Miklavška gora – drugič

Pri prvem vzponu na to prikupno vzpetino (5. 10. 2006) sva odkrila, da vodi gor (vsaj) še ena označena pot (iz Selc), in 20. februarja sva jo preizkusila.

V Selcih sva parkirala v športnem parku Rovn (domači izraz za ravan), kjer ni ne duha ne sluha o kakem »napotku za turiste«, ampak prijazen domačin, ki ima okoliške poti v mezincu, naju je napotil levo pod gozd. Kmalu sva zagledala na tleh prvo rumeno-zeleno oznako in tam s kolovoza zavila ostro v desno navkreber. Poslej sva sledila rumeno-zelenim krožcem in rumenim puščicam. Domačini rečejo tej poti lovska (tudi čez Korita). Široka pot se spremeni v stezo, ki zmaguje hudo strmino v lepih ključih. Po pobočju Zavrnika (762 m) dosežemo prvo senožet. Razcep nad njo v nasprotju s siceršnjo dobro označenostjo ni zaznamovan. Zavijemo desno in šele čez kakih 100 m je na tleh (kar zlasti za zimo ni prav posrečeno) prva markacija. Da je treba na vrhu senožeti v desno, pa je spet dobro označeno. Zavrnik obhodimo po jugovzhodni strani in skozi drevje se vidi njegov vrh kakih 100 m nad nami. Potem pridemo na drugo senožet in se po njenem levem robu povzpnemo naravnost na sedlo med Zavrnikom in Penovnikom (708 m). Spustimo se desno v gozd po kolovozu, ki nas hitro pripelje na drugi konec iste (druge) senožeti, tam pa zavijemo levo in se spet začnemo vzpenjati. Široko stezo po kakih 100 m zapustimo v levo po ozki strmi stezi. Kar hud vzpon nas pripelje do oddajnika, od njega pa je le še nekaj deset metrov do cerkve sv. Miklavža. Domačin, ki sva se mu zdela pozna za ta letni čas, je napovedal do vrha 2 uri, a pot sva zmogla v dobri uri. Če naju ne bi bila preganjala tema, bi bila morebiti potrebovala poldrugo uro.
Vrnemo se lahko po isti poti ali po drugi strani. Ker je bila tisti dan strmina zelo spolzka in naju je lovila noč, sva izbrala drugo možnost. Spustila sva se po kolovozu do kapelice v Zgornji Golici, od tam pa po asfaltni cesti v Spodnjo Golico. Do Sore sva že v temi prišla pri tovarni, kjer je tabla z zemljevidom poti na Miklavško goro in okoli nje. V nekaj minutah sva bila spet v športnem parku. Spust je trajal slabo uro (ker sva hitela).

Prvi pohod je minil v deževnem vremenu, drugi v oblačnem in obakrat se je mudilo. Ostaja dolg: Miklavška gora v soncu in uživaški počitek (z malico) na očarljivem vrhu.

Kamnik (856 m) in Hom (607 m)

Nekaj časa sem »manjkala«, a imam trden namen nadomestiti zamujeno. Na pustno soboto sva se spet odpravila v Zabukovico. Prejšnjič nama je namreč zbudil pozornost strumni Kamnik. Do grobišča talcev je šlo enako kot na Gozdnik (14. 2. 2007), le da je pred pongraško pekarno stal velikanski šotor in je dišalo po krofih. Kjer je na karti Posavsko hribovje – zahodni del narisan odcep v desno, nas markaciji na električnem drogu pošljeta naprej po cesti. Ko se klanec položi, je nasproti Pongraca 139 makadamski odcep v desno. Označen ni, a tja so naju poslali domačini. Z gozdne ceste sva zavila levo k hiši, ki jo še gradijo. Od tam sva po naključju pogledala navzgor v gozd ravno v pravo smer, da sva zagledala markacijo. Le od kod se je vzela? Poslej jih je bilo nekaj, precej pa sva se urila v orientaciji kar sama. Po dobri uri sva nad Jagrom dosegla sedlo s kažipoti. Tisti za Kamnik trdi, da je do vrha še pol ure, vodnik (Marjan Pergar, Posavsko hribovje, PZS 2004) pa napoveduje uro hoda; midva sva se izkazala z zlato sredino: tričetrt ure. Na vrhu stojita majcen bivak in grozd kažipotov, za kaj več pa skoraj ni prostora. Razgled nama je kratila nizka oblačnost.
Na drugo stran sva se v tričetrt ure spustila do športnega plezališča, kjer sva se zabavala z branjem imen plezalnih smeri (precej tovrstne zabave najdete na http://www.plezanje.net/). Po 20 minutah so naju pri Balohu pozdravili prisrčni brezovi palčki, z bližnjega križišča pa je še kake pol ure do Dragovega doma na Homu (smer Griže). Prijaznega oskrbnika Ivana »Nadhomskega« Pinterja so leta 2003 razglasili za Savinjčana leta – so že vedeli, zakaj. S sosedo sv. Magdaleno sva si delila lepi razgled na dolino in po okoliških hribih. Od tam sva se spustila v Zahom, zavila levo na asfaltno cesto, pri napisu Zabukovica na električnem drogu pa k hiši Pongrac 52 in čez njeno dvorišče, onstran katerega je na kozolcu spet markacija. Z nekaj zatikanja in sreče sva čez slabo uro zašpilila klobaso.

