik poti (Zgornji Jurgo). Na leseni lopi sta bila pritrjena opozorilo na hudega psa in nama nerazumljiv kažipot Classic events. Nad domačijo je stalo znamenje z napisom O Marija, prosi Ti za nas! Ohrani nam družine in domove, varuj naša polja in gozdove! Postavljena v spomin na brata Antona. Pri tej domačiji je zmanjkalo markacij. Zaradi bližnjega gozdarskega delovišča je bilo vse razrito in blatno. Ob njem je curljal skromen izvir. Nekakšen traktorski kolovoz je tekel po globokem jarku, zato se ni bilo kam umakniti. Ravno ko sta se bregova jarka znižala, je z leve pritekel še en tak kolovoz in nadaljevala sva po naslednjem globokem jarku ‒ vlaki. Čez kolovoz je tekel potoček in pozneje jih je bilo še več. Vlaka, ki je ni in ni hotelo biti konec, se je rahlo, a vztrajno vzpenjala, le tu in tam sta se ji znižala bregova, da nisva bila ves čas v jarku.

 

Na razcepu vlak čez pol ure je bil označen levi jarek. Zgoraj v bregu je hrumela žaga. Malo naju je že skrbelo, ker z desne še vedno ni bilo poti iz Koritnega in Oplotnice, po kateri sva nekoč že šla na Roglo. Jarek se je zožil in poglobil, čez 15 minut pa sva se ga (skoraj) rešila. Kmalu zatem sva prišla na križišče (1260 m) pod Gradiščem, kjer je z desne končno pritekla omenjena pot. Na drevesu poleg kažipotov je visela angelska podobica. Široka mehka steza, posuta z listjem, ob kateri je bilo veliko mravljišč, je zelo prijala nogam. Prečila sva poseko. Z razritega kolovoza sva zavila levo na gozdno cesto. Po nekaj deset korakih (kake četrt ure od prejšnjega križišča) sva na 1320 m onstran ceste zagledala dva kolovoza. Po obeh se pride na Roglo: po desnem mimo koče na Jurgovem in mimo stolpa v eni uri, po levem pa naravnost v tričetrt.

Nadaljevala sva po levem kolovozu, poraščenem s porumenelo šopasto travo, skozi redek smrekov gozd. Sčasoma so se smrekam pridružili listavci. V dobrih 10 minutah sva se znašla pred tablo Škratove učne poti, okrog katere je bilo precej živahno. Trije šolarji so raziskovali divje živali z mobilno aplikacijo Pohorski škrat. Ker ni bilo videti, kje naprej, sva njihove starše vprašala po Knafelčevih markacijah, pa niso vedeli, kaj je to, potem pa se je ena izmed mamic spomnila, kje je videla »take klasične markacije«. Od table sva se spustila mimo majhne preže, škratje hišice in drugih »škratovščin« po planinsko-škratovski poti. Srečala sva še več malih lovcev na dogodivščine. Vreščali so in se smejali, ko pa je Jani neko deklico vprašal, ali je že videla kakega škrata, si je pritisnila prst na ustnice: »Pšššt!«. Na tnalih pri razlagalnih tablah mali zbiratelji z lesenimi kladivi (v bližnjih Zrečah so doma sicer drugačna, težka kladiva) potolčejo po kovinskih palicah z žigi in si jih tako odtisnejo na lesene ploščice, toda videla sva opozorila, naj se teh predmetov zdaj ne dotikajo, zaradi korone seveda. Vrstile so se table z opisi Lovrenških jezer in barja, gob, cvetočih rastlin in resav, čebelah in hotelih za žuželke.

