Neplansko spet na Planskem vrhu

Na Planskem vrhu (1299 m) sva bila že pred leti. Po najvišjem vrhu Mežakle, Jerebikovcu (1593 m), se nama je zahotelo še drugega najvišjega. Bila pa je zima, zato sva imela zimske težave z markacijami ter »običajne« težave zaradi neujemanja zemljevida in dejstev. Nazadnje niti nisva bila gotova, ali sva dosegla vrh. Na dan upora proti okupatorju sva se spet odpravila na Mežaklo. Pohajkovat, imela pa sva tudi dve določni želji: razgledati se s Škrbine in videti naravni most.

V središču Jesenic sva sledila smerokazu Športni park pod železnico, se zapeljala čez savski most in zavila desno, kakor svetujejo na Hribi.net. A tisto parkirišče je zasebno, zato je bolj »spodobno« nadaljevati pod cesto nekaj metrov naprej, saj je za podvozom (markacijo desno od njega je neznani avtor »vkomponiral« v svoj grafit) precejšnje makadamsko parkirišče, namenjeno ljubiteljem narave. Tudi ob bližnji zapornici, ki zapira dovoz k zasebnemu kamnolomu, stoji prijazna opozorilna tabla.

Na ovinku med podvozom in makadamskim parkiriščem se levo v breg odcepi potka, na asfaltu označena z markacijo in puščico. Spodnji del je bogato obrobljen s šmarnicami, ki prejšnjo sredo še niso cvetele, a te dni tam gotovo že lepo diši. Sicer sva videvala skoraj vse tiste rože kot na prejšnjem pohodu, le malo bolj pohitele so (telohi so se množično pretvarjali, da so stročnice). Po 25 minutah sva dosegla gozdno cesto, kjer pot navzdol označuje Viktor iz »zgodbe« Pot pod noge z Viktorjem pohodnikom (takih tablic je še več, prospekta pa žal ni več dobiti*), da morava zaviti levo, pa sva »uganila« sama. Na prvem ovinku leži kup vreč z odpadki, ki potrpežljivo čakajo na dokončanje čistilne akcije. Opazila sva prvi planinski srobot letos. Listi in celo že popki napovedujejo kar nekaj orlic. Pot čez veliko grdo poseko je (bila) markirana v levo, a ker se kmalu obrne desno, je že nastala bližnjica takoj desno. Markacij je pravzaprav dovolj, le da so mnoge slabo vidne (posebno za slabovidne). Nekatere so peterokrake, kot nalašč za dan upora. Hribi.net omenjajo dve poti. Ko sva čez 20 minut prišla na prireditveni prostor ob spomeniku padlim partizanom, je bilo jasno, da sva »drugo varianto« (tako rekoč »direktno« - levo strmo v klanec, ko dosežemo gozdno cesto, pa smo že mimo Zakopa) zgrešila. Na Zakopu (na tablici 1190 m, na Hribi.net pa 1150 m; na spomeniku piše o Zakopih, na tablici pa je končni i zamazan in tudi sicer prevladuje Zakop) na dan upora v držalih pri spomeniku ni bilo zastav in tudi golaža, ki ga »obljublja« tablica, ni bilo.

Nad prireditvenim prostorom sva zavila levo po gozdni cesti (oznak ni), ki se kmalu konča z nekakšnim obračališčem. Lahko bi bila nadaljevala desno po markacijah, a sva sledila kažipotu Bolnica. Stezica je komaj vidna in slabo označena, zato sva si precej pomagala z opisom na Hribi.net (koristijo tudi orientacijske sposobnosti in domišljija). Povzpela sva se na markirano panoramsko pot; razglede sicer moti drevje, a zdaj ko še ni olistano, niso tako slabi. Najprej sva se odpravila levo in se spustila ob ograji k partizanski bolnišnici. Pot je strma in posebno v vlažnem zelo spolzka. Spodnji del ograje je potreben popravila. Pod skalno steno tiči lesena hišica in s tabel izvemo nekaj o prvi partizanski bolnišnici na Gorenjskem, ki je sovražnik ni nikoli odkril. V njej je precejšen nered, podpisi vsepovsod pa pričajo, da ima kar veliko obiskovalcev.

