Jazz Cerkno 2017 obogaten s »tehnično kulturo«

Z Brankom po Zakrižu in okolici 

Na marčnem potovanju po Patagoniji sva spoznala Branka, ki domuje blizu Cerknega. Domenili smo se za kak skupni potep, ko prideva na jazzovski festival, ki je bil letos od 18. do 20. maja. Iz takih dogovorov se po začetnem navdušenju pogosto izcimi malo ali nič, a z nami ni bilo tako. Drugi festivalski dan naju je po zajtrku Branko že čakal pred hotelom in naju odpeljal v svoj 2,5 km oddaljeni Zakriž, prijazno in zanimivo vas.

Od Brankovega doma smo se odpravili čez zavrti in travnike, na katerih so se pasle ovce. Z leve nas je motril Veliki Kovk (839 m). Menda so Kelti tako (tudi kuk in podobno) imenovali hribe, kjer so kopali železovo rudo. Kmalu smo prispeli na asfaltno cesto. Ob njej smo videli eno izmed štirih zakriških sušilnic za sadje; po domače jim rečejo pajštve. Desno od Zakriža 21, v zaselku Vrh Križa (našla sem tudi zapise Vrhkriža) pod skalnato vzpetino z velikim križem, imenovano Rob (Na Robu), smo prestopili na kolovoz; tam lahko začne potep tisti, ki nima te sreče, da bi ga vodil Branko. Mimo velike opuščene hiše, za katero je zrasla nova, in lesenjače z butarami (take hiške so (bile) namenjene hrambi sena in jih imenujejo svisle) smo prišli do roba gozda ter nadaljevali ob njem. V daljavi smo videli Blegoš. Hrib, ki je najbolj štrlel iz bližnje pokrajine, je bil Drnova; za njo se skriva partizanska bolnišnica Franja, naju je opozoril Branko. Na razcepu smo izbrali desni kolovoz navzgor.

 

Po slabe pol ure hoje smo v pobočju Velikega Kovka sredi gozda zagledali vhod v italijansko podzemno utrdbo – vojašnico iz časa med svetovnima vojnama. To je del 1850 km dolgega Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki ga je fašistična Italija gradila in nikoli zares dogradila po svoji kopenski meji od Genove do Reke v 30. letih 20. stoletja, ko je že grozila druga svetovna vojna. V Zakrižu so zgradili dve podzemni vojašnici za nastanitev vojakov in dva bunkerja za strojnice. Na dolgem širokem hodniku je bilo treba paziti, da ne bi stopili v kako nepokrito luknjo (odtok ali kaj drugega). Kljub čelni svetilki sem skoraj pohodila drobceno žabico. Zavijali smo v stranske hodnike in se vzpenjali po stopnicah, saj je Branko očitno dobro poznal ta podzemni labirint. Iz njega nas je pripeljal na drugi strani, kjer smo se skozi ščavje, v katerem sama ne bi bila našla poti (ker je ni), prebili na stezo in po njej desno navzgor.

Za potjo so cvetele brhke dolgolistne naglavke in medenike. Ob pogledu na velike liste repinca smo se spomnili, kako smo si v otroštvu nagajali z njegovimi bodičastimi plodovi. Branko je povedal, da tej rastlini pri njih rečejo ovčja sitnost; menda je celo zdravilna. O lapuhu sem dotlej mislila, da je (samo) zdravilen, najin vodnik pa je vedel povedati, da je (tudi) karcinogen, zato se sme uporabljati le občasno in varčno. Tako smo med klepetom o rastlinah po strmem pobočju, poraščenem z zimzelenom, sestopili na gozdno cesto, kmalu prestopili žičnato ograjo in se dalje vzpenjali po kolovozu. Na levi se je pokazal Bevkov vrh.