 

 

 

Po kake četrt ure sva od kažipotov na 1460 m zagledala veliko zeleno hišo in nato še druge. Mimo izvira Dravinje sva prispela do turistično-športnega naselja Rogla (1485 m) in v minutki, dveh do začetka Škratove poti. Sankaška vlečnica je delovala; na leseni hiški je pisalo Zlodejevo in Adrenalinsko zimsko letno sankališče (tam vlečnica nima sider, ampak vlečke in Slovenski smučarski slovar jih res imenuje tako). Samote je bilo konec: vse je bilo zaparkirano in ljudi se je kar trlo. S tamkajšnjih tabel sva izvedela marsikaj o šotnih barjih, vodi, traviščih in planjah. V množici kažipotov sva takoj opazila tistega za Lovrenška jezera, saj je bil največji. Pri lesi (1480 m), kjer sva zakoračila čez travnike, je pisalo, da je do jezer še uro in četrt (v tisto smer še rumena kažipota P.P.3 Pohorski biseri, kakor tudi rečejo Lovrenškim jezerom, in P.P.4 Ribniška pot, kažipot nazaj pa je bil odlomljen).

 

 

 

Za skalo s tablo o bogastvu planj po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri ograjenem granitnem spomeniku z napisom Na tem mestu je pokopanih šest borcev narodnoosvobodilne vojske padlih v bojih za svobodo 1941 - 1945. Ob njem sta bila še dva nova rumena kažipota: P.P.2 Šotna pot in P.P.7 Rogla nazaj. Sledil je dolg spust po gozdni cesti skozi iglasti gozd. S sedla Komisija (tablica 1446 m, rumeni kažipoti 1450 m, planinski 1460 m) čez četrt ure se pride k Lovrenškim jezerom levo (na Hribi.net sicer piše, da ta pot jezera obide) in desno. Večina se je povzpela levo, midva pa sva sledila »uradnemu« kažipotu desno. Vodili so naju knafelčki, zeleno-rumene markacije in rumene puščice. Na vrhu naslednjega vzpona so bili spet kažipoti (prav tako 1460 in 1450 m), med njimi naprej Ribniška koča 2h 30min, desno Mašin žaga 20min in Koča na Pesku 45min, omembe vredni tudi zaradi barvite soseščine razkošne jerebike. Dotedanjim markacijam so se pridružile še oznake mednarodne spominske poti zavezništva Vranov let. Ustanovljena je bila v spomin na reševanje vojnih ujetnikov in letalcev v okupirani Sloveniji med drugo svetovno vojno (udeleženec ene takih akcij Avstralec Ralph Frederick Churches - Crow (Vran) je o tem napisal knjigo A Hundred Miles as the Crow Flies, katere slovenski prevod Vranov let v svobodo je leta 2000 izdalo Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije).

Po slabe četrt ure sva prestopila potoček pri gozdnogospodarskih oznakah ter stari leseni tablici s komaj še čitljivim napisom Šentlovrenska jezera ½^h in puščico naprej. Veliko ljudi nama je prihajalo nasproti; očitno gre večina s Komisije po levi poti gor, po desni pa se vračajo. Dohitel naju je mladenič in se navdušen ustavil, češ kako je danes fajn, ko je tako malo ljudi, drugič je velika gužva. Le kakšno je, kadar je res gneča?! Ustavila sva se pri tabli o rezervatu Lovrenška jezera. Čez slabe pol ure se je pot zravnala in postala zelo blatna. Pripeljala naju je h kažipotom (1525 m) ob prečni leseni brvi, kakršne vodijo po močvirnem svetu med jezeri, in že sva zagledala razgledni stolp. Tamkajšnje razlagalne table pripovedujejo o Lovrenškem barju, njegovem živalstvu in rastlinstvu ter Naturi 2000 na Pohorju.

Najprej sva se povzpela na precej obljudeni stolp in bila prvi hip nadvse razočarana, saj ni bilo videti nobenega jezera. Neka obiskovalka je poznavalsko razlagala, da so bila jezera včasih, zdaj je pa vse preraslo ruševje, zato naju je zaskrbelo, ali bova sploh kaj videla. No, lesene potke med ruševjem so naju le pripeljale do jezer(c), v katerih so se zrcalili oblaki in ruševje, majhnih, večjih, skoraj črnih, svetlejših, različnih oblik. Enciklopedija Slovenije nas pouči, da pohorsko šotišče (debelina šote je skoraj 3 m) meri 16 ha, na njem pa je od 11 do 22 jezerc in barjanskih oken, odvisno od količine in trajnosti stoječe vode. Največje meri približno 7 m² (tako piše v več virih, a nama so se vsaj nekatera zdela večja), globoka pa so do 1,2 m. Lovrenško barje, največje v Sloveniji in najjužnejše visoko barje v Evropi, je del gozdnega rezervata Lovrenška jezera. V tistem ruševnatem prostranstvu smo se vendarle nekoliko porazgubili, da je lahko vsak po svoje užival v lepotah narave.