Povzpela sva se nazaj na panoramsko pot in nadaljevala po njej proti vzhodu. Ni bilo dolgo, ko sva se spet ustavila: tako številnim in tako lepim avrikljem se niti Jani ni mogel upreti. Do menda najboljšega razgledišča na tem robu, Škrbine (Hribi.net 1210 m, panoramski zemljevid jeseniške občine 1154 m), ki ga poleg razgleda »krasita« pretvornik in siva pločevinasta hišica, ni daleč. Pod Škrbino pripelje gozdna cesta. Neki domačin nama je razložil marsikaj, tudi kako prepoznati Planski vrh, zato sva se odločila preveriti, ali sva pozimi res že stala na njem. Zlezla sva čez podrt električni drog in prišla do vodnjaka, nad katerim se pot močno vzpne. Ko se je strmina unesla, sva stala nad naravnim mostom (viri se razhajajo glede dolžine 15/10 m, višine 8/6 m in širine 3/4 m). Kmalu so naju markacije popeljale desno navzdol, kjer so oznake na nekaj mogočnih smrekah. Od tam je v desno le kratek vzponček na Planski vrh, ki ga označujejo geodetski kamen, v tla zapičen lesen kol in piramidasta skala z rdečo konico. Na najini zimski fotografiji kukata iz snega isti kol in (nepobarvan) vršiček skale. Čeprav sva malicala sredi gozda, se nama je prileglo enako kot na kakem zračnem razgledniku.

Desno od omenjenih smrek sva se spustila na zatravljen kolovoz, kjer je nekdo postavil možička, in desno po njem. Hitro začne zavijati levo in se strmo spuščati. Po kake četrt ure sva se znašla na drugem obračališču, kjer se konča gozdna cesta z desne. Zavila sva nanjo in čez nekaj minut levo z nje po stezi navzgor, po kratkem vzponu dosegla rob, se prekucnila čezenj in na neoznačenem razcepu izbrala levi krak (šele čez čas nama je izbiro potrdila markacija). Po nekaj manjših vzponih in spustih sva zagledala znamenje za Snežno jamo in zavila levo k njej. Jani je zlezel tudi noter, česar pozimi nisva mogla (si nisva upala) storiti.

Ko sva se vračala, naju je pod Planskim vrhom ujel dež. Dežek. Pri vodnjaku nisva zavila desno na panoramsko pot, ampak sva se spustila levo na gozdno cesto, jo prečkala in po široki, udobni gozdni poti prišla na prvo obračališče z druge strani, kot pa sva ga zjutraj, ko sva zavila k bolnišnici, zapustila. Od tu sva nadaljevala po gozdni cesti in čez 5 minut sledila markaciji v smeri Zakopa. Tokrat sva se izognila spomeniku in čez 5 minut pristala na stari poti; zdaj sva si lahko ogledala, kje sva gor grede** zgrešila »direktno«. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Od tam sva se namesto skozi središče Jesenic odpeljala kar po Ulici heroja Verdnika, ki se nadaljuje z Ulico 1. maja, nato pa v Podkočni na glavno cesto (če boste to bližnjico ubrali tja grede, tik pred savskim mostom pri napisu Športni park Podmežakla zavijte levo) in pri Lipcah na avtocesto.

Izlet je trajal slabih pet ur. Pa ne slabih, ampak prijetnih!

* Viktor Ruard, podjetnik in inovator, je bil v 19. stoletju zaslužen za razcvet fužinarstva in zaposlovanje prebivalcev, zgradil je stanovanja za delavce in ustanovil fužinsko šolo. Podjeten je bil tudi v turizmu (v Zagorju ob Savi imajo Turistično društvo Ruardi). Iz jeseniškega turističnega društva so mi prijazno sporočili, da prospekta ni več, poslali pa so mi zemljevida kolesarskih in pohodniških poti ter panoramski zemljevid jeseniške občine. Hvala!

** Ko se približamo prvi skalni steni in pot zavije desno, je treba še do naslednjega ovinka, ko pa pot spet zavije desno pod veliko skalo, je čez kakih 30 m (pre)visoko levo v bregu dobra markacija, ki označuje »direktno«.

