Kamniška jama

Večino avgusta sva potovala (seveda tudi hribolazila) po Armeniji, zato sva zadnjo soboto komaj čakala, da se spet potepeva po naših hribih. Janija je že dalj časa mikala Kamniška jama, ki so jo leta 1978 v Zeleniških špicah nad dolino Kamniške Bele odkrili kamniški jamarji, in se je kar odločil, da je čas, da jo poiščeva. Že tretjič letos sva se namenila parkirati na parkirišču Predbela, a nama ni uspelo, saj je bilo zaradi dela v gozdu zaprto z belo-rdečim trakom, in sva parkirala nekoliko naprej ob cesti. Napovedoval se je vroč dan, ampak očitno sva prišla na boljše, saj je bilo tam prijetnih 14 °C, v Ljubljani pa že 20.

Začetek poti je bil razrit in posejan z izkopanimi skalami. Nekaj minut za parkiriščem je od najinega zadnjega obiska pred dvema mesecema nastala nova gozdna cesta. Cveteli so svečniki in preobjede. Tudi pri skali z napisom P. bolnica Bela in rdečo peterokrako, kjer sva sestopila na kolovoz ob Kamniški Beli, je bil belo-rdeč trak, ki je »branil« stopiti na pot v nasprotno smer. Očitno so hoteli prepovedati ne le parkiranje, ampak tudi hojo med parkiriščem in stikom steze s kolovozom. Prejšnjikrat podrti del kolovoza pri Brtucovi griči je bil že popravljen. Pri odcepu levo k pilotovemu grobu in partizanski bolnici še vedno ni bilo kažipota. Družina pred nama je zavila tja, midva pa sva nadaljevala naravnost. Na naslednjem označenem razcepu sva zavila levo proti slapu Orglice in kmalu nato še enkrat pri zvezdici in kažipotu, ki sta nama povedala, da je do partizanske bolnice 10 minut in do slapa 15. Pri suhi strugi in v njej so bili spet kažipoti za pilotov grob in bolnico, desno pa še en odcep in po njem sva 40 minut od izhodišča prispela k Orglicam.

Najprej sva prišla do prodnate grape, ki verjetno priteče izpod Rzenika in se kot levi pritok izteče v strugo Kamniške Bele (tokrat je bila suha). Nasproti temu sotočju se v Belo izlije voda iz slapa. Ko sva ga zagledala, sva bila kar razočarana. Bil je tako neznaten, da je izginil celo tolmun. Kljub temu sva zlezla h komaj slišnemu in vidnemu pramenu vode, ki je mezela po skalovju.

Od slapa sva se vrnila h grapi in nadaljevala navzgor po gozdu desno od nje.  Prečkala sva njen prvi, širši pramen, napravila nekaj korakov po drugem, ožjem, strmo navzgor, nato pa zavila iz njega ostro levo po silno strmem skalnatem pobočju. Ozka steza (menda lovska) je sprva tekla vzporedno z njim in ni bila povsod vidna, nato pa je v ostrih ključih vijugala po strmini. Z njega sva videla Cerkev in Kopo. Čeprav je bilo okolje precej »divje«, so nadelava in drugi sledovi pričali, da pot nekdo vzdržuje. Ponekod se je bilo treba prebijati čez podrto drevje, a so nama pomagale zasekane »stopnice«. Ko sva bila že blizu roba nad Kamendolom, se je z desne priključila slabša stezica in nato še dve.

 

Po 20 minutah sva dosegla neoznačen razcep in nadaljevala po levem, spodnjem kraku, ki pa se je takoj staknil z desnim, zgornjim. Spustila sva se k strugi v Kamendolu, po kateri so ležale velike skale, in jo prečkala. Po Pollaku* naj bi čez kakih 40 m poiskala slabo lovsko stezico. Steza je res čez približno toliko napravila oster desni ovinek, kjer se je od nje levo odcepila manjša stezica, ki se je nadaljevala onkraj ožjega kraka struge. Nad odcepom sva zagledala drevo z vrezanima oznakama KJ (gotovo Kamniška jama) s puščico levo in Š.P. (Šraj pesek) s puščico desno. Najina smer je bila očitno leva, le da nisva vedela, ali naj zavijeva po stezici, ki se je odcepila od najine, ali mimo drevesa z znaki. Poskusila sva vsak po svoje in se kmalu znašla skupaj.

