Jesenkova gozdna pot

Tudi naslednji konec tedna je bil moker, zato sva ostala kar v Ljubljani, seveda ne križem nog. Pretegnila sva si jih na Jesenkovi poti. To je »z znanjem posuta gozdna pot v središču Ljubljane,« kakor piše na prospektu o njej s kratko predstavitvijo Rožnika, Šišenskega hriba in Tivolija kot naravne znamenitosti, od leta 1984 krajinskega parka. Mostec in Mali Rožnik, reliktni močvirski barjanski rastišči redkih vrst, sta razglašena za naravna rezervata, nahajališče evropske gomoljčice Pod turnom za naravni spomenik, klasični del parka Tivoli pa za spomenik oblikovane narave. Torej ljubitelju narave in hoje (čeprav ni kako »hudo« hribolazenje)  tudi v Ljubljani ni treba pasti dolgčasa.

 

Z mestnim avtobusom sva se odpeljala do postaje Ajdovščina (lahko bi se tudi na Gosposvetsko, odvisno od številke proge) in se odpravila na Župančičevo ulico. Z nje sva zavila po Puharjevi, kjer (še vedno!) stoji Janijev vrtec in ga spominja na zgode in nezgode iz otroštva. Skozi podhod pod Bleiweisovo cesto, mimo Narodnega doma in pod železniško progo sva prišla na pot Pod turnom; Pod (pustim) turnom ali Podturn je bilo staro ime za tivolski grad. Kmalu za tablo z opisom in (odpadlim) zemljevidom Tivolija so naju čakale gozdne uganke. Tam je tudi nahajališče evropske gomoljčice* (Pseudostellaria europaea), ki jo je na tem kraju prvi na svetu (zato se imenuje klasično nahajališče) našel in določil avstrijski botanik Franz Xaver von Wulfen (jezuit, tudi mineralog, 1728–1805), ki je v letih 1762 in 1763 poučeval v Ljubljani. Najprej jo je poimenoval gomoljasta zvezdica. Pred kratkim jo je ljubiteljski botanik Drago Cenčič našel tudi ob ribniku pod Golovcem. V bližini je še zemljevid ljubljanskih pešpoti, na sosednji razlagalni tabli pa evropski gomoljčici dela družbo hrošč puščavnik (Osmoderma eremita), ki prebiva v duplih starih listavcev (taki so označeni z rumeno podobo žolne). Prvi ga je leta 1763 opisal tirolski naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli (tudi zdravnik, 1723–1788), in to morda prav v Ljubljani, kamor je prihajal, ko je služboval v Idriji, saj je v Sloveniji teh redkih hroščev največ ravno v Tivoliju. Da se njihova domovanja ohranjajo, so debla nekaterih starih dreves pokrita s pločevino. Kljub deževnemu vremenu je bilo živahno: siničke so prepevale, veverice so tekale naokrog, psi so pripeljali gospodarje na sprehod.

Leta 1986, ko je bil v Ljubljani kongres Mednarodne zveze gozdarskih in lesarskih raziskovalnih organizacij, je učno pot uredila Rast (tedanji tozd Komunalnega podjetja Ljubljana) s sodelovanjem gozdarskih strokovnjakov. Imenuje se po botaniku in genetiku dr. Franu Jesenku (1875–1932), prvem profesorju botanike na ljubljanski univerzi, ustanovitelju botaničnega inštituta in enem prvih slovenskih naravovarstvenikov. Že leta 1924 je s svojimi študenti označil mejo zavarovanega območja v Dolini Triglavskih jezer in ga čez dve leti v dnevniku Jutro prvi poimenoval Triglavski narodni park. Bil pa je tudi prvi predsednik Jugoslovanske zimskošportne zveze. Ta mu je na Komarči, kjer se je na poti k svojim študentom usodno ponesrečil, postavila spominski križ. V letih 1999 in 2006  je bila pot obnovljena. Ljubljanska območna enota Zavoda za gozdove Slovenije menda organizira tudi skupinske vodene oglede. Na približno 3 km je predstavljenih 30 vrst dreves in grmov.