Pomladni Stegovnik vabi

Ali Stegovnik, Štegovnik ali Štibovnik, se odločite sami, prav tako, ali se boste povzpeli na severovzhodni (1692 m) ali jugozahodni vrh (1684 m) ali na oba bodisi od Doma pod Storžičem, iz Loma pod Storžičem ali iz Grahovš, od Kanonirja skozi Dol ob Zabukovskem potoku ali mimo kmetije Rezman bodisi od kod drugod ‒ povsod vam bo všeč. Midva sva se na veliko soboto odpravila od Rezmana. Nekoliko naprej od Kanonirja se od glavne ceste odcepi strma makadamska (kažipot levo Stegovnik). Parkirala sva ob odcepu pod Rezmanom, a pozneje ugotovila, da je nad njim več prostora. Že pri Rezmanu je lepo, saj uživa imenitne razglede; pogled na Kočni je bil za naju nov in Storžič je od tam videti precej drugače kot skozi okno najine spalnice.

Nad domačijo je odcep desno Stegovnik čez Močnikovo sedlo, takoj zatem pa neoznačen razcep. Morda je kaka markacija padla skupaj z drevesom, saj je precej posekanih. Desni krak se je izkazal za pravega. Nad oddajnikom za mejo med listnatim in smrekovim gozdom sva zavila desno na manjši kolovoz in tako naprej za markacijami (včasih jih je bilo treba malo poiskati). Med vzpenjanjem po pobočju Bukovca sva prisluškovala prizadevnemu detlu. Rož sicer ni bilo veliko, zato pa zelo raznovrstne: beli repuhi so že odcvetali, vijolice, spomladanski žafrani, zajčje deteljice, podlesne vetrnice, premenjalnolistni vraničniki, deveterolistne konopnice, trilistne penuše. Na opuščeni Močnikovi planini s čednim (zaklenjenim) bivakom, ki je bil nekdaj najbrž lovska koča (v bližini je tudi solnica), se nisva dolgo zadrževala. Dotedanjim rožam so se pridružili lapuhi, pljučniki, jetrniki, špajke. Vzpon se je nadaljeval po nekoliko podrti poti, ki zaradi podora ni več prevozna. Macesnova »dekleta« so se kitila z rdečimi cvetki, zardevali pa so tudi odcvetajoči telohi. Pojavili so se prvi navadni volčini. V tej prijetni družbi sva dosegla Močnikovo sedlo, kjer sva levo v travi ugledala komaj opazno stezico z oznakami LS (ob priliki bova preverila, ali vodi na Bukovec), še bolj levo teče pot v neznano smer, midva pa sva nadaljevala desno. Kmalu sva se povzpela v desno mimo velikega mravljišča, nad katerim naju je razveselil parček jegličev. Nato sva grizla kolena ob suhi hudourniški strugi, kjer je na moje veliko veselje pribodlo iz tal nekaj navadnih lusnecev; strašno so mi všeč. Dosegla sva sedelce Pri lojtri, nad njim pa greben, ozaljšan z zaplatami spomladanske rese. Vzpela sva se ob podrti žičnati ograji in stopila na prvi »vrh«. Treba pa je bilo še čez dva predvrha, kos poti ob jeklenici, po nekaj sitno gruščnatih odsekih in čez zadnje snežne, tudi poledenele zaplate, preden sva stala na najvišji točki Stegovnika.

Na vrhu stoji skalnata piramida, v skrinjici je vpisna knjiga. Tedaj edini planinec na tej odmaknjeni gori, ki je računal na samoto, se je ob najinem prihodu nekoliko nejevoljno preselil na predvrh. Razgledi se kar »prehitevajo«: Kočni, konica Grintovca, Kalški greben, Krvavec, Kozji vrh, Storžič, Ženiklovec, ves greben Košute ... Tudi Julijci, a prejšnjo soboto jih je bilo skozi mrč komaj opaziti. Po južini sva se po grebenu preselila na jugozahodni vrh. Pot ni težavna, a ker je greben zelo ozek, je treba biti previden.