Nova stezica je vijugala navzgor med večjim levim in manjšim desnim hudournikom. Najprej se je čisto približala levemu. Vzpenjala sva se ob njem, čez 10 minut nad veliko skalnato »gobo« zavila proti desnemu, pred skalo, na katero so bile naslonjene palice, pa spet levo. Pot se izgubila in še najbolj podobno stezici je bilo nekaj, kar je vodilo levo, zato sva se pač oprijela tega. Ko se je gozd razredčil, sva prišla na hudo strmo travnato-skalnato pobočje. Pod skalami na levi, še v zavetju gozda in v prijetni senci, se je vzpenjala gruščnata in koreninasta potka v ključih med visoko travo. Na desni je bilo pobočje sicer poraščeno, a prerezano z nenavadno gladkim skalnatim pasom. Dvakrat sva prečkala grapico in 20 minut nad »gobo« stopila na sedelce. Obrnila sva se desno navzgor po ozkem, strmem grebenu, čez čas pa se je pot umaknila nekoliko levo podenj. Kjer se je skrivala v povešeni visoki travi, je bilo treba preveriti vsak korak, da je ne bi zgrešila. Pod seboj sva spet videla gladke skale, ki so gledale iz trave.

Čez 10 minut sva zavila odločno levo. Ko sva se izmotala iz visoke trave, sva nadaljevala med skalami, še vedno po gozdu, do roba grape na desni, od koder je pritekla še ena pot. Po virih na spletu naj bi bili ob poti možici, a midva jih nisva videla. Šele dobre pol ure nad sedelcem naju je pričakal eden, ne ravno nujen – bolj potreben bi bil kar nekajkrat dotlej. Kmalu za njim sva se znašla pod steno. Proti njej sva se podala kar na pamet, saj zadnje metre ni bilo več poti (solnice, ki jo omenja Pollak, nisva opazila). Napotke predhodnikov sva vzela premalo dobesedno in sva zavila levo ne tik stene, ampak nekoliko niže. Ko sva zagledala vrzel v njej, sva se povzpela vanjo in si tako nakopala kako uro nepotrebnega in zaradi nevarnosti zdrsa kar težavnega plezanja po strmi grapi, brezplodnega iskanja poti in sestopanja nazaj. Ko sva ugotovila, da sva v slepi ulici, sva se namreč vrnila k vznožju stene in nenadoma zagledala popolnoma razločno stezico v pravo smer. Že po nekaj korakih se je pokazal vhod v jamo. Tam pa je bil možic! Iz jame je zavel prijeten hlad.

 
»Preddverje« na približno 1400 m je kakih 10 m visok spodmol, ki so ga domačini poznali že davno pred odkritjem notranjosti. V njem je skrinjica z vpisno knjigo. V tej visokogorski (alpski) kraški jami je raziskanih okoli 1600 m rovov. Glavni vodi v več dvoran. Najgloblja doslej znana točka je 129 m pod vhodom. Kamniška jama je znamenita predvsem zaradi aragonitnih ježkov in hroščka kamniškega jamskega brzca (Aphaenopidius kamnikensis), ki živi samo tu. Zaprta je z železnimi vrati, da nepoučeni ali »preveč poučeni« obiskovalci ne bi poškodovali kraških tvorb, zlasti izredno lepih aragonitnih kristalov, kakršni so pri nas redki (najlepši menda v Ravenski jami pri Cerknem). Precej natančno je opisana v Pollakovi knjižici, na spletu pa v Enciklopediji naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. Turistični obisk je mogoč med prvomajskimi prazniki (vodijo kamniški jamarji), sicer pa po dogovoru; vsekakor je potrebna primerna oprema, saj podzemne poti niso urejene za nejamarje. Pred odhodom sva se povzpela nad jamo, da sva si še od zunaj ogledala dvojno okno, ki razsvetljujejo spodmol; vzpon je bil kratek, a strm in zdrsljiv.
 

Vrnila sva se po isti poti. V tričetrt ure sva sestopila na sedelce. Celo zdaj, ko sva pot že poznala, sva tu in tam izgubila stezico. V slabe pol ure sva bila v Kamendolu, še čez 20 minut pa pri slapu Orglice. Pri skali z napisom P. bolnica Bela sva kljub belo-rdečemu traku zavila desno na stezo, saj sva zjutraj videla, da gozdarji ne delajo. Po 35 minutah sva na parkirišču Predbela odkrila nevarnejše »grešnike«: nekaj voznikov je pustilo avtomobile pred trakom, tako rekoč na cesti, pa še tik za ovinkom.