Nad sankališčem, nedaleč od kamna z napisom Spominu dr. Fr. Jesenka 1932, sva si ogledala prvo razlagalno tablo s predstavitvijo tega pomembnega moža, zemljevidom ter opisom krajinskega parka in poti. Tako imenovanih Cankarjevih brez nisva našla, videla sva le eno. Prva s tablicami s slovenskimi in latinskimi imeni označena drevesa so bila črni gaber (1), lipovec ali malolistna lipa (2) in trepetlika (3). Ta je na zemljevidu označena na drugi strani poti, ne na tisti, kjer stoji tablica. Črnega bezga (4) kljub tablici nisva našla (ali prepoznala). Tudi sila visoka navadna smreka (5) in gorski javor (7) sta stala na »napačni« strani. Pred njima je bila še navadna leska (6). Sledili so veliki jesen (8), robinija (9; na tablici piše robinja; podobna je akaciji), rdeči javor (10), rdeči hrast (11) in navadna breza (12). Omorike ‒ pančičeve smreke (13) nisva našla, tudi tablice ne. Katera je zelena duglazija (14; podobna je smreki), nisva bila gotova.

V levo in desno se je odcepilo več stezic, za katere nisva vedela, kam vodijo, vsaj ena v desno pa k Bellevueju (ta dolga leta propadajoči hotel je pravkar dobil novega lastnika, »bananskega kralja« Izeta Rastoderja). Kalifornijske libocedre (15) nisva našla in tudi napis je bil precej uničen. Za lawsonovo pacipreso (16) in vrbo žalujko (17) sva prišla na veliko križišče, kjer sem naštela vsaj šest poti. Park je sploh ves prepreden z njimi, zato sva ob poti videla raznovrstne markacije: zeleno-belo okroglo, rumen križ, rumene, modre, zelene in rdeče trikotnike. Na levi je tičala v grmovju tablica kanadske čuge (18), okrog katere se je spreletaval drobcen ptiček z oranžnim »slinčkom«, desno pa se je pokazal 18,5 m visok stolp, ostanek 70-metrske smučarske skakalnice na Galetovem, kjer so v prejšnjem stoletju prirejali skoke. Leta 1945 jo je postavil načrtovalec prve planiške velikanke Stanko Bloudek in je menda v letih 1955 in 1961 na mednarodno tekmovanje za pokal Kongsberg privabila okoli 20.000 gledalcev. Leta 1967 je žalostno propadla, stolp pa je zavarovan kot kulturna dediščina Mestne občine Ljubljana.

Od križišča je bila pot širša; pridružila se je tisti iz Mosteca na Cankarjev vrh. Mimo črnega bora (19), divje češnje (20), tise (21) in evropskega macesna (22) sva prispela do počivališča z razgledom na mesto. Izvir pri bukvi (23) je bil suh. Naslednje drevo naj bi bilo iva (24), vendar nobeno v bližini tablice ni ustrezalo moji predstavi o tej vrbi. Na še enem počivališču in križišču sva nadaljevala levo po zgornji, desni izmed dveh levih poti, na katero naju je usmeril kažipot (po spodnji, bolj levi, bi bila prišla na izhodišče, a sva si seveda hotela ogledati še preostala drevesa). Pot se je spet zožila, ker sva zapustila »glavno« iz Mosteca na Cankarjev vrh.

 