 

 

 

 

 

V Gorenje sva se vrnila po isti poti z nekaj popestritvami. Prva je bila namerna: od razglednega stolpa sva odšla po zgornji poti, desno po že precej slabih lesenih brveh. Kar takoj sva prišla na križišče (1500 m), kjer sva zavila levo (Rogla 1h 20min). Ko je bilo konec brvi, je bila steza zemljata, blatna, in čeznjo je teklo več potočkov. Še vedno je prihajalo gor veliko ljudi. Po 20 minutah sva se mimo velike zaraščene poseke spustila na travnike in čez slabe četrt ure pristala na Komisiji. Še čez slabe četrt ure sva na Ostruščici (1498 m), kakih 200 m pred granitnim spomenikom, poiskala s strešico pokrit pano s plastificiranima fotografijo pristajajočih padal in napisom (tudi v ne najboljši angleščini), da so tam zavezniška letala od junija 1944 odmetavala pomoč za partizane. V 25 minutah sva bila spet v turistično-športnem naselju na Rogli.

Ko sva po 45 minutah s križišča na 1260 m nadaljevala desno, je skozi gozd steklo nekaj prevelikega za srno, verjetno košuta ali jelen. Tista neskončna vlaka je bila sveže razrita; najbrž so medtem zvlekli iz gozda, kar sva slišala žagati dopoldne. Na gozdarskem delovišču pred domačijo Zgornji Jurgo sta dva možaka nalagala na traktor drva, češ da za naslednji teden že obečajo sneg. Potem je sledilo še nekaj nenamernih »popestritev«. Čez približno pol ure sva prezgodaj sestopila na asfaltno cesto, tako da sva šla mimo hiše enega izmed možakov, ki sta prej nakladal drva. Medtem naju je po cesti že prehitel in nama zdaj s širokim nasmehom razložil, kako naprej. Še dvakrat sva zgrešila pot, preden sva po dobrih 20 minutah vkorakala v vas Planina na Pohorju. Tam se je kakih 30 krav na paši na travnikih obakraj ceste razpostavilo ob ograjo in so naju opazovale. V pol ure sva prispela na precej polno parkirišče v Gorenju.

 

Na stoletnico koroškega plebiscita bi bila morala iti pravzaprav na (avstrijsko) Koroško, a zaradi korone to ni šlo. Ampak ko sva se vračala k avtu, sva na temeljnem kamnu za večnamenski objekt opazila datum 10. 10. 1999 ‒ torej sva po svoje proslavila vsaj obletnico te pridobitve.

Partizanska bolnišnica Jesén na Pohorju

Zaradi slabe vremenske napovedi na zahodu je bilo 18. novembra (spet) treba nekam na vzhod. Med brskanjem po spominu, računalniku in zemljevidih, kje na Pohorju še nisva bila, je Jani »odkril« partizansko bolnišnico Jêsen (tako sva prebrala). Po štajerski avtocesti sva se peljala do izvoza Slovenska Bistrica jug ter zapustila prvo krožišče v smeri Poljčan in Rogaške Slatine, drugo pa v smeri Maribor in Center. Najbrž nisva ubrala najkrajše poti, ampak po Ljubljanski in Partizanski ulici sva le prispela v Zgornjo Bistrico, tam pa zavila proti Tinju. Na Velikem Tinju (660 m) sva parkirala pri stari šoli (Veliko Tinje 7; S 46.415567, V 15.501946). Na njej je visela razglasna vitrina društva upokojencev, sicer pa je bila videti prazna. Je spomeniško zaščitena, a ji to očitno ne pomaga dosti, saj je razen nove strehe v silno slabem stanju. V njej se je rodil književnik Jože Tomažič (1906‒1970), čigar pravljice, bajke in legende temeljijo na pohorskem ljudskem izročilu. Od župnišča na drugi strani ceste so vodile stopnice navzgor k lepo obnovljeni cerkvi sv. Petra in Pavla. Ob vznožju stopnic z letnico 1895 je bila markacija in puščica je kazala proti cerkvi. Tam teče označena pot k Trem kraljem skozi Rép, po kateri sva se nameravala vrniti, za tja grede pa sva si izbrala pot mimo cerkve sv. Urha, tako da bi napravila krog.

