Štegovnik za gobarje

S patagonci sva se že dolgo dogovarjala za vzpon na Štegovnik, a uskladiti toliko ljudi je umetnost. Še ko smo Damir in Željko iz Hrvaške, Helena in Janez izpod Blegoša in midva 16. septembra čakali na zbornem mestu v Tržiču, je Mitja poslal sms, da ga ne bo, ker mora na trgatev, pa se prej ni spomnil. Vendar je tudi pol ducata udeležencev dovolj, če je družba dobra – in bila je. Iz Tržiča smo se odpeljali v Medvodje, saj je Jani izbral pot mimo Štegovniškega slapu.

Pot sem opisala že prejšnjikrat, a saj veste, da nobena ni vedno enaka. Prva novost je bilo obnovljeno znamenje v spomin Petru Koširju. Zdaj lepo čitljivi napis je razkril, da je mož umrl 4. (ne 7.) julija 1944. Jani se na vse rad čim bolje pripravi, če ima »goste« kot tokrat, pa še temeljiteje. Zaradi možnosti, da bi se po vrnitvi s Štegovnika hoteli ustaviti v Dovžanovi soteski in/ali Jelendolu (Putrhofu), sva si prvo po daljšem času ponovno ogledala, prebrala pa sva tudi knjigo Bojana Knifica Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življenju tržiških baronov (Založba Narava d.o.o., Kranj 2016), iz katere sva izvedela, da se je Peter Košir z Gozda pri delu na visokem nosilcu Bornove žičnice močno udaril v komolec, padel z nosilca in umrl. Znamenje je oskrbovala žena, pred kratkim pa so ga obnovili vnuki.

Seveda smo se ustavili pri Štegovniškem slapu (870 m), kjer nas je presenetila nenavadna zanimivost. Vhod v betonski objekt, ki je ostal od nekdanje elektrarne, je bil zagrnjen s črno zaveso, ob njem pa sta visela obvestilo o cameri obscuri in prošnja, naj ne vstopamo, dokler inštalacija ni dokončana. Pokukali smo noter. Pozneje sem se poučila, za kaj gre: to je del projekta KUD Veseli umetniki »Med naravo in umetnostjo 2018«.

Naslednji postanek je bil pri lovski koči Mantova (1010 m). Na stranišču ni bilo več svarilnega znaka; očitno so ga spravili v red in najbrž je bilo prav zato zaklenjeno. Nekoliko smo se osvežili in odložili plast oblačil, nato pa pod kočo prestopili potok. Po poseki na drugi strani smo zagazili v mokro travo. Nenadoma smo zagledali prvi par jurčkov. Bila sta tako namočena, da nista bila uporabna, a kaj kmalu se je pokazalo, da nista sama. Ko smo prišli do grape, posejane s skalami, je Helena ugotovila, da je pri koči pozabila očala. Janez se je kavalirsko vrnil ponje, mi pa smo medtem nabirali gobe. Patagonci so se izkazali za prave gobarje: s seboj so imeli nožičke in vrečke iz blaga. Medtem ko smo čakali Janeza, smo bili silno zaposleni. Da najdem jurčka celo jaz, ki nanj prej stopim, kot ga zagledam, pove vse. No, kot gostitelja jih nisva nabirala zase, ampak sva jih pomagala iskati drugim. Janez se je vrnil brez očal in se tudi lotil nabiranja. Jurčkov je bilo toliko in številni že zanič, da je bilo očitno, da ljudje tod ne hodijo, torej tudi Heleninih očal, kjerkoli že so, ne bo nihče pohodil. Medtem je izgubila še palice. Ker nima očal, je nekdo hudomušno pripomnil. In koliko gob bi šele nabrala, če bi imela očala, je dodal Damir. No, preden smo nadaljevali pot, so se našle tudi palice.