Mimo posebno debele bukve sva prišla do prečne poti. Onstran nje je bila trimska steza; Jesenkova pot se večkrat »sreča« z njo. Puščica je kazala levo navzdol, kakor da naj bi se spustila po prečni poti, v resnici pa je bilo treba čeznjo in zatem na razcepu slediti oznaki levo. Mimo jerebike (25) sva prišla do telovadišča na Tivolskem vrhu (387 m), a se je izkazalo, da sva že predaleč (zapeljali so naju številni kostanji, saj naj bi bilo naslednje drevo kostanj). Čeprav pred telovadiščem ni bilo nobenega znamenja, je bilo tam treba zaviti desno. Čez čas sva prišla do rumenega trikotnika in tudi do pravega, domačega kostanja (26). Med 26 in 27 (pod Tivolskim vrhom), je najvišja točka poti. Ob stezi so se vrstili rdeči bori (27). Nato sva prišla do vodnega zajetja. Nekdo je izpulil zgornjo žico v žični ograji, da je lahko splezal čeznjo, midva pa sva jo le obhodila in si zajetje ogledala izza nje: pravcati gradič. Čeprav je bil hrast graden (28) na levi, se Jesenkova pot ni nadaljevala v tisto smer, ampak sva se podala naprej navzdol po neoznačeni široki cesti. Divji kostanj (29) sva zaradi majhnosti komaj opazila (najbrž so starega posekali). Za belim gabrom (30) sva prispela k Tivolskemu gradu.

 

Z izmenično odprtima in zaprtima dežnikoma sva se bolj sprehajala kot strumno hodila dobri dve uri (če odštejem postopanje in postavanje, uro in 40 minut). Najina Jesenkova pot ni bila kak dendrološki (»drevoslovni«) uspeh, a dež niti ni bil glavni razlog. Sicer je  urejena, opremljena z mostički, klopcami in smetnjaki ter označena s kažipoti in tablicami (njena markacija je bela črka J na okrogli zeleni podlagi), vendar so na slednjih samo slovenska in latinska imena rastlin, drugega nič. Če bi tablica vedno stala tik drevesa ali grma, bi to zadostovalo, tako pa so bile nekatere sploh na drugi strani poti, kot je bilo označeno na zemljevidu, in seveda sredi več dreves in grmov, tako da tistih, ki jih ne poznava, nisva našla ali vsaj nisva bila gotova, ali sva jih. Precej bi pomagalo, če bi bila na vsaki tablici poleg imen denimo še slika vejice z listi. Zelo koristilo bi tudi oštevilčenje rastlin, saj bi se tako izognili vsaj dvema težavama: ugibanju, ali smo kaj izpustili ali kaj manjka, in negotovosti, kateri seznam velja (na spletu je tudi seznam ljubljanske turistične organizacije z napačnim vrstnim redom dreves).

V mesto sva se vrnila po Jakopičevem sprehajališču, kjer je bila postavljena razstava fotografij Plečnokovih stvaritev. Spet je začelo liti, ko sva prišla domov, pa je tudi že bliskalo in grmelo. Kljub temu sem bila s »pohodom« zadovoljna, tudi zato, ker sem izvedela za novo rastlino, evropsko gomoljčico. Vsekakor jo bom šla pogledat v začetku aprila, ko bo zacvetela. Tedaj bom odšla na pot bolje pripravljena, namreč s slikami meni neznanih dreves, da bom imela več možnosti najti vsa.
 
*  P. S. Petek, 13. aprila 2018, je bil srečen dan: takrat sem prvič videla evropsko gomoljčico.

Po dolini Završnice je treba peš

Doslej sva se po dolini Završnice le vozila k izhodiščem za Valvazorjev dom pod Stolom, planine pod Stolom, Svačico, Srednji vrh nad Završnico, Dom pri izviru Završnice, Begunjščico, Smokuški vrh. Ker je 10. septembra deževalo, midva pa tisti teden noben drug dan nisva imela časa, sva se odločila namesto pohodnih palic vzeti v roke dežnika in si ogledati Titovo vas, za katero sva vedela z obcestnih tabel, ki sva jih videvala iz avtomobila. Če ne bo preveč lilo, morda poiščeva še Turško jamo, sva načrtovala.