Ko se je svet nekoliko zravnal, smo prišli do svisli, kjer je z leve od spodaj pritekel še en kolovoz. Travnike so krasili njivska grabljišča (grintavci), travniške kozje brade, orlice, zlatice, kukavice, travniške kadulje. Še čez eno ograjo smo zakorakali na pašnik pa spet v gozd. Okrog nas so se spreletavali pisani metulji in peli črički (bolj prav je menda murni) ali po Brankovo grilčki, pasle so se ovce. Pred vodohranom smo zavili desno navzgor ob robu gozda. Tam so cvetele navadne majnice, travnik pa je bil poln sledov divjih prašičev in luknjic, v katerih so se skrivali grilčki. Sredi visoke trave smo izsledili stezico navzgor v gozd pod vrhom Velikega Kovka. Z njegovega roba smo videli Kojco, zadaj Kobiljo glavo, pred njo hrib nad Grahovim, najbrž Kotel, čisto v ozadju pa levo Matajur in desno Krn.

Potem ko nama je Branko razložil, kaj vse vidimo, smo se obrnili in se spustili v gozd, ob robu katerega smo prišli gor. Na prvem razcepu kolovozov smo nadaljevali naravnost naprej po levem kraku, na naslednjem pa desno po slabšem kolovozu, ki se je odcepil od dotedanjega. Sestopili smo na križišče gozdnih cest in brž zatem na travnikih pod seboj zagledali značilne zidane toplarje in v ozadju Sv. Ivana na Šebreljah. Kmalu smo pristali na asfaltni cesti in onkraj nje (kakih 40 minut od utrdbe) zlezli na cvetoč vršič s posebno lepimi zvezdastimi kukavicami. Pod nami so ležale Ravne pri Cerknem. Tam je nekoč služboval župnik Ivan Mozetič, ki je bil daleč naokoli cenjen kot zeliščar in zdravilec; zeliščarstva je učil celo patra Simona Ašiča. Ob pogledu na Kojco na drugi strani je Branko omenil, da obstaja lovska pot okrog nje. Opozoril naju je tudi na Krn in Vrh nad Peski daleč zadaj desno za Kobiljo glavo (proti Tolminu).


Obrnili smo se nazaj v smer prihoda in se, preden smo se vrnili na cesto, še enkrat spogledali s Kojco. Tistemu, kar se vidi za njo med Voglom na levi in Črno prstjo na desni, domačini rečejo Peči. Doma sem pobrskala po spletu in odkrila, da je to greben nad vasema Grant in Rut: Rodica, Novi vrh (ali Suha Rodica), Raskovec, Matajurski vrh. Videli smo tudi Porezen in pred njim Ritovščico. Izpod vršiča smo nadaljevali po asfaltu levo navzdol.

 

Po dobre četrt ure smo na križišču v zaselku Vrh Križa zavili proti Cerknemu. Na travniku na desni smo opazili enega izmed dveh bunkerjev, nato pa levo ob cesti vhod v podzemno vojašnico pod Robom. Ta je bila videti še obsežnejša kot prva in nenavadno skrbno zgrajena. Kake četrt ure smo se potikali po njej, nato pa jo zapustili na drugi strani, v gozdu. Ob skalni steni smo se pretaknili do še enega, zaprtega vhoda in se mimo njega dvignili na strm cvetoč travnik. Ko smo prilezli na rob, je bilo pred nami naslednje strmo pobočje z leseno hiško na vrhu. Povzpeli smo se po levem robu travnika, zgoraj pa zavili desno ob skalah. Le kakih pet minut nad utrdbo smo že stali pri križu na skalnatem Robu z razgledom po Zakrižu in širši okolici. To 6 m visoko leseno znamenje je sprlo krajane – zagovornike in nasprotnike njegove postavitve. Lepo bi bilo, ko bi domačini čim prej poravnali tako medsebojne razprtije kot tudi razrito pobočje, vrh katerega stoji vzrok za oboje »rane«.