Upoštevaje strmino je mimo Jagra gor in mimo Baloha dol kar prava izbira. Pohod je priporočljiv v suhem vremenu, saj so poti sicer precej spolzke.

Čeprav je pust že davno pokopan, pa moram našteti še rožice, ki so se takrat tam okoli pridružile onim, naštetim na valentinovo: pljučnik, zimzelen, tevje, blagodišeči teloh, kronice, polžarke. Čudna »zima«.

Zimski Viševnik

Če se na "salonski dvatisočak" odpravite v čudovitem sončnem vremenu, miru in tišine seveda ne morete pričakovati (pa čeprav sredi tedna), vod Slovenske vojske, ki se nanj vzpenja iz vojašnice na Rudnem polju, pa ustvari še prav posebno vzdušje.

A kljub lahki dostopnosti Viševnik ni tako nedolžen, kot se zdi. Pred vzponom nanj počakajte da mine nevarnost snežnih plazov, v zgornjem delu vzpona pa vam bodo morda prišle prav dereze ... in naj vam ne bo prav nič nerodno, če boste edini, ki jih boste uporabljali (menda imajo okoli Viševnika angeli varuhi še prav posebej naporno delo). Do vrha smučišča na Rudnem polju se povzpnete ob levem robu vlečnic, od tam naprej pa je pot do vrha je skoraj vedno zgažena.

vrh Viševnika

pogled na Triglav

Žafrani nad Črnim Kalom

Progasti žafran sem iskal nekaj let in ga pred tremi leti končno našel na travnikih nad Zazidom; ta pa je bil tudi edini, ki sem ga videl ... do danes, ko sem skoraj hodil po njih ob Kraškem Robu nad Črnim Kalom.

Če se boste odpravili občudovat žafrane, se do parkirišča v bližini plezališča Črni Kal odpeljite z avtom (le zgodnji bodite ob koncu tedna; popoldne je parkirišče skoraj polno). Avtocesto zapustite na izvozu Kastelec, sledite oznakam za Podgorje, nato zavijete desno proti Črnotičam in na prvem makadamu desno. Ta vas po slabem kilometru pripelje do parkirišča, s katerega se po markirani poti nad stenami plezališča odpravite proti jugovzhodu.

Izlet lahko nadaljujete po markirani poti proti Podgorju ali pa začnete v Socerbu in se do Črnega Kala sprehodite po odprtih kraških travnikih. V obeh primerih vam bom pomagal planinski zemljevid Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras.

Pojdmo na Štajersko

Danes je valentinovo. Upam, da niste sodelovali pri ropanju cvetličarn, ampak ste se odpravili v ta čisto pomladni dan. Samo poglejte, koliko teloha raste v Pongracu. Pa ne trgajte, samo glejte. Midva sva se v soboto nagledala še trobentic, spomladanskih žafranov, belih repuhov, mačic, žanjevcev, resja, lapuhovih sončkov ...

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Žalec in se odpeljala v Zabukovico. S parkirišča pred Minervo sva se napotila po cesti, sledeč smerokazu za Gozdnik. V Pongracu sva zavila levo s ceste čez Artišnico in mimo grobišča talcev na gozdno cesto. Markacije in kažipoti so naju v slabi uri pripeljali do lovskega doma in Kotnikove domačije. Tako megleno je bilo, da se od ene do druge hiše skoraj ni videlo, pa je vmes samo dvorišče. Nad Kotnikom se je treba odločiti, ali na Šmohor ali na Gozdnik. Ker sva na Šmohorju že bila (17. 12. 2006), je sledila odločitev, ali na Gozdnik čez Mali ali čez Petelinov vrh. Izbrala sva Malega (levo). Čez kakih 10 minut sva se po vijugastih stopnicah povzpela iz megle na sonce pod sinje modro nebo. Z vlake je treba kar v breg; le dobro poglejte za markacijami više gori, kajti tam odcep ni označen. Po dobrih 20 minutah sva si že privoščila razgled z Malega vrha (710 m), na katerega lahko priplezamo po stari poti ali se vzpnemo po lažji, na novo markirani s sedelca med Malim in Velikim vrhom nekoliko naprej. S sedelca je do prostornega, a nerazglednega vrha Gozdnika (1090 m) s prijetnim bivakom kakih 20 minut strmine.