* Bojan Pollak: Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na območju kamniške občine. Občina Kamnik, 1995 (8. poglavje).

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Šmarna gora

Z vnukinjama sva se lotila 10 vrhov v okolici Ljubljane. To je del programa mestne športne zveze Razgibajmo Ljubljano. Kartončkov za zbiranje žigov je zmanjkalo in na nove smo čakali prav do poletja. Vesna je že večkrat rekla, da bi šla rada na Šmarno goro (669 m), kjer je Ajda že bila, zato ni čudno, da je iz seznama desetih hribov izbrala prav to. Ajdi se pred štirimi leti ni niti sanjalo, kam gremo, zdaj pa je bilo drugače. Če bi bilo po njenem, bi bili šli seveda po plezalni Pogačnikovi poti, vendar sva bila odločna: niti nje same si še ne bi upala peljati v Turnc (tudi zaradi svoje neizurjenosti, ne le njene), Vesna pa je sploh še premajhna. Izbrala sva Westrovo pot, da bi dekleti vendarle lahko nekoliko poplezali.

Avto smo pustili na parkirišču pred Bačnikovo kmetijo in se pri gostilni Kovač podali na dobro označeno zahtevno pot, ki se začne na 320 m. Starejša se je navdušeno zagnala v strmino in tudi tam, kjer so markacije velevale drugače, izbirala skalnate, bolj plezalne odseke. »Vse, kamne, ki so videti bolj šibki, je treba preveriti,« nas je poučevala. In kamnov ne smemo prožiti, sva bila poučna še midva. Mlajša ji je brez besed sledila, čeprav so njene noge precej krajše od sestrinih. Če bi bilo po Ajdino, bi kar švignili navzgor, tako pa smo se večkrat ustavili, ker je imela Vesna svoj botanični dan in je kar naprej spraševala: »Katera rožica je to?« Posebno veliko je bilo lepih lukov. Kadar nisem znala odgovoriti, se je vmešal dedi, najbrž pod vtisom te cvetoče »čebule«: »To je pa šmarnogorski peteršilj.« Ali kaj podobno strokovnjaškega.

Pri klopci na 470 m je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot in dosegli smo krožno Pot svobode. Nekaj časa smo se zabavali s hroščkom, ki ne le da ni hotel biti pri miru, da bi ga fotografirali, ampak se je tudi vztrajno izogibal otroški reševalni akciji, nujni, da ga na stezi ne bi kdo pohodil. Na naslednjem križišču (592 m) se je Westrovi poti pridružila Mazijeva steza. Poleg nekaterih planinskih markacij je pisalo M (Ljubljanska mladinska pot), rumeno-zelene pa so označevale Gozdno učno pot po šmarnogorski Grmadi. Približno od tam dalje smo hodili po grebenu in pripeljal nas je na Grmado (676 m). Čeprav je višja kot Šmarna gora, ni videti tako. Razgledna tabla je že dolgo precej zdelana in od odskočišča za zmajarje je komaj kaj ostalo. Pojavile so se še rumeno-modre markacije neznanega pomena (Pot kurirjev in vezistov NOV ne teče čez Šmarno goro; morda pa je z ne ravno vezistično modro »mišljena« zelena).

Poslej je bila pot prelahka samo za hojo, ampak je bilo treba početi še kaj. Še vedno se nista naveličali igrice »Kaj vidim, kar se začne na črko ...?« Ajda zna zastavljati že prav zahtevne uganke. Ena je bila še posebno težka; čeprav nam je nazadnje pomagala s prvo, drugo in celo tretjo črko (zad), smo pri zadnjici že skoraj kapitulirali, ko se mi je končno posvetilo: zadrga. Bravo, babi! Med igro so nas zmotile robidnice, a zobanje sicer lepo modrih sadežev ni trajalo dolgo, ker so bili prekisli. Za stičiščem z Romarsko potjo smo sestopili na Sedlo, kjer se je naša pot staknila s tisto iz Zavrha in Pirnič. Mimo gospodarskih poslopij smo skupaj s planinci in sprehajalci, ki so prihajali po drugih poteh, nadaljevali proti vrhu. Dekleti sta izbrali pot mimo kapelice sv. Sobote. Odločitev je bila pravilna, saj je od kapelice dalje prijetno pihljal vetrček, ki nam je prijal, ker smo bili že precej razgreti.