Z jugozahodnega vrha sva se spustila k Stegovnikovemu oknu (lukenj v dveh votlinah, povezanih z lestvijo, je pravzaprav pet ali celo šest, ampak eno ali dve je menda treba šteti za »vrata«), 5 minut pod njimi pa naju je pričakala smerna tablica: nazaj Stegovnik, naprej Planina Javornik. Na skalnati steni levo nad potjo je še komaj opazen napis Močnikovo sedlo s puščico, ki kaže pod steno. Tam teče neoznačena stezica (v resnici sva opazila eno Knafelčevo markacijo), ki je na zemljevidu ni, na bližnje sedelce (1485 m), s katerega vodi levo pot proti Močnikovemu sedlu. Kot pred skoraj tremi leti ga še vedno »krasi« zavržen akumulator. Tudi sicer to sedelce pri naju ni ravno v čislih. Prejšnjikrat sva se z njega odpravila na Javorniški preval in se »začasno« izgubila, tokrat pa se nama je podobno godilo v nasprotno smer: pod sedelcem je označenost tako slaba (smerna tablica na njem pa, nasprotno, tako rekoč nova) in pot tako nerazločna, da sva jo komaj našla. Tam sva srečala poleg ljubitelja samote na vrhu edini živi duši tisti dan, mlad par, ki je poročal, da je niže še dosti slabše. Pot med Močnikovim sedlom in Javorniškim prevalom je tako nevzdrževana, da si ne zasluži rdeče črte na zemljevidu. Kot bi bila opuščena. Po dobre pol ure sva prišla do velike skale, na kateri sta namesto planinskih markacij rdeči črki R z belim poljem v »trebuščku«. Ena pot se nadaljuje naravnost levo od skale, druga pa navzdol desno od nje. Najbrž sva tam zgrešila: izbrala sva desno in mimo še nekaj oznak R sestopila na cesto. Zavila sva levo nanjo in brž za počitniško hišico prispela do odcepa označene poti na Stegovnik čez Močnikovo sedlo. Malo dlje je trajalo, sva pa seznam rož podaljšala s spominčicami in kalužnicami. Z Močnikovega sedla sva se vrnila na izhodišče po poti vzpona.

Dve uri in pol do vrha, 20 minut po grebenu in tri ure in pol po »daljšnici« nazaj. Privoščite si!

Snežnik skoraj brez snega

Ker se pripravljava na malo napornejši podvig, v petek pa so gorski reševalci zaradi snežnih plazov odsvetovali hojo v gore, sva se v soboto odpravila na Snežnik (1796 m), najvišjo slovensko nealpsko goro, ki kljub imenu ni grozila s snegom. Da nabiranje kondicije ne bi preveč trpelo, pa sva izbrala štiriurno pot iz Mašuna. Jani je bil deležen "zgražanja" (mlajšega!) sodelavca, a saj so že vajeni, da najdaljše poti izbirajo "samo Luštreki". Res sva bila vso pot sama, čeprav je bil vrh precej obljuden (skoraj vsi pridejo s Sviščakov).

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Postojna in zavila levo proti Ilirski Bistrici. V Pivki sva sledila smerokazu Knežak, tam pa smerokazu Mašun. Malo sva se sprehodila po Mašunu (1024 m), kjer so med drugim gostilna, razpadajoč vojaški objekt in čedna Gozdna hiša Mašun. Obvestilne table z zemljevidi in slikami seznanjajo obiskovalce s Snežnikom, Javorniki in dolino Pivke, delovanjem Gozdne hiše, Mašunsko gozdno učno potjo (1,8 km) in tamkajšnjimi kolesarskimi potmi. V bližini stojijo očarljiv ostanek lovskega gradiča nemške družine Schönburg-Waldenburg, njihova kamnita klet za hrambo živil in prenovljena logarska hiša.

S parkirišča sva se odpravila po gozdni cesti. Vodili so naju kažipoti, oznake TV in rumeno-modre markacije ter rumeno-rdeče markacije evropske pešpoti E6. Gozdarji so postavili table, da nezaposleni ne smemo na delovišče (sekali so tudi v soboto, a ko sva se vrnila, niso več delali, table pa so še kar stale, torej jih ni čisto nujno jemati resno). V gozdu so naju pričakali beli repuhi, navadni volčini, deveterolistne konopnice, spomladanske torilnice in podlesne vetrnice. Markacij je kar dovolj, a so mnoge že slabe, pot pa ni zelo uhojena, zato ni razločna pa še suho listje in veje ležijo na njej, torej moramo biti tisti, ki nimamo »vgrajenega« kompasa, precej pozorni. Vzponi in spusti med Javorom in Puščetkom so se končali na gozdni cesti, ta pa naju je pripeljala na glavnejšo Sviščaki‒Mašun. Mimo čedne brunarice Škrli (na spletu sva našla tudi ime Skrile) sva prišla do označenega razcepa. Oznake so naju napotile po drugi gozdni cesti, a sva jo kmalu zapustila po strmi vlaki v desno. Čez 5 minut sva presekala prečno pot, potem pa nisva bila gotova, ali levo ali še naprej navzgor po vlaki. Slednja se je izkazala za pravo in brž zatem še enkrat tako. Označenost tukaj ni najboljša. Naslednjič pa je bil pravi levi krak in tam se pot postavi še bolj pokonci. Na cesto sva se vrnila tik pred levim ovinkom, jo prečkala in se znova povzpela nanjo tik za ovinkom. Pripeljala naju je do gozdarske hiše na južnem pobočju Vrha Pekla. Tam se je po travi kobacal eden najlepših bleščečih hroščkov, kar sva jih videla tisti dan.