Ko smo prišli do gozdne ceste, je bilo jurčkov konec, za tintnice pa sem se zanimala samo jaz, a le zaradi fotografiranja. Močeradu, ki smo ga srečali, je bila ‒ kakor pove že njegovo ime ‒ vlaga v gozdu brez dvoma všeč, naša družba pa očitno ne, zato se je skušal skriti v prvo luknjo. Do obračališča smo hodili po cesti, tam pa zavili levo na kolovoz. Malo preden ga je bilo konec, je spet zadišalo po jurčkih, vendar jih še zdaleč ni bilo toliko kot na Mantovi. Nato se je končal še kolovoz in zagrizli smo v brezpotni breg, na katerem smo bili deležni pravcate aromaterapije, saj je v zraku, ogretem od sonca, prijetno dišalo po posušenih zeliščih.

Pri možicu na štoru in velikem mravljišču smo dosegli markirano pot s planine Javornik na Štegovnik in nadaljevali levo po njej. Potem je z desne pritekla še pot čez Močnikovo sedlo in do naravnih oken je bilo le še nekaj korakov. Čeprav sva jih videla že nekajkrat, se nama zdijo še vedno zanimiva in se nisva motila, da bodo všeč tudi drugim. Ko so vsi pogledali ali zlezli skozi vsa, smo se odpravili proti končnemu cilju. Skozi zadnje okno smo se spustili pod steno in odvijugali najprej na predvrh (1684 m), z njega pa po grebenu na vrh (1692 m). Najboljši razlagalec razgledov je bil Zagrebčan Damir, saj je ne enkrat prehodil večino tistega, kar se vidi z razglednega Štegovnika, in tega ni malo.

Po okrepčilu in počitku smo se vrnili v dolino po isti poti. Preden smo še enkrat zlezli skozi okna, smo se ustavili pod visoko steno, kjer se je Janez spomnil, kako ga je sin alpinist popeljal po Severni steni na Triglav, in to opisal sila doživeto. To je zame nedosegljiv podvig, poslušam pa rada. Med vračanjem sem našla še en gobji prizor: s prašnicami posut trhel panj. Preden smo se začeli spuščati proti Mantovi, smo ob gozdni cesti naleteli na možaka, ki je bil kljub polni košari jurčkov videti nekam sitne volje. Najprej se je začudil, od kod smo se vzeli, potem pa se je pridušal, da je to »živi dolgčas«, toliko gob. Da jih ima že čez glavo in jih bo nesel kar sestri, naj jih tam pojedo. Tako čudnega gobarja pa še ne! 

Pri koči Mantova se je izkazalo, da je imel Janez pomanjkljiva navodila, saj je Helena takoj našla očala. Nič se jim ni zgodilo, ker v tistem gozdu ni bilo žive duše, tudi nazaj grede ne. Če odštejem gobarjenje, smo za pot porabili toliko časa kot prejšnjikrat midva (tja 2.45, nazaj 2.15), sicer pa smo opravili cel »šiht«, zato smo soglasno sprejeli predlog (čigavega, ni tako pomembno), da smo si zaslužili pivo. Tako sta bila Dovžanova soteska in Jelendol preložena za nedoločen čas, ampak patagonci bomo zagotovo še skupaj hribolazili.

Na Veliko planino čez Rigelj

Potem ko sva prvih nekaj septembrskih dni preživela v Dolomitih ter si privoščila Piz Boè, ferato Vallon in stikanje po ostalinah prve svetovne vojne na gori Piccolo Lagazuoi, si nisva mogla kaj, da ne bi v nedeljo, 9. septembra, šla vsaj na »izletek« v domače hribe. Iz ljubljanske megle sva se odpeljala proti Kamniški Bistrici in že v Stranjah se nama je nasmejalo sonce. Parkirala sva pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino, seveda ne da bi se gor peljala, ampak da bi poiskala še eno pot, o kateri sva brala: lovsko stezo čez Rigelj.

Napotila sva se po cesti proti Kraljevemu hribu. Najprej sem opazila, da stare stavbe tik nad parkiriščem desno ob cesti ni več; ko sva šla na Veliko planino čez Kuklarje, je še stala. Druga novost je bil kažipot levo Velika planina – Gradišče 3h 15 min ob desnem ovinku, kjer je prejšnjikrat ležal v podrasti stari kažipot Dol. Pri transformatorski postaji Žičnica je asfaltna cesta zavila levo, midva pa sva jo zapustila po gozdni cesti, ki se je odcepila desno. Zapornica je bila odprta.