Med čakanjem na kosilo smo si priskrbeli štampiljko. Ajda je odtisnila žig na svoj in dedijev kartonček, Vesna pa na svojega in mojega. Ponudba posladkov je delovala zelo spodbudno: pojedli sta vse kosilo, da sta si lahko izbrali vsaka svojo liziko; ena je celo piskala (dokler je). Okolico so še vedno krasile umetnine učencev osnovnih šol Vodice in Šmartno pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v likovni koloniji 2016 Kamen na kamen ... Šmarna gora. V dolino smo se odpravili po Vozni poti in spotoma pozvonili z zvončkom želja.

Vračali se nismo čez Grmado, temveč smo se tudi od sedla naprej držali Vozne poti, po kateri se je vzpenjalo še veliko ljubiteljev Šmarne gore. Od Gorjančeve kapele, okrog katere so se kar prerivale barve pisanega cvetja, smo videli smledniški grad, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. S ceste smo zavili levo, kamor se odcepita Pot svobode in Kovačeva steza, in se pri bližnjem razcepu na 552 m spustili desno na slednjo. Nekaj časa je bila razrita in široka, kar je bilo za naju novo, in obakraj je ležalo podrto drevje. Potem se je spet zožila v stezo, po kateri smo se spuščali v prijetni senci. Ko smo bili že tik nad cesto, je Ajda videla srno, drugi pa smo jo žal zamudili.

 

Po štirih urah in pol (gor smo hodili skoraj dve uri, dol eno) smo se strinjali, da bomo »zbiranje« hribov okrog Ljubljane nadaljevali. Naslednji cilj je izbrala Ajda: Orle (nisem čisto gotova, ali zaradi imena ali ker je najnižji od desetih). Nato pa smo se odpravili na Kolezijo in se pošteno ohladili.

»Raketna pot« na Grlovec

Potem ko sva bila na Grlovcu (tudi Gerloutz, Harlouz, Ferlacher Horn,* 1840 m) že dvakrat, od Dajčpetra (gostilne Deutscher Peter) in iznad Bajdiš (Waidisch), sva tretji pohod kar odlagala, saj sva pričakovala, da se bo pošteno vlekel. Predzadnjo julijsko soboto pa sva se le odpravila v Borovlje (Ferlach). Pred Eurosparom se v desno odcepi cesta k Šajdnikovi domačiji in gostilni (Schaidabauer). Po njej sva se zapeljala čez železniško progo in parkirala za dozdevno opuščeno leseno hiško Schaidaweg 8 (domnevala sva, da je parkirišče pri gostilni samo za goste). Stara planinska smerna tablica na njej naju je usmerila naprej po cesti.

 

 

Gredoč proti Šajdniku sva imela pred seboj na levi Žehtar, desno zadaj Grlovec in prav nad domačijo Grad (635 m). Sredi Žehtarja sva videla skalne odlome Jame, na desni pa Gablerske peči (Gablerwand). Čez 10 minut je bilo konec asfalta in za Šajdnikom sva vstopila v gozd. Pot 659 je bila na začetku precej zaraščena, a se je kar hitro razširila v koreninasto stezo, posuto z listjem in storži. Mimo neoznačenega odcepa levo in nenavadne »obcestne« oznake (starega obcestnega kamna in plastičnega obcestnega količka) naju je pripeljala do razcepa, kjer je klavrna smerna tabla kazala nazaj Ferlach, levo Waidisch, desni krak naravnost navzgor pa je bil najin (napis na desni je bil premazan).

Za razcepom se je pot nekoliko bolj vzpela. Stopala sva po zračnem gozdu z malo podrasti. Potem ko sva prečkala gozdno cesto, je bilo podrasti nekaj več in listnati gozd ni bil pospravljen. Steza je postala zelo strma. Ko se je zravnala, sva mimo preže na robu poseke spet prišla na gozdno cesto. Onkraj nje sva zabredla v bujno rastje, med drugim koprive in malinovje, ki nogam v tričetrtinskih hlačah niso dele dobro. Sledila sta prijeten sprehod po senčnem mešanem gozdu in tretje prečkanje gozdne ceste. Takoj sva se spet vrnila nanjo in nadaljevala desno po njej. Nad njo se nama je pokazal Žehtar. Po sredini cestišča se je bohotila visoka trava, obakraj borovci in grmovje. Zagledala sva Jame. Na ostrem desnem ovinku sva pri količku z rdeče-belo-rdečo markacijo zavila levo s ceste na poseko, ki so jo zaraščali iglavci in mlade breze. Vzpenjala sva se po njenem levem robu. Onstran doline na desni se je dvigal Sopotniški Grintovec in za njim Žingarica.