Odpeljala sva se k Završniškemu jezeru. Preden sva parkirala, sva se ustavila še pri spomeniku nasproti odcepa k lovskemu domu na kraju, kjer so okupatorji leta 1944 mučili in ustrelili tri partizane. V deževnem jutru je bilo parkirišče pričakovano prazno, le sredi njega je brnel avtomobil. Zmrdovala sva se, kako more stati prav na sredi in zasmrajati čudoviti gorenjski zrak, ko pa sva zgledno parkirala na označenem mestu, se je izkazalo, da sva v napotje midva. Voznica, ki se je predstavila kot varnostnica, je opazovala nekaj na jezeru (edino, kar sva opazila midva, je bila ploščad z nekakšnim šotorom, pokritimi predmeti in napisom Renault) in najin avto ji je zapiral pogled. Kaj sva hotela – prestavila sva ga.

Titova vas

Že ob jezeru sva si ogledala tablo z zemljevidoma in slikami Titove vasi, nato pa se z dežnikoma odpravila po cesti mimo odcepa desno proti trimski stezi in mimo Rekreacijskega parka Završnica. Na travniku pod grebenom (brezniških) Peči je sameval velik šotor. Pred mostičkom sva stopila levo s ceste na rob gozda k spomeniku s ploščama v spomin na Dragoljuba Milovanovića, prvega sekretarja CK SKOJ, ki se je leta 1922 komaj dvajsetleten smrtno ponesrečil pri ilegalnem prestopu meje (pokopan je na pokopališču v Breznici; ko sva se potepala po planinah pod Stolom, sva videla tudi tamkajšnji spomenik), in na konferenco komunistov jeseniškega okrožja leta 1937. Bližnji prostor za piknike z nadstreški, klopmi in nogometnim igriščem je zbujal skomine po lepšem vremenu, krav, ki so se pasle obakraj ceste, pa dež ni niti najmanj motil.

Pri Zavrh baru je bilo konec asfalta. Kažipot Titova vas s peterokrako naju je usmeril naprej po makadamu. Vrstili so se odcepi, mostovi čez pritoke Završnice, transformatorske postaje, vodna zajetja. Vode je v tej dolini obilo in jo s pridom izkoriščajo. Malo hidroelektrarno (MHE) Žingarica dobre pol ure od izhodišča sva že poznala, tokrat pa sva »odkrila« še MHE Raztežilnik 2. Tamkajšnji cestni klanec je bil asfaltiran. Dolina se je zožila v pravcato sotesko. Cesta je postala še bolj strma, na vrhu največjega vzpona pa se je asfalt spet končal. 

Približno četrt ure nad MHE Žingarica se je levo odcepil kolovoz, nasproti odcepa pa sva nad cesto zagledala razvalino, skrito v gozdu. Nekoliko naprej se je v strmi desni breg pognala stezica in se po kakih 10 m iztekla na poraščen prečni kolovoz. Ta naju je pripeljal do čedne brunarice na desni in mimo nje do razvaline. Ostanek nizke in dolge kamnite stavbe je bil sprva videti kot staja ali vojaški objekt, a to misel sva ob pogledu na krajšo stranico brž opustila, saj je bila preveč lepa in posebna. Okrogli okni in obokana vrata gotovo niso bila namenjena ne živini ne vojakom. Notranjost je bila prazna oziroma »naseljena« z drevjem in grmovjem. Upala sva, da bova našla odgovore na vprašanja, ki nama jih je zastavljala ta zanimiva najdba.

Kolovoz, po katerem sva prišla do razvaline, se je spuščal še dalje, vendar sva se vrnila na gozdno cesto. Od dežja mokra podrast nama je zmočila hlače do kolen. V mokri travi so se svetlikale tintnice. Kar hitro sva prišla do parkirišča in/ali gozdarskega delovišča, ob katerem so stali kažipoti, spomenik enajstim partizanom in tabla Titove vasi. Tamkajšnji most se imenuje Smokuški (760 m). Na levi sva skozi drevje na drugi strani Završnice opazila hišo in prežo. Ropot, ki je prihajal od tam, nama je zbudil radovednost. Na jasi ob potoku sva našla že skoraj dokončano lično hiško. Voda je bila »regulirana« in je poganjala majhno mlinsko kolo – od tod ropot.