 

Po razdrapanem kolovozu smo se mimo omenjene lesene hiške podali čez zlat travnik, znova s Kojco pred seboj. Po nekaj minutah smo se spustili desno po asfaltni cesti, a že pri prvem odcepu spet desno z nje. Nazadnje smo se dokončno vrnili na asfalt in od krajevne table Zakriž nama je Branko pokazal hrib Škofje, tako imenovan, ker je bil njega dni last škofjeloškega škofa. Pri hiši 16a smo zavili levo. Cesta nas je vodila mimo gasilskega doma, kapelice, razlagalne table o Zakrižu, ki nas je precej zaposlila, in vaškega vodnjaka. V Zakrižu so že davnega leta 1903 dobili prvi vodovod na Cerkljanskem; nanj so priključili štiri korita in vsa so še ohranjena. V oči nama je padlo silno staro gospodarsko poslopje – iz leta 1775, a zelo čedno prenovljeno. Po četrt ure smo prispeli do cerkve sv. Andreja; sedanja stavba je iz leta 1767. Branko si je pri bližnji hiši sposodil ključ, da smo si lahko ogledali lepo obnovljeno notranjost. Njena posebnost so orgle iz leta 1730; tako starih je pri nas zelo malo. Potem smo se mimo še ene sušilnice za sadje v nekaj minutah vrnili k Brankovi hiši.

V treh urah in pol (približno dveh čiste hoje) sva videla in izvedela veliko lepega in zanimivega, pa to še ni bilo vse. Brankova žena nam je medtem skuhala kosilo in celo popotnico sva dobila: njeno potico. Pravzaprav pajtičko. In ker Branko ni polovičar, naju je na koncu spet odpeljal v hotel. Hvala obema!

Kanomeljske ali Ovčjaške klavže 

Naslednji dan je bilo kislo vreme, zato sva si uresničila že večletno željo ogledati si kake klavže. Klavža (die Klause = zatvornica, pravi Pleteršnik; danes ta nemška beseda pomeni le še celico, v kakršne so »zaprti« redovniki v samostanih) je vodna zapornica; v zgornjem toku reke zadržuje vodo, potrebno za plavljenje lesa. Na Idrijci, njenih pritokih in pritoku Kanomljice Klavžarici so večino klavž postavili v 18. stoletju, v času Marije Terezije. Prve so bile lesene, zadnje zidane pa so iz leta 1813 na Klavžarici, imenovani tudi Ovčjaški potok ali Ovčjak. Te sva si izbrala za ogled.

Odpeljala sva se v Spodnjo Idrijo, kjer sva sledila smerokazu Sp. Kanomlja desno. Skozi Spodnjo Kanomljo sva se pripeljala v Srednjo in pri smerokazu Klavže 4 zavila levo čez Kanomljico. Ob mostu so v isto smer še kažipoti Tisk. Slovenija, Vojsko, Bar 50m, Šturmovec – Vojsko IC pl. pot in Slap Ovčjak, na tamkajšnji avtobusni postaji pa tudi kažipot z vezistično markacijo. Po ozki asfaltni cesti med hišami Srednje Kanomlje sva se pripeljala do Doma ribičev, v katerem je tudi gostišče Pr' ribcah, in tam sva parkirala. Nasproti doma je Šinkovčev izvir ali izvir pri Šinkovčevi žagi, kakor se je imenoval nekoč, danes pa Zbir pri Mohoričevi žagi (zbir najbrž zato, ker se v bližnji podzemni jami zberejo vode Kanomljice, Ovčjakarice in Vovške grape ter privrejo na dan kot stalni kraški izvir); na domu je tudi izvesek Na žagi.