Po precej strmem spustu na drugo stran sva po 20 minutah s sedla z nekaj počitniškimi hišicami že zagledala svoj naslednji cilj, Kotečnik (772 m), in domačijo Zgornji Beškovnik pod njim. V četrt ure sva bila pri njej, potem pa je šlo po grebenski poti gor in dol kake tričetrt ure in šele deveti vrh (če sva prav štela) je bil pravi. Za tiste, ki ne marajo, da jih greben vleče za nos, ko vsakič mislijo, da so že na cilju, je že na četrtem "vrhu" vpisna skrinjica z napisom Kotečnik in tam lahko uživajo razgled. Potem pa nazaj k Beškovniku in desno po cesti, dokler se na levem ovinku ne odcepi v desno kolovoz, ki je po zemljevidu markirana pot v Zabukovico, čeprav bi nas nove oznake rade prepričale, naj nadaljujemo po cesti. V dobri uri sva bila v Zabukovici, potem pa še kakih 10 minut do avta. Če odmislim ponekod precej blatno pot, je bilo imenitno.

Na Kovk iz Vipavske doline

Če vam je vzpon na Kovk s Cola prekratek, se odpravite nanj iz Vipavske doline, bolj natančno s ceste Ajdovščina-Col. Pot se začne ob velikem parkirišču približno 500 metrov za odcepom za Vipavo (če prihajate s Cola) oziroma dober kilometer za masivnim betonskim zidom (če prihajate iz Ajdovščine).

Lepo markirana pot se začne na kolovozu (kažipot ob cesti), ki se hitro spremeni v ozko stezo. Ta se zažene naravnost navzgor po že kar nesramno strmem pobočju in vas v slabi uri (in 350 višinskih metrih) pošteno upeha. Na Robu Gore (nanj pridete blizu odskočišča jadralnih padalcev na Sončnici) vas čaka čudovit razgled po (Vipavski) Dolini, do vrha Kovka pa je še slabih 20 minut zložnega vzpona po Poti po Robu (ki je tudi del Slovenske planinske poti).

Več kot le sprehod

Zaradi delovne sobote je bilo »treba« tokrat na pohod spet med tednom po službi. Odpravila sva se k smledniškemu Staremu gradu (517 m). Kmalu za Vodicami sva zavila desno v Repnje, tam pa parkirala za samostanom šolskih sester (»Vse dvorišče je lahko vaše,« je rekla ena izmed njih.). Malo naprej sta tablica vodiške pohodniške poti in kažipot v desno k cerkvi sv. Tilna, ki se vidi že iz vasi.

Ko je konec asfalta, prijetna markirana pot (te dni je sicer nekoliko blatna) vodi mimo taborske cerkve, nato pa gor in dol po gozdu. Če bi se radi urili v orientaciji ali se celo izgubili, ta pot ni za vas, saj so ob njej potolčeni vsi rekordi v gostoti napisov. Mnogi so čisto nepotrebni (strožji od mene bi rekli, da gre za onesnaževanje okolja, in imeli bi celo prav), vendar so se tisti, ki so jih postavili, precej potrudili in se zraven očitno izborno zabavali. Spotoma lahko splezamo na gradišče, kjer je nekoč stal grad Retellstein. Pot ni posebno razgledna, a naj lokalpatriotsko omenim, da se nekje zelo lepo vidi Komenda z okolico, tu in tam pa tudi Kamniške planine in na drugi strani Šmarna gora. Mimo partizanskega spomenika, posrečenih »napajališč« za »pse in kužke«, klopc, ostankov silvestrovanja, partizanske zemljanke, postaj trimske steze (ena je videti posebno vratolomna – kot smučarska skakalnica sredi gozda) in drugih znamenitosti smo v dobri uri pri Starem gradu in okrepčevalnici pod njim (ob četrtkih je zaprta). K razvalinam vodi pot, lahko pa k njim tudi na kratko splezamo po klinih in ob jeklenici ter se končno naužijemo razgledov.

Vrnila sva se čez Šternov in Rakov hrib, dalje pa po poti vzpona. Sv. Tilen naju je sprejel z glasnim zvonjenjem in nad njim je sijala luna. V slabi uri sva bila pri avtu. Pričakovala sva le prijeten sprehod, a dobila sva še marsikaj zraven. Če bi hotela oblesti in si ogledati vse, kar napovedujejo vsakovrstni napisi, pa bi lahko pohajkovala ves dan.