Prodajalka iz trgovine nasproti stare šole nama je razložila, kako približno se pride k Sv. Urhu, in povedala, da pot ni označena, čeprav je na najinem zemljevidu Pohorja (PZS 2002) narisana kot označena (na digitalnem zemljevidu PZS ne). S parkirišča sva se odpravila po asfaltni cesti mimo razpela iz leta 2011 navzgor skozi vas. Nasproti hiše 15 sva zavila levo čez blaten travnik, shojen od živine. Ob ograjnih kolih sva se povzpela v gozd. Po jarku, posutem z ježicami in suhim listjem, sva spet prišla na cesto, a ker na drugi strani ni bilo videti nadaljevanja, sva jo ubrala navzgor po njej. Nad desnim ovinkom so se med drevjem videle hiše. Ovinek sva presekala skozi gozd in z nekaj domišljije vidna bližnjica naju je pripeljala na obsežen travnik. Pri Urhu 28 in razpelu (na zemljevidu Sp. Edi) sva znova prišla na cesto in čeznjo na travnik. Vrh njega je pod kmetijo (Zg. Edi) stal transformator. Za še eno počitniško hiško in bivalno prikolico sva že tretjič dosegla cesto in po njej odšla desno v gozd. Na desnem ovinku sva jo zapustila po blatnem kolovozu, po katerem je tekel potoček. Odcep levo sva zanemarila, čeprav je bil razločnejši od najine poti, enako sva ravnala pri zaraščenem desnem odcepu. Na naslednjem se je desni krak povzpel na travnik, vrh katerega so stale hiše, midva pa sva se držala levega.

 

Po 35 minutah se je kolovoz kar končal. V levo se je nadaljevala stezica, se po kratkem strmem vzponu zravnala in prav tako začela izginjati. Zavijala je preveč proti levi, nenadoma pa naju je pripeljala na kolovoz, ki je tekel približno v isto smer kot prejšnji, zato sva nadaljevala po njem desno navzgor. Dosegla sva gozdno cesto in stopila iz gozda med drevesoma z rdečima trikotnikoma. Zavila sva proti bližnjim hišam, kmalu prišla na asfaltno cesto in po njej v gozd. Čez 15 minut sva prispela k cerkvi sv. Urha (895 m), podružnici tinjske. Prva cerkev je tam stala že v 15. stoletju, v 17. pa so jo barokizirali. Sicer očitno obnovljeno zunanjost je grdo načela vlaga, zvonik, posebno streha, pa mi je bil zelo všeč. Z razlagalne table sva izvedela, da je v bližini še baročna Skrbijekova kapela (na zemljevidu Škrbinjek). Po slabši asfaltni cesti sva se spustila mimo cerkve in v kakih 5 minutah prikorakala k njej. Postavili so jo ob potoku, katerega voda naj bi zdravila očesne in druge bolezni. Ko se je to razvedelo, so tja začeli prihajati številni romarji in menda so prav zato v bližini postavili cerkev. Vode ob najinem obisku žal ni bilo.