S parkirišča sva se odpravila naprej po asfaltni cesti mimo ribogojnice in na razcepu nadaljevala po spodnjem, desnem kraku, kakor so velevali kažipota Vojsko in Klavže ter Knafelčeve in vezistične markacije. Mimo lepo obnovljene mogočne Ovčjakove domačije še v Srednji Kanomlji in Klemenčičeve hiše že v Gorenji, kjer gospodar, nekdanji idrijski rudar, obiskovalcem pokaže zbirko mineralov in fosilov (nisva se ustavila, ker sva se bala, da ne prideva do klavž pred dežjem), sva v četrt ure prispela do križišča. Na desnem ovinku asfaltne ceste se je levo odcepila makadamska; tja sta kazala smerokaz Klavže 2 in kažipot Slap Ovčjak, desno pa smerokaz Vojsko, že »potopljen« v travo.

 

 

Zavila sva levo na makadam. Spustila sva se k domačijama Gorenja Kanomlja 48 in 50 ter po 10 minutah zagledala gospodarsko poslopje z »naivno« fresko sv. Jurija z zmajem in napisom Pr' Rven. Dobrih 10 minut za Revnom se je na desnem ovinku levo odcepila ožja cesta z zapornico, znakom za prepoved motornega prometa in tablo Kanomeljske klavže 1 km peš. Pod skalnatim pobočjem, ki se je z desne podiralo nanjo, naju je v dobre četrt ure pripeljala do štirijezične opozorilne table, da se v območju klavž gibljemo na lastno odgovornost, ter razlagalne table o njihovi zgodovini in tehničnih lastnostih. S težavo sva prebrala ploščo, ki je bila nekoč vzidana pod zgornji rob zapornice: Sub imperio Napoleonnis anno 1813 (te klavže so namreč zgradili v zadnjem letu Napoleonovih Ilirskih provinc).

Morda je oznaka, da so klavže »slovenske piramde«, nekoliko pretirana, so pa vsaj te v Gorenji Kanomlji res zelo mogočne: visoke več kot 10 m (podatki so različni), zgoraj široke več kot 30 m in debele 8–10 m. Delovale so skoraj 100 let; opustili so jih leta 1912, v začetku tega stoletja pa so jih pod vodstvom Mestnega muzeja Idrija obnovili. Za zapornico je približno 100 m x 50 m veliko jezero; žal se manjša, ker ga Klavžarica zasipa. V njem živijo postrvi. Zanimivo je tudi za potapljače. Leta 2005 so poleg prenovljenih klavž odprli še HE Klavžarica, ki izkorišča vodo iz tega jezera. Pogled navzdol v rečico je bil kar srhljiv; škoda, da je tam končal že tudi eden od mostičkov, kakršni lajšajo obiskovalcem »sprehajanje« po zgornji ploščadi. Strmih in spolzkih stopnic k vznožju pregrade nisva preizkusila. Zaradi ognjišča sva ugibala, da je ta obsežni pokriti prostor namenjen tudi piknikom (morda pa so le hoteli pokazati, kje si je kuhal klavžar). Zdi se, da to gradbeno čudo, katerega obnova je veliko stala, spet propada – ne le zaradi domnevnega pomanjkanja denarja, ampak tudi zaradi brezvestnih obiskovalcev.

Na drugem koncu ploščadi sva našla stopnice, po katerih sva vstopila v gozd. Upala sva, da naju tamkajšnji stezica pripelje do Ovčjaškega slapa. Mimo Sinjega galeba, še enega »spomenika nemarnosti«, sva prišla do pritoka Klavžarice, od tam pa ni šlo nikamor več, zato sva se vrnila in začela iskati znova. Kakih 20–25 m od klavž sva res odkrila še eno stezo v desno, lep čas zelo razločno, nato večkrat zametano, nazadnje pa je izginila tudi ta. Že nekaj časa se je ponujal dež, tedaj pa se je močno ulilo, da sva se tudi zaradi tega vrnila pod streho in tam pomalicala. Na suhem je bilo prijetno gledati jezerce za zapornico, ki so ga bičale dežne kaplje, in poslušati štropotanje dežja po strehi. Vrnila sva se po isti poti.
 