Pred gozdarsko hišo se v desno odcepi še ena gozdna cesta (z nje sva skozi drevje prvič zagledala Kočo Draga Karolina na Velikem Snežniku). Ta se spušča v mrazišče Pekel, a midva sva na ostrem levem ovinku zavila desno z nje na markirano pot. Ker nisva bila dovolj pozorna, sva prezrla skalo, na kateri je čisto pri tleh narisana zlomljena črta, in tako tudi nisva opazila razločne evropske markacije, ki vabi desno navzgor. Odkorakala sva naravnost naprej, kjer je pot čedalje bolj zaraščena in se slednjič konča. Sicer sva bila nagrajena s slikovitim skalnim izhodom iz zelo hladne kotlinice (»podružnice« mrazišča?), a sva se morala vrniti in poiskati odcep pri omenjeni skali. Dosegla sva gozdno cesto, ki obkroža mrazišče (tam sva poleg evropskih opazila edino Knafelčevo markacijo). Pripeljala naju je v silno skalnat svet na severozahodnem pobočju Malega Snežnika. Od tu sva videvala tudi Knafelčeve markacije in N. Pojavile so se prve zaplate snega. Med visokimi zveriženimi bukvami (mnoga debla so spodaj ukrivljena) sva se povzpela do meje med nizkim bukovjem in ruševjem. To območje je menda edino v Sloveniji, kjer listnati gozd takoj preide v ruševje, kar se z vrha Snežnika še posebej lepo vidi. Veselila sva se razgleda na Vremščico, Nanos, Julijce ter majcenih belih žafranov in tevja. Na Malem Snežniku (1694 m) je bilo že nekaj planincev, na Velikem čez dobrih 20 minut (v mokrem snegu je šlo bolj počasi) pa kar precej. Z vrha sva poleg že omenjenih razgledov uživala tudi v pogledih na Karavanke in Kamniške Alpe, na drugi strani pa na Slavniško pogorje, Učko, Kvarnerski zaliv.

Vrniti sva se nameravala po isti poti, a sva med klepetom prezrla odcep pri gor grede omenjeni Knafelčevi markaciji, zato sva napravila velik krog po gozdni cesti okoli mrazišča (na njej sva videla celo tri stare belo-rdeče markacije). A dobila sva dve lepi "tolažilni nagradi": slikovito poč desno ob cesti in poglede med drevjem na Veliki Snežnik s kočo z nove strani. Tako sva do gozdarske hiše pod Vrhom Pekla porabila precej več časa – pa saj sva šla nabirat kondicijo.

Letni čas je tak, da so naju nekoliko skrbeli medvedi, a razen lesenega pred mašunsko gostilno, kjer sva si privoščila zgodnjo (seveda divjačinsko) večerjo, nisva srečala nobenega. Ne vem, ali sva jih odgnala s piščalko in glasnim govorjenjem ali še dremljejo.

Pokljuška soteska ‒ predlog za toplejše dni

Kadar na takle prelesten dan tičim doma, gospodinjim in lovim zaostanke v spletnem dnevniku, pomeni, da je Jani ves konec tedna v službi in sva celodnevni pohod nadomestila s kratkim popoldanskim med tednom. Tako sva v torek »soteskala«. Skozi Bled in oboje Gorje sva se odpeljala v Krnico. Za krajevno tablo sva sledila kažipotu Krma, nato pa takoj pri tabli Pokljuška soteska naravni spomenik 1,5 km zavila levo. Po srhljivo ozki cesti sva se pripeljala na parkirišče z obvestilno tablo in zemljevidom.