Slabo uro nad Šajdnikom sva spet dosegla gozdno cesto, ki se je tam končala. Najverjetneje je nastala zaradi velikanske, že iz doline vidne poseke, po kateri sva »križarila« naslednjo uro in 40 minut. Najprej sva se rahlo spustila in nato zavila s ceste ostro levo navzgor. Kar nekaj težav nama je povzročalo podrto drevje. Poseko sva zapustila v zgornjem levem kotu. Ozka steza se je v ključih vila po strmem gozdnatem pobočju in se obrnila nazaj na desno. Spodaj so se lepo videle Borovlje. Drugi del poseke sva prečila najprej v levo in nato v desno. Napredovala sva v kratkih ključih po njenem desnem robu. Vrh je bil videti še zelo daleč, sicer pa sva vedela, da je to najdaljša (tudi najstarejša) pot na Grlovec (štiri do pet ur). Ker je zelo strma, se je je prijelo ime Raketna. Med naslednjim prečenjem levo sva z nekega ovinka zagledala Jame. Pa spet desno. Iz Borovelj sva slišala ropot in pokanje in ugibala, ali imata kaj opraviti s tamkajšnjim puškarstvom. Pobočje je bilo neznansko strmo, stezica pa ozka in velikokrat popolnoma skrita pod suhim listjem ‒ ne bi se bilo zdravo spotakniti. Prečkala sva grapo, po kateri so ležali hlodi. Potem ko sva že sedmič spremenila smer (ostro levo), je gozd postal nekoliko lepši, a še vedno ne pospravljen. Grede proti poseki sva še enkrat prečkala isto grapo in si privoščila priboljšek: jagode so bile zelo sladke, maline pa ne. Poseki ni bilo videti konca. Vnovič sva jo prečila v desno in tam so bile tudi maline slastne. Pa še čez eno grapo in do gozda na levi strani poseke, malo pred robom nad Jamami pa sva še zadnjič zavila desno navzgor oziroma nazaj v gozd. Ne vem, česa sva se bolj veselila: konca poseke (prečkala sva jo kar desetkrat, po petkrat v vsako smer) ali neznanskih količin sladkih sadežev.

Pot je zavila okrog Žehtarja. Z njegovega severnega pobočja sva prišla na zahodno, od koder sva skozi macesne in bore zagledala Grlovec. Gozd se je razredčil, pobočje je bilo poraslo s travo in resjem. Pokazale so se skale Gablerskih peči. Po 20 minutah sva na neizrazitem sedelcu sredi gozda med Žehtarjem in Grlovcem desno pod potjo opazila kočo (odcep za Žehtar je bil že za nama, a z njim sva se sklenila ukvarjati nazaj grede). Steza se je nadaljevala po ozkem grebenu, s katerega sva občasno ugledala Kotla (ali Kotle, odvisno od vira), čez katera teče stara, nekdaj menda zavarovana Hošiminhova steza (Ho-Tschi-Minh Pfad; od kod ji nenavadno ime, nisem ugotovila). Zdelo se nama je, da vidiva nekaj njenih odsekov. Najina stezica se je kmalu spustila levo pod greben; bila je zelo ozka, viseča in skrita pod listjem. Prečkala sva več grap(ic) in pod konglomeratnimi skalami slabe pol ure od koče naletela na kratko »drsalnico«. Kar nekaj časa sva se zlagoma spuščala proti gozdni cesti in hodila vzporedno z njo, a preden sva sestopila nanjo, sva prečkala še eno poseko.