Šturmajce 

Ko sva se vračala od klavž, sva nameravala na koncu skalnatega pobočja, ki se kruši na pot, zaviti levo po novi, razriti gozdni cesti, ker se je Janiju zdelo, da bi naju pripeljala do domačije Šturmajce (pri Šturmovcu) v Gorenji Kanomlji, ki sva si jo želela tudi ogledati. Vendar je tako šturmalo in je bila tista cesta zaradi dežja tako neznansko blatna, da sva se vrnila k avtu in se tja raje peljala. Gospodar Julijan Petrič si je vzel čas in nama vse razkazal, čeprav ne pobira vstopnine. Najimenitnejše so žal že precej obledele freske iz leta 1802 na zunanjosti stare hiše (v njej ne prebivajo) pa tudi črna kuhinja, v kateri še vedno kdaj spečejo kruh, in stara kašča. Kanomeljsko turistično-kulturno društvo in idrijski muzej tam pripravljata kulturne, izobraževalne in druge turistične in strokovne prireditve, tako da domačija kljub častitljivi starosti živi. Sicer je potrebna obnove, vendar je lastnika, zakonca Petrič, ne smeta obnavljati, saj je spomeniško zaščitena.

* * *

Četudi je bila cilj letošnjih cerkljanskih potepov predvsem kulturna dediščina v širokem pomenu izraza (tudi tehnična; o »kulturnosti« vojaških objektov bi se seveda dalo razpravljati), pa sva se na njih kljub temu naužila tudi lepote tamkajšnje narave – hribov, gozdov, cvetja. In spet dobila nekaj novih zamisli za obogatitev naslednjih »izdaj« Jazza Cerkno.

Pot svobode okrog Šmarne gore

Na dan zmage sva nameravala obhoditi Šmarno goro po Poti svobode, pa je »zmagala« moja zdravnica, zato sva obhod prestavila na soboto po tem dnevu. To pot si je zamislil Vilko Mazi (1888–1986), surdopedagog (pedagog za gluhe) in začetnik slovenske logopedije, sicer pa dejaven planinec. Poleg del iz svoje stroke je pisal tudi zgodovinske in krajepisne članke ter risal zemljevide za gorniške članke, izvemo iz Slovenike. Najprej je povezal Zatrep (do tja je že vodil kolovoz iz Vikrč) in Westrovo pot. Traso je določil maja 1945 in se pod vtisom umikanja nemških vojakov odločil za ime Pot svobode. Uradno so jo odprli 9. maja 1946, na obletnico zmage v drugi svetovni vojni. Mazi je razmišljal tudi o nadaljevanju: zložni sprehajalni poti krog in krog Šmarne gore in Grmade. Za ta namen bi bilo treba večinoma le povezati že obstoječe kolovoze, na novo pa bi morali nadelati pot med Vozno in Westrovo. A ko je opazil, da je na že zgrajenem odseku v enem letu izginilo cvetje, zamisli ni dokončal. Namesto tega je med Zatrepom in zgornjim delom  Westrove poti zgradil prijetno stezo, ki so jo planinci poimenovali Mazijeva.

Po raznih virih sodeč najina tokratna izbranka sliši na imena Pot svobode, Krožna pot svobode in Sprehajalna pot. Označena je s kažipoti, Knafelčevimi markacijami in črko S. Ima tudi številčno oznako, ki pa me nekoliko bega. Leta sem jo poznala kot šmarnogorsko pot 16 (planinska karta Polhograjsko hribovje in Šmarna gora, del 1 : 12.500, PZS (PZ 122), 1992), pred kratkim pa me je presenetila s številko 45 (žepni vodnik Šmarna gora in Rašica z zemljevidom 1 : 25.000, Kartografija, 2013). Glede na to, da je krožna, se lahko začne kjerkoli, čeprav bi za »zgodovinsko« izhodišče lahko šteli Vikrče oziroma Westrovo pot. A namesto da bi bila parkirala pred kmetijo pri Bačniku v Vikrčah, sva si izlet podaljšala in popestrila; avto sva pustila pri železniškem postajališču v Mednem.