 



Od partizanskega spomenika sva sledila rdečim peterokrakim, ki označujejo pot v Titovo vas. Ker steza »tekmuje« s potočkom neznanega imena, morajo dobro skrbeti zanjo, da obstane. Na več krajih je podprta, ponekod teče po stopnicah, kar nekajkrat čez brv ali most. Vodo sva prestopila petkrat in tik pred drugim mostom se je potoček razcepil v dva kraka; nadaljevala sva ob desnem. Za varnost je poskrbljeno tudi z ograjami. Ob poti so klopce. Nenadoma se je gozd tako zgostil, da se je kar stemnilo. Nato se je strmina povečala, potoček je izginil in na desni je tekla le še suha grapa. Mehka, z iglicami postlana steza je bila prepredena s koreninami. Četrt ure nad cesto se je pot zravnala in že sva bila na cilju.

Objekti Titove vasi so bili nekdaj samo nakazani, med obnovo leta 2014 pa so enega tudi postavili (vseh je bilo menda enajst). V njem so razlagalne table, ki predstavljajo zgodovino tega kraja, in vpisna knjiga (sedanja je od letošnjega maja, prvi vpis s številko 3598 prav na Titov rojstni dan). Obnovljena je tudi zemljanka za shranjevanje hrane. Sredi naselja sta spomenik in drog z zastavo. Kakih 80 partizanov je v zasilnem naselju, skritem v gozdu pod Smokuškim vrhom, prebilo zimo 1944/45. Tam so se politično in vojaško izobraževali. Zaradi številnih uspešnih minerskih akcij so Nemci slutili, da je nekje v bližini partizanska postojanka. Konec januarja naj bi jo bil izdal domačin; večina borcev se je še pravi čas umaknila v gozdove pod Stolom, a štirje so padli.

Ko sva se vračala proti Završniškemu jezeru, naju je dohitel avtomobil s kranjsko registracijo. Voznik je odprl okno in vprašal: »Do you need a ride?« Samodejno se mi je zareklo: »No, thank you,« brž nato pa sem se zasmejala: »Ne, hvala!« Najbrž si je mislil, da v takem vremenu pohajajo po dolini samo tujci (če so že tukaj, pač izkoristijo, kar lahko), »normalni« Slovenci pa ostanejo doma. A se je motil! Drugi vozniki niso bili tako prijazni; kljub lužam so se prav podili po tisti borni cesti, ne meneč se za prismojena pešca, ki sta bila že itak mokra. Dva taka »dirkača« sta se na nekem ovinku skoraj zaletela. Zdaj je bilo okrog velikega šotora precej avtomobilov, v njem pa kar nekaj ljudi, večinoma v lovski opravi. V »zakurjenem« avtomobilu sredi parkirišča je še vedno vztrajala opazovalka in onesnaževala okolje.

Turška jama

Čeprav je lilo, sva se odločila še za Turško jamo. Po asfaltni cesti sva se odpravila nazaj do kažipotov (tudi za Turško jamo), kozolčka z reklamo za Valvazorjev dom in obvestilne table Karavanke ‒ Območje Natura 2000 ter zavila desno na makadamsko. Kljub sivemu vremenu sva pod Stolom razločila Monštranco in Svečo. Rebrasta cesta se je vzpenjala med lepimi macesni in smrekami. Najprej je zavila levo v gozd, proč od hriba, pod katerim je Turška jama. Atlas Slovenije in zemljevidi ga imenujejo Gozdašnica (873 m), žirovniška spletna stran (torej najbrž domačini) pa Gojzdašnica, kar niti ni presenetljivo, bolj nenavadno pa je, da je tam tudi nadmorska višina drugačna: 864 m. Sčasoma se je cesta obrnila v pravo smer in po dobrih 20 minutah sva prikorakala do asfaltiranega levega ovinka, kjer je ob odcepu desno s kažipotom Turška jama mogoče tudi parkirati.