Sestop na cesto čez četrt ure ni bil posebno prijazen, saj zaradi visoke trave sploh nisva videla, kam stopiti; to se je zgodilo, ker sva tik pred tem zgrešila markacije. Pot nazaj je bila označena (659), na skali je pisalo Ende (konec česa?), kako naprej na Grlovec, pa nama ni bilo takoj jasno. Šele čez kakih 20 m sva desno ob cesti našla markacijo, ki je od mesta sestopa ni bilo videti, nekoliko naprej od nje pa znamenje, da morava levo s ceste. V 10 minutah sva prispela na razcep, ki sva ga že poznala: levi krak je bil označen s številko 603 (po tej poti iz Bajdiš sva prišla prejšnjikrat), midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor. Čase na kažipotih je nekdo precej podaljšal: nazaj Ferlach (steil) 1h 40min? 2h!!40min 659, levo Waidisch 1h 10min 1h 30min 603, naprej Ferlacher Horn 1h 30min 603. Korita s studencem, ki ga omenja Klinar v svojih Karavankah, že prejšnjikrat ni bilo več, tokrat pa tudi lesenih ostankov in vode, mezeče izpod skale nad potjo, nisva videla.

Pot od tu naprej nama je bila že znana. Vzpenjala sva se po gozdu, med skalami, po strmem travnatem pobočju in spet po gozdu. Steza se je obrnila proti jugu in strmina je popustila. Gozd se je redčil, čedalje več je bilo trave. Od prvega ruševja sva zagledala vrh s križem. Še nekaj strmine in uro nad razcepom sva dosegla cilj. Križ je pritrjen z jeklenicami, ki nekoliko kazijo sicer zelo lep razgled, s katerim pa doslej nisva imela posebne sreče. V tretje je bil res še najboljši. 

Po poti vzpona sva se v uri in 20 minutah vrnila na sedelce med Grlovcem in Žehtarjem, menda tudi imenovano Žehtar (Sechtersattel, 1364 m; na našem zemljevidu Karavanke – osrednji del je le kota, na Kompassovem 65 pa niti to ne). Nisva nadaljevala po markirani poti, ki se je tam spustila pod greben, ampak sva nadaljevala po njem. Najin namen je bil tako priti na vrh Žehtarja, z njega pa sestopiti po stezici, o kateri sva tja grede menila, da vodi nanj. Povzpela sva se mimo velikega mravljišča, ki je bilo od daleč videti kot vrh, ampak za njim se je potka vzpenjala dalje. Vsaj dvakrat sva že mislila, da sva na najvišji točki, ko pa se je stezica samo še spuščala, sva odnehala in sestopila na markirano pot. Na mestu, kjer je bil greben že precej nizek, sva nenadoma zagledala belo puščico, ki je prej nisva opazila (gor grede malo pred kočo pod sedelcem). Zdaj nama je bilo jasno: z markirane poti na Grlovec sta drug za drugim dva kratka odcepa na greben, po katerem se pride na Žehtar (drugi je označen z belo puščico); v obeh primerih je treba zaviti ostro levo na greben. Čez minuto ali dve se je začel pošten vzpon. Do razglednega vrha Žehtarja (tudi Borovski vrh, Sechter, 1449 m) je bilo še dobrih 10 minut. Označen je s križem in geodetskim kamnom. Z njega sva lahko pomahala Grlovcu v slovo.

  

Treba se je bilo vrniti na »veleposeko«. Da morava čeznjo desetkrat, sva že vedela, zdaj pa sva še preštela, kolikokrat je treba prečkati grape: šestkrat. Ko sva sestopila na gozdno cesto, sva si oddahnila. Prileglo se je spet hoditi po gozdu, saj je bil dan zelo vroč; hvaležna sva bila za vsako senco, vsak vetrič. Čez dve uri sva si pri Šajdniku z veseljem privoščila osvežilno pijačo.

* Dr. Josip Šašel je v članku Avstrijska kartografija ob naši meji v Planinskem vestniku 1/53 zapisal: »Novo in ponesrečeno ime je tudi Ferlacher Horn za višino 1840 m; doslej so imele nemške karte tu G. Gerloutz, včasih tudi  Harlouz. Predmetna karta beleži še KI. Gerleutz 1275 m (tiskovna  pomota za  Gerloutz), kar je nesmisleno, če je glavni vrh Ferlacher Horn! To zadnje ime pristoja praviloma severnejšemu, na karti ne več razvidnemu vrhu 1447 m, ki ga Dravci imenujejo Borovski vrh  (to bi bil nekak Ferlacher Kogel), Rutarjani na jugu pa Žehtar (po  značilni obliki žehtarja t. j. škafa za molžo).«