Vrnila sva se k cerkvi, zavila desno na »glavno« cesto in mimo odcepa levo, od koder sva prišla prej, nadaljevala naravnost po smrekovem gozdu. Ko sva prišla iz njega, sva pod garažo ob cesti zagledala domačijo. Iz gozda na pobočju daleč spredaj na desni je štrlel stolp s kroglo na vrhu. Šla sva mimo zbiralnice mleka na levi in velike kmetije na desni (Anjel). Od nje je bila cesta makadamska. Po spustu do Urha 9 se je začela spet rahlo vzpenjati. Gozd desno od ceste je bil zamrežen in lesena tabla je žugala, da je privat, da je prepovedano nabirati gozdne sadeže in parkirati. Spustila sva se do širokega potoka. Na travniku onstran vode je bilo nekaj hiš. Pol ure od Sv. Urha sva stopila iz gozda na križišču pri Močnikovi hiši (836 m). Kažipot Trije kralji na Pohorju 1h 30min ob smetnjakih je kazal na levo cesto, desna pa je prečkala Bistrico ter se mimo table o Bistriškem vintgarju nadaljevala proti Šmartnemu in Zgornji Polskavi.

Mahnila sva jo proti Trem kraljem. Poslej so naju vodile markacije. Od križišča se je makadamska cesta vzpenjala pod naslednje hiše, a preden sva prišla do njih, naju je kažipot na 935 m (ni mogoče, da bi bila v 5 minutah od Močnika napravila 99 m višinske razlike!) Trije kralji na Pohorju 1h 25min pokazal desno na travnik in v temen smrekov gozd (na zemljevidih PZS je pot speljana drugače). Na smreki nasproti kažipota je tičala lesena deščica z zelenim napisom 3.kralji in puščico v najino smer. Po kratki strmini je postal vzpon zmernejši. Z leve od spodaj je pritekla široka steza in se združila z najino. Na stičišču je nazaj, od koder sva prišla, kazala modra puščica in na deblu je bil narisan bel obraz z rogovi ali dolgimi ušesi, ki je kazal jezik. Kakor pogosto na Pohorju je bilo ob poti in na njej veliko vode. Med vzpenjanjem po čedalje strmejši grapi sva šla mimo korita ob studenčku in kmalu zatem dosegla prečno skorajda gozdno cesto. Prestopila sva jo v desno in prišla na stransko asfaltno cesto, ki naju je po nekaj metrih pripeljala na glavnejšo. Oznake so kazale čeznjo, a midva sva zavila desno po njej.

 

Mimo velike domačije in transformatorske postaje sva kake pol ure od Močnika prikorakala v počitniško naselje. Na cestišču sta bila napis Koštruni (tako se imenuje Športno društvo Tinje) in risba rogate živali. Za mogočno škarpo je bil na ograji Planine pod Šumikom 10b napis Koča na Planini 041 702231. Za to brunarico s tremi zvezdicami je cesta zavila levo in se nadaljevala med še več počitniškimi hišami. Po dobrih 20 minutah sva mimo betonskega objekta oziroma temelja prispela na križišče s smerokazi nazaj Tinje, naprej Trije kralji, z desne pa je pritekel kolovoz ali gozdna cesta z zapornico. Tudi tu se najin zemljevid PZS ne ujema z dejstvi. Nadaljevala sva v smer Treh kraljev. Na naslednjem križišču ni bilo nobenih oznak, zato sva ostala na »svoji« cesti. Po 25 minutah sva se na večjem križišču s smernima tablama Osankarica in »Jakec« 1,5 km levo ter napisom Areh, knafelčkom, R (najbrž Ruška planinska pot) in puščico naravnost (vse na drevesu ob cesti) držala slednjih. Asfaltna cesta, pod katero je teklo več potokov, se je zlagoma spuščala. Levo skozi drevje sva videla travnik in počitniške hišice. Ob enem takih »naselij« je celo vihrala zastava. Na odcepu k njemu so bili kažipoti levo Majstrova hiša (ta je tudi na zemljevidu; bližnja transformatorska postaja se imenuje Majsterhaus), nazaj Trije kralji in naprej Šmartno na Poh.