Mimo kapelice z Marijo in Jezusom sva po dobrih 5 minutah prišla do levega ovinka, ob katerem je že nekdo parkiral. Tam naj bi po nekaterih virih stala krmilnica, a je ni bilo (več). Na ovinku so se od ceste odcepili desno trije kolovozi; levi je bil najbolj zvožen, desni zaraščen, midva pa sva se podala po srednjem, saj je bil na enem prvih dreves desno ob njem nerazločen rdeč napis s puščico naprej. Po dežju je bilo precej blata in rastlinje je bilo še mokro, zato sva bila hitro premočena do kolen. Kmalu sva se začela strmeje vzpenjati. Po tem kolovozu se že dolgo ni nihče vozil, mogoče tudi hodil ne. Na levem ovinku čez slabih 5 minut je bila na drevesu spet obledela rdeča puščica levo, a za ovinkom se je kolovoz končal. Ni bilo druge – vrnila sva se k trem odcepom in poskusila po desnem. Kljub zaraščenosti je bilo nekaj znamenj, da po njem vendarle hodijo. Rahlo se je spustil in zožil v stezo, ki je tekla po strmem pobočju. Tudi tam je bilo na drevesih nekaj nejasnih rdečih znakov. Prestopila sva drobcen potoček in se kobacala čez podrta drevesa. Steza se je rahlo vzpenjala in spuščala pod veliko skalno gmoto na levi.

Za ostrim levim ovinkom so se začeli ključi, nekateri precej dolgi in ponekod kar strmi. Čez skalnat odsek so nama pomagale »stopnice«. Rože so že večinoma odcvetele, tudi redke ciklame so bile že vse obledele. Skale je preraščal živo zelen mah. Ozka stezica se je skrivala v podrasti. Globoko spodaj je šumela Kamniška Bistrica. Nekatera drevesa, ki so padla čez pot, so bila zasekana. Prečkala sva grapico, rastje se je uneslo in gozd je postal zračnejši. Kakih 10 m levo pod potjo sva opazila drevo z vrezanimi napisi Martin, Cveta, Srečnu (?) in Rigelj.

V dobre pol ure sva mimo modrih puščic prispela do razcepa. Levi krak je tekel naprej in na tretjem drevesu je bilo narisano rdeče srce s številko 44; ob desnem kraku je raslo popisano drevo. Imela sva podatek, da se gre desno proti Sivniku, levo (naravnost) pa proti Riglju. Levi krak naju je pripeljal na območje, posuto s skalami. Prečkala sva ga, držeč se nekoliko levo, in na drugi strani se je spet nadaljevala steza, odtlej bolj skalnata in koreninasta. Na drevesih sva opazila več vrezanih »podpisov« in krogov s piko na sredi. Ko sva prišla do grape, sva zgoraj zagledala skale Gabrske peči. Začela sva se vzpenjati v strmih ključih, tako da sva imela grapo ves čas na levi. Odprl se nama je pogled na gore nad dolino Kamniške Bistrice: Kalško goro, Kočno, Grintovec, Dolgi hrbet, Štruco, Skuto, Rinke, Brano.

Kakih 30 minut nad razcepom sva zavila levo pri stebrasti skali, ob kateri je bil v štrcelj tankega drevesa zabit žebelj. Skozi drevje sta se tu in tam pokazala Kamniška Bistrica in Kamnik. Gozd se je zredčil in strma stezica se je vila med dolgo povešeno šopasto travo. Čez četrt ure sva se znašla pod še precej večjo skalo. Tudi tam sva zavila levo, mimo velikega koničastega kamna z napisom 2/3. Okrog velike gmote korenin podrtega drevesa, kamenja in zemlje je že nastal obvoz. Po gozdu je ležalo še več izruvanih in odlomljenih dreves. Steza se je za kratek čas izgubila, a sva jo spet ujela in se v strmih ključih vzpenjala proti vrhu kamnitega hriba. Naletela sva še na eno rdeče srce s številko 44. Čez slabe pol ure se je ena stezica pognala naprej proti razglednemu robu, najina pa napravila levi ovinek. Preden sva nadaljevala, sva stopila na razgledišče, od koder sva videla Konjsko dolino, del doline Kamniške Bistrice in Ljubljansko kotlino, levo pa Pirčev vrh, Ravni hrib in pod njima Sivnik.