Po 20 minutah hoje med navpičnimi stenami, visokimi blizu 50 m (sotesko je izdolbla ledeniška reka, zdaj pa je suha), sva prišla do slikovite Pokljuške luknje, skozi katero vodi pot na rob soteske in Staro Pokljuko. Ima dva vhoda in tri okna. Le 5 minut naprej je vrtec (tako se imenujejo razširitve soteske) z naravnim mostom. Pod spodmolom je nekaj klopc. Še 5 minut in stala sva pod Galerijami kraljeviča Andreja. Za prehod skozi največjo ožino so že leta 1930 zgradili galerije; sedanje so iz leta 2009. Povzpela sva se nanje in se po njih pretaknila skozi razpoko v steni. Tam se krušijo kar precejšnji kamni in čeprav je odsek kratek, bi na galerijah utegnila priti prav čelada. Po tistem, kar je ležalo na mostičku, je Jani ugibal, da zoper nekatere primerke morebiti niti čelada ne bi zalegla. Tabla TNP na parkirišču opozarja, da se v sotesko podajamo na svojo odgovornost; samo upati je, da spomladi odpade večina tistega, kar je nagrizla zima, in je poleti, ko je obisk najbrž večji, kamnitih »padavin« manj in so predvsem manjše.

Spektakularnih znamenitosti je bilo konec in pot sva nadaljevala po razmehčanem snegu, ponekod pa je na naju prežal tudi led, zato ni šlo prav hitro (od parkirišča do konca soteske sva porabila debelo poldrugo uro). Večkrat se nama je zdelo, da bova vsak čas zunaj, ker sva se vzpenjala proti domnevnemu robu ali ker je izza ovinka lila močnejša svetloba. Kmalu po tistem, ko sva opazila prvo sled civilizacije (a ne civiliziranosti!) – zavržen pločevinast škaf in nedaleč za njim pločevinko od piva –, pa sva stopila na gozdno cesto.

Čeprav planinski zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp in turistična karta občine Bled trdita, da je pot nazaj po cesti markirana, enako zemljevid TNP vsaj za njen začetek, v resnici ni. Tudi kažipota ni nobenega. Da so pokljuške gozdne ceste pravi labirint, je znano, zato naju je malo skrbelo, ali bova zadela pravo. Zavila sva desno po prej omenjeni gozdni cesti (krasijo jo slikovito naložene skalne plasti), potem pa o vsakem odcepu v desno ugibala, ali je že pravi, in o vsaki bajti, ali je ta ali oni objekt z zemljevida. Po 10 minutah sva se znašla na večjem razcepu in izbrala desni krak. K sreči naju je kmalu pripeljal na križišče s kažipotoma desno Krnica – Gorje – Bled in levo Kranjska dolina. Dobro označena pot naju je vodila mimo planine Pokljuka (še eno ime za Staro Pokljuko) do združitve s potjo na Klek. Ustavila sva se pri Figovcu (Krnica 79), hiši z lepim portalom in ljubkimi okni z gavtrami, ki je žal skažena s salonitno streho. Na steni je spominska plošča, ki pove, da je na tem območju delovala relejna kurirska postaja G - 6. Od nje je lep pogled na Karavanke, posebno na Stol. Od konca soteske do avta sva hodila slabo uro.

Malo še počakajte in pojdite »soteskat«, ko bo sneg skopnel in bodo vrtci ozeleneli in zacveteli. Pa na glavo pazite na tistem kočljivem delu galerij.

Je Mala Kopa (1524 m) na vzhodu?

Prejšnjo soboto so napovedali, da bo popoldne na zahodu lahko že deževalo, pa sva se odpravila na Pohorje. V Vuzenici sva sledila smerokazom Sv. Primož na Pohorju in se odpeljala do Prodnarja na desni strani ceste takoj za svetoprimoško krajevno tablo. Pri gostilni nisva mogla parkirati, zato sva nadaljevala mimo transformatorja do zelene hiške na drugem koncu vasi, kjer je nekaj prostora in po besedah domačina konec tedna nisva bila nikomur napoti.

Vrnila sva se k odcepu, na katerega kaže kažipot Koča Planinc 2h 15' (na planinskem zemljevidu Pohorje in v Atlasu Slovenije je ni). Markacije so naju pripeljale skozi gozd na travnik pod domačijo Napret, mimo nje nekaj korakov po asfaltni cesti, nato pa spet po kolovozih in gozdnih cestah. Ponekod je bilo kar strmo. Ob poti je cvetelo čedalje več belega repuha. Na številnih odcepih in razcepih zaradi odlične označenosti nisva bila nikoli v dvomih. Dosegla sva gozdno cesto in svet se je kmalu odprl. Peruševo domačijo menda obnavljajo. Mimo kapelice sva se napotila proti zvoniku sv. Primoža, ki je kukal iz gozda. Pri partizanskem spomeniku sva stopila na asfalt. V nekdanji šoli zdaj domujejo »družbene dejavnosti«, otroke pa vozijo v Vuzenico. Cerkev je bila (seveda) zaprta, a kaj bi tisto ‒ za pokopališkim zidom so razkošno cvetele vijolice.