Čez slabe četrt ure sva zavila desno na makadamsko cesto proti Simrajhu oziroma domačiji Lepej (naprej Areh in Šumik). Mimo kolovoza, ob katerem je stala razbita bivalna prikolica, sva kmalu prišla k Lepeju na Planini pod Šumikom 3 (1038 m), kjer naj bi dobila ključe bližnje partizanske bolnišnice. Zaradi dveh srboritih psov si nisva upala do vrat, da bi potrkala ali pozvonila, nihče pa kljub hrupu ni sam prišel na spregled. Čez travnik sva videla zeleno tablo, ki sva jo opazila že s ceste, in se napotila k njej, ker se nama je zdelo verjetno, da je povezana z bolnišnico. Na tabli je res pisalo PARTIZANSKA BOLNIŠNICA JESEN / Planina pod Šumikom / Zavarovan zgodovinski spomenik / BOLNIŠNICA JE DELOVALA OD DECEMBRA 1944 DO JUNIJA 1945 / Spomenik varujemo skupaj z okolico v njegovi izvirni podobi. Kažipot je kazal proti gostemu smrekovemu gozdu. V njem je z desne pritekla steza, najbrž od Lepeja. Na neki skali sva opazila zaradi vlage in mahu slabo vidno rdečo zvezdo. Prestopila sva več brvi nad deročim potokom in mokrotnim svetom ter četrt ure od Lepeja prispela na cilj (1045 m).

Lesene barake za ranjence, osebje, operacije, razkuževalnico in kuhinjo si je mogoče ogledati tudi od znotraj, če imaš seveda srečo, da so pri Lepeju doma. Midva sva v notranjost lahko pokukala le skozi okna. Bolnišnica je dobila ime po času, ko so jo začeli graditi: jeseni (oktobra) 1944. Torej Jesén, ne Jêsen! Prve ranjence je sprejela januarja 1945 in je delovala do konca maja 1945. Glavna zdravnika sta bila dr. Ivan Kopač - Pauček (1916‒1988; na Pohorju je ustanovil kar šest partizanskih bolnišnic) in dr. Herman Slokan - Zmago (1915‒1970), ki sta tudi po vojni vodila več zdravstvenih ustanov. Za prehrano in obveščanje o nevarnostih sta skrbela Olga in Franc Mušič, tedanja lastnika Lepejeve domačije. Čeprav je bila bolnišnica zelo blizu hiš, je sovražniki niso nikoli odkrili. O njej sem na spletu našla dokaj izčrpen zapis. Poskušala sva najti tudi zemljanko, a nama ni uspelo, čeprav se nama je zdelo, da brv na drugi strani barak utegne voditi k njej. Iskala sva še v druge smeri, a brez uspeha. Kakega kažipota pa žal ni bilo.

Ko sva se po drugi poti vrnila na cesto, sva v gošči onkraj nje zagledala tablo s križi, zemljevid pomnikov v pohorskih gozdovih. V bližini sva našla žalostno propadajoč lesen spomenik iz leta 1977, posvečen partizanski saniteti in pohorskim kmetom. Na devetih stebrih so (bili – nekaterih ni več) »podpisi« sodelujočih: pokroviteljice partizanske bolnišnice Jesen Univerze v Mariboru in njenih tedanjih članic Visoke ekonomsko-komercialne šole, Pedagoške akademije, Višje agronomske šole, Višje pravne šole, Visoke šole za organizacijo dela in Višje tehniške šole ter Zveze borcev in občanov Slovenske Bistrice.

Nazaj grede sva zavila še k Majstrovi hiši. Najprej sva mislila, da je to počitniška hiška Planina pod Šumikom 4, a napis Maisterhaus 1 na njej je zbudil dvom. Na zvonjenje dveh radovednežev se ni nihče oglasil, v hiši se je drl maček, psa, pred katerim svari tablica, pa k sreči ni bilo doma. Pozneje sem ugotovila, da Maisterhaus ni hiša, ampak se tako imenuje počitniško naselje.