Na poti proti Westrovemu mostu čez Savo naju je prehitelo kar nekaj kolesarjev; vsi so se pripeljali hitro in tiho, da so naju včasih prav prestrašili. Kaj če bi bila ravno takrat napravila nenaden korak v »napačno« smer? Onstran mostu naju je ozka cestica pri hiši Vikrče 9 pripeljala na cesto skozi vas. Zavila sva levo nanjo in pri ekološkem otoku na koncu asfalta nadaljevala po stezi navzgor v gozd. Ker ni bilo markacij, sva ugibala, ali bi bila morala nadaljevati po cesti (desno); preverila bova nazaj grede. Kmalu sva stopila iz gozda in izkazalo se je, da sva šla res preveč levo. Zavila sva desno na prečno makadamsko cesto in na neki ograji ob njej je bila markacija. Mimo majhnega naselja palčkov in rdečega polja lucerne sva z Grmado pred seboj nasproti gostilne Kovač prikorakala na asfaltno cesto. Ob njej sva šla desno in jo pri Bačniku prečkala.

 Mimo kažipota in obvestilne table za Gozdno učno pot po šmarnogorski Grmadi ter rumenega križa na drevesu, kjer sva zavila levo, sva po 20 minutah prispela pod skale Turnca in zagledala kažipot za zelo zahtevno Plezalno ali Pogačnikovo pot (na obeh omenjenih zemljevidih ima oznako 14). To sva si izbrala za dostop, da se ne bi samo sprehajala. Na začetku nama je sonce sijalo naravnost v oči, zato sva morala biti v ozkem, strmem prehodu med Malim Turncem in sosednjo skalno steno zelo pazljiva. Povzpela sva se ob jeklenici najprej po lesenih stopnicah, nato po dvojnih stopnih klinih. Mimo razbite tablice v spomin na Branka Pirša, 17-letnega Mariborčana, dijaka srednje tehnične šole v Ljubljani, ki se je 12. 3. 1939 zaplezal, zdrsnil in podlegel poškodbam (tako France Malešič v Spominu in opominu gora), sva izplezala na ozko skalnato poličko, tudi zavarovano z jeklenico. Nato je bilo treba premagati še navpično steno; po lestvenih in dvojnih stopnih klinih ter seveda ob jeklenici niti ni bilo pretežko. Plezanje je trajalo kakih 20 minut.

 

Z vrha Plezalne poti se nama je odprl razgled na prehojeno pot od parkirišča v Mednem (komaj opazna rdeča lisa na sliki je najin avto) prek mostu čez Savo in Vikrč do Bačnika. Nato so me razveselili lepi, nežni cvetovi navadnih jesenčkov in seveda tudi druge rože: glavinci, medenike, navadni potrošniki (cikorije), krvomočnice, grašice. Kmalu sva prišla do nezavarovane zahtevne Westrove poti (13). Do tja so nama prijazno ponujala roke (in noge!) drevesa, tam pa sva spet vzela v roke palice, ki sva jih pred plezanjem zložila. Nekoliko nad stikom z Westrovo potjo sta naju čakala kažipota levo Grmada in desno Pot svobode (oba na istem drogu, a na prvem je pisalo 470 m, na drugem pa kar 502 m). Prišla sva torej do »svoje« poti. Zanimivost njenih kažipotov je, da je čas na vseh enak, 1h 45min, saj je krožna. Nekdo je na kažipot dorisal lok s puščicama na obeh straneh – gotovo znak krožnosti.