 

 

Kmalu se je desno spustila pot proti Sivniku; tja je kazala slabo vidna modra puščica. Žeblja ali vijaka v nekem deblu sta morda ostala še iz časa, ko je bila pot označena z zelenimi lovskimi tablicami. Strmo sva se vzpenjala po skalnatem svetu proti Riglju. Pojavila se je še ena modra puščica. Povzpela sva se do stene in tam je pot zavila levo (druga je pritekla z desne). Ob njej so bili tu in tam ostanki lesene ograje, dobre četrt ure od razgledišča pa naju je zaustavila bodeča žica. Potrudila sva se čeznjo na trato, ozaljšano s šopi svečnikov, drugo cvetje pa je že preminilo. Že vso pot sva videvala mravljišča, tam še posebno velika. Čez travnik z redkimi grmi in drevesi ter z ograjo na desni sva se znova povzpela proti gozdu. Skozi drevje so se pokazale prve strehe. Zdaj sva bila že na Veliki planini, ne da bi bila ugotovila, kje in kaj je pravzaprav Rigelj; Habjan omenja »razgledni Rigelj (1409 m)«, spletna stran PD Domžale pa lovsko pot »mimo Riglja, neizrazitega 1409 m visokega vrha ob robu Velike planine«. Mladenič, ki sva ga zmotila pri branju pred eno izmed bajt, tudi ni vedel, kaj je Rigelj, čeprav mu je bilo ime znano in je po poti čez Rigelj že večkrat prišel na planino. Vsekakor je to nekaj dovolj pomembnega, da je dalo ime Rekreacijskemu društvu Rigelj.

Na planini sva naletela na kravo, ki si je privoščila priboljšek iz solnice, večina njenih tovarišic pa je sito poležavala in prežvekovala. Razgledi so bili kljub meglicam lepi, pač bolj »skrivnostni«. Sedežnica na Zeleni rob je bila polna, zato ni čudno, da so naju tam čez slabe pol ure pričakale množice.

Po okrepčilu v tamkajšnji koči, kjer imajo res dobre štruklje, sva se odpravila še v jamo Vetrnico (okrog 1600 m), do katere je bilo le dobrih 10 minut hoda. Tja sva nameravala pripeljati vnukinji, a ker ne hodita več z nama v hribe, sva si jo sklenila ogledati sama. Od vhoda, označenega s kažipotom, sva se strmo spustila najprej v prvi del jame ‒ manjšo, a globljo Malo Vetrnico (globoko približno 45 m), nato pa po stopnicah še v drugega, Veliko Vetrnico, ki je sicer večja, a plitvejša (dobrih 30 m). Zaradi preperevanja kamnin se je porušil njun strop in tako sta nastali dve udorni jami (Bojan Pollak ju imenuje brezni; Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju. Občina Kamnik, 1995, dopolnilo 2003). V obeh so zaradi istega razloga nastala tudi okna – v Veliki eno, v Mali pa tri. Velika je znana predvsem po tem, da je v njej še poleti sneg. Na planini je malo vode, zato so ga pastirji talili. Tudi ob najinem obisku je bil ne le sneg, ampak celo poledica, zato je Janiju zdrsnilo in si je potolkel komolec. V jamah mu očitno ne gre najbolje od nog. Zaradi snega tam spodaj vlada občutek, kakor da vleče mrzel veter – od tod najbrž ime Vetrnica. Ko sva odhajala, sva srečala družino s sinom, ki bi ga moralo kar razganjati od radovednosti, a se je kislo držal, tarnal, da je prenaporno, in napovedal, da pojde v jamo, le če bo kdaj vanjo vozilo dvigalo. Pa pravimo, da na mladih svet stoji!