Zapustila sva cesto in se po nadelani stezici podala v gozd. Po dobrih petih minutah sva zagledala vhod v jamo, popolnoma po naključju že tretjo v zadnjih treh tednih. Njena nadmorska višina je okrog 800 m (našla sem podatka 800 in 835). To dokaj prostorno utrjeno jamsko zavetišče v naravnem skalnem spodmolu je najverjetneje nastalo v 13. stoletju, v 15. in 16. pa so se v njem predvsem ženske, otroci in starejši skrivali pred Turki. Ima dva vhoda, ki sta nastala tako, da so odprtino na sredini zazidali, v zidu pa so tudi okna. Jamo omenja že Valvazor. Z razglednega pomola nad njo žal ni bilo razgleda. Nekaj časa sva vedrila, a ker ni nič kazalo na izboljšanje, sva se odpravila nazaj k avtu.

Za nameček pa še Finžgarjeva Žingarica

Kot rečeno, nama je v gozdu ob Završnici najdena razvalina zbudila radovednost. Poznejše raziskovanje je Janija pripeljalo do nekaj imen in telefonskih številk, namenjenih tistim, ki se zanimajo za kulturno in tehnično dediščino v okolici Završnice. Pri izbiri sem imela srečo, saj mi je gospod Anton Koselj, sicer predvsem elektrotehnični strokovnjak, prijazno odpisal, »da je to zapuščina pisatelja F. Saleškega Finžgarja. Na tej lokaciji je imel nekakšen počitniški dom predvsem za mladino. Ob potoku si je zamislil tudi nekakšno kopališče. Drugače je bil za tiste čase kar nobel, namreč vidni so še tudi sedaj ostanki električne centrale, kar je bilo za tiste čase zelo napredno.« Pozneje sem podobne informacije dobila tudi od vodnice Petre Kržan iz Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, med drugim: »Ruševine na fotografiji so pravzaprav kletni prostori študentskega doma, zgornji dve nadstropji sta bili leseni. Več o Žingarci si lahko preberete na naši FB strani v siolovem prispevku Od kajžarskega fantiča do velikega pripovedovalca.«

Ko sem vse to povedala Janiju, se je spomnil pogovora z dr. Janezom Bogatajem, ki mu je omenil, da je v sorodu s pisateljem Finžgarjem. Ker sva se s tem našim znanim etnologom, ki rad in odlično pripoveduje, seznanila na nekem potovanju, sem mu nemudoma pisala in brž dobila obsežen odgovor. Pa ne le to – tudi fotografije stavbe, ko ji ni še nič manjkalo. In še več: fotografije, ki jih je posnel sam Finžgar! Takole je napisal:

Na /.../ slikah je koča Žingarica. Postavili so jo pod vodstvom Finžgarja leta 1936. Namen te koče je bil omogočiti počitnice dijakom in študentom, ki niso takrat imeli svoje koče. Finžgar piše, da počitnikovanje pod šotori takrat še ni bilo v navadi.  Finžgar je izbral lokacijo, ki je bila zelo primerna, 1 uro hoje od železniške postaje Žirovnica. Koča je imela veliko obednico in 40 pogradov. Od tod so delali izlete na Stol, Begunjščico, Zelenico. Sezidali so tudi svojo elektrarno. Koča je, kot pravi Finžgar, »preživela strašno vojsko do leta 1944«. 29. aprila 1944 je bila požgana, tako kot en dan kasneje njegova koča Murka pod Zabreško planino. Prilagam vama po dve fotografiji Žingarice in gradnje rak za elektrarno. Obe je fotografiral Finžgar. Finžgar je mladino tukaj obiskoval, imel številne nagovore in predavanja itn. Na Žingarici je bila za kuharico tudi sestra mojega deda po materi. /.../ Žingarica ni bila »njegova«. On je samo vodil gradnjo in organiziral življenje mladine v tem okolju. /.../ Žingarica je bila seveda cerkvena, Finžgar pa je vse odlično načrtoval in vodil gradnjo.

Tudi o Murki je nekaj napisal, a o tem kdaj drugič, ko poiščeva, kje je stala.

Pa naj še kdo reče, da je treba na deževen dan čepeti doma!