Odpravila sva se proti desni tik skale z napisom Pot svobode. Razveseljevali so naju travnolistne perunike, kukavice, zvončice, špajke, salomonovi pečati, travniške kadulje, glavinci. Pot je tekla pod razglediščem, a ko sva se povzpela nanj, se nama ni bilo treba vračati na odcep, ampak sva nadaljevala kar naprej po skromni in nekoliko vratolomni potki na drugo stran. Mimo skale z napisom Rožančev turnc sva po četrt ure prišla do klopce na 474 m, pri kateri se je levo navzgor odcepila na Grmado Mazijeva steza (prej 17, zdaj skupaj s Potjo čez Spodnjo Kuhinjo in Zatrep 21; slednja je imela prej številko 23), nekoliko naprej pa je stala razlagalna tabla 4 gozdne učne poti Gozd puhastega hrasta in črnega gabra. Med bujnimi šopki orlic sva se rahlo spustila mimo nje.

Na naslednjih križiščih je cel regiment kažipotov in smernih tablic označeval poti in cilje, tabla 3 ob učni poti pa razlagala vpliv človeka na gozd. Čez čas se je od najine poti ločila Pot čez Zatrep (del 15, čez Zatrep in Zgornjo Kuhinjo) in kmalu še ena, neoznačena; vsaj midva nisva videla oznak, ugibala pa sva, da se najbrž spušča v Tacen čez Spodnjo Kuhinjo (prej 23, zdaj skupaj z Mazijevo stezo 21). Kljub številnim smerem nisva imela posebnih težav, saj je Pot svobode kar dobro označena. Ob njej so tudi puščice enake barve kot križ pod plezališčem (na spletu sem našla podatek, da rumene puščice kažejo smer šmarnogorskega teka). Med velikimi šopi orlic in drobcenimi cvetki gozdnih jagod sva po 20 minutah prispela do križišča na 452 m, kjer so bile tudi oznake za Šmartensko (na starem kažipotu) oziroma Šmartinsko pot (na novem; novi zemljevid jo imenuje tudi Šmarska; 31), desno navzdol po stopnicah pa za Tacen. Tam sva sedla na hlod z rumeno puščico naprej in pomalicala. 

Po okrepčilu sva se povzpela k bližnji kapelici, znamenju Žalostne Matere Božje iz leta 1883. Na njej je kamnita tabla z verzi Britkih žalost polna Mati, / Daj mi s Tabo žalovati, / Da se grehov spokorim, / Odpušenje zadobim. Tam na 469 m sva se »srečala« še z Romarsko potjo (prej 22, zdaj 23) in Partizansko stezo ali potjo (32). Začelo je grmeti in deževati. Nataknila sva si pelerini. Ravno takrat so nenadoma iz vseh smeri še bolj množično kot dotlej začeli prihajati planinci ali sprehajalci in ker so zgoraj menda sklenili, da bi bilo tudi nas dobro oprati grehov, so nam poslali pošteno ploho. Planila sva v dir navzdol proti Šmartnu, ne vedoč, kako daleč je do prve strehe. Tudi nekateri drugi so tekli, nekaj pa se jih je mirno sprehajalo z dežniki. Ko sem levo nad potjo zagledala neobljudeno hišo, sva jadrno zavila k njej vedrit. Čeprav se že podira in je zapuščena, nama je bila dobrodošlo zavetje.

Ko je dež ponehal, sva se vrnila h kapelici in nadaljevala pot. Za kapelico sva zavila desno in prišla na uravnavo s tablico 31 Šmartinska pot. Ne spominjam se, da bi bila dotlej že videla kako številko poti na terenu, ampak sem jih poznala le z zemljevidov. Poleg rumenih puščic se je pojavila še rumena 2. Na desni sva skozi drevje videla del Rašice, spodaj pa gorenjsko avtocesto in okoliška naselja. Bilo je vse modro orlic in tudi precej trilistnih vetrnic. Najprej slišala in potlej tudi videla sva žolno. Na nekem mestu se je rumena oznaka preselila na bližnjico, vendar ji nisva sledila. Po kakih 20 minutah sva pristala na prečnem kolovozu (na kažipotu desno je najverjetneje nekoč pisalo Šmartno) in sledila beli puščici levo. Tik preden sva se začela znova vzpenjati, se je spet prikazala bližnjica z rumenimi oznakami. Takoj zatem je z desne od spodaj po stopnicah pritekla Skaručenska pot (41). Stopala sva po prijetni razgledni polici s pogledom na smledniški grad, Vodice, Komendo, Križ. 