Vas sva zapustila pri rumeni počitniški hišici, pod katero sva s škrbastega asfalta spet stopila v gozd. Markacija ob »vhodu« je bila začuda slabo opazna, spraskana. Sprejele so naju pohorske smreke, ki tako lepo šumijo, v vrhovih prav pojejo. V pohorskih gozdovih pogosto čutim ali vsaj slutim nekaj, kar je pesnik preprosto, a lepo izrazil z verzom Gozd je že od zdavnaj. Nekoliko sva se pomudila na križišču pri Pohorski kapeli in veliki votli lipi. Ko naju je gozd naslednjič izpustil iz objema, sva zagledala kmetijo Knez - Ižek. Ta je bila na najini poti že druga, kjer so klali. Malo pozno se nama je zdelo, a se je gospodar namuznil: »Saj je čas do velike noči.« Letos je res pozna kot malokdaj. Ob kolovozu kmalu za domačijo se nama je ponudila ena številnih priložnosti za ugotavljanje, kakšni posebneži so (nekateri) markacisti: smerno puščico so narisali na zgornje poleno v skladovnici drv ‒ do naslednje kurilne sezone? Za slovo od Ižka pa sva si lahko še ogledala, kako gnojijo travnike; ni dišalo, kakor si navadno predstavljamo, da diši pomlad. Pa že mora biti tako.

Že kmalu sva pri Sedovnikovi domačiji občudovala veliko votlo lipo, ki je imela menda nekoč obseg 10 m. Nad njo sva se povzpela v smrekov gozd, ki porašča Sedovnikov vrh. Prečkala sva asfaltno cesto Primož‒smučišče Kaštivnik, onkraj katere klopca in breza ob partizanskem spomeniku na travnatem bregu vabita k počitku. Za živo mejo na desni tiči počitniška hišica, mogoče naslednica Tajzlove bajte. Nato pa spet v gozd. V tukajšnjih gozdovih je precej lesenih »naprav«, ki naju spominjajo na skakalnice, pa (še) nisva ugotovila, čemu služijo. Pobočje je bilo pobeljeno s kronicami in belimi repuhi. Ni bilo dolgo, ko se je izza hribčka pokazal dimnik, iz katerega se je kadilo. V koči Planinc PD Vuzenica so zelo prijazni (tako kot na Uršlji gori so pretočili borovničevec, da sem dobila tudi borovničke – je ta ustrežljivost koroška posebnost?), niso pa vedeli, koliko je še do Velike Kope.

Od koče sva se odpravila za kažipotom Mala Kopa 1 h na Kaštivsko ali Malo sedlo, od tam pa precej strmo navzgor. Pot je dobro označena in nič manj »dobro« razrita od motorjev (zoprno rohnenje sva slišala od več strani, tudi srečala sva jih nekaj). Na vrh Male Kope sva se povzpela po robu smučišča. Posedela sva pred kočo GRS, Reševalne skupine Slovenj Gradec, ki jo varuje simpatičen zmajček. Ko sva bila tu prejšnjikrat, sva prišla čez Veliko Kopo, tokrat pa sva jo gledala le od daleč. Daljinsko vodeno letalo je brez hrupa in na veliko veselje večje družbe krožilo nad Kopo. Vrnila sva se po isti poti, le pod vrhom sva zavila še mimo Partizanskega doma. Tudi na tej poti sva kot med pohodom na Ratitovec opazila nekaj mravljišč z luknjami; vzroka zanje mi niti poznavalci življenja v gozdu niso znali razložiti. Nisva mogla čisto verjeti svojim ušesom, ampak zazdelo se nama je, da grmi. Pri sv. Primožu so padle prve kaplje in treba se je bilo obleči. Do avta ni bilo prehudo, v Slovenj Gradcu pa je že prav lilo. Pred Velenjem je nehalo in na »zahodu« so se nama čudili, ko sva pripovedovala o dežju.