Iz jame sva zlezla na drugi strani in se po klinih prebila skozi ščavje nazaj na »cesto«. Ampak (skoraj) v vsakem ščavju je kaj lepega in tokrat so me razveselili resasti sviščevci.

Pred Vetrnico (gledano od Zelenega roba) so kažipoti, med njimi levo Dol 40min. Po širokem skalnatem, pozneje tudi travnatem kolovozu sva se podala proti tej planini. Po spustu mimo kala sva se rahlo povzpela in se spet spustila mimo naslednje »luže«. Ta pot naj bi bila po zemljevidu označena, a markacij ni bilo videti. Eno izmed skalnatih kotanj – nezaslišano – uporabljajo za smetišče. Nenadoma se je kolovoz končal in ko se je spet pojavil, je bila na skali ob njem stara markacija. Preplezala sva ograjo in na robu gozda Pri Veliki jami (to je menda skoraj 50 m globoka vrtača) so naju spet čakali kažipoti. Kratek čas sva se spotikala po ostrem grušču, nato so si noge oddahnile na travnati in zemljati podlagi.

Onstran lese je tičala zasilna klopca in začele so se markacije. Po slabe pol ure sva stopila na planino Konjščico (1505 m), po kateri so se sprehajali kričavi turisti in telefonirali. Pri naslednjih kažipotih sva zavila levo proti Kamniški Bistrici. Ko sva prestopila ograjo na koncu planine, sta se pokazali dve stezi: levo ožja, desno širša skalnata, oznak pa ni bilo. Izbrala sva desno. Skale in korenine na njej so bile vlažne in spolzke. Kmalu je z leve pritekla še ožja steza. Čez dobrih 20 minut sva prispela na planino Dol (1308 m), kjer je bilo nekaj avtomobilov. En planinec naju je prehitel (drugi so se očitno odpeljali), sicer pa sva gor in dol hodila čisto sama. Na drugem koncu sva odprla »leso« (žico) in sledila kažipotu levo Kamniška Bistrica (spodnja postaja žičnice) 1h 40min v gozd. Pot je bila silno blatna in razrita, najbrž od traktorjev. Sledila je strma in spolzka skalnata steza z »obvozi« zaradi podrtih dreves.

V 25 minutah sva se po »serpentinah« spustila v Dolski graben in čez dobrih 20 minut pristala pri veliki skali, ki sva se je spominjala po odcepu proti Kuklarjem. Čez 40 minut sva sestopila na gozdno cesto, kjer sva sledila kažipotu levo Sp. postaja gondole 20min. Cesto sva kar hitro zapustila; z nje sva zavila desno pri kažipotu brez napisa, ki je kazal v nasprotno smer. Takoj je sledil razcep in nadaljevala sva po levem kraku, označenem s klavrno puščico (pozneje se je izkazalo, da bi bilo bolje po desnem kraku, ki pripelje k novemu kažipotu; če so ga že postavili, bi bili pa res lahko še zgoraj spodobno označili pot). Nemarkirana steza naju je vodila mimo zanimive preže in mimo podrtega mostička (čezenj nisva mogla, saj so bila namočena bruna prespolzka). Naslednji mostiček je bil uporaben, še eden pa je neškodljivo ležal v vodi. Nazadnje sva po spolzkem mostu in mimo lesenega objekta tik pred Kraljevim hribom po 20 minutah prispela do tamkajšnjega gostišča, kjer so pri mizah sedeli številni gostje, naokrog pa je stalo precej avtomobilov in nekaj šotorov. Do parkirišča je bilo le še 5 minut.

 

Ne bom rekla, da so bili po tem »izletku« Dolomiti pozabljeni, vse prej kot to, a po njih se mi ni toliko tožilo, kot se mi po naših hribih, če sem dlje zdoma.