Po kratkem strmem vzponu čez skale in korenine sva se po slabe četrt ure znašla pri Turkovem znamenju (510 m); postavil naj bi ga bil Turek, ki je v času turških vpadov ostal v Šmartnem in se pokristjanil. Če bi bila hotela tudi na vrh Šmarne gore, bi bila morala tam zaviti levo navzgor, vendar tokrat tega nisva imela v načrtu, ampak sva nadaljevala desno od znamenja. Ob stezi so cveteli repuši, pokalice, smrdljivke. Na drevesu se je pojavila rumena 1. Po slabih 10 minutah sva dosegla domnevno najvišjo točko na najini poti (569 m). Od tam namesto čez leso, to je naravnost proti sedlu (tako sva šla pred 12 leti), kamor še vedno vodi Ljubljanska mladinska pot, Pot svobode po prenovi teče drugače: kažipot naju je usmeril desno navzdol. Po ozki blatni stezici, bujno obraščeni z mladimi drevesci, malinovjem in salomonovimi pečati, sva se v 10 minutah povzpela na slab kolovoz; pripeljal naju je na Vozno pot ali cesto (prej 51, zdaj 42). Po njej sva se spustila v desno, a kmalu zavila levo z nje. Na razcepu takoj zatem se je navzdol spustila Kovačeva steza (12), najina pa je bila zgornja, leva pot. Ko sva stopala po posekanem pobočju, sva spodaj videla parkirišče pri Lipi. Na naslednjem razcepu sva se spustila po desnem kraku, čeprav sprva ni bilo oznak, in po 20 minutah zagledala klopco, pri kateri sva prvič stopili na Pot svobode. Tako je bil krog sklenjen. 

Od tam sva se vračala po Westrovi poti in na neoznačenem razcepu izbrala desni krak. Po 25 minutah se je z desne priključila Kovačeva steza in po združeni sva se na hitro spustila k asfaltni cesti. Pri gostilni Kovač sva zavila levo in se odpravila gledat, kje bi bila zjutraj pravzaprav morala priti na cesto. Med Vikrčami 22 in 28 (pri Bačniku) sva prestopila na ožjo asfaltno cesto in prišla do čedne rdeče hiše Vikrče 21, kjer na razcepu nisva vedela, kam. Zavila sva levo mimo transformatorja. Na tej ulici so bile Jakobove markacije, knafelčkov pa ne. Čez 10 minut sva se znašla pri ekološkem otoku, kjer sva zjutraj zavila na stezo v gozd, in tako sva zašpilila še eno klobaso. Do avta ni bilo več daleč. Ravno ko sva sezula gojzarje, je mimo pripeljal vlak.

Čiste hoje samo po Poti svobode je bilo za uro in 50 minut (prehodila sva jo torej tako rekoč v »predpisanem« času). Med njo sva naletela še na 13 ali 14 drugih poti po Šmarni gori in Grmadi (po starem ali po novem »štetju«), poleg Poti svobode pa tudi Pogačnikovo opravila v celoti. Sprašujem se, zakaj se tisti, ki poimenujejo in oštevilčujejo šmarnogorske poti, ne poenotijo. Janija to ne moti (pravi, da sem čudna jaz, ki uporabljam dva zemljevida – »normalni« planinci tega ne počnejo, po Šmarni gori pa najbrž večina hodi sploh brez zemljevidov), mene pa bi veselilo, če bi se poenotili, kajti potem bi bile poti tudi na terenu lahko oštevilčene. Dokler je, kakor je, pa je pravzaprav bolje, da niso, saj bi nastala zmeda. Če to odmislim, je Šmarna gora po urejenosti poti in številu obiskovalcev Ljubljani res v čast.