Slabih 20 minut od partizanske bolnišnice sva na že znanem križišču tokrat nadaljevala po desni cesti. Tudi na tej sta bila rogata podoba in napis Koštruni z dodatkom 1500 m, pozneje še 1 km. 200 m pred Jakcem sva zagledala teptalnike in snežne topove, izza smrek pa je pokukal zvonik cerkve sv. Treh kraljev. Cesta se je ves čas od križišča vzpenjala. Slabih 20 minut od njega sva jo z veseljem zapustila in se po travniku povzpela k cerkvi. Tam sva bila doslej dvakrat, leta 2008 in 2010. Mogočna stavba je še vedno v klavrnem stanju, spomeniku Antonu Štuhecu (po portalu SIstory 1906‒1943), oskrbniku nekdanje koče pri Treh kraljih, pa se tudi ne godi najbolje – zdaj je zbledela še rdeča zvezda na njem. Domoljubni mož ni preživel druge svetovne vojne; na spomeniku piše, da »je bil 1942 leta odpeljan od gestapa in ustreljen«, v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije (PZS 2007) pa, da »je umrl med vojno v Mauthausnu« (tako tudi SIstory). Štuhecov dom je samo še na zemljevidih, nadomestil ga je Penzion Jakec (na tabli 1109 m, na zemljevidu in v vodniku 1181 m!). Med njim in cerkvijo je množica kažipotov, zemljevidov in informativnih tabel. Sledila sva kažipotu Šmartno-Zg. Polskava, kakor nama je pri kosilu v Jakcu svetovala natakarica in pojasnila, da se bo pot pozneje razcepila.

Po gostem mračnem smrekovem gozdu naju je blatna steza v 10 minutah res pripeljala do razcepa: levo Slov. Bistrica skozi Močnik, desno Slov. Bistrica skozi Tinje. Zavila sva desno, steza se je začela spuščati ter postala koreninasta in skalnata. Na razcepu dobrih 10 minut za prejšnjim ob nobeni od treh stez ni bilo oznak. Odločila sva se za desno, po grapi. Niže je izbiro potrdila markacija. Steza je zavila levo iz grape in čez 10 minut sva sestopila na asfaltno cesto. Tam je bil samo kažipot nazaj Trije kralji, za naju pa nič. Po tem, kako je bil kažipot obrnjen (tako da ga vidijo tisti z leve), sva sklepala, da morava zaviti tja. Spet sva bila na Planini pod Šumikom. Na križišču je bilo levo 4 km do Jakca, midva pa sva se spuščala dalje za puščico in markacijo na avtobusni postaji. Mimo čedne kapelice, domačij Spodnji Greh - Leskovar in Gracej - Greh ter znamenja sva prikoračila do konca vasi. Markacij ni bilo.

 

 

Dobre četrt ure, odkar sva stopili na asfalt, sva na desnem ovinku ob odcepu levo v gozd k sreči opazila markacijo, zavila tja in ugotovila, da z leve skozi gozd vzporedno s cesto priteče markirana pot. Torej sva jo nekje zgrešila. Nadaljevala sva po njej. Na razcepu naju je markacija usmerila levo rahlo navzdol po majhnem jarku. Tudi na naslednjem razcepu je bil najin levi krak. K sreči se je drevje nekoliko razmaknilo, da gozd ni bil več tako teman in sva laže sledila stezici. Po 10 minutah sva zavila desno in kmalu zatem pristala na asfaltni cesti pri spomeniku Nejcu Mesariču, ki se je 5. februarja 2014 komaj 21-leten smrtno ponesrečil pri odpravljanju posledic žleda. Markacija in puščica na kozolčku v kraju Rép sta naju usmerili levo navzdol po cesti, vsaj midva sva ju razumela tako, po zemljevidu PZS pa pot tam cesto prečka. Mimo smerokazov levo Urh in Šmartno na Pohorju sva šla kar naravnost, prav tako mimo odcepa slepe ceste levo k Spodnji Ajdi 26‒28, ves čas brez markacij (očitno sva puščico v Repu razumela narobe), zato sva do Velikega Tinja kake pol ure tolkla asfalt in mimo odcepa levo Gracej in Cvahte – Kresnik prišla do avta ne po markirani poti mimo cerkve, ampak po cesti, kakor sva začela.

Na koncu navadno zapišem, da je bilo zanimivo ali lepo ali pa oboje, sploh ker morebitne slabe stvari po nekaj mesecih že pozabim, in tudi tokrat ni dosti drugače, asfalta je bilo pa kljub vsemu preveč, to že